Čudna pot

Čudna pot J Zupančič

Izdano:	Slovenski narod 1922, št. 288, 289, 290, 291, 292
Viri:	dLib [1], [2], [3], [4], [5].
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Mnogo nas je bilo, ki smo šli kot osamljeni potniki po zgrešeni poti za velikimi ideali v neznano zemljo. Niso nas razumevali, brat je srečal brata, pa ga ni spoznal. Desettisoči so legli v bratsko zemljo, obup in poteptane ideale so položili pod svoje kosti, spe večno spanje, njih spomin pa je razpršil vihar življenja na vse strani. Pozabljeni so. Mati ne ve več, kje leži sin, žena je izgubila moža, otroci očeta, vsemogočni čas je izbrisal grenke spomine. Utihnil je vihar, jeklena pesem je končana, vrnili so se s krvavega koncerta, razšli so se, še strašne melodije jim več ne zvone v ušesih. Preveč jih je bilo in pretežke so misli, včasih tišče možgane, letajo v temno noč in roje kot zoprne muhe okrog, podiš jih proč pa se vračajo in teže. Spanje beži in zjutraj so težki udje in polna glava. Kdo bi si grenil življenje ž njimi, ki so odšli, pa se ne vrnejo nikoli več!

Jaz pa se ga spominjam. Kot takrat stoji pred menoj sedaj. Nekje, v vinskih goricah sta se rodila s cvičkom. Njegove kosti je razjela sibirska zemlja, Tone pa stoji pred menoj kot takrat. Mlad v Odesi — kdo bi mu zameril! Poznate to veliko mesto? Črno morje kljuje skalne bregove noč in dan, peni se in jezi, šumi in poje skrivnostno pesem morskih valov. Parčki ob morski obali, na spečih v razliti mesečini zelenih limanih, parčki na Deribasovski, v kavarnah, v operi pahljače, lornjeti, pogledi, zardevanje, povsod ljubezen, mladost.

Tone je bil idealist od rojstva do smrti. Idealno se je oklenil misli o narodni svobodi, idealno je ljubil ženske, sanjal je ž njimi na morski obali, v operi je bil predmet skrivnih pogledov, s svetlo sabljo, rdečim ovratnikom in neprestano smehljajočim se obrazom je krožil na Deribasovski glave živahnim Odesitkam. Mlad, čvrst, brez skrben, smel — veter bi ujel, pa bi tekmovala v pomladno jutro. Povsod je bil prvi, povsod vesel, povsod priljubljen. »Vot kakoj harošenki, simpatični Serb« so šepetale Odesitke, željne oči so iskale pogleda, zardevala so napudrana lica in če je Tone tampatu grešil, ne sodimo ga. De mortuis...

Iz Odese ga je gnala usoda v Besarabijo, v Reni, Izmail, potem v Dobrudžo. Spominjam se, kako sva srečala nekje za Črno vodo kolono bolgarskih ujetnikov. Tone je skočil s konja, potegnil je revolver, oči so se mu zaiskrile: »Postreljal Vas bom, vse Vas bom pobil, izdajalci, Vi nehvaležni!« Komaj sem ga prepričai, da je položil revolver nazaj. Ko so spustili zastor in je bila končana strašna bratomorna drama, sva se srečala onstran Donave v Isakči. Hodil je med šotori kot turski paša v haremu. Smehljal se je, mahal s sabljo in mrmral sam pri sebi: »Kokoši, pečene bolgarske kokoši in besarabska mamaliga! Vrag jih vzemi vse te Ludendorffe in Makensene z njihovimi topovi in jeklenimi pticami v zraku, ki so požrle vse bolgarske kokoši! In tega lenuha Mikado (tako je Tone klical slugo) naj zadene kap v možgane! Sedem dni mu pojem noč in dan na ušesa, da brez pečenih bolgarskih kokoši in brez besarabske mamalige ni življenja, pa vse nič ne pomaga. Mikado stoji, buli oči, miga z ušesi in basta. Meni pa kruli v trebuhu in glavi od tega miganja. Uh, kosti bi mu polomil, ušesa porezal, da bi ne migale več pred menoj!«

Stopila sva v šotor. Mikado je kuhal kašo.

»Kje so bolgarske kokoši in mamaliga? Saj sem ti govoril, da me boš spravil ob pamet s tvojo nesrečno kašo! Kaj stojiš kot klada ob steni? Kokoši, bolgarskih in pečenih mi daj, sam pa odjadraj s to kašo v Makensenov top in basta!«

Mikado se je poravnal, lesena žlica mu je zdrsnila iz rok, lovil je sapo in jecljal:

»Ma, molim, gospodine, nisam ja kdiv, da imadu Bugari toliko mitraljeza, i Švabe toliko topova. Nikad više da ne vidim Bosne, ako sam ja što zakrivio. Nema, gospodine, bugarskih kokoši, pa Bog«.

»Vidiš, saj sem ti pravil, da me bo ta človek spravil ob pamet. Nema pa Bog. Hahahaha.«

Milan se je držal za trebuh in smeh ga je tresel še dolgo potem, ko je Mikado pobral svojo kašo in izginil nekam med druge šotore.

»Sedi tu na zemljo! Danes še lahko sediš na svojem upanju, jutri boš tam, kjer si bil. Tako. Veš, Jože, lase si pulim iz glave, trikrat sem se udaril ob čelo, devetkrat obrnil ponoči z desne na levo in zopet nazaj, pa vse zaman. Ne razumem in basta. Takole sem bil načrtal pot: Odesa—Reni—Črna voda—Sofija-Beograd—Zagreb—Ljubljana naravnost pred Prešerna. Tam bi mu položil sabljo pred noge, poklonil bi se: »Na tu imaš, ki si pel: »Največ sveta otrokom sliši Slave!« Ti si pel, jaz plesal, ti stojiš na piedestalu, jaz sedim na konju in basta. »Sliši« sem prekrižal »je« napisal, zdaj mi oprosti, k »Fajmoštru« grem, na Tvoje zdravje bom pil in basta.

Zdaj pa ne bom pil, ne. Rakovo pot smo nastopili prijatelj, Prešeren ne bo videl moje sablje. Jaz pa ne bom videl pečenih bolgarskih kokoši in mamalige, mamalige, uh. Samo ušesa vidim, ki migajo in Mikado, ki nema pa Bog. Hahaha!«

Zasmejal se je, položil sabljo med kolena in nadaljeval.

»Mislim, po dve po tri ure tiščim kazalec v čelo, ne razumem in basta. Cela divizija, navdušenja in hrabrosti za tri divizije, Rusi levo »Romuni desno in tak polom, tak polom! Na čelu z generalom Zajnčkovskim na rakovo pot, pa brez bolgarskih kokoši! To je vendar preveč!: Čakaj no — Zajnčkovski, Zajnčkovski! Kaj nimamo mi Slovenci nekaj podobnega? Zajčkovski, Zajček, Zajc. Aha, vidiš, tole bo nekaj za moje možgane! Pa vendar ni kriv ta »zajček«, da Prešeren ne bo videl moje sablje? Ne, ne verjamem. Ime je sicer nekam čudno, pa vendar ne verjamem. Hindenburg, Ludendorff, Hötzendorff! Ne prijatelj! to ni dorf, tudi burg je premalo, to je celo mesto, cela skala. Udariš z glavo — ideali desno, hrabrost levo, ti na rakovo pot in basta. Sicer pa postoj, postoj! Kako že pravi moj Mikado tistemu, ki je kriv, da ni več bolgarskih kokoši. Aha, makaze, makaze! To pa pomeni po naše škarje Tako, tako, tole bo pa prav. Te škarje so nam postregli taproti bolgarskim kokošim pa glave. Hahaha, hahaha, sedaj sem pa zadel, kaj ne?«

Kosa je zadela ob kamen, če je kdo motil Toneta, kadar je govoril. Poznal sem ga in zato sem molčal. Pomaknil se je k meni, desno roko mi je položil na ramo in nadaljeval polglasno: »Tebi zaupam, drugih se bojim. Zdi se mi, da gori v Petrogradu ne bo vse prav. Batjuška car je poštenjak od pete do glave, samo slab je in omahljiv kot majhen otrok. Noge ga ne drže in roke so premehke. Saj si ga videl letos v Odesi. Na vrancu je sedel, v carskih ornamentih, obraz pa kot jih srečaš pri »Fajmoštru« po polnoči. Kot da ni kri od krvi. Kje je Peter Veliki, Ivan Grozni, Katarina II., Aleksander II.? Zakaj se ne obrnejo v grobu, zakaj spe mrtvi polni življenja in žive živi mrtveci?

Vse te Alise, Frideriksi in Rennenkampfi pa mi niso nič kaj všeč. Nekam čudno zvene ta imena. Vidiš, to so pa druge makaze, ki so nas ostrigle z druge strani. Zdaj smo goli kot mladi vrabci in basta. Pa letaj z ideali, če ti od vseh strani strižejo makaze. »Ne more pa Bog«, bi dejal moj Mikado.«

Tone je utihnil. Šotor se je zganil, pokazala se je debela glava, za njo orjaška postava Mikada.

»Evo, gospodine, doneo sam Ti kokoš. Uprav je stigla iz Bugarske. Tako mi nebesa, prava bugarska kokoš. Poznam dobro te njihove kokoši. Debela glava, dugačak vrat, i samo jedno oko. Boga mi, jest tako, gospodine. Sve bugarske kokoši imadu samo jedno oko. Doduše, ova nema ni jednog, a i po glavi se ne može poznati, pošto je pečena. Ma ipak, da mi ni videti Bosne, ako sam lagao. Samo Izvini, gospodine, što ti nisem doneo mamalige. Tok džavola ne mogu da nadžem, pa Bog.«

Mikado se je režal kot cigan belemu kruhu in kazal Tonetu pečeno kokoš. Poznal sem Bosance in njihove zvijače in vedel od kod je prišla kokoš.

»Poslušaj, dihur, pa vendar nisi ukral kokoši? Kosti ti polomim in ušesa porežem, če ni bolgarska in basta!« Tone ga je premeril od nog do glave.

»Tako mi nebesa, gospodine, govorio sam istinu. Uprav sam izašao iz logora, kada je bacio Švaba iz vazduha — vrag ga znao zašto — ovu pečenu kokoš. Valjda je znano, da ti voliš bugarske kokoši.«

Tone je zamahnil z roko in Mikado je smuknil iz šotora.

»Vidiš, saj sem ti pravil, da me bo spravil ta človek ob pamet. Vem, kje jo je dobil, ni to prvi slučaj. Tu v Isački jo je ukral, sam ti pa poje, da so jo Nemci vrgli iz eroplana. Očetu bi ukral iz žepa in mater bi prevaral, samo da ti ustreže. Dobra, samo ne preveč poštena duša in basta. Tako, sedaj pa poglejva, kaj je »bacio Švaba iz vazduha«.

Razdelila sva pečeno bolgarsko kokoš, potem sva šla vsak sebi. Drugi dan sem videl Toneta na drugi strani Donave z angleško usmiljenko. Mahal je z rokami, sablja se je vlekla daleč za njim, navdušeno je govoril spremljevalki nekaj na uho. Mimogrede sem slišal »bolgarske kokoši, besarabska mamaliga in basta«.

Kako je razumela Angležinja Slovenca še danes ne vem.

Dva meseca ga nisem videl potem. To je bila njegova slaba stran. Če je izginil, ga ni tako lahko našel niti Mikado, ki je poznal vse kotičke, kamor je zahajal Tone, kot je govoril sam, »da pozabim Prešerna, sabljo in basta«. Pa je zopet prišel od nekod. Zunaj je brila burja, majhno mestece Berzovka je spalo globoko v snegu. Stanoval sem v kmečki bajti. V izbi je brlela luč, domači so spali, mene so pa dušile težke misli in spanec je bežal nekam med snežinke, ki so drvele mimo oken. Tone je mislil o Prešernu, sablji in basta, moje misli pa so blodile onstran Prešernovega spomenika. Naenkrat je potrkal okno. Spoznal sem ga takoj. Samo en je znal trkati tako. Tuk, tuk in basta, je ponovil z donečim basom pod oknom. Kot snežni mož je stopil v izbo.

»No, prijatelj, to je pa že preveč! Brije in reže ta vražja burja kot nemške makaze in basta. In te snežinke roje kot čebele iz uljev, kamor se ozreš, ti skačejo v obraz. Samo, da so še strupene, pa bi bile čebele. Pa ni moj namen, da ti povem, kako brije burja tu v Berezovki. Brije še nekje in tam se zaletajo prave strupene čebele v obraz. Si radoveden, kaj ne? Oho, brat, take novice pa niso zastonj. Kozarček domačega, pa bo kupčija.«

Nalil sem mu. Izpraznil ga je do dna, z rokavom si je obrisal usta.

»Tako in basta. Na dan z besedo! V Petrogradu je — revolucija! Veš kaj je to revolucija? Revolver poznaš, revoltirati ne znaš, revolucije ne poznaš in basta. Vsaka beseda, ki se začne z re pomeni nekaj kar stoji na glavi. Torej Petrograd stoji na glavi. Batjuška car se je postavil na glavo, z njim so dvignili noge v zrak Alisa, vsi Frideriksi, Rennenkampf in sam Rasputin, ki je stal kot kostanj v Lattermanovem drevoredu, stoji zdaj na glavi, čeprav pod zemljo. Tako zdaj veš.«

»Kaj pa nam mar, če so se postavili Rusi na glavo? Mi smo tujci, revolucija nas ne moti«, sem mu odgovoril. Tu pa je bil ogenj v strehi.

»Kaj, sto bogov! Ni Mikada, zdaj me boš spravil ti ob pamet! Revolucija ni biljard. Kadar sekajo gozd, lete trske na vse strani. Kadar gori vas, se ne bo postavila bajta sredi nje na noge, češ jaz sem tuja, mene požar ne moti. Ne, brat, ti ne veš kaj je revolucija in basta! Mi smo tu, drugi stoje na glavi, vraga, vendar ne bomo mi stali na nogah. Hajdi na glavo in basta!

Mislil sem, da je znorel. Razprostrl je roke, glavo je povesil, oči so se mu svetile in zabegal je po izbi semintja. Nalil sem mu še kozarec domačega zdravila. To je pomagalo. Pomiril se je, vsaj zdelo se mi je tako.

»Ne prijatelj, ra tole stvarjo tiči nekaj posebnega. Govoril sem ti, da v Petrogradu ni vse v redu in zdaj vidiš sam. Duma se je uprla, vojska je na njeni strani, car je bežal iz Petrograda, med potjo ga je prijel krč za srce, odpovedal se je prestolu in basta. Ta nepričakovani dogodek mi je zlezel v glavo in tišči kot žebelj v steno. Povem ti kar naravnost: Ne vem, kaj se godi in kakšne bodo posledice, vendar pa čutim, da je moralo priti tako, da je to logičen sklep iz gotovih zgodovinskih premis. Instinktivno se strirjam s tem sklepom, da povem kratko — revolucijonar sem in basta.«

Tone je hodil po sobi semintja. Kri mu je zalila obraz in oči, bil je podoben človeknu, ki so ga dušili v sanjah duhovi. Šele takrat sem ga prav spoznal. So na svetu ljudje, ki jih razpali sleherna nova ideja. In Tone je bil med njimi. Postavil se je pred menoj, pogledal me je, kot da hoče prodreti z očmi v mojo dušo in izpregovoril: »Kaj praviš ti k temu? Zdi se mi, da so makaze skrhane, čutim, kako mi rasto peroti. Letal bom, že čutim, kako se razliva po žilah nova kri. Svoboda! Veš kaj je to? Ne, ne veš! Ti si zaspal, spal boš še po sodnjem dnevu, ko bodo mrtvi že vsi iz grobov. Svoboda, prijatelj, to je čudna stvar. Visi na križu od onega dne, ko je zver spoznatl, da je človek. Kristusa so razpeli na križ, tri ure je visel, umrl in rešil človeštvo. Ona pa visi že tisoče let, tisočkrat je že izkrvavela, Judje stoje pod križem, teptajo s krvjo napojeno zemljo in še danes ne vedo, kje je Bog. Njega so razpeli na križ, učence so raztrgale zveri, ona pa visi še danes in čaka novega Mesije. Povej jim, ki stoje pod krijem, kamnje ti bodo sipali v obraz in basta. Dremlješ? Ne bom te več motil. Spi kot si spal. Lahko noč!«

Zaloputnil je vrata in izginil med goste snežinke. Tisto noč nisem zatisnil oči. Spomnil sem se, kako smo čakali na Kulikovem polju v Odesi belega carja. Vojska se je raztegnila po širni ravnini nizdol in počez. Kozaki, pehota, topovi, vse se je strnilo v rujavo maso, ki je stala kot pribita k zelenemu polju. Naša divizija je bila v sredini. Nad glavami je krožil aeroplan, v gozdu za nami so prežale druge jeklene ptice, da se spuste na nemškega jastreba, če bi motil belega carja. Majsko solnce na južnem nebu je neusmiljeno palilo vse pod seboj. Potne kaplje so tekle po obrazu in komaj sem se držal na nogah. Tone je stal pred menoj. Opiral se je na sabljo, oči bile uprte tja, odkoder smo pričakovali vladarja največje države na svetu. Bil je trenutok, ki se ga boji človeška misel. Takrat sem spoznal, kaj je bil ruski car. Tone se je zganil. Obrnil se je k meni. Sleherna mišica na obrazu mu je drhtela. »On«! In obstal je kot prikovan. V daljavi se je dvignil oblak belega prahu, bližal se je, zapela so konjska kopita, mimo nas je galopiral beli car.

»Pomogi Bog, Serbi!« »Bog ti pomogao!« je odmevalo iz tisoč prs. Tone je stopil k meni. »Si ga videl? Si videl našo svobodo, našo bodočnost, moč? Si jo začutil? Mene je preletela kot električna iskra.«

Videl sem mu na obrazu, da govori in čuti iskreno. To je bilo takrat. Leto dni je minilo in kje je bil oni Tone? Spi kot si spal, jaz sem revolucionar in basta.

Drugo noč je zopet prišel. Ni več trkal na okna. Razpahnil je vrata na stežaj in obstal pred menoj. Bil je razburjen.

»Tako, Jože, povem ti, storil sem, kar sem moral storiti. Nocoj sem mu povedal pred vsemi v oči in pod nos: »Nisem tvoj sluga, ne bom več poslušal, revolucijonar sem in basta.« obrnil sem se in odšel. Polkovnik je, moč ima v rokah, vem, zato grem. Sila se umika sili, dokler nista enaka. Potem si kočita v lase, takrat pa pada staro in vstaja novo. Tako, zdaj veš! Če pa nisi razumel, daj si operirati možgane ali pa jih namoči v špirit in basta. Lahko noč!«

Toneta je vzela noč. Mikado je hodil s povešeno glavo, tarnal je in pravil vsem, ki jih je srečal: »Nema više bugarskih kokoši, a gospodin moj je odmaglio s njima. Ne znate, kako mi ga je nači?« Ni čakal odgovora, stopal je dalje in tarnal drugod.

Potem sva se srečala s Tonetom v Kijevu. Bil je v ruski uniformi, na levem rokavu je nosil rdeče znamenje s Črnim križem počez. To so bili takratni ruski fašisti, bojeviti mladi ljudje, med njimi ženske, ki so hotele rešiti novo Rusijo s krvjo in žrtvovanjem življenja na bojišču. Imenovali so se »udarniki«. Tone je bil prvi med prvimi, ki ga je razvnela nova ideja. »Vedel sem«, mi je pravil, »da pride Rusija do svoje veljave. In prišla je. Mesec, dva bo minilo, pa bo njena armada v Berlinu in na Dunaju. Sem že nabrusil sabljo in ne bom prej miroval, da jo položim pred Prešerna v Ljubljani. Alise in Frideriksi ad akta, mi udarniki s Kerenskim na konja in hajdi, da vidimo, kdo se nam upa postaviti v bran. Tako, sedaj ja konec te nemške komedije in basta.«

V Petrogradu in v Moskvi pa je vrvelo. Tam so razvili rdeča znamenja, napisali z zlatimi črkami: »Doli vojna, naj živi mir!« »Proletarci vseh dežel, združite se!« in drveli ž njimi po ulicah.