Vestalkina ljubezen: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 79: Vrstica 79:
pretorijancev na mimoidoče. Ali pridejo srečno do cilja? Ali jih ne napadejo nenadoma in iz zasede
pretorijancev na mimoidoče. Ali pridejo srečno do cilja? Ali jih ne napadejo nenadoma in iz zasede
Maksencijevi sovražniki? Dalje, nikjer ni sumljivega zbiranja, nikjer
Maksencijevi sovražniki? Dalje, nikjer ni sumljivega zbiranja, nikjer
znakov sumljiveg gibanja!
znakov sumljivega gibanja!


Kmalu bodo pri cilju. Še ta dan
Kmalu bodo pri cilju. Še ta dan

Redakcija: 12:27, 6. april 2020

Vestalkina ljubezen
A. Š.
Izdano: Slovenski narod 1910, št. 228, 229, 230, 232, 234, 236
Viri: dLib [1], [2], [3], [4], [5], [6].
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Širokoodprtih oči je strmel v svet. Kakor bi ne vedel, kaj se godi ž njim, kaj ga čaka. Še nikoli se mu ni zdelo življenje vrednejše življenja, še nikoli ni videl lepših jesenskih dni.

Zadelo ga je, kakor strela z jasnega neba, ko je čul obsodbo. Smrt! Ne, on ne veruje, vse so le hude sanje.

Nad njim se širi nebo napojeno s svetlo, čisto modrino. Von, svežost in toplota napolnjuje zrak. Od albanskih gor prinaša vetrič jutranji hlad, cvetje dehti in solnce gori na nebu. On ljubi vse to, on ljubi življenje. Komaj so se doteknila ustna čase, komaj se je približal sladkemu razodetju, iz dalje so prihajali glasovi skrivnosti, ki so ga klicale in omamljale.

Ko zatrepečejo na oddaljenih vrhovih zadnji solnčni žarki, ugasne tudi on.

V lahni svetlobeli kopreni je še zavito pobočje gorovja, vrhovi pa so čisti in so videti kakor bi plavali zračni sinji oblaki.

Ali je res, da umre že danes? Preko Tiberinih valov se je razlil solnčni svit. Ob krajeh je reka temnejša. Nejasne sence stolpov in hiš se zibljejo v njej.

»O Tibera, zdravstvuj! Na bregu tvojega vodovja sem vzrastel in gledal slavo Rima. Pod pinijami sedeč sem često strmel za tvojim valovjem, kadar je sevalo, v dalj se gubeče, v žarkih poslavljajoče se nebesne svetlobe. Zdelo se mi je, da poješ himno v čast njemu, ki daje božansko luč tej naši zemlji. Zdravstvuj, Tibera, v vek!«

Kakor bi taval v polspanju. Videl je le sence, ki so se ustavljale in zrle za izprevodom. Nekateri so vzklikali: »Glej, zarotnika! To je tisti, ki je hotel ubiti našega imperatorja Maksencija! Smrt! Naj umre!«

Slišal je le napol te glasove. Spomnil se je, kako je sovražil te ljudi, ki so se prilizovali krutemu Maksenciju, dasi so ga natihem sovražili in preklinjali.

Rim je stokal pod grozovitostjo tega cesarja. Zdelo se je, da hoče uničiti svet in da ne pozna meje njegova neusmiljenost in blazno hrepenenje po vedno novih krvavih orgijah.

Valerijan se je spomnil, kako je prišlo do tega, da koraka sedaj sredi pretorijancev smrti naproti.

Ni še dolgo, odkar je premišljeval žitje in bitje Maksencijevo. Primerjal ga je z življenjem Cezarjevim in drugih slavnih Rimljanov. Maksencij, potomec popolnoma pokvarjenih in v sled prenasičenosti napol blaznih ljudi... In ali ni nikogar, ki bi tej pošasti zaklical — nič več? Dovolj nedolžne krvi, dovolj nedolžnih solz!

Kako je Valerijan sovražil trinoškega imperatorja! »Zakaj, o Maksencij, si storil tudi to? Zakaj si hotel uničiti s svojo pohotnostjo mojo sestro, mladenko, ki se je jedva oklenila z vso silo prve ljubezni mojega prijatelja! Zakaj si trpinčil očeta in ga vrgel v ječo!

Ah, ni se ti posrečilo! Ušla je sestra, oče te je ogoljufal.

Težko in grenko je umreti, ker ljubim življenje, a težje zato, ker nisem dosegel svojega namena. Maščuj se, Maksencij, nad menoj, sovraštvo, sodržavljanov uniči tudi tebe! Mar te ne sovražijo kristjani, ali te ljubimo mi, ki ne prisegamo na Kristov križ?«

Pomilovalno je zrla večina na mladeniča, ki je korakal, obdan od cesarskih vojakov, v smrt. Njegov obraz je bil resen, strogo so zrle oči pretorijancev na mimoidoče. Ali pridejo srečno do cilja? Ali jih ne napadejo nenadoma in iz zasede Maksencijevi sovražniki? Dalje, nikjer ni sumljivega zbiranja, nikjer znakov sumljivega gibanja!

Kmalu bodo pri cilju. Še ta dan preživi lahkomišljeni mladenič v najtemnejši ječi, še enkrat omami njegove oči luč zahajajočega solnca, in predno ugasne rožna luč na gorskih vrhovih, ugasnejo mladeničeve oči.

Prišli so do templja, ki je bil ves bel in svetel. Bleščeči marmornati stebri so nosili streho in kip boginje Veste je oznanjal na pročelju, da čuvajo v svetišču večni ogenj deve, ki so obljubile boginji domačih ognjišč večno čisto življenje. Tudi on se je priporočal nekdaj boginji Vesti, zadnji čas le iz navade. Ginila je tedaj vera v bogove v srcih Rimljanov in bližal se je čas, ko za vedno ugasne sveti plamen v Vestinem svetišču. On je izgubil vero, a ž njo ni izgubil vere v silo krepostnega življenja. Naj ugasne v svetišču ogenj, a zagori naj v srcu plamen lepega in veselega življenja.

Glej, vrata svetišča so se odprla! Kakor duhovi so stopale svečenice v belih haljah preko praga. Dostojanstven in neslišen je bil njihov korak. Ko so zapazile blesteče pretorijanske čelade, so se ustavile na dano znamenje višje svečenice.