Dnevnik mojega izgnanstva: Razlika med redakcijama

Pojdi na navigacijo Pojdi na iskanje
brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
| dovoljenje= Z dovoljenjem
| obdelano= 3
| opombe=Prepisal in uredil Peter Gortnar, v Kranju novembra 2021.
}}
 
»Iz dnevnika mojega izgnanstva«. Tako sem naslovila začetek pisanja dnevnika od dneva našega izgnanstva , 25. januarja 1943 dalje. Potrudila se bom snov prepisati iz skromnega porumenelega zveščiča, ki sem ga dobila ne vem kje. Največ sem pisala o prvem dnevu, ki je morda zanimiv za ostale izseljene Gortnarje. Interesantno bi bilo primerjati moje spomine s spomini Jelke in Petra, ki sta bila takrat otroka, stara 12 in pol in pet in pol leta.
 
Ničesar ne bom popravljala in ničesar dodajala, samo prepisala bom tako, kot sem napisala to takrat, ko sta bila spomin in doživljanje še živa, neodmaknjena. Zavedam se, da so faktografski podatki točni, vem pa tudi, da so člani družine to čustveno in subjektivno drugače doživljali. To pisanje je samo objektivni pogled na tisti 25. januar 1943. Verjetno sem zapisala samo tisto, kar se mi je takrat zdelo pomembno. Omejevala me je tudi majhnost zveščičazvežčiča.
 
==25. januar: Prvi dan našega izgnanstva==
 
Prejšnji večer smo po ovinkih izvedeli, da nas mislijo seliti. Nihče ni mogel verjeti, čeprav smo to vsi slutili. Zvečer sva bila z Viktorjem<ref>Njen brat; partizansko ime Piko.</ref> pri Škovincu na Škovinah, kjer sta bila Škovincov Jošk<ref>Markelj; partizansko ime Marko.</ref> in Grogorjov Tone<ref>Žbontar; partizansko ime Slavc.</ref> z Zalega loga – oba partizanska kurirja.
 
Povedala sta, kje so njuni tovariši, ker so naši fantje (Kristan in Fajgelnov Janko <ref>Lotrič.</ref>) iskali »vezo«, da bi partizani uničili mostova na Praprotnem in v Dolenji vasi, in s tem preprečili nameravano selitev.
 
Partizani so bili na Križni gori, kamor so se premaknili zavoljo izdajalske vrnitve iz partizanov – Žagarjevega sina iz Potoka. Kako priti do gošarjev.
 
Pot domov mi je ostala v spominu: nekaj z vlakom, nekaj celo z limuzino s katero je bežal bavarski minister za kmetijstvo, Rekel je, da je Panzerspitze že v Münchnu), nekaj v vojaškem kamionu, nekaj peš, malo pred Salzburgom je bilo vlaka konec, mesto je bilo zbombardirano in je še gorelo od napada, nekje sem spet ujela vlak, prtčljago sem nekje na poti zavalila po nekem bregu navzdol, ker nisem mogla več tako obtežena pešačiti dalje. Spominjam se zmešnjave potnikov na postaji na Jesenicah, kako sem prišla do Loke, ne vem. Šla sem naravnost h Kajžekovim.
 
[[File:Družina Gortnar po vojni.png|thumb|left|600px|Gortnarjevi po vojni pred svojo hišo. Uspeli so se zbrati šele leta 1949, parole po zidu so še vedno vidne. Sedijo: Francka, mama, ata, Marica; stojijo: Tone, Jelka, Peter, Vida, Viktor.]]
 
V Loki še ni bilo konec vojne. V njej so bili domobranci, jaz sem pa hotela v Železnike. Kajženkov France mi je posodil kolo in odpeljala sem se proti domu. Malo ven iz Stare Loke se iz trave na levi strani ceste oglasi v pristni dolenjščini nek domobranec: »Stoj, če ne bom streljal!« jaz pa nazaj kot bi ustrelila: »Ti kar streljaj!« Bil je nekam zbegan in me je svaril, da ne bom prišla daleč naprej, ker so partizani že zasedli dolino. Jaz se nisem hotela prerekati z njim. Sedla sem na kolo in se odpeljala češ, dokler bo šlo, bo šlo, samo domov hočem.
 
Moja pripomba: osebe so imenovane s hišnimi imeni. Kolikor mi dovoli spomin, jim bom skušal dodati priimke in partizanska imena.
 
[[File:Družina Gortnar po vojni.png|thumb|left|600px|Gortnarjevi po vojni pred svojo hišo. Uspeli so se zbrati šele leta 1949, parole po zidu so še vedno vidne. Sedijo: Francka, mama, ata, Marica; stojijo: Tone, Jelka, Peter, Vida, Viktor.]]
 
{{OTRS|2021111510005157}}

Navigacijski meni