Institutka: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
dodanih 7.167 zlogov ,  pred 1 letom
brez povzetka urejanja
m
 
Nato jih je povabil Rus, da ogledajo gradič. Pred pol letom ga je kupil od obubožanih dedičev nekega barona v zelo zanemarjenem stanji; no Rus je najel trop zidarjev, mizarjev in slikarjev, ki so mu poslopje v par mesecih prenovili, da je bilo sedaj kakor novozidano.
 
Poleg pisarne je bila obširna sobana visoko obokanega stropa z velikim lestencem in s starimi fresko-slikami, kazočimi ljubavne scene grških boginj in bogov, in s hrastovim, v pristno germanskem slogu izdelanim pohišjem. Skozi četvero visokih, koničastih oken je prihajala obilna svitloba.
 
„Ne zamerite, da Vam postrežem v tem starinskem salonu!" — dejal je Rus, ko so stopili v sobano. „Jedilnica je konci hodnika, a je zapuščena ter rabi Rezi kot shramba".
 
Ponudil jim je kave, peciva, ovočja, medú in vina, kar je bila postavila Reza na mizo.
 
Gradnička in Ida sta pili kavo, Gradnik in Rus pa sta spraznila naglo par kupic vina.
 
Iz „salona" so prišli na desno krilo prvega nadstropja; ondi je imel Rus svoji dve sobi.
 
Prva je bila svetlotapecirana, s svetlo hišno opravo in takimi zastori; po zidu so visele lovske slike, fotografije psov in konj, mej njimi pa so se vrstili jelenji in srnaški rogovi. Nad pisalno mizo sta viseli križem dve dvocevki, revolver ter troje handžarov in bodal. Sosedna soba je bila temnotapecirana, s težkimi, rdečimi baržunastimi zastori, s pisanimi preprogami in rdečeprevlečenim pohištvom. Na stenah so visele poleg velikega zrcala tri slike: velik portret Rusovega očeta, stotnika, padlega pri Kraljevem Gradci, — Maxov Krist na križu in Vodnikova slika Kočondine izdaje. Tu je bila Rusova spalnica.
 
Na levem krilu sta bili takisto dve sobi, poleg teh, v kotu hodnikovem pa kopalna soba iz najbelejšega marmorja.
 
Obe sobi sta bili izredno svetlo, modro in rožnato tapecirani; tudi oprava je bila svetlih boj in sosebno ličnega, lahkega, elegantnega stila. Ob oknih so viseli težki, fantastiško drapirani zastori, po tleh pa so bila razstrta pristna perzijska šarena pregrinjala.
 
Po kotih so bili razstavljeni lični dekorativni stolci in vitke mizice obložene z različnimi malenkostimi, po stenah pa so bile obešene v širokih, umetalnih okvirih slike in sličice, predstavljajoče slaroklasiške amoretne prizore, Ticijanovo Madono, Rubensovo Dalilo in spečo Venero neznanega slikarja.
 
„Kdo pa stanuje tukaj?" — vprašala je {{redakcija|Radnička|Gradnička}} vidno zadivljena.
 
„Sedaj še nihče; pripravljeno je..."
 
„Za bodočo soprogo?!"
 
„Žal, da nimam pri iskanji prav nobene sreče!"
 
Hladno je izgovoril Rus te besede in se za hip ozrl v Ido, ki ni vedela, kam bi pogledala.
 
„Lepo bo stanovala tu, — in če jo bodete še ljubili, srečna bo gotovo!" — dejala je župana odhajaje.
 
„Ako je ne bom ljubil, je tudi ne bom snubil, gospa!" — odgovoril je Rus in odvel goste še v pritličje.
 
Poleg velike, svetle kuhinje, v kateri so bile kuharica Reza in dve dekli, poleg shrambe za jestvine, obširne družinske sobe, takozvane hišterne in dveh sob za posle, bila je ondi še obsežna klet.
 
Nato so si ogledali še zidano, zračno konjušnico, kjer so stali štirje konji, gladki in svetli kakor da so polirani. Tik konjušnice je bil hlev za goved, kjer je pa tedaj meketalo le dvoje telet in skakala truma črnih, belih, rujavih in pegastih kuncev. Triindvajset repov je bilo še na paši.
 
Tako so si ogledali vse.
 
Zmračilo se je in Gradnikovim se je trebalo vrniti.
 
„Do svidenja, gospod Rus!" — dejal je župan iskreno stiskajoč Rusu roko. Veliki imetek, splošni uzorni red in čistost je napravila nanj izreden utis.
 
„Veselilo me je, da sem Vas mogel pozdraviti na svojem domu in nadejam se, da me odslej posetite se večkrat!"
 
Cel čas bi izgubil Rus svoje mirnosti in neskaljene ljubeznivosti; védel se je kot bi se mej Ido in njim ne bila spregovorila nobena resnejša beseda. Spremil je goste še prav do izhoda, kjer sta stala dva mogočna jagnjeda s suhljatimi vršički. Ondi jih jo pričakoval že kočijaž s kočijo.
 
„Dovolite, da Vas potegne vsaj do trga!" — dejal je Rus uslužno se smehljaje in odprl kočijna vratca.
 
Zaman jo bilo vse ugovarjanje; sedli so torej v voz, — v četrt uri so bili doma.
 
„Polona, to je mož, to!" — dejal je Gradnik tistega večera še parkrat spravljajoč se spat.
 
„Resen in priden... blagor bo njegovi družici, — oh!" — odvrnila je županja misleča na svojo hčer.
 
„Kaj misliš, ko bi naša Ida..."
 
„Oh, saj veš, da si želi Rus preproste, pametne gospodinje, a ne gospodsko vzgojene igrače! — Tisočkrat mi je bilo že žal, da smo si vzredili tako domišljavo, a nerabno institutko!"
 
„Nerabno! — Polona, čudna si nocoj! Saj Ida vender opravlja polagoma vsa gospodinjska dela in s časom..."
 
„Da, s časom... z mojim trudom! A kaj češ, ko viha nos in mu trmoglavo hrbet obrača! — Kdo jo bo vzel!? Vzgojena je za salonsko damo, baronico, a ne za vrlo ženo resnega Slovenca!"
 
Še dolgo sta čebljala zakonca o tem predmetu obžalujoča, da sta si vzgojila v tujem mestu tujko, mesto da bi ji bila poiskala v domačih šolah Slovenki pristojno izomiko in narodno izobrazbo.
 
****
 
Vročega popoludne je bilo v prvih dneh septembra.
 
Kakor so postajali jutri že hladni, sijalo je vender le solnce tistega dne z vsem svojim žarom na zemljo kot bi bilo sredi poletja, a ne že pod jesen. Prav soparno je bilo.
 
Ida je sedela v vrtni lopi in sanjarila poleg neke knjige.
 
Mislila je na — Rusa.
 
Kakor prej, prihajal je ta čudni, resni mož še vedno često k očetu. Brez zadrege, kot bi se ne bilo mej njima prigodilo prav nič, je kramljal ž njo, prinašal ji šopkov iz svojega cvetličnjaka, pa divjačine iz svojih lovov.
 
„Moja stara Reza ne zna tako kot Vaša institutka!" — dejal je navadno; — „povabim se torej zopet sam na obed."
 
Grozno komoden je bil ta človek, a očetu je ugajal baš zato; razven tega sta se imela vedno toliko pomeniti. V trgu itak ni bilo zanja lahko dobiti primerne družbe, omejila sta se torej skoro izključno drug na drugega.
 
Pa i Ida se je polagoma privadila Rusove mirnosti in hladne šaljivosti, katero je smatrala časih za neomiko in predrznost.
 
Skrbneje ga je začela opazovati in se uverila kmalu, da je Rus odkritosrčen poštenjak, vreden vsega spoštovanja. Kmalu si je priznala, da ga jo smatrala egoistom in špekulantom po krivici. Zvedela je bila, da ga obiskujejo pogosto bogati očetje premožnih hčerk iz trga in okolice z razumljivimi nameni; no, Rus ni kazal, odkar ga je zavrnila Ida, prav nikakega veselja po ženitvi. In to je naši Idi strašno laskalo! — Često je čutila, kadar je sedela v njegovi družbi, kako skrivoma upira vanjo svojo jasne oči polne ljubezni in toge. Zasmilil se ji je! — In kadar ga je takisto skrivaj opazovala ona, videla je nakrat, da RUs ni — grd, nego prav simpatičen mož, čegar ponosne brke in temno lice mu daje še posebno moško, nekam spoštljivo zunanjost. Pa tudi neomikanec ni Rus! — Velika, izbrana knjižnica, iz katere ji je samovoljno prinašal najboljša dela, — zmerno, skromno, a premišljeno izražanje njegovih nazorov o tem in onem, ji je bilo prejasen dokaz, da je Rus mož, ki svojega znanja vselej in usiljivo ne kaže, temveč je hrani v srci in duši. Ko pa je zvedela, da je absolvoval ljubljansko realko in dunajsko trgovsko akademijo, bila je radi svoje prenagljene obsodbe vsa poparjena.
35

urejanj

Navigacijski meni