Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 346: Vrstica 346:
Bilo mu je, kakor da mora poklekniti
Bilo mu je, kakor da mora poklekniti
in skloniti glavo k njenim nogam.
in skloniti glavo k njenim nogam.

Mirne in čiste oči so ga uzrle.
Njihova svetloba se je skrila za hip
pod dolgimi trepalnicami. Stebri in
tla so se zamajala... Zrl jo je ves
čas in čutil, da se ji mora razodeti na kakršenkoli način. Ali kako ji naj pove? Kako ji naj odkrije udano spoštovane in vso ljubezen?

Še enkrat se je ozrla vanj. Nekaj radostnega in silnega je objelo mladeniča.
Približno ga ji je to silno, da se je zdelo Valerijanu, kakor bi se potopile oči iz najbližje bližine v njene, kakor bi se roke svečenice dotaknile njegovih lic.

Pijan tajnih čustev in svetlobe se je vračal domov. Hitel je kakor bi se bal,
da ga ne sreča kdo izmed njegovih znancev in prijateljev. Obdala sta ga življenje in hrum in zazdelo se mu je tesno sredi teh bučečih valov.

V hišo je došel sel iz Konstantinovega tabora. Več se ni skrivalo, da zapleše Konstantin krvavi ples z Maksencijem. Ta se je jel v naglici napravljati nanj. In tedaj se je pokazalo, da je udana Maksenciju le telesna straža in maloštevilna druga vojska. Gospodar Rima je ukazal pleniti po hišah bogatih Rimljanov. S tem plenom je vzdrževal, bogsto nagrajal svoje vojake in vabil nove bojevnike v svoj tabor. Z nasilnim svojim početjem je še bolj žalil meščane , mnogoštevilni kristjani mu že itak niso zaupali. Navzlic ediktu, s katerim jim je zagotovil svobodo, je Maksencij izvrševal, dejanja, ki so pričala, da tudi kristjani nimajo ničesar pričakovati od Maksencija.

Zato so se zbirali kristjani in pogani v Konstantinovem taboru. Papež Melhijad je poslal tjakaj mnogo duhovnikov, ki so dobili velik vpliv na samega Konstantina.

Stari sel, vdan še
razo«l«*ti n a
kakršenkoli način. Ali kako ji naj
pove l Kak o j i na j scftrij e udan o >|x»-
štovanj e i n VM I lju?»» /» n
S e enkra t se j e ozrl a vanj. Neka j
radostneg a i n silneg a j e objel o mla ­
deniča . Približal o g a ji j e t o silno , d a
s e j»- zdel o Valerijami , kako r b i s e j*>-
lopile oči i z najbližje bližine v njene ,
kako r bi s e rok e svećenice dotaknil e
njegovi h lic .
Pija n tajni h čuvste v i n svetlob e
>e j e vrača l domov . Hite l je kako r
b i se bal , d a g a a a sreča kd o iaasad
njegovi h znance v i n prijateljev . Ob ­
d a l -\ i g a življenj e i n hmii i i n za -
zileb i se m u j * -no sred i teb bu -
cečih valov.
V hišo j e doše l >*d i z Konstauti -
noveg a tals»ra. Ve č n i skrival- , da
zapleše Konstati n krvav i ple s z Ma k
ssaMijsni T a se j e je l v naglic i n a
pra v I ja t i nanj . I n t«*laj s e j e pokaza ­
l o , daj e udan a Maksencij u le ?. U-s M a
straža i n maloštevilna drug a vojska .
t\ «*lar Rim a j e ukaza l plenit i p o
hišah U>gatih Rimljanov . S te m ple ­
n o m j e vzdrževal, bogat o nabraj a I
svoj e vojak e i n vabi l nov e bojevnik e
. svo j tabor . Z nasilni m svoji m JM>-
četjem j e še bol j žalil m«*ščane. m n o
številni kri - an i m u že ita k nis o
.tupali . Navzli c ediktu , - kateri m
j i m j e zagoto \ SVOIKMIO , j e Maksen -
c i j izvrševa l d* anja , k i so pričala, d a
tud i kristajn i imaj o ničesar pričakovat i o d M r •«-1 ja .
Zat o >o zbiral i kristjan i i n
pagan i v K istantinoven i taboru .
Pape ž Melhij a je po>lal tjaka j mno ­
g o duhovnikov , k i so dobil i veli k
vpli v na samt -fru Konstantina .
Star i s«|. vda n še domačim ln»gov (i m i n Rimlja n prav e korenine , se j e
malc e razsrdil , k o j e t o pripovedoval .
Sporoči l j e tud i Rimljanki , d a s o
zdrav i mož i n ol>a brat a Valerijano -
v a . Najbrž e pridej o kmal u domov ,
kamo r tak o hrepene . V kratke m se
Isnlet a sprijel a ob a imperatorj a v CMI -
Ioi-ilni bitki .
Koma j j e s«-| CKIŠC I s pismom , ka -
tereg a je jMislal a Kornelij a n a svoje ­
g a moža. že j e došel močan isldele k
pretorijam*ev . Poveljni k se j e obna ­
šal zel o dostojn o i n j e naznani l Va ­
lerijami , d a im a |s>velje <*\ Maks**n -
eija . povabit i mladeg a moža v iinjie -
ratorjev o vojsko . I *rit i m«»ra, tl a s i ne
nakoplj e cesarjev e jeze. Sice r im a
|H>ve|jnik ukaz , d a zaplen i vs e pre ­
moženje, kako r se j e zajodil o dane s že
mnogi m i m peratorjevi m nasprotni ­
kom . Ke r j e prosil a tud i mat i mlad e
niča, j e let a šel, das i s težkim srcem .
K o j e stopi l n a ulico , je zapazi l cel o


trum o mladenič e v, k i ji h j e doletel a
enak a usoda . Me d njim i so bil i ljudj e
iz najlMigatejših i n staro«lavnih r«xloviri . Mno ^ i s«> rešili sebe i n imetj e l e
n a t a na«Mn, d a so vstopil i v Maksen -
cijev o vojsko , das i bi vzdignil i me č
najraj e zofie r trinoga .
Kmal u s o došli v pr«»torijanski
taln>r. Bil o j e t u siln o živahno , kako r
le tedaj , kada r so s«» legij e priprav ­
ljah ' n a Inijni pohod . Imperato r sa m
j e bi l tukaj . Njegov o lic e j e sijal o v
vladarsk i milosti . Bil o j e t o lic e do ­
k a j prikupljivo , das i j e kazal o sle -
dov e preidnleg a uživanja.
Vse m se j e zdelo , d a hoče impe ­
rato r popravit i v zadnje m času vs«\
k a r j e zagrešil na d kristjan i i n pa ­
gani . Njegov a milos t se j e razlil a
zadnj i da n na d cel i Rim .
Valerija n j e vide l o d bliz u Mak ­
se ne i j e v obraz . Ni č skrb i n i bil o po ­
znat i n a njem , izražal j e samoza ­
ves t i n zaupanj e v svoj o mo č i n do -
brohotn«>st.
Ini|s»ratorjevo povelj e se j e gla ­
silo , zbrat i se tretj i da n v pretorijan -
ske m talni m n a vežbanje . Novinc i s o
prisegl i vprič o vs e rimsk e posadk e
i n cesarja .
Valerija n n i spa l skor o vs o noč.
V s e njegov e misl i so bil e posvečene
njej , k i g a j e bil a rešila. Njegov o
edin o hre|sMienj e j e bilo , videt i jo ,
slišati nje n glas , j i povedat i navzli c
vsak i nevarnosti , kak o j o obožuje .
Hrepenenj e j e rastl o z vsaki m tre ­
nutkom . Ba l se n i smrt i same , a zde ­
l o se m u j e neka j groznega , d a b i g a

dohitel a v boj u smr t predn o b i ve -
stalk i reke l »pa r besedi«. Skleni l je ,
d a stor i t o i n na j velja , ka r hoče.
Jedv a se j e zdanilo , k o j e vsta l
i n odhite l v mesto . Zdel o se m u j e
čudno, d a j e že tolik o ljud i n a nogah .
Množic e s o bil e razburjene . Gotov o
z«>pet ka k izrede n dogodek . P o foru ­
m u i n drugo d so hodili . Marsikd o ji h
j e gleda l s sovražnim i očmi.
Nehot e se j e spomni l Valerija n
n a Maksencija . Kmal u j e izvedel , d a
j e provzročitel j razburjenost i re s cesar . N a njegov o povelj e so napadl i
vojak i ponoč i eneg a izme d najbol j
bogati h Rimljano v i n izropal i cel o
njegov o hišo. Tore j Maksenci j nit i
seda j n i moge l brzdat i svoj e lakom ­
nosti ! Premagova l se j e l e e n dan !
K e r j e pr i napad u izgubi l splošno
priljubljen i Rimljan , k i se j e zoper -
stavi l cesarjevi m vojako m s sinov i
i n sužnji, življenje , j e ogorčenos t
siln o naraščala.
Valerija n j e hite l s forum a prot i
Vestine m svetišču. Bi l j e prvi ! Kako r
v tist i strašni noči, tak o se j e skri l
tud i seda j z a veli k kip , k i j e sta l v
nekak i kapelici , vzidan i v steno .
Težk o i n mučno j e bil o čakanje.
Pomisli l j e stoinstokrat , ka j j i poreče, kak o j i pad e k nogam. .
»Bogovi , bodit e usmiljeni ! Tak o
j e vzdihni l parkrat , das i n i verje l
vanje . »Sam o t o na j še dosežem, pot e m na j umrem! «
Ljudstv o j e odšlo. I z svojeg a
skrivališč a j e vide l Valerijan , kak o
j e izginil a tud i on a skoz i znan a



majhna vratca. Koma j se je vzdrževal, da ni planil za njo, jo vzel v na ­
je in bežal ž njo.
< a par trenutkov aa se vratc a
j »pet odprla. Pojavil a se je ona. Stopal a j* - |*M'-a-si in tiho prot i svetišči -
n i n i vratom. Glasn o in silno m u j e
utripalo srce. Bil j e kakor v brezumju
in sam ni vedel, kdaj j e padel pred
Iijene noge.
Mirno zrle vestalkine oči mla ­
deniča.
»Zahvaljujem ae ti, o svečeaica
\Vstt- ! Vrnil a si m i življenje, ki j e
tvoje sedaj. Ljubim tel»e in hoče m
»tleti in mora m vedeti, ljubi li tudi
tvoj* * -r«-»* m»*n»! \l* -iee r umrem! «
Obje l je njeni nogi , glav a m u j e
klonil a k tlom. Vest i na svećenica j e
'-tala kakor ki p sredi svetišča. Njen e
• i s«, bile poln e usmiljenja in Ijul**zni .
Povej, reci, pnj e ne v stanem,«
šepetal Valerijan. »Zapr i vrata ,
nihč e naju ne vidi! « Prosim te , reci
vuno . bodi usmiljena! Al i m e
ljubiš t «
Povzdignil je mladenič k nje j oči,
katerih so tekl e solze .
Pojdi, « j e zašepetala i n se do -
iknil a s prst i njegovih li c
iteci , prosim ! Skloni l j e zope t
glavo k tlom . Zilel o M * m u je, d a čuti
vedno njen o rok o i n sliki pntladk i
• i- K o pa j e hote l zret i v njen e oči,
tli bilo svećenice.
(Dalje prihodnjič.)

Redakcija: 19:52, 6. april 2020

Vestalkina ljubezen
A. Š.
Izdano: Slovenski narod 1910, št. 228, 229, 230, 232, 234, 236
Viri: dLib [1], [2], [3], [4], [5], [6].
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Širokoodprtih oči je strmel v svet. Kakor bi ne vedel, kaj se godi ž njim, kaj ga čaka. Še nikoli se mu ni zdelo življenje vrednejše življenja, še nikoli ni videl lepših jesenskih dni.

Zadelo ga je, kakor strela z jasnega neba, ko je čul obsodbo. Smrt! Ne, on ne veruje, vse so le hude sanje.

Nad njim se širi nebo napojeno s svetlo, čisto modrino. Von, svežost in toplota napolnjuje zrak. Od albanskih gor prinaša vetrič jutranji hlad, cvetje dehti in solnce gori na nebu. On ljubi vse to, on ljubi življenje. Komaj so se doteknila ustna čase, komaj se je približal sladkemu razodetju, iz dalje so prihajali glasovi skrivnosti, ki so ga klicale in omamljale.

Ko zatrepečejo na oddaljenih vrhovih zadnji solnčni žarki, ugasne tudi on.

V lahni svetlobeli kopreni je še zavito pobočje gorovja, vrhovi pa so čisti in so videti kakor bi plavali zračni sinji oblaki.

Ali je res, da umre že danes? Preko Tiberinih valov se je razlil solnčni svit. Ob krajeh je reka temnejša. Nejasne sence stolpov in hiš se zibljejo v njej.

»O Tibera, zdravstvuj! Na bregu tvojega vodovja sem vzrastel in gledal slavo Rima. Pod pinijami sedeč sem često strmel za tvojim valovjem, kadar je sevalo, v dalj se gubeče, v žarkih poslavljajoče se nebesne svetlobe. Zdelo se mi je, da poješ himno v čast njemu, ki daje božansko luč tej naši zemlji. Zdravstvuj, Tibera, v vek!«

Kakor bi taval v polspanju. Videl je le sence, ki so se ustavljale in zrle za izprevodom. Nekateri so vzklikali: »Glej, zarotnika! To je tisti, ki je hotel ubiti našega imperatorja Maksencija! Smrt! Naj umre!«

Slišal je le napol te glasove. Spomnil se je, kako je sovražil te ljudi, ki so se prilizovali krutemu Maksenciju, dasi so ga natihem sovražili in preklinjali.

Rim je stokal pod grozovitostjo tega cesarja. Zdelo se je, da hoče uničiti svet in da ne pozna meje njegova neusmiljenost in blazno hrepenenje po vedno novih krvavih orgijah.

Valerijan se je spomnil, kako je prišlo do tega, da koraka sedaj sredi pretorijancev smrti naproti.

Ni še dolgo, odkar je premišljeval žitje in bitje Maksencijevo. Primerjal ga je z življenjem Cezarjevim in drugih slavnih Rimljanov. Maksencij, potomec popolnoma pokvarjenih in v sled prenasičenosti napol blaznih ljudi... In ali ni nikogar, ki bi tej pošasti zaklical — nič več? Dovolj nedolžne krvi, dovolj nedolžnih solz!

Kako je Valerijan sovražil trinoškega imperatorja! »Zakaj, o Maksencij, si storil tudi to? Zakaj si hotel uničiti s svojo pohotnostjo mojo sestro, mladenko, ki se je jedva oklenila z vso silo prve ljubezni mojega prijatelja! Zakaj si trpinčil očeta in ga vrgel v ječo!

Ah, ni se ti posrečilo! Ušla je sestra, oče te je ogoljufal.

Težko in grenko je umreti, ker ljubim življenje, a težje zato, ker nisem dosegel svojega namena. Maščuj se, Maksencij, nad menoj, sovraštvo, sodržavljanov uniči tudi tebe! Mar te ne sovražijo kristjani, ali te ljubimo mi, ki ne prisegamo na Kristov križ?«

Pomilovalno je zrla večina na mladeniča, ki je korakal, obdan od cesarskih vojakov, v smrt. Njegov obraz je bil resen, strogo so zrle oči pretorijancev na mimoidoče. Ali pridejo srečno do cilja? Ali jih ne napadejo nenadoma in iz zasede Maksencijevi sovražniki? Dalje, nikjer ni sumljivega zbiranja, nikjer znakov sumljivega gibanja!

Kmalu bodo pri cilju. Še ta dan preživi lahkomišljeni mladenič v najtemnejši ječi, še enkrat omami njegove oči luč zahajajočega solnca, in predno ugasne rožna luč na gorskih vrhovih, ugasnejo mladeničeve oči.

Prišli so do templja, ki je bil ves bel in svetel. Bleščeči marmornati stebri so nosili streho in kip boginje Veste je oznanjal na pročelju, da čuvajo v svetišču večni ogenj deve, ki so obljubile boginji domačih ognjišč večno čisto življenje. Tudi on se je priporočal nekdaj boginji Vesti, zadnji čas le iz navade. Ginila je tedaj vera v bogove v srcih Rimljanov in bližal se je čas, ko za vedno ugasne sveti plamen v Vestinem svetišču. On je izgubil vero, a ž njo ni izgubil vere v silo krepostnega življenja. Naj ugasne v svetišču ogenj, a zagori naj v srcu plamen lepega in veselega življenja.

Glej, vrata svetišča so se odprla! Kakor duhovi so stopale svečenice v belih haljah preko praga. Dostojanstven in neslišen je bil njihov korak. Ko so zapazile blesteče pretorijanske čelade, so se ustavile na dano znamenje višje svečenice.

Njene oči so strmele v mladeniča.

»Obsojen k smrti?«

»Rekla si, o svečenica.«

»Živi, mladenič! Jaz te pomilostim v imenu varuhinje rimskega mesta.« Lica so zaplamtela vestalki.

Odšle so. Še je zrl mladenič za odhajajočo. Zaprla so se vrata svetišča. On sme živeti?

Poveljnik pretorijanske straže je dal povelje in razmaknila se je strahovita vrsta, ki je nalik živemu zidu ločila Valerijana od sveta in življenja.

Začuli so se veseli vzkliki mimoidočih: »Zdravstvuj, rešiteljica!«

Mladenič je še stal kakor v sanjah in zrl za vestalko. Kakor sladko petje so zvenele njene besede. Preko trdih obrazov pretorijancev je dahnilo nekaj mehkega.

 * * *

Že so se jele zgrinjati sence nad Rimom. Tibera je temnela. Valerijan je stal na bregu. Tu ob Tiberi je bilo večer najprijetneje, tusem se je zgrinjal oddaljeni šum svetovnega središča nalik valovom, ki plusknejo sedajpasodaj visoko na obrežje.

V dalji se je gubil zlati pas in šumel pravljice o bogatem, razkošnem Rimu. Valerijanove oči so plule ono stran Tibere, kjer se beli Vestino svetišče sredi morja hiš. V tem svetišču je njegovo srce... pri njej, ki ga je vzbudila v novo hrepenenje in mu vdahnila sanje, ki so bile lepe, kakor bi prihajale iz neznanega sveta.

Že so se užgale prve zvezde na nebu, ko se je spomnil na dom. Ciprese in pinije so temnele, hlad zavel iz reke, zlato na Tiberinih valovih je ugasnilo.

Cel dan je hodil po mestu, šel neštetokrat mimo Vestinega svetišča in sedaj na rimski forum, sedaj na Trajanov trg. Obiskal je tudi domači grob ob apijski cesti, kjer sta snivala ded in praded pod kampanijskim solncem in cvetjem. Povsod so šle z Valerijanom sladke sanje. Postal je otožen, ko so plule njegove oči preko širne krasne Kampanije, kajti ona ni stala ob njem, ni čul ljubeznivega, čistega glasu.

Kaj je s sestro, z materjo in očetom! Valerijan se je napotil čez most v domačo hišo. Služabnik je peljal mladeniča v atrij. Vse tiho je bilo povsod in mračno. Le atrijski prostor je razsvetljevala mala svetilka. Tiho, oprezno je odprl vrata. Opazil je mater, ki je sedela vsa zamišljena in ni opazila prihajajočega sina.

Zdrznila se je, ko jo je pozdravil. Tiho je vstala in stisnila sinovo glavo k svojim prsim. Na mladeničeve lase so padale solze. Včeraj in danes dopoldne ga je objokovala kot mrtvega. Koliko je pretrpela v kratkem!

»Zakaj te ni bilo takoj k meni, o sin?«

Valerijan je molčal, rdečica je oblila vse njegovo obličje. »Šel sem na apijsko cesto h grobovom,« dejal je čez nekaj časa. »In kje sta sestra in oče?«

»Sestra je skrita pri mojem bratu v Apuleji, oče pa je v Konstantinovi zaščiti. Tam je tudi Klavdij in Apicij. Postali so kristjani. Ali si čul, Konstantin se pripravlja na boj proti Maksenciju?«

»Čudno se mi zdi, da so zgrabili za orožje vsi pošteni ljudje. A kje je Konstantin?«

»Mi še ni znano, izvem pa kmalu, ker pride semkaj sel iz Konstantinovega tabora.«

Tiho je postalo v atriju. Svetilka je plapolala in temne sence kipov so se premikale po stenah. Maske umrlih pradedov so strmele v polumrak. Skozi stropno odprtino je gledalo v atrij nočno nebo, ožarjeno z zvezdami. Iz peristila se je čulo vodometovo žuborenje, od tam je prihajal svež cvetlični vonj.

Zdelo se je Valerijanu, da je šele sedaj tu našel pokoj. Mirno je jel pripovedovati, kako je rešil sestro s svojimi tovariši in kako so ga vjeli.

»Nikoli, o mati, ne pozabim te noči! Ko so pretorijanci napadli našo hišo, sem ušel semkaj in se skril za onile spomenik. Za menoj sta pritekla oče in sestra. Gledati sem moral, kako so zvezali očeta in odvedli sestro. Težko som se vzdržal, da se nisem vrgel z golimi pestmi na Maksencijeve vojake. Ko so odpeljali očeta in Placido, sem se splazil za njimi z bodalom v roki, kakor senca. Očeta so vrgli v ječo, sestro pa so peljali v cesarjevo palačo. Tekel sem klicat , skrit v temni noči, Placidinega zaročenca. Zbudila sva kmalu iz spanja prijatelje. Pridružilo se nam je mnogo oboroženih meščanov, katerim je krivica, storjena od krutega nasilnika, potisnila v roke orožje. Čudil sem se, koliko se nas je nabralo. Neki kristjanski duhovnik je pregovoril celo četo sovernikov, da so nam šli pomagat, češ, da store svojemu bogu dopadljivo delo, ako ubijejo zver, škodljivo božji cerkvi. Kako so se oči svetile duhovniku, ko je podžigal kristjane na boj!

Zbirali smo se na skritem vrtu nekega rimskega pokristjanjenega velikaša. Komaj smo stopili z vrta, smo zadeli na pretorijance. Bili smo kratek boj, v katerem so se osobito izkazali kristjani. Mrtvim smo vzeli obleko in orožje. Novi pretorijanci, v celi bojni opravi, so korakali skozi noč proti cesarjevi palači. Pred njimi je šla velika truma ljudi.

Ko pridemo pretorijanci do cesarjevih vrat, nas vpraša straža: »Ali ste vjeli mladega lisjaka, Placidinega brata?«

Ne, sem odgovoril z izpremenjenim glasom. Vlil se je dež. Hitro smo stopali skozi vrata, katere nam je odprla straža. »Pred imperatorjeva vrata,« se je oglasilo povelje. Šli smo tja. Na razsvetljenih stopnjicah nas je čudno pogledal vodnik. »Kje je Ruber?« Komaj je to izgovoril, že sem ga zgrabil za vrat. Takoj smo mu zavezali usta in vzeli orožje. Gologlav je moral z nami. Nastavil sem mu bodalo na prsi in mu velel, naj nas pelje k ugrabljeni Placidi.

Zamenjali smo stražo pred imperatorjevimi vratmi. »Dobro si napravil, Ruber,« mi je dejal neki centurij. »Krasotica se uda imperatorju za dvoje življenje.«

»Gotovo,« sem odgovoril. Straža je odšla.

Kakšno povelje ti je dal Maksencij,«  vprašal sem ujetega poveljnika.

»Pripeljati tebe sem notri zvezanega,« mi je odgovoril komaj slišno.

»Dobro!« Vstopili smo. Maksencij. »Presvetli imperator, tu sem ti pripeljal zvezanega...« Bližal sem se cesarju.

»Izvrstno! Kje je Ruber?«

»Ubit — — ta ga je zabodel.«

»Zabodel? Razvežite ga! Placida, ali poznaš tega človeka?«

Placida je klečala na kolenih, kakor bi pravkar prosila okrutneža milosti. Imela je razpuščene lase in oči, polne solz. Obrnil sem se k nji in ji dal znamenje. Videl sem, da me je izpoznala in umela.

»Poznam... to je moj brat Valerijan.«

»Valerijan, kako so ti zamašili usta! Povej, kako si umoril Rubra, mojega zvestega Rubra! Me miserum! Čakaj! No ali niste slišali? Razvežite to grdobo!«

Snel je Maksencij meč s stene in udaril s ploskvijo zvezanega vojaka.

»Jaz... Marcij... tvoj... Marcij.« Začul se je zamolkel glas. Beži... imperator...«

Obledel je Maksencij in predno sem ga mogel zgrabiti za grlo, je zbežal skozi vrata.

Vzel sem sestro v naročje in hitel ž njo po stopnicah. Kakor volkovi so preganjali ostali Maksencija. A zastonj! »Hej, pretorijanci sem,« se je začul njegov glas spodaj v temi.

Par nas je planilo k vratom in v hipu smo prisilili zbegano stražo, da nam je odprla.

Na dano znamenje je pritekel trop ljudi iz teme proti pretorijancem, ki so me preganjali. Še par hipov in rešena bodeva.

Sestri sem velel bežati, mi pa smo se obrnili proti mnogoštevilnim vojakom cesarske telesne straže. Zadel me je udarec po glavi in padel sem. Dva pretorijanca sta me zvezala in nesla v cesarsko palačo. Zunaj se je nabralo v par trenotkih vse polno vojakov. Bila se je pravcata bitka v noči.

Vedno bolj in bolj se je oddaljeval šum in hrup in v ječo, kamor sem bil pahnjen, ni dosegel noben glas. Strašno je bilo v tej večni noči. Zato sem bil vesel, ko so mi oznanili že tretji dan smrtno obsodbo, ker sem položil roko na svetega, mogočnega imperatorja. Raje umreti, nego živeti nalik slepcu v strašni noči!«

Valerijan je pripovedoval dalje, kako so ga gnali v ječo, ki je blizu prostora, kjer bi se imela izvršiti smrtna obsodba in kako je bil rešen.

Materi so sedajpasedaj pritekle solze po licih. Že se je pomaknil veliki voz, čegar zvezde so sijale iz črnih daljav v atrij, više na nebo, ko sta vstala in se podala k počitku.

 * * *

Na Janikulu je že sijalo solnce, Tibera pod Aventinom pa je bila še v senci. Ne dolgo! Zmagoslavno se je dvignila božanska luč in oblila Rim, ki se je jel vzbujati iz nočnega sna.

Valerijan je hitel mimo velikanske stavbe cirkusa maksima. Njegovi zidovi, obrnjeni proti vzhodu, so se že od daleč svetili, obliti z rdečo lučjo.

Cirkus Maksimus je zanimal preje Valerijana bolj kakor vse drugo v Rimu. Danes pa se mu je zazdela ta stavba strahovita v svoji ogromnosti. Hitel je mimo nje, kakor bi se bal, da ga ne podsuje.

Krvavordeči pesek širne arene, razmesarjena človeška trupla, ki se še kade... Te predstave so jele mladeniča nadlegovati. A tam se pokaže kmalu svetli tempelj, tam je ona dobra, usmiljena, katero so obdale njegove misli z lučjo, čistejšo od solnca. Misli na svečenico so ga pomirjale in napolnjevale s tihim, sladkim koprnenjem.

Kmalu se je zableščalo svetišče, posvečeno boginji Vesti, zaščitnici slavnega rimskega mesta. Tudi on hoče obiskati tiho, zasenčeno njeno kraljestvo.

Polnil se je Vestin tempelj, kajti nad Rimom so se pokazali nenadoma temni oblaki in vznemirljive vesti so plašile nalik krvavordečim bliskom temne dalje srca in vnemale ljudsko domišljijo.

Valerijan si je izbral prostor, od kjer zamore gotovo ugledati njo. Zazdelo se je mladeniču, ko je vstopila, visoka in bela, pred žrtvenik, da se je razlil nov sijaj, ki ga še niso videle oči, po stebrih in po celem svetišču. Bilo mu je, kakor da mora poklekniti in skloniti glavo k njenim nogam.

Mirne in čiste oči so ga uzrle. Njihova svetloba se je skrila za hip pod dolgimi trepalnicami. Stebri in tla so se zamajala... Zrl jo je ves čas in čutil, da se ji mora razodeti na kakršenkoli način. Ali kako ji naj pove? Kako ji naj odkrije udano spoštovane in vso ljubezen?

Še enkrat se je ozrla vanj. Nekaj radostnega in silnega je objelo mladeniča. Približno ga ji je to silno, da se je zdelo Valerijanu, kakor bi se potopile oči iz najbližje bližine v njene, kakor bi se roke svečenice dotaknile njegovih lic.

Pijan tajnih čustev in svetlobe se je vračal domov. Hitel je kakor bi se bal, da ga ne sreča kdo izmed njegovih znancev in prijateljev. Obdala sta ga življenje in hrum in zazdelo se mu je tesno sredi teh bučečih valov.

V hišo je došel sel iz Konstantinovega tabora. Več se ni skrivalo, da zapleše Konstantin krvavi ples z Maksencijem. Ta se je jel v naglici napravljati nanj. In tedaj se je pokazalo, da je udana Maksenciju le telesna straža in maloštevilna druga vojska. Gospodar Rima je ukazal pleniti po hišah bogatih Rimljanov. S tem plenom je vzdrževal, bogsto nagrajal svoje vojake in vabil nove bojevnike v svoj tabor. Z nasilnim svojim početjem je še bolj žalil meščane , mnogoštevilni kristjani mu že itak niso zaupali. Navzlic ediktu, s katerim jim je zagotovil svobodo, je Maksencij izvrševal, dejanja, ki so pričala, da tudi kristjani nimajo ničesar pričakovati od Maksencija.

Zato so se zbirali kristjani in pogani v Konstantinovem taboru. Papež Melhijad je poslal tjakaj mnogo duhovnikov, ki so dobili velik vpliv na samega Konstantina.

Stari sel, vdan še razo«l«*ti n a kakršenkoli način. Ali kako ji naj pove l Kak o j i na j scftrij e udan o >|x»- štovanj e i n VM I lju?»» /» n S e enkra t se j e ozrl a vanj. Neka j radostneg a i n silneg a j e objel o mla ­ deniča . Približal o g a ji j e t o silno , d a s e j»- zdel o Valerijami , kako r b i s e j*>- lopile oči i z najbližje bližine v njene , kako r bi s e rok e svećenice dotaknil e njegovi h lic . Pija n tajni h čuvste v i n svetlob e >e j e vrača l domov . Hite l je kako r b i se bal , d a g a a a sreča kd o iaasad njegovi h znance v i n prijateljev . Ob ­ d a l -\ i g a življenj e i n hmii i i n za - zileb i se m u j * -no sred i teb bu - cečih valov. V hišo j e doše l >*d i z Konstauti - noveg a tals»ra. Ve č n i skrival- , da zapleše Konstati n krvav i ple s z Ma k ssaMijsni T a se j e je l v naglic i n a pra v I ja t i nanj . I n t«*laj s e j e pokaza ­ l o , daj e udan a Maksencij u le ?. U-s M a straža i n maloštevilna drug a vojska . t\ «*lar Rim a j e ukaza l plenit i p o hišah U>gatih Rimljanov . S te m ple ­ n o m j e vzdrževal, bogat o nabraj a I svoj e vojak e i n vabi l nov e bojevnik e . svo j tabor . Z nasilni m svoji m JM>- četjem j e še bol j žalil m«*ščane. m n o številni kri - an i m u že ita k nis o .tupali . Navzli c ediktu , - kateri m j i m j e zagoto \ SVOIKMIO , j e Maksen - c i j izvrševa l d* anja , k i so pričala, d a tud i kristajn i imaj o ničesar pričakovat i o d M r •«-1 ja . Zat o >o zbiral i kristjan i i n pagan i v K istantinoven i taboru . Pape ž Melhij a je po>lal tjaka j mno ­ g o duhovnikov , k i so dobil i veli k vpli v na samt -fru Konstantina . Star i s«|. vda n še domačim ln»gov (i m i n Rimlja n prav e korenine , se j e malc e razsrdil , k o j e t o pripovedoval . Sporoči l j e tud i Rimljanki , d a s o zdrav i mož i n ol>a brat a Valerijano - v a . Najbrž e pridej o kmal u domov , kamo r tak o hrepene . V kratke m se Isnlet a sprijel a ob a imperatorj a v CMI - Ioi-ilni bitki . Koma j j e s«-| CKIŠC I s pismom , ka - tereg a je jMislal a Kornelij a n a svoje ­ g a moža. že j e došel močan isldele k pretorijam*ev . Poveljni k se j e obna ­ šal zel o dostojn o i n j e naznani l Va ­ lerijami , d a im a |s>velje <*\ Maks**n - eija . povabit i mladeg a moža v iinjie - ratorjev o vojsko . I *rit i m«»ra, tl a s i ne nakoplj e cesarjev e jeze. Sice r im a |H>ve|jnik ukaz , d a zaplen i vs e pre ­ moženje, kako r se j e zajodil o dane s že mnogi m i m peratorjevi m nasprotni ­ kom . Ke r j e prosil a tud i mat i mlad e niča, j e let a šel, das i s težkim srcem . K o j e stopi l n a ulico , je zapazi l cel o


trum o mladenič e v, k i ji h j e doletel a enak a usoda . Me d njim i so bil i ljudj e iz najlMigatejših i n staro«lavnih r«xloviri . Mno ^ i s«> rešili sebe i n imetj e l e n a t a na«Mn, d a so vstopil i v Maksen - cijev o vojsko , das i bi vzdignil i me č najraj e zofie r trinoga . Kmal u s o došli v pr«»torijanski taln>r. Bil o j e t u siln o živahno , kako r le tedaj , kada r so s«» legij e priprav ­ ljah ' n a Inijni pohod . Imperato r sa m j e bi l tukaj . Njegov o lic e j e sijal o v vladarsk i milosti . Bil o j e t o lic e do ­ k a j prikupljivo , das i j e kazal o sle - dov e preidnleg a uživanja. Vse m se j e zdelo , d a hoče impe ­ rato r popravit i v zadnje m času vs«\ k a r j e zagrešil na d kristjan i i n pa ­ gani . Njegov a milos t se j e razlil a zadnj i da n na d cel i Rim . Valerija n j e vide l o d bliz u Mak ­ se ne i j e v obraz . Ni č skrb i n i bil o po ­ znat i n a njem , izražal j e samoza ­ ves t i n zaupanj e v svoj o mo č i n do - brohotn«>st. Ini|s»ratorjevo povelj e se j e gla ­ silo , zbrat i se tretj i da n v pretorijan - ske m talni m n a vežbanje . Novinc i s o prisegl i vprič o vs e rimsk e posadk e i n cesarja . Valerija n n i spa l skor o vs o noč. V s e njegov e misl i so bil e posvečene njej , k i g a j e bil a rešila. Njegov o edin o hre|sMienj e j e bilo , videt i jo , slišati nje n glas , j i povedat i navzli c vsak i nevarnosti , kak o j o obožuje . Hrepenenj e j e rastl o z vsaki m tre ­ nutkom . Ba l se n i smrt i same , a zde ­ l o se m u j e neka j groznega , d a b i g a

dohitel a v boj u smr t predn o b i ve - stalk i reke l »pa r besedi«. Skleni l je , d a stor i t o i n na j velja , ka r hoče. Jedv a se j e zdanilo , k o j e vsta l i n odhite l v mesto . Zdel o se m u j e čudno, d a j e že tolik o ljud i n a nogah . Množic e s o bil e razburjene . Gotov o z«>pet ka k izrede n dogodek . P o foru ­ m u i n drugo d so hodili . Marsikd o ji h j e gleda l s sovražnim i očmi. Nehot e se j e spomni l Valerija n n a Maksencija . Kmal u j e izvedel , d a j e provzročitel j razburjenost i re s cesar . N a njegov o povelj e so napadl i vojak i ponoč i eneg a izme d najbol j bogati h Rimljano v i n izropal i cel o njegov o hišo. Tore j Maksenci j nit i seda j n i moge l brzdat i svoj e lakom ­ nosti ! Premagova l se j e l e e n dan ! K e r j e pr i napad u izgubi l splošno priljubljen i Rimljan , k i se j e zoper - stavi l cesarjevi m vojako m s sinov i i n sužnji, življenje , j e ogorčenos t siln o naraščala. Valerija n j e hite l s forum a prot i Vestine m svetišču. Bi l j e prvi ! Kako r v tist i strašni noči, tak o se j e skri l tud i seda j z a veli k kip , k i j e sta l v nekak i kapelici , vzidan i v steno . Težk o i n mučno j e bil o čakanje. Pomisli l j e stoinstokrat , ka j j i poreče, kak o j i pad e k nogam. . »Bogovi , bodit e usmiljeni ! Tak o j e vzdihni l parkrat , das i n i verje l vanje . »Sam o t o na j še dosežem, pot e m na j umrem! « Ljudstv o j e odšlo. I z svojeg a skrivališč a j e vide l Valerijan , kak o j e izginil a tud i on a skoz i znan a


majhna vratca. Koma j se je vzdrževal, da ni planil za njo, jo vzel v na ­ je in bežal ž njo. < a par trenutkov aa se vratc a j »pet odprla. Pojavil a se je ona. Stopal a j* - |*M'-a-si in tiho prot i svetišči - n i n i vratom. Glasn o in silno m u j e utripalo srce. Bil j e kakor v brezumju in sam ni vedel, kdaj j e padel pred Iijene noge. Mirno zrle vestalkine oči mla ­ deniča. »Zahvaljujem ae ti, o svečeaica \Vstt- ! Vrnil a si m i življenje, ki j e tvoje sedaj. Ljubim tel»e in hoče m »tleti in mora m vedeti, ljubi li tudi tvoj* * -r«-»* m»*n»! \l* -iee r umrem! « Obje l je njeni nogi , glav a m u j e klonil a k tlom. Vest i na svećenica j e '-tala kakor ki p sredi svetišča. Njen e • i s«, bile poln e usmiljenja in Ijul**zni . Povej, reci, pnj e ne v stanem,« šepetal Valerijan. »Zapr i vrata , nihč e naju ne vidi! « Prosim te , reci vuno . bodi usmiljena! Al i m e ljubiš t « Povzdignil je mladenič k nje j oči, katerih so tekl e solze . Pojdi, « j e zašepetala i n se do - iknil a s prst i njegovih li c iteci , prosim ! Skloni l j e zope t glavo k tlom . Zilel o M * m u je, d a čuti vedno njen o rok o i n sliki pntladk i • i- K o pa j e hote l zret i v njen e oči, tli bilo svećenice. (Dalje prihodnjič.)