Soči (Simon Gregorčič): Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
{{Škrbina}}
mBrez povzetka urejanja
Vrstica 12: Vrstica 12:
<poem>
<poem>
Krasna si, bistra hči planin,
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
nevihte temne srd ne moti —
Vrstica 44: Vrstica 44:
zakaj so tožni tvoji glasi?
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
Težko se ločiš od hribov,
zibelke tvojega valovja?
zibélke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
grobov slovenskega domovja?
Vrstica 52: Vrstica 52:
a še kot solza - krasna!
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
Krasna si, bistra hči planin,
Brdka v prirodni si lepoti,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
nevihte divje srd ne moti!
Vrstica 78: Vrstica 78:
narasti, vzkipi v tok strašán!
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi,
srdita čez branove stopi
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
Na dno razpenjenih valov!
na dno razpenjenih valov!
</poem>
</poem>
[[Kategorija:Pesmi (Gregorčič)]]
[[Kategorija:Pesmi (Gregorčič)]]

Redakcija: 13:18, 10. marec 2020

Ti veselo poj! Soči
Poezije_1
Simon Gregorčič
Slovo in naročilo(Ig. Gruntarju)
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Logotip Wikipedije
Logotip Wikipedije
Glej tudi članek v Wikipediji:
Soči (Gregorčič)
Soči (zvočni posnetek)

Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte temne srd ne moti —
krasna si, hči planin!
Tvoj tek je živ in je legak
ko hod deklet s planine;
in jasna si ko gorski zrak
in glasna si, kot spev krepak
planinske je mladine —
krasna si, hči planin!
Rad gledam ti v valove bodre,
valove te zelenomodre:
temna zelen planinskih trav
in vedra višnjevost višav
lepo se v njih je zlila;
na rosah sinjega neba,
na rosah zelenih gora
lepoto to si pila —
krasna si, hči planin!
Ti meni si predraga znanka!
Ko z gorskih prišumiš dobrav,
od doma se mi zdiš poslanka,
nesoča mnog mi ljub pozdrav —
Bog sprimi te tu sred planjav!...
Kako glasno, ljubo šumljaš,
kako čvrsto, krepko skakljaš,
ko sred gora še pot imaš!
A ko pridereš na ravnine,
zakaj te živa radost mine?
Kaj trudno lezeš in počasi,
zakaj so tožni tvoji glasi?
Težko se ločiš od hribov,
zibélke tvojega valovja?
Mar veš, da tečeš tik grobov,
grobov slovenskega domovja?
Obojno bol pač tu trpiš,
V tej boli tožna in počasna,
ogromna solza se mi zdiš,
a še kot solza - krasna!
Krasna si, bistra hči planin,
brdka v prirodni si lepoti,
ko ti prozornih globočin
nevihte divje srd ne moti!
Pa oh, siroti tebi žuga
vihar grozán, vihar strašán;
prihrumel z gorkega bo juga,
divjal čez plodno bo ravan,
ki tvoja jo napaja struga —
gorjé, da daleč ni ta dan!
Nad tabo jasen bo obok,
krog tebe pa svinčena toča
in dež krvav in solz potok
in blisk in grom — oh, bitva vroča!
Tod sekla bridka bodo jekla,
in ti mi boš krvava tekla:
kri naša te pojila bo,
sovražna te kalila bo!
Takrat se spomni, bistra Soča,
kar gorko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo planinah,
kar bode v cvetnih je ravninah,
tačas pridrvi vse na dan,
narasti, vzkipi v tok strašán!
Ne stiskaj v meje se bregov,
srdita čez branove stopi
ter tujce, zemlje lačne, vtopi
na dno razpenjenih valov!