Trije kralji: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov= Trije kralji | avtor= Cvetko Golar | izdano= ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' {{mp|leto|5. januar 1912 (45/4), 1}} | vir= {{fc|dlib|8YTFSSLJ|s=1|dLib 4}} | dovoljenje= javna last | opombe= | obdelano= 4 }} Trije kralji. Spisal C. Golar. Bil je čas najdaljših noči in solnce se je podnevi tiščalo obzorja ter zahajalo sredi popoldanskih ur. Vreme je bilo lepo in hladno, le včasi se je dvignil suh veter sem od puščave, ki je razgreval zrak...
 
Brez povzetka urejanja
Vrstica 96: Vrstica 96:
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Kratka proza]]
[[Kategorija:Trije kralji]]
[[Kategorija:Trije kralji]]
[[Kategorija: Dela leta 1912]]
[[Kategorija:Dela leta 1912]]

Redakcija: 15:00, 17. oktober 2021

Trije kralji
Cvetko Golar
Izdano: Slovenski narod 5. januar 1912 (45/4), 1
Viri: dLib 4
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Trije kralji.

Spisal C. Golar.

Bil je čas najdaljših noči in solnce se je podnevi tiščalo obzorja ter zahajalo sredi popoldanskih ur. Vreme je bilo lepo in hladno, le včasi se je dvignil suh veter sem od puščave, ki je razgreval zrak ter prinašal s seboj cele oblake rdečkastega prahu. Večerna zarja je gorela v temno bagrenem plamenu, ki je čudno odseval na nebu in se lil od vzhoda do zahoda.

Kraljeva palača je stala na visoki terasi, pod njo in okoli nje so se vrstile nizke hiše dvorjanov, in dalje od njih napol razpadli stanovi sužnjega ljudstva.

Večerna zarja je že ugasnila, in zdaj se je nebo pokrilo z zvezdami tako nagosto, da so se komaj ločile druga od druge na temnomodrem ozadju. Kralj Gašpar je ravno vstal od večerje. Gladil si je dolgo sivo brado in hodil po sobi, ki je bila nizka in široka ter polna čudnih, dragocenih vaz po mizicah, sklesanih iz svetlega kamna. Po stenah je visela ogromna vrsta slonovih zob in s tigrovimi kožami so bila zastrta tla.

»Proroki so govorili, da se bo rodil novi kralj, ko bo noč zmagovala nad solncem, in bo od zahoda prihajala oblast. Čakam ga že dolgo, da se mi je brada obelila.

»Ali slišiš.« je poklical svojo ženo, ki je legla na dolg naslonjač in se zavila v težke tkanine. »Ali slišiš, zdi se mi, da je prišel čas mladega kralja. Stopiva na balkon, morda se že pokažejo znamenja na nebu.«

»Ah, pojdi s svojim mladim kraljem. Midva ga ne dočakava.«

Kralj Gašpar je odgrnil težke zastore in se ozrl na vzhodno obzorje.

»Vstani, draga moja, in poglej! Slabe so že moje oči, in ne morem dobro ločiti. A zdi se mi, da vidim čudno luč, ki ne more prihajati od solnca, zakaj noč je.«

Kraljica je pogledala in vzkliknila:

»Čudna luč je to! Ni od solnea in ne od meseca. Počakajva, da vzide popolnoma.«

Stala sta in čakala, in naposled reče kralj:

»Prorokovano je tudi, da bo novemu kralju zasvetila velika zvezda, ki bo oznanjala njegov prihod. In bilo bi čudno, ako to ni tista zvezda, ki so jo napovedali proroki. Le glej, kako se žari, in kako veličastno grmado pušča za seboj. Vsenaokoli se razliva tajna svetloba in bliskajoča se plamenica gre sijajno svojo pot. Umikajo se zvezde pred njenim zlatim viharjem, in kakor v vrtincu se mešajo nebeški svetovi. Da, resnica je, kar so govorili proroki, roditi se ima novi kralj, in velika zvezda z bliskajočo vihro za seboj kaže pot, kamor nam je iti.«

Sklical je kralj svoje hlapce, da so mu osedlali kamelo, oblekel se je v kraljeva oblačila in se nemudoma odpravil na pot. Pred odhodom je dejal kraljici:

»Spodobi se, da novemu kralju prinesem kaj v dar, in zdaj ne vem, kaj bi izvolil. Svetuj mi!«

Ker sta bila oba, kralj in kraIjica skopa, se nista hotela odločiti niti za slonovo kost, niti za zlato, temveč sta menila, da bo najbolje, ako ponese v dar mlademu kralju lepo dišeče mire. Na tihem pa si je kralj Gašpar mislil, da bodo že drugi storili svojo dolžnost in obdarovali novorojenca.

Odpravil se je na pot s kamelo in tremi hlapci ter šel v smeri, kamor je kazala zvezda.

Zgodaj zjutraj, ko so že zašle večerne zvezde, ga je pot pripeljala mimo njegovega soseda, ki je bil kralj Melhar.

Potrkal je s svojo težko železno palico ob vrata njegovega gradu in zaklical:

»Vstani. kralj Melhar. Novi kralj nebes in zemlje se ima roditi! Vstani, da se mu pokloniva in prineseva svoje darove.«

Kralj Melhar je bil še v postelji s svojo mlado ženo in se je potuhnil ter se ni hotel oglasiti staremu kralju.

Tudi lepa in mlada kraljica je čula, a ker se je bala za svojega gospoda, mu je šepnila:

»Nikar se ne oglasi, že zopet je sitni, stari Gašpar spodaj. Ako sam ne more spati, naj bi vsaj druge ljudi pustil pri miru. Objemi me, dragi moj Melhar, in nič se ne oglasi!«

A težka železna palica je znova udarila v duri, in Gašparjev glas se je zaslišal:

»Vstani, Melhar! Novi kralj se ima roditi.«

»O kakšnem kralju le govori! Saj si ti kralj in najin sin še ni prišel na svet, Gašparjeva kraljica pa je prestaja, da bi mu rodila sina. Sitnež sitni!«

Ker ni bilo miru, je vstal kralj Melhar s težkim srcem in se odpravil na pot. Tudi darove je vzel za mladega kralja, a ker je bila kraljica nejevoljna, ker se je morala ločiti od svojega soproga, mu ni dovolila drugega vzeti s seboj kakor meh kadila.

Proti večeru sta dospela v sosednje kraljestvo, ki je bilo last kralja Boltežarja. Ta kralj je bil pagan in ni veroval v proroke in na mesijo ni upal. Bil je zamorec in ni imel žene, ampak samo ljubico.

Kralja, Gašpar in Melhar, sta stopila s svojih kamel in se napotila v kraljeve sobane. Ležal je, črn in ves razgret od vina in ljubezni, v naročju svoje mlade, prelepe ljubice. Tudi ona je bila črna, in njene oči so gorele kot solnce, in njene ustne so rdele kot duša rubinova.

»Poslušaj naju, Boltežar! Novi, mogočni kralj se ima roditi, ki bo vladal nebo in zemljo. Pojdi z nama, da so mu poklonimo in ga obdarujemo. Svetla zvezda nam bo kazala pot, kakor so povedali proroki.«

Kralj Boltežar je objemal svoja ljubico in pazljivo poslušal.

»Še nikoli nisem slišal o kakem novem kralju, in tudi o zvezdi ne in prorokih.«

»Le pojdi, Boltežar! Ko se zmrači, boš zagledal velikansko in žarko zvezdo. Sedem vogljev ima, in za njo se vleče ogromen snop kakor reka isker in bliskov. Vstani in poglej !«

Vstal je in se ozrl na nebo. In glej! Prav nad gradom se je vlekla naprej po nebu orjaška zvezda. Z bliščečimi strelami si je sekala pot in s široko žarko metlo je pometala.

Boltežar se je nemudoma odpravil na pot in vzel seboj srebrno posodo, ki jo je napolnila njegova ljubica z darovi za mladega kralja. Nabrala je zrn čistega zlata, žarečih paličic in zlatih novcev, kovanih v Rimu. Vsa solzna sta se poslovila, in trije kralji so zasedli svoje kamele ter šli v tisto stran, kamor je kazala zvezda. In glej v tretji noči pridejo na pastirsko poljane, in tam nad borno stajo se je ustavila zvezda. Bila je velika svetloba vseokrog, in pele so pastirske piščali.

Stopili so v hlev, in tam med volom in osličkom je ležalo v jaslih novorojeno dete. Zlata mavrica se je spletala okoli njega, in presledek smehljaj je pozdravljal kralje. Gašpar in Melhar sta se nizko priklanjala in zažigala kadilo, Boltežar pa je trosil zlato mlademu kralju.

A zunaj so cvetele zvezde in ovce in jagnjeta so klečala na paši.