Institutka: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
dodanih 5 zlogov ,  pred 1 letom
brez povzetka urejanja
Vi niste poznali Gradnikove Ide? — Ali res ne?! —
 
Oči je imela kot spomenčice kraj gozdnega potoka, ličeca okrogla, rožnata in trda kot najboljša jabolka, po hrbtu dve debeli kiti temno rujavih las, široka čez pleča in boka, pa tenka čez pas nalik osi, odločnih, krepkih, korakov, da se je stresal njen život pri vsaki stopinji ...
 
... moj Bog, ali se je ne spominjate! — Ali res ne? — Žal!
 
Ej, lepa je bila Ida, lepa, a tudi učena!
Tudi Gradnikova Ida se je vrnila v tiho hišo očetovsko iz šumnega mesta petja in šale sila učena!
 
Ej no, učila se je fizike, matematike, zoologije, botanike in mineralogije, historije, religije, literature, pedagogike, logike, psihologije in ... in
— — še mnogo drugega , česar se baš ne domislim.
 
To bi bil smoter življenja Gradnikove Ide; — in je li tako nemogoče, da bi ga dosegla?! — Gotovo ne! — Saj lepa je Ida kot malokatera plemkinja; izobražena pa še bolj kot vsaka knjeginja, o katerih istiniti izobrazbi vedo ljudje kaj malo povedati! — In kolikokrati se zgodi dandanes, v dobi demokratizma, da izbere ta in oni grof ali baron pebejko! — —
 
Taka je bila torej notranjščina in zunanjost Gradnikove Ide, gojenke na Dunaju v zavodu „Sacro„Sacre coeur". —
 
Nekega popoldne, ko se je baš vrnila iz daljnega sprehoda k „Predici na križpoti", kamor so šle paroma v dolgi procesiji gojenke v jednakih krilih in klobukih, — bilo je zadnji teden pred zaključkom šolskega leta, — dobila je od očeta, veletržca in župana v velikem slovenskem trgu, pismo sledeče vsebine:
Ljubljeno dete!
 
Ker si letos že v končnem najvišjem oddelku Vašega zavoda, sklenila sva z mamá, da Te vzameva za stalno domov. Stara si tudi že sedemnajst let; — poskrbeti je nama treba za Tvojo bodočnost in TojeTvoje socijalno stališče mej svetom. Midva sva že siva starca; umakniti se bova morala kmalu potomcema, Tvojemu bratu in Tebi.
 
Pridi torej domov, kjer Te z ljubeznijo in veseljem željno pričakujeta Tvoja mama, Tone zlasti pa Tvoj skrbni oče Josip Gradnik.
Potem pa je zopet začela šepetati Tilka, a tako tiho, da jo je prijateljica komaj slišala:
 
„Ljubila ga boš, — srečna boš ž njim, nepopisno srečna. Ko Ti pa donesó Rojenice zlatolaso, rdečelično detece, ki Ti bo brcalo v naročji, katero boš negovala, tešila... oh, tedaj bo tvoja sreča nepresežna ..."
 
Institutki sta šepetali še dolgo časa, plakali, smejali se ter se burno objemali in poljubovali...

Navigacijski meni