Na planinah

Na planinah A. Trstenjak

Izdano:	Planinski vestnik 25. oktober 1899, leto 5, štev. 10, str. 158-160 Planinski vestnik 25. avgust 1899, leto 5, štev. 8, str. 124-132
Viri:	dLib8
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Na planinah (spisal A. Trstenjak)

Alpe in Pireneji so bili nekdaj višji, nego so danes, torej so se znižali. Znižujejo se pa vedno bolj in bolj, in končno ne bode ne njih ne turistov. Camille Flammarion je izračunil, kdaj bode konec sveta. Ako bi le-ta bilodvisen od solnea, potem sme človeški rod še dolgo brez te skrbi živeti, ker solnce bode imelo toliko gorkote, da nas bode še 20 milijonov let ogrevalo s svojimi prijetnimi žarki.Torej voda bode dokaj prej storila konec svetu. V svoji knjigi "Konec sveta" govori Flammarion takole: Mraz, sneg, vete, reke predrugačujejo naša bivališča. Gorske vode izpirajo doline in dovajajo z gor novo zemljo v doline. Morje naskakuje na obale, katere se umikajo. Lavine in ledeniki razdirajo gore, vulkanske sile tudi. Na tak način so se Alpe in Pireneji znižali. Še huje delujeta Ganges in Missisipi, ki po zrnu nosita zemljo v morje. Mase, ki iz vode mole, zavzemajo kakih sto milijonov kubičnih kilometrov prostora. Da to grudico spere mokri element, za to potrebuje kake štiri milijone let.

Tako bode kdaj konec naših lepih planin. Mokri element jih razje in razdene, in končno poplavi voda vesoljno zemljo. In to se zgodi črez štiri milijone let! V tem času se hribolastvo lahko še mogočno razvije.

Izmed vseh sportov sta dandanes najbolj razširjena kolesarstvo in hribolastvo. Beseda hribolazec je preozek pojem: znači le to, kar alpinist; širši pojem izraža beseda turist. Turist je tisti, ki hodi na gore, ki oblikuje doline in podzemeljske jame in tisti, ki dela izlete za Spitzberge. Oba sporta sta mlada. Planinoznanstvo je bilo proti koncu 18. veka še precej neznano. Smatrali so planine za divje kraje. Prvo planinsko društvo je bilo "Alpine club" v Londonu osnovano leta 1857. Za njim so se osnovali "Oesterreichiseher Alpenverein" leta 1862., "Schweizer Alpenklub" leta 1863., Club alpino italiano" leta 1863., "Deutscher Alpenverein" v Monakovem leta 1869., ki se je leta 1874. združil z avstrijskim v društvo: "Der deutsche und osterreichische Alpenverein", katero je zdaj največje izmed vseh planinskih društev; - "Club Alpin francais" v Parizu leta 1874. itd. Planinska društva so silno mmnožne, takisto kolesarska. Oba sporta vseled svoje organizacije predrugačujeta družabno življenje. Oba sporta pa sta si ne samo podobna, nego tudi sorodna. Kakor kolesar želi na kolesu priderviti velike daljave ter hitro mnogo videti, taksido želi hribolazec z nenavadnih visočin daleč gledati, občudovati, preiskovati in proučevati veličastvo v božje prirode.

Kolesarstvo, ki je izum nikoli mirujočega človeškega duha, pa se bode moralo umakniti še boljšemu izumu, ki bode pospeševal isti namen. Gustav Zebe, ta genialni inžinir francostki, je izumil čoln, ki pove več ur pod morsko gladino. Danes je torej sin mogočnega Albiona ves v trepetu. Ako se mu novi čoln pod vodo približa, uniči s svojimi tropedi, ki švigajo izpod vode kot strele, vse mogočno angleško brodovje. Vse najmočnejše oklopnjače, niso nič proti temu novemu pritlikavcu.

Zakaj torej ne bi bilo tudi mogoče, da bi ljudje kdaj leteli po zraku? Tudi zrakoplovstvo napreduje. Lachambre bode rodil še boljšega Lachambra. Prerival Spencer še boljšega Pereivala Spenceja. In tedaj vržemo kolo med staro šaro, krvavega pota na planine ne bodemo potili, ne bodemo se vozili po železnicah, ampak na visoke planine bodemo leteli ali pa se vozili po zrakoplovu. Vse se tedaj predrugači. Carine ne bode več, proizvode drugih držav in narodov bodemo dobivali po zraku, trdnjave na mejah bodo brez pomena, in finančni minister bode moral misliti na nove vire dohodkov.

Kak pogled v bodočnost! Nekaj časa pa vendar bodemo morali še peš hoditi na planine. Torej hajd na gore! Potrudite se z menoj na Ande in Kordiljere, na Himalajo, Čujmo, kaj nam pripoveduje učenjak, ki je zgradil visoko na Montblaneu in na Monte Rosa observatorije, v katerih proučava čudotvorne prirodne sile, zemljo in nebo. Komur, pa je ljubše ga vzamem v zrakoplov, in ga popeljem preko visokih planin, še višje od Himalaje, in ga prepričam, da človek more živeti na najvišjih vrhovih.

Vele zanimiva so poročila turistov, ki hodijo na visoke planine ali pa izkušajo prodreti na oba tečaja naše zemlje. Še zanimivejše za nas pa so znanstvene turistične ekspedicije, katerih se udeležujejo poleg planinskih voditeljev še znanstveniki, zlasti fiziki in fiziologi. Šele s temi ekspedicijami se je povzdignila turistika na tisto stopnjo, na kateri je danes. Odkar pa so nepripravljeni observatoriju na Montblaneu, Monte Rosa, Etni, Sonnblieku in na Pie de Midi v ta namen, da se temeljito preučava planinstvo, in končno odar so izumili razne instrumente v to svrho, je postala turistična veda. Smatrajoč s tega stališča turistko, imam na umu le one prikazni, katerim je podvržen človek na visokih planinah. V mislih torej nimam nezgode, ki doleti turista na planinah, pač pa imam v mislih takozvano planinsko bolezen, ali da se natančneje izrazim, mislim na to, kako planine vplivajo na človeški organizem. S tem je tudi spojeno vprašanje, ali mora človek ravno tako živeti kot na ravnini. S tem vprašanjem so se bavili učenjaki, zlasti Francoz Pavel Bert, ki je izdal znamenito knjigo o barometerskem tlaku (La pression barometrique, Pariz 1878). Opazovali so primerjalno in preiskovali, kako je to, da se zrakoplovci še više povzpenjajo, nego so najvišje gore naše zemlje. Opazovali so tudi, da ptice še više letajo mirno in brez vsake težave. Kako je to mogoče in kako je to razlagati? Na ta zanimiva vprašanja nam odgovarjajo fiziologi italijansko, francoski in nemški, toda izmed njih najtemeljiteje turinski profesor Angelo Mosso.

V svojem kratkem članku ne morem podati zgodovine tega predmeta. Preveč bi narastel spis, ako bi hotel očrtati preiskave vseh zdravnikov in fiziologov, ki se bavijo z življenjem na visokih planinah. Zatorej hočem le toliko omeniti, kolikor je neobhodno potrebno, da bode stvar jasna.

Pavel Bert, bivši francoski komisar v Tonkingu, ki je prezgodaj umrl znanosti, trdi v svoji knjigi, da ni manjši zračni tlak vzrok temu, da človeka popadajo slabosti na visokih planinah. Znano je namreč, čim više se dvignemo, tem manjši je zračni tal na nas, in mnogi menijo še danes, da je ravno ta manjši tlak vzrok temu, da človek ne more na planinah ravno tako živeti kakor na ravnini. Bert je torej mnenja, da se zrak razredča, se dovaja vsled tega kisika srcu in plučem, in ta nedostantnost da je vzork, da človeka popadajo slabosti na visokih planinah. Da pa vendar navzile temu more človek živeti na viskih planinah, si razlaga Bert tako, da si delo v tem slučaju samo pomaga, in sicer da človek jače diha, to je, da pomnožuje dihanje in vsled tega plučem in srcu kvantitativno dodaja več zraka, oziroma kisika, nego ga ima v sebi razredčen zrak.

Bertovem nauku se je uprlo mnogo preiskovancev, vendar ga najtemeljiteje pobija sloveči Angelo Mosso. Angelo Mosso, profesor v Turinu, je zaslovel kot hribolezec in učenjak prvega reda. Že pred njim je imela Italija glasovitih fiziologov, kateri so se bavili z dihanjem in utripanjem srca na planinah. To mu je dobro došlo, ker mu ni bilo treba ledine orati. Meseca julija in avgusta 1894. I. Wallisin med Turinom, spada k Apaninskim planinam, visoka 4638 m in je po Montblaneu najvišja planina v Evropi. Tu je Mosso preiskoval življenje človeka. Podjetje mu je podpirala vlada, naklovniši mu denarno podporo in dovoliši mu planinske vojake za ekspedicijo. Vodil je na Monte Rosso deset planinskih vojakov in se na posameznih članih kot tudi na sebi samem uapravil z aparati različne fiziološke poskuse. To je danes največja študija o fizioloških problemih planinstva, največja in najtemeljitejša, a je bila tudi zelo težavna)*. Poleg Mossa in brata mu Ugolina, profesorja v Genuvi, ter desetih junakov, sta se udeležila ekspedicije vojaški zdravnik dr. Viktor Abelli in stud. med. Beno Bizzozero, ki je fotografiral okolico v kateri je Mosso izvrševal svoje preiskave, ter je družbi s tem mnogo koristil. Žal, da je leto pozneje smrt pokosila tega nadarjenega moža.

V Ivreji, nedaleč od Turina, je nastavljen polk alpinistov. Tem je Mosso razodel svojo namero. Mnogo se jih je oglasilo in izjavilo, da jih je volja mesec dni prebiti na ledenikih Monte Rossa. Vsi vojaki so bili krepki in čili, nekateri izmed njih pravi atleti. Izbral si je večji oddelek in je z njim v podgorju med Ivrejo in Turinom napravljal ture do 60 kilometrov daleč. Treniral jih je sam in šele potem si je izbral ono deseterico, katera se mu je zdela najsposobnejša za planine in jo je vodil v kočo "Marije Margerite" (4560 m). Poleg tega si je omislil in sam izumil izborne instrumente, s katerimi je preiskoval funkcije vsakega posamičnega organa, zlasti mišice in srca. Tako preskrbljen se je mož, je vodil sam v kočo "Kraljice Margerite", in sicer nenadoma počasi, tako da je vsak teden prehodil le tisoč metrov. Dovspevši do koče in se tu utaborivši, je odredil, da je drugi oddelek treh mož v času treh dni hitro prihajal. S tem se je hotel prepričati, kako vpliva na človeški organizem počasna, kako hitra hoja po visokih planinah.

Izmed instrumentov bodi omenjem ergograf, aparat ki ga je izumil sam Mosso. S tem aparatom je meril delovanje misič in telesno utrujenost. Nenavadno telesno utrujenost na planinah so opazovali že prvi turisti, ki so si te prikazni niso znali razlagati. Josip Maquignaz, ki se je šel v kočo na Matterhornu (4114 m visoko) nam pripoveduje o tej hoji naslednje: "Ako so se mi na višinah planin pojavile slabosti, nisem se brigal za to, kajti vedel sem, da razredčen zrak ni nezdrav, in da vse nadloge po kratkem odmoru spet minejo. Dihanje se preminja, in tabak v pipi noče nič več prov goreti: malone vsi smo kajo opustili, ker bi človek moral imeti svetnikovo potrpežljivost, da bi imel vedno gorečo pipo in da bi ji vedno zažigal. Vrvi in vrvene lestvice, katere smo utrdili na Matterhornu, so bile po mnogih letih kakor nove, dočim bi bile na ravnini že zdavnaj sprhnele. Na Matterhornu sem pozabil kruha in sira; za leto dni sem ga spet našel in jedel, ne da bi občutil kakšno spremembo.

Ko je Conway na zadnjem potovanju na Himalajo dospel 6000 m visoko, se je tako utrudil, da je vsak dan moral hoditi samo 250 do 300 m. Matija Zurbriggen, voditelj njegov, pripoveduje, da je usekaval stopnje v led in da ni mogel napraviti več kot 5 do 6 udarcev, ne da bi počival, in da je potem moral najmanj minuto čakati, da je prišel do sape. "Moč sem imel" pravi, "ampak nedostajalo mi je do sape". Kako si je to utrujenost tolmačiti. V svoji knjigi "Utrujenost" si je prof. Mosso dokazal, da se v delujočih mišicah delajo strupene tvarine. Ko je injeciral kri utrujenega psa neutrejnemu psu, je videl, kako je tudi temu zmanjkalo sape in srce mu je močneje bilo.

Uspehi Mossovi so bili tako jako srečni, in sicer so bili toliki, da so predruačili vse dosedanje nazore o bistvu planinske bolezni. Tudi Mosso priznava, da je zmanjšani zračni tlak glavni vzrok predrugačnemu življenju na planinah. Vendar si on to drugače razlaga. Prvič naglaša element utrujenosti, nakar se dozdaj ni pazilo. Drugič, pa je upoštevati vaje, vsled katerih se utrujenost izdatno zmanjša ali pa celo prepreči. Kdor hoče torej biti turist in se utrditi proti planinski bolezni, ta se naj trenira. Tudi drugi momenti vplivajo na utrujenost, v prvi vrsti človeško čustvovanje. Čudovito je to, da se tisti, ki prvi gre prej utrudi, nego drugi, ki za njim gredo. To pa ne radi tega, da bi morda prvi opravljal več mehaničnega dela, ker spremljevalci hodijo po njegovih stopinjah. Tudi po planinah, koder ni snega, se utrudi pionir poprej kot njegov spremljevalec. Vzrok temu je povečano čustvo odgovornosti, to je strah, kateri tukaj deluje utrudljivo. Nenadni mrak, tema, megla, zgrešitev planinske steze, vse to vpliva enako.

Ravno tako kakor ljudje so podvrženi tudi psi planinski bolezni. Ako se utrudil pes, nastopajo na njem isti znaki kot na človeku. Psa zgrabijo slabosti, vzdiguje se mu, lovi ga spanec, težko diha, mišice mu slabe in ne more več stati na nogah.

Hoja na planine nas tako utrudi, da težko dihamo. Tyndall, ki je izdal l. 1860 knjigo o Montblaneu, ves utrujen vrgel na sneg in je takoj zaspal. Spremljevalec Hirst ga je zdramil z besedami: "Prestrašili ste me; niti edenkrat Vas nisem slišal dihati; dasi sem nekoliko minut poslušal". To je prvi dokaz o zmanjšanjem dihanju na planinah.

Srce je tista telesna mišica, ki je za turista, kolesarja in veslarja zelo važna. Ako težko dihamo, ako nam močno utriplje srce, je to glasnik preteče nevarnosti. Kar se dogaja že na ravnini vsled utrujenosti miši, to se podvaja vsled itre hoje na planinah toliko bolj: to je, srce se nam posveča.

O obliki in obsegu srca se lahko sami prepričamo in sicer s perkusijo. Ako hočemo vedeti, koliko je vina v sodu, potrkamo nanj. Po raznih zvokih, ki se slišijo, ko trkamo na sod, razločujemo natanko, dokod sega vino, in kje se v njem nahaja zrak. Na isti načrt se dado določiti obmejne črte pluč. Ker so pluča z zrakom napolnjena, slišimo povsod, kjer trkamo na prsi, lepo doneč zvok, kjer pa se dotika sree prsnega koša, zamolkel glas.

Kratko naj omenim še to, da pri hoji vpliva na srce krvni tlak, kateri je toliko večji, čim više se dvigujemo; to je, k tistim organom, kateri se utrujajo, priteka več krvi. Naš organizem si je to izvrstno uredil.Ker pa ima naše telo jedva 5 litrov krvi, se morajo skrčiti vse posode, čim pričenjamo z mišicami ali z možgani intenzivno delati.

V normalnem stanju ni srce vselej enako. Drug obseg ima zjutraj, a drugega zvečer. Ako pa se gibljemo, se znatno razšeri. In tu nam je biti opreznim. S pametno vajo se da mnogo doseči. Ako človek oprezno ravna in pravilno postopa, dobi srce zopet poprejšni obseg, često pa vendar ostane nekaj,kar človeka potem ne zapusti po smrti. Hribolazci naj si to zapomnijo. Kako deluje utrujeno srce, to vidimo na kolesarjih. Artur Linton je dirkal od Bordeauxa do Pariza in je na potu omedlel, da ni mogel dalje. Ker je imel toliko časa, da se je popravil, je vendar prišel do cilja kot zmagovalec. Zanimivo je naslednje. Gorjanci imajo večja srca nego poljanci. Tudi je zanimivo, da pri gorjancih moški na sru bolj bolehajo nego ženske. Švicarski, francoski in italijanski poročajo, da merjo stari ljudje na planinah ponajveč od srčnih bolezni. Normalno srce, to je normalno srcenavadnega konja, tehta 3 do 4 kg. Konji dirkači, ki morajo hitro bežati, imajo do 8 kg težka srca. Toda srce se ne razboli samo zaradi tega, ker se je povečalo; večkrat je vzrok bolezni to, ker preveč zahtevamo od njega, ker ga slilimo na prevelike ture. In nato nastopijo nasledki, ki so usodni. Vojak, ki je v bitki v Maratonu bežal v Atene, da razglasi zmago Miltiadovo nad Perzijanci, se je zgrudil mrtev na tla, ko je dospel do mestnih vrat in povedal veselo novico. Prevelika utrujenost ima smrtne nasledke. Na planinah pa se je utrujenosti bolj bati nego na ravnini, ker se na planinah pridružuje mraz. Težko je določiti ali uganiti, koliko je kos velikim turam. Ne vemo namreč, koliko energije ima vsak človek, zlasti pri nervoznih ljudeh je težko določiti. Nervozni ljudje, so enaki ljudem ki gredno na potovanje, a ne vedo koliko imajo v mošeji.Nervozen človek je tak kakor pijanec. Po alkoholu navdušen, se čuti pijanec močnega, vendar pa ne more niti na nogah stati. Nervozni ljudje posebno ljubijo razne sporte.

Turist ne sme preeniti svoje moči, kakor sta to storila brata Raffaello in Alfonso Zoja, sinova večučiliškega profesorja anatomije v Paviji. oba sta l. 1896. v višini 2100 m drug za drugim umrla vsled utrujenosti. Često nastopi smrt, kakor v tem slučaju, vsled otrplosti srca. Vsem je znano, da nam srce močneje in hitreje utriplje, ako se nam čuvstvo razburi. Dosti je ljudi, ki občutijo tlak, kakor da bi jim sapo jemalo, ako jih doleti nesreča. Znano nam je kako lahko omedljevajo žene, kadar zaslišijo kaj žalostnega. Še bolj pa deluje utrujenost in še opaznejša je razburjenos, ako je vnanja temperatura zelo nizka. Pijanci zmrznejo laže nego drugi ljudje.Takisto si razlagamo smrt tistih, kateri si izkušno z alkoholom skrajšati življenje. Alkoholska tekočina ni sama na sebi vzrok smrti, ampak to, ker v srcu ohlajena kri ne nahaja v notranjiščini organizma tistih avtomatnih funkcij, katere netijo življenjski proces, čim se kri ohladi. Dotičnik izgublja vedno več in več svoje lastne toplote, samozavest ogasuje, in ko sre preneha delovati, nastopi smrt.

Tako smo videli, da vse slabosti, katere mučijo človeka na visokih planinah ne poizhajajo od nedostatnega kisika, in s tem je obenem ovržena trditev, da bi si pluča avtomatsko pomagala. Fiziolog Mosso je napravil poskuse na žuželkah. Ako denemo psa pod zračno sesalko in je razredčil zrak do 30 centimetrov, to je toliko, kar presega najvišje vrhunce zemlje. Žarjenje kresni, kar je nekoliko kemičen, nekoliko nevrozen proces, je bilo različno. Čim redkejši je bil zrak, tem bolj so žarele. Ako po letu kresnico vzamemo v roke in opazujemo in vidimo da le dva dela na zadnjem koncu telesa fosforecirata. Ob redkem zraku se ta dva dela povečata oziroma podaljšata. Dozdaj so mislili fiziologi, da je to žarjenje živali v zvezi s kisikom zraka. Ker pa to nires, kakor ta poskus to kaže, sklepamo, da tudi stanice našega telesa niso vezane na kisik atmosfere.

Kako vpliva razredčen zrak na živčevje, naj navedem samo dva zgleda. Neki bolnik je na vrhunu planin pozabilimena rastlin dotičnega kraja, dočim se jih je na ravnini spet spomnil. Sausure, znani fizik, omenja, da na Montblancu, ni imel besed, da bi izrazil misli.

Ponudimo se še pri najpoglavitnejši točki, namreč da zmanjšano dovajanje kisika, ni vzrok planinske bolezni. Dokazati nam je torej, da mora človek živeti v jako razredčenem zraku. Doslej se je mislilo, da si organizem tisti kisik, ki ga izgublja na planinah vsled razredčenega zraka in zmanjšanega zračnega tlaka, nadomešča s tem, da človek hitreje diha. Da imajo pljuča pri tem precej dela, opazi vsakdo, ki hodi na gore. Mosso je na Monte Rosa je z aparat meril plučni zrak in je dognal, da je le to stanje utrujenosti. Biva li človek dalje časa na planinah, se pokazuje ravno nasprotno, namreč da telo potrebuje za navadno dihanje na višini manj dihljajev v minuti nego na ravnini. Priskovalci, ki si opazovali dihanje visoko letajočih ptic, nam to potrjujejo. Aeksander pl. Humboldt je videl v Andih leteti kondorja v višini katero je ocenil na 6655 m. Brata Schlagintweit sta videla na Himalaji orle 7000 m visoko letati, a v Higamimu, kjer sta imela tabor 6000 m visoko, so obletavale vrane ta tabor šest dni, pobirajoč ostanke. Mosso je videl pri koči "Kraljice Margerite" srake (Graceclus alpinus) tako mirno dihati kot na ravnini.

Iz tega, kar sem navedel, vidimo, da se planinska bolezen ne kaže na vsakem človeku enako, da torej obstajajo individualne razlike. Dejstvo je, da ima človek v višavi manj kisika. Vprašamo se torej, kako si neki telo nadomešča nedostatnost kisika. Sploh ne smemo misliti, da premalo kisika človeka pobije, tako hudo, kakor še danes mnogi menijo. Istina pa je tudi, da mnogo svežega zraka nima človek nikdar preveč; izhajamo pa tudi z manjšimi dozami. Z zrakom je kakor s potratnimi jedili; tudi brez njih človek dobro izhaja. Čim više dospevamo, tem bolj se aklamitizujemo. Tu je turist podoben bogatašu,ki je obubožal. Tudi ta se navadi na beraško palico in živi brez kočije.

Hermann, Adolf in Robert Schlagintweit, ki so preiskovali srednjo Azijo, pripovedujejo, da je v Gartoku 4598 m visoko na severnem obronku Himalaje vsako leto meseca avgusta semenj, na katerem se shaja na tisoče ljudi od vseh strani srednje Azije. Ker tu ni dovolj hiš, prinašajo tujci črne šatore s seboj. Trg Gartok je gotovo najvišji na širni zemlji. V Hanlu in Ladaku, ki ležita dokaj više, se nahajajo samostani,v katerih prebivajo vso zimo menihi budisti. Divje ovce, črede in njih pastirji se nahajajo v še višjih predelih.

(še v delu!)

(Konec.)

Proti temu, da človek ne more dihati, ko je dospel v visoke višave, ne pomaga nobeno junaštvo; največja energija tu omaga. In vendar se Mosso pripravlja na Gaurisankar in misli, da mu bode mogoče priti do vrhunca. Na podlagi poskusov in opazovanja na gori Monte Rosa sklepa on, da se človek polagoma privadi razmeram razredčenega zraka. Ako ptice letajo 8000 m visoko, se bode človek mogel tudi počasi povzdigniti do tolike visočine.

Brata Schlagintweit sta poskusila priti na Gaurisankar in sta v letih 1854. do 1856. dospela do 6787 metrov. Conway je v Karakorumu dosegel do 6887 metrov. Zurbriggen je prišel s Fricem Geraldom do 7300 metrov visoko.

Velika težava na takih ekspedicijah je to, da ni dobiti ljudi, kateri bi mogli prenašati vse ovire na planinah, to je, ni takih, ki bi bili toli težavnim turam dosti privajeni. Vendar bi se dalo z razumno organizacijo tudi to doseči. Mosso je že vse natanko preračunil, koliko ljudi bode potreboval, da bodo nosili instrumente in provijant, in koliko hrane bode vsak posamičnik potreboval za ves čas. Določil je število postajališč ali taborjev od znožja do vrhunca Gaurisankarja. Med temi postajami bode stalna zveza. Najel bode evropske in azijske voditelje; evropske bode rabil za najvišje visočine, domačine pa za dolenje dele himalajskega pogorja. To je potrebno radi tega, ker so evropski voditelji manj dovzetni planinski bolezni; domačini so tej bolezni bolj podvrženi in, kar je mnogo, nimajo v to potrebne moralne moči. Tudi ne spraviš nobenega Azijca na Gaurisankar, ker mu je Himalaja sveto pogorje, in ker misli iz verskih razlogov, da je Himalaja sploh nedosežen.

Vse dosedanje planinske hoje so se vršile prehitro. To je velika napaka. Hitra hoja ima slabe nasledke. Ako prehitro hodimo, ni namreč časa, da bi živčevje prilagodili delovanju razredčenega zraka; nadalje se organizem ne more privaditi mrazu, in končno nastopa utrujenost, ki vzame človeku energijo. V takih slučajih pobije planinska bolezen tudi najmočnejšega človeka.

Mosso je v tem oziru prvi razumno postopal. Ko je vodil svojo ekspedicijo na Monte Rosa, je prehodil z njo vsak teden le 1000 metrov, tako da so se njegovi ljudje popolnoma privadili mrazu. In poleg tega jih je poprej še dobro treniral. Kdor hoče iti na 8000 m visoke planine, mora po njegovem mnenju najprvo poskusiti samo do 5 do 6 tisoč metrov in potem nazaj.

Tisto ekspedicijo, katero bode vodil Mosso na Himalajo, bode vežbal na Monte Rosa, kjer je sam skrbel za vse udobnosti. Ko jo izvežba in utrdi, potem šele krene na Himalajo.

Oglejmo si Monte Roso s tega stališča.

Lani so pričeli staviti observatorij na vrhu Grifetti (4500 m). Ta observatorij bode namenjen proučevanju planin, neba, fizičnih prikazni zemlje in življenja na prostoru večnega snega. Iskali so mu temelja, a niso ga mogli najti, to je, niso mogli najti skale, na katero bi ga postavili. Kopali so v led, in ker niso nikjer našli trdnih tal, ni jim preostalo nič drugega, nego da so podaljšali v to svrho kočo „kraljice Margerite", ki stoji na trdni skali. Kakor koča, tako je tudi observatorij krit z bakrom, žice vodijo v sneg, in to so najboljši strelovodi za planinske koče.

Na Montblancu (4810 m) sta dva observatorija: starejši Vallotov in novi, z mnogimi žrtvami postavljeni observatorij Janssenov. Montblanc je najvišja planina v Evropi. Turist Jacques Balmat ga je zmagal prvi l. 1786. Hoja je sicer opasna, vendar tudi francoske žene prihajajo do vrhunca. Od leta 1893. stoji na vrhuncu Janssenov observatorij, ki pa ne bode tam dolgo stal. Ker nima trdne podlage, se udira v sneg. To je naravno. Vsako leto pade na Montblancu toliko snega, da se vsled teže novega snega spodnje plasti vedno bolj stiskajo in upadajo. Tako se Janssenov observatorij razruši, še predno bode mogel koristiti znanosti. Leta 1881. je stotnik Gonella prekoračil Montblanc. Na vrhuncu je našel široko razpoklino. Voditelj Alfons Pavet pa je pred 10 leti videl na vrhuncu Montblanca 100 m globoko razpoko. Danes je to drugače. Skala, ki tvori vrhunec, leži 20 m globoko pod snegom. Da bi jo našli, so kopali tunel in zasledili v globočini 15 m kamenje. Usodo Janssenovega observatorija torej lahko danes prorokujemo: zagrebe ga sneg. Da pa je vrhunec Montblanca vedno enako visok, vzrok je to, ker novi sneg vedno razriva spodnje plasti.

Za izletnike na ledenike Monte Rosa gradijo sedaj novo postajo 3000 m visoko v bližini hotela Col d'Olen. Ta postaja bode imenitna; imela bode 20 sob, v katerih bodo laboratoriji za geofiziko, meteorologijo, biologijo, botaniko in fiziologijo; za astronomijo bode posebna kupola z refraktorjem. Eden sluga in eden asistent bodeta tu stalno bivala.

Etna je 3313 m visoka. Ob znožju je 65 vasi s 300.000 dušami. Do visočine 1100 m raste trta, do 2200 drevje. V visočini 3000 m stoji observatorij. Sonnblick v Visokih Turah (3103 m) ima od l. 1886. meteorološko postajo, najvišjo vremensko kočo s stalnim bivališčem ljudi v Evropi. Pic du Midi de Biggore (2877 m) v Pirenejih ima na vrhuncu observatorij.

Toda vse te observatorije nadkriljuje Monte Rosa ne le radi udobnosti, nego tudi radi instrumentov. Tu se človek čuti varnega pred nevihto, pred snegom in pred ledniškimi ulomi, ker nahaja varno zavetišče v gorkih sobah. Za kurjavo se uporabljajo drva, ne pa petrolej kakor na Montblancu, torej je tudi kurjava cenejša.

Mosso bode skrbel, da se mu vodniki privadijo mrazu. Na to se je do danes premalo gledalo in pazilo, in vendar je to zelo važno. Človek se more privaditi mrazu do 40°, toda ne kar mahoma, ampak polagoma. Prememba temperature ne sme biti nenadna, nego organizem se mora le počasi prilagoditi vedno nižjim stopinjam temperature, Monte Rosa mu bode v to svrho izborno vežbališče.

Pripoveduje nam nadalje, da je boljše, da se angažujejo taki, ki več, oziroma ki mnogo jedo, toda ne požeruhi. To je naravno. Boljše je, da se uporablja tvarina, to je hrana, katero uživamo, nego da jemo sebe, kajti ako nimajo organi tvarine, potem se lotijo dragocenih zalog svojega telesa. Kdor torej več je, bolj in uspešneje kljubuje utrujenosti. Vse, kar izsesava organizem, oslablja pogoje za upornost.

„Jaz upam", tako završuje Mosso svoje poročilo o pripravah za himalajsko ekspedicijo, „da mi bode možno dokončati te študije, ki so bile namen in sanje moje zadnje ekspedicije. Ako pa se ne izpolnijo nade moje, upam, da drugi fiziologi, ki so učenejši in mlajši od mene, dovrše moje na Monte Rosa započete študije".

Želimo mu zdravja in potem srečno pot. Ves turistiški svet bode v duhu zrl za njim, kako se bode plazil po snegu in ledu, kako bode prezebal. Jekleno energijo ima in razum, in ako bo imel sape, posreči se mu to, česar niso mogli pred njim doseči niti Schlagintweita niti Conway. In ko postavi svojo nogo na glavo v nebo kipečemu velikanu, takrat bode slavila turistika največje slavje svoje.