Na planinah

Na planinah A. Trstenjak

Izdano:	Planinski vestnik 25. oktober 1899, leto 5, štev. 10, str. 158-160
Viri:	dLib10
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

(Konec.)

Proti temu, da človek ne more dihati, ko je dospel v visoke višave, ne pomaga nobeno junaštvo; največja energija tu omaga. In vendar se Mosso pripravlja na Gaurisankar in misli, da mu bode mogoče priti do vrhunca. Na podlagi poskusov in opazovanja na gori Monte Rosa sklepa on, da se človek polagoma privadi razmeram razredčenega zraka. Ako ptice letajo 8000 m visoko, se bode človek mogel tudi počasi povzdigniti do tolike visočine.

Brata Schlagintweit sta poskusila priti na Gaurisankar in sta v letih 1854. do 1856. dospela do 6787 metrov. Conway je v Karakorumu dosegel do 6887 metrov. Zurbriggen je prišel s Fricem Geraldom do 7300 metrov visoko.

Velika težava na takih ekspedicijah je to, da ni dobiti ljudi, kateri bi mogli prenašati vse ovire na planinah, to je, ni takih, ki bi bili toli težavnim turam dosti privajeni. Vendar bi se dalo z razumno organizacijo tudi to doseči. Mosso je že vse natanko preračunil, koliko ljudi bode potreboval, da bodo nosili instrumente in provijant, in koliko hrane bode vsak posamičnik potreboval za ves čas. Določil je število postajališč ali taborjev od znožja do vrhunca Gaurisankarja. Med temi postajami bode stalna zveza. Najel bode evropske in azijske voditelje; evropske bode rabil za najvišje visočine, domačine pa za dolenje dele himalajskega pogorja. To je potrebno radi tega, ker so evropski voditelji manj dovzetni planinski bolezni; domačini so tej bolezni bolj podvrženi in, kar je mnogo, nimajo v to potrebne moralne moči. Tudi ne spraviš nobenega Azijca na Gaurisankar, ker mu je Himalaja sveto pogorje, in ker misli iz verskih razlogov, da je Himalaja sploh nedosežen.

Vse dosedanje planinske hoje so se vršile prehitro. To je velika napaka. Hitra hoja ima slabe nasledke. Ako prehitro hodimo, ni namreč časa, da bi živčevje prilagodili delovanju razredčenega zraka; nadalje se organizem ne more privaditi mrazu, in končno nastopa utrujenost, ki vzame človeku energijo. V takih slučajih pobije planinska bolezen tudi najmočnejšega človeka.

Mosso je v tem oziru prvi razumno postopal. Ko je vodil svojo ekspedicijo na Monte Rosa, je prehodil z njo vsak teden le 1000 metrov, tako da so se njegovi ljudje popolnoma privadili mrazu. In poleg tega jih je poprej še dobro treniral. Kdor hoče iti na 8000 m visoke planine, mora po njegovem mnenju najprvo poskusiti samo do 5 do 6 tisoč metrov in potem nazaj.

Tisto ekspedicijo, katero bode vodil Mosso na Himalajo, bode vežbal na Monte Rosa, kjer je sam skrbel za vse udobnosti. Ko jo izvežba in utrdi, potem šele krene na Himalajo.

Oglejmo si Monte Roso s tega stališča.

Lani so pričeli staviti observatorij na vrhu Grifetti (4500 m). Ta observatorij bode namenjen proučevanju planin, neba, fizičnih prikazni zemlje in življenja na prostoru večnega snega. Iskali so mu temelja, a niso ga mogli najti, to je, niso mogli najti skale, na katero bi ga postavili. Kopali so v led, in ker niso nikjer našli trdnih tal, ni jim preostalo nič drugega, nego da so podaljšali v to svrho kočo „kraljice Margerite", ki stoji na trdni skali. Kakor koča, tako je tudi observatorij krit z bakrom, žice vodijo v sneg, in to so najboljši strelovodi za planinske koče.

Na Montblancu (4810 m) sta dva observatorija: starejši Vallotov in novi, z mnogimi žrtvami postavljeni observatorij Janssenov. Montblanc je najvišja planina v Evropi. Turist Jacques Balmat ga je zmagal prvi l. 1786. Hoja je sicer opasna, vendar tudi francoske žene prihajajo do vrhunca. Od leta 1893. stoji na vrhuncu Janssenov observatorij, ki pa ne bode tam dolgo stal. Ker nima trdne podlage, se udira v sneg. To je naravno. Vsako leto pade na Montblancu toliko snega, da se vsled teže novega snega spodnje plasti vedno bolj stiskajo in upadajo. Tako se Janssenov observatorij razruši, še predno bode mogel koristiti znanosti. Leta 1881. je stotnik Gonella prekoračil Montblanc. Na vrhuncu je našel široko razpoklino. Voditelj Alfons Pavet pa je pred 10 leti videl na vrhuncu Montblanca 100 m globoko razpoko. Danes je to drugače. Skala, ki tvori vrhunec, leži 20 m globoko pod snegom. Da bi jo našli, so kopali tunel in zasledili v globočini 15 m kamenje. Usodo Janssenovega observatorija torej lahko danes prorokujemo: zagrebe ga sneg. Da pa je vrhunec Montblanca vedno enako visok, vzrok je to, ker novi sneg vedno razriva spodnje plasti.

Za izletnike na ledenike Monte Rosa gradijo sedaj novo postajo 3000 m visoko v bližini hotela Col d'Olen. Ta postaja bode imenitna; imela bode 20 sob, v katerih bodo laboratoriji za geofiziko, meteorologijo, biologijo, botaniko in fiziologijo; za astronomijo bode posebna kupola z refraktorjem. Eden sluga in eden asistent bodeta tu stalno bivala.

Etna je 3313 m visoka. Ob znožju je 65 vasi s 300.000 dušami. Do visočine 1100 m raste trta, do 2200 drevje. V visočini 3000 m stoji observatorij. Sonnblick v Visokih Turah (3103 m) ima od l. 1886. meteorološko postajo, najvišjo vremensko kočo s stalnim bivališčem ljudi v Evropi. Pic du Midi de Biggore (2877 m) v Pirenejih ima na vrhuncu observatorij.

Toda vse te observatorije nadkriljuje Monte Rosa ne le radi udobnosti, nego tudi radi instrumentov. Tu se človek čuti varnega pred nevihto, pred snegom in pred ledniškimi ulomi, ker nahaja varno zavetišče v gorkih sobah. Za kurjavo se uporabljajo drva, ne pa petrolej kakor na Montblancu, torej je tudi kurjava cenejša.

Mosso bode skrbel, da se mu vodniki privadijo mrazu. Na to se je do danes premalo gledalo in pazilo, in vendar je to zelo važno. Človek se more privaditi mrazu do 40°, toda ne kar mahoma, ampak polagoma. Prememba temperature ne sme biti nenadna, nego organizem se mora le počasi prilagoditi vedno nižjim stopinjam temperature, Monte Rosa mu bode v to svrho izborno vežbališče.

Pripoveduje nam nadalje, da je boljše, da se angažujejo taki, ki več, oziroma ki mnogo jedo, toda ne požeruhi. To je naravno. Boljše je, da se uporablja tvarina, to je hrana, katero uživamo, nego da jemo sebe, kajti ako nimajo organi tvarine, potem se lotijo dragocenih zalog svojega telesa. Kdor torej več je, bolj in uspešneje kljubuje utrujenosti. Vse, kar izsesava organizem, oslablja pogoje za upornost.

„Jaz upam", tako završuje Mosso svoje poročilo o pripravah za himalajsko ekspedicijo, „da mi bode možno dokončati te študije, ki so bile namen in sanje moje zadnje ekspedicije. Ako pa se ne izpolnijo nade moje, upam, da drugi fiziologi, ki so učenejši in mlajši od mene, dovrše moje na Monte Rosa započete študije".

Želimo mu zdravja in potem srečno pot. Ves turistiški svet bode v duhu zrl za njim, kako se bode plazil po snegu in ledu, kako bode prezebal. Jekleno energijo ima in razum, in ako bo imel sape, posreči se mu to, česar niso mogli pred njim doseči niti Schlagintweita niti Conway. In ko postavi svojo nogo na glavo v nebo kipečemu velikanu, takrat bode slavila turistika največje slavje svoje.