Institutka

Vi niste poznali Gradnikove Ide? — Ali res ne?! —

Oči je imela kot spomenčice kraj gozdnega potoka, ličeca okrogla, rožnata in trda kot najboljša jabolka, po hrbtu dve debeli kiti temno rujavih las, široka čez pleča in boka, pa tenka čez pas nalik osi, odločnih, krepkih, korakov, da se je stresal njen život pri vsaki stopinji...

...moj Bog, ali se je ne spominjate! — Ali res ne? — Žal!

Ej, lepa je bila Ida, lepa, a tudi učena!

Vi se smejete? — Hm, ali pa veste kaj pomeni ime „Sacre coeur" — Dunajski sloviti institut, v kateri pošiljajo skrbni, pa bogati stariši svoje hčerke kratkih krilc, da se jim vidijo še preko kolen segajoče nogovice, objemajoče iglaste noge bitijc, ki so po svoji zunanjosti še pol dečki, — a iz katerega se jim vračajo popolne dame z modno vlečko, odmerjenih korakov, deviško sramožljive koketnosti in — — čudovite učenosti.

Tudi Gradnikova Ida se je vrnila v tiho hišo očetovsko iz šumnega mesta petja in šale sila učena!

Ej no, učila se je fizike, matematike, zoologije, botanike in mineralogije, historije, religije, literature, pedagogike, logike, psihologije in... in — — še mnogo drugega , česar se baš ne domislim.

In vi ste se smejali, ko sem dejal, da je bila Ida poleg svoje krasote tudi učena! —

A znala je še več! — Govorila in pisala je francosko in italijansko, razumela celo angleško, čebljala izborno nemško in slednjič tudi svojo materinščino — slovensko.

Slovenščine sicer ni slišala nikdar v svojem zavodu, in tudi nobena slovenska knjiga se ni smela prikrasti k njej, radi česar ji je izginila v teku let marsikatera beseda iz prenapolnjene glavice. No, kmalu se je privadila zopet svojega jezika ter ga govorila skoro tako rada in skoro tako gladko kot nemščino! —

Razume se pa, da se v tako slavnem zavodu — kot je „Sacre coeur" — ne goji samo veda, ampak tudi lepa umetnost.

Ida je poznala vse Chopinove sonate in nocturne, vse Wagnerjeve in Gounodove opere, Lisztove zbore in samospeve; Bach, Beethoven, Mozart, Schumann, Verdi, Mascagni so ji bili najljubši znanci, da no omenim Straussovih, Millöckerjevih in Zellerjevih operet in valčkov, katere pa je smela peti in igrati le bolj skrivaj, zakaj moderne „igrače" so se morale vsikdar ugibati klasiški resnosti.

Uverjen sem, da mi sedaj vsakdo verjame, da se je vrnila Ida iz dunajskega zavoda kot cela dama, izobražena po duhu in srci kot uzor ženskega bitja, idejal moškega hrepenenja...

Ker se pa tudi v najslovitejšem zavodu gojenci ali gojenke vedno ne učej, ampak imajo svoje odmore in proste dnove, zabavala se je tudi Ida s čitanjem neučnih knjig, katere je dobila v zavodovi knjižnici.

In Ida je prebrala vse novele in romane, katere so spisale E. Marlitt, V. Heimburg, E. Polko in Ebner-Eschenbach, — teh je pa veliko!

Pravcata dušna paša so bili ti spisi naši Idi, in zatapljala je vanje vse svoje misli in zajemala iz njih vse svoje uzore in nazore o svetu in njegovih prebivalcih.

Koliko solz, koliko vzdihov so ji rodile one povesti! Oh, kako nesrečne so bile one plebejkinje, ljubeče mlade barone, lične častnike, ki so bili zaročeni z brezsrčnimi rdečelasimi komtesami, — in oh, kako zopet srečne, ko so s svojo dobrosrčnostjo vklonile vse nasprotnike, pregnale pomisleke in predsodke aristokracij, mam in tetk ter se končno vender le poročile s svojimi uzori, ki so bili tako veliki, da so šli komaj skozi vrata in katerim so kirasirske ali pa ulanjske uniforme tako neizrečeno lepo pristojale! — Oh, če bi bila on, Ida, kdaj tako srečna, da bi pokleknil pred njo grof, postaven poročnik z ogljenočrnimi očmi in brkami, pa slonokoščenobelimi zobmi ter ji s stresočim glasom govoril: „Oboževana Ida, ljubim Vas in pred Vaše noge polagam svojo grofovsko krono in grad s stoterimi dedi in pradedi. — Sprejmite me v svoje osrečevalno naročje, storite me nebeško srečnega; — bodite moja kraljica za vse življenje, — — sicer — — — moram umreti!"— —

To bi bil smoter življenja Gradnikove Ide; — in je li tako nemogoče, da bi ga dosegla?! — Gotovo ne! — Saj lepa je Ida kot malokatera plemkinja; izobražena pa še bolj kot vsaka knjeginja, o katerih istiniti izobrazbi vedo ljudje kaj malo povedati! — In kolikokrati se zgodi dandanes, v dobi demokratizma, da izbere ta in oni grof ali baron pebejko! — —

Taka je bila torej notranjščina in zunanjost Gradnikove Ide, gojenke na Dunaju v zavodu „Sacro coeur". —

Nekega popoldne, ko se je baš vrnila iz daljnega sprehoda k „Predici na križpoti", kamor so šle paroma v dolgi procesiji gojenke v jednakih krilih in klobukih, — bilo je zadnji teden pred zaključkom šolskega leta, — dobila je od očeta, veletržca in župana v velikem slovenskem trgu, pismo sledeče vsebine:

Ljubljeno dete!

Ker si letos že v končnem najvišjem oddelku Vašega zavoda, sklenila sva z mamá, da Te vzameva za stalno domov. Stara si tudi že sedemnajst let; — poskrbeti je nama treba za Tvojo bodočnost in Toje socijalno stališče mej svetom. Midva sva že siva starca; umakniti se bova morala kmalu potomcema, Tvojemu bratu in Tebi.

Pridi torej domov, kjer Te z ljubeznijo in veseljem željno pričakujeta Tvoja mama, Tone zlasti pa Tvoj skrbni oče Josip Gradnik.

V N... 5. VII. 1894 l.

Zavriskala je Ida prebravša to pismo; ko pa so ga prebrale se vse tovaršice in je dejala Weissova Tilka, Idina najdražja prijateljica: „Oh, potem se pa na bomo videle nikdar več!" — tedaj so zaplakale vse hkratu, objemale in poljubljale se brez konca in kraja...

Ko pa so šle istega večera gojenke spat v tisto obširno spalno dvorano, ko je večina zadremala in se tudi nadzorujoča učiteljica ni več oglašala iz svoje postelje tam poleg vrat, tedaj se je prikrala k Idi v sami ponočnici Tilka ter smuknila pod njeno odejo. Ida jo je pričakovala.

„Blagor Ti, Ida, — sedaj bos prosta! Me se bomo morale pa še jedno leto pokoriti tem bedastim zavodnim postavam in naredbam, pa prenašati predstojničine sitnobe; — mi boš li često pisala?"

„Gotovo, Tilka! — In Ti meni tudi, kaj ne? — Nepopisno rada — grem domov, — a vender mi je hudo!"

„Oh, kako dolgčas mi bo po Tebi, duša moja!" — pritisnila se je k družici ter jo poljubljala ihteča. Tudi Tilka je tiho plakala.

„Ne joči ve, Ida! — Saj imaš drage stariše in brata! — A veš, ljubica moja, meni se nekaj zdi... Ti pisma nisi brala dovolj pazno...!"

„Moj Bog, kaj pa misliš reči, Tilka?!"

„Gospod papa pišejo, da Ti hočejo zagotoviti trdno socijalno stališče in lepo bodočnost... mari na razumeš?"

„Ne vem prav... tako temno je to izraženo, — pa kako razumeš Ti?"

Tilka je približala svoja usta tesno k Idinem ušesu ter ji pošepetala:

„Omožiti Te hočejo!" —

„Omožiti, — — mene! — Tudi meni se je zdelo nekaj takega," — priznala je potem sama.

„Morda so Ti ga že izbrali."

„Ob, ne, ne... ne bom se možila... tako se bojim, Tilka!"

„Morda je lep, velik, močan, črnih očij in las, krasnih brk, pa bogat... Ida, ali bi se takega tudi bala?"

Ida ji ni odgovorila; le nemo jo je pritiskala k sebi ter ji burno poljubljala usta, lici in oči; v hipni strastnosti objela jo je s obema rokama ter skrila svoj goreči obrazek na Tilkinih prsih.

Potem pa je zopet začela šepetati Tilka, a tako tiho, da jo je prijateljica komaj slišala:

„Ljubila ga boš, — srečna boš ž njim, nepopisno srečna. Ko Ti pa donesó Rojenice zlatolaso, rdečelično detece, ki Ti bo brcalo v naročji, katero boš negovala, tešila... oh, tedaj bo tvoja sreča nepresežna..."

Institutki sta šepetali še dolgo časa, plakali, smejali se ter se burno objemali in poljubovali...

Baš je skočilo solnce izza gostoporaščenega hriba, da se je razlilo celo morje zlatih žarkov preko gričev in dolin, ko je stopila iz jednonadstropne hiše deklica, stekla skozi vrt, ki je obkroževal hišo in hleve na treh straneh, odprla s ključem vrtno duri in obstala kraj obzirnega ribnjaka. Ondu sta bila privezana dva čolna; deklica odklene manjšega, stopi vanj ter ga z lahnimi vdarci vesel zapelje od brega ter vesla krepko proti ribnjakovi sredini.

Širok bel slamnik ji pokriva glavo, — po hrbtu ji visiti dve kiti bujnih temnorujavih las še preko pasu; oblečena je v svitlorožnati obleki, okoli pasu pa ima ovit širok, svilen bel trak, ki je na desnem boku umetno zavozljan v dve dolgi, do tal segajoči pentlji.

Ida Gradnikova je že štiri tedne doma.

Prve dni je sam pripovedovala svojcem o svojih minolih institutskih križih in zabavah, obiskovala razne tete, strijce, botre, botrijce, — potem je sprejemala obiske nekaterih manjših tržank, s katerimi je obiskovala prve razrede ljudskih šol in s katerimi je bila časih dobra, zaupna prijateljica. Vender ni bila zadovoljna niti s svojimi obiski, niti s [nejasno] prijateljic.

Tetke in botre so se ji zdele tako strašno, smešno nerodne v vedénji in njihove toilete tako našemarjene, da bi se jim bila najraje smejala v lice. Pri tem pa so jo še ogledovale iz vseh stranij, pretipavale blago njene obleke, pecenjale njene lakove cipeli ter jo spraševale, koliko velja to in ono. Ona jim pa ni vedela povedati; kupila in plačala ji je vse predstojnica institutova ali pa mati. — Strašno neumne in sitne so se ji zdele te ženske!

In šele strijci, ki so jo kot nekako deveto čudo pogledovali samo iz dalje, ter pušili iz svojih smradljivih pip! — Moj Bog, kako bo spravila ta ostudni smrad iz svojih kril! —

„Sedaj pa znaš že čisto dobro brati in pisati, kaj ne? — Ali nemško tudi?" — vprašal jo je strijc, siv in kratkoviden čevljarski mojster.

Ida je kar odrevenela pri tem vprašanji.

„O, sevé, sevé!" — dejala je potem užaljena. „A ne samo nemško in slovensko, tudi francosko in italijansko umem pisati in govoriti, pa še angleško nekoliko."

„Jejmene, jejmene!" — vzkliknila je teta ter jo še bolj občudovalno gledala. „Ti si učena! — Ali je bilo zelo težko naučiti se?"

„Kdor ima glavo, za tistega ni nič težko," — zavrnil jo je važno mož. „Toda Ida, — francosko še nisem slišal v našem trgu nikogar govoriti, še manj pa angéljsko, — ali kako si rekla. Italijansko pa govoré tudi samo tisti laški zidarji, ki prihajajo vsako pomlad kruh krast domačim delavcem, pa odhajajo na jesen polnih žepov domov; — no, s temi pa ne boš prišla v dotiko! —

„Pa res, Ida, pri nas govore ljudje samo slovensko in le malokdo nemško, samo tisti gospodje v sodniji, pa komiji v prodajalnicah... čemu Ti bodo oni jeziki!"

„Saj mi ni treba ostati večno tu!" — odreže se Ida nevoljna.

„Aha, aha, — saj res, kdo vé, kam se še omožiš!" — deje na to teta. „Pa čaj, Ida, da te ne pozabim vprašati: ali bi mi hotela vrezati za njega par srajc? — Jaz namreč vse sama v režem in sešijem, a stara sem postala, nekam nerodna, ne vidim več dobro,... saj veš! — Ti si se gotovo učila in lepše, pa bolje znaš."

„Ne, teta, moških srajc šivati se nismo učile," — odgovori ji Ida, obrazek pa ji zardi velike zadrege.

„Ne?!" — začudi se teta, preko lic pa ji švigne nekak pomilovalen ali celo zaničljiv izraz. „Moj Bog, šivanje je vender za žensko, ki hoče biti kdaj dobra gospodinja, prva potreba!"

„O uzorce iz popirja, pa minijaturne modela različnih komadov obleke smo pač delale, — pa kvačkale smo veliko, plele in vezle krasno stvari s svilo, z zlatimi nitkami in biseri!" — brani se Ida.

„Ah, to ni nič, — igrača!" — odvrne teta. „Tudi jaz sem se učila takih potratnih prismodarij. Škoda časa! — Šivati in krpati perilo otrokom, možu in sebi, to sem morala vedno znati, to sem vedno rabila, zakaj šivelje so površne, počasne in predrage."

Ida ji ni vedela kaj odgovoriti; hitro se je poslovila in jezna odšla.

„Hm, francosko, laško... hm! — šivati, krpati, to je glavno! Ali naj nosim vsako luknjico k šivilji? Hm! — to bi morala biti grofinja!" — jezila se je teta še dolgo po Idinem odhodu, mož ji je pa pritrjeval.

„Neumnost, pravim, so te dunajske dekliške šole! Usta v različnih jezikih pačiti, pa šariti z našemarjeno obleko, to se uče, drugega nič. Doma naj bi bila ostala, v slovenskih šolah, — a ne na Dunaj... neumnost!"

Ida pa je hitela k botri, bogati krčmarici, katera jo je vedno posebno ljubila.

„Oh, to si lepa, to si lepa!" — vzkliknila je debeluhasta krčmarica ter ji s svojimi bujnimi ustnicami pritisnila na obe lici zapored par širokih poljubov, da je njeno cmokanje kar odmevalo. „Ob, pri nas, v tem pustinarskem trgu pa smo še tako zaostali! Nobena se ne zna tako pripravno obleči; — oh, res tako Ti stoji obleka, kakor bi bila ulita na život. — Pa seve, kdor zna ter vidi druge, se že lahko! No čaj, sedaj imamo Tebe; povedati nam boš morala, kako ne to in ono naredi, kaj je modno in elegantno... oh, Idka, tako sem vesela, da si prišla domov, — pa sedi vender, dušica!"

Krčmarica jo je posadila na široko zofo, pa brzela okoli Ide, ki ni prišla do besede ter govorila in govorila. Potem je stekla v kuhinjo ter se za nekaj hipov vrnila.

„Pokusiti moraš malo naših povitic, katere sem spekla ravno sinoči; jutri bo praznik in ljudje jih zahtevajo. Pa je križ s to peko! — Saj vse natanjko premerim koliko poličev moke vzamem, koliko perišč soli, koliko drožja itd., pa mi časih vender le noče prav vzhajati. Veš kaj Ida, ko bom prihodnjič pekla, mi boš malo posvetovala, kaj ne? — Saj vem, da si se na Dunaji vsega naučila. — No, sedaj pa malo prigrizni... katero hočeš — medeno, rozinovo, lešnikovo, orehovo, — kar odreži! — Vidiš, tole je pa malinovec domačega pridelka. V jeseni sem ga napravila dvajset velikih steklenic; — ali malo kalen je letos, ne vem, kaj sem zagrešila; — letos boš pa še Ti poleg, kaj ne? — Pokusi!"

Ida je jela, in pila, pa prikimavala, zakaj zgovorna botrijca je ni pustila do besede, kar pa je bilo Idi prav ljubo; saj bi ji morala sicer priznati, da vsega tega, o čemer želi krčmarica sveta in pomoči, ona kar nič ne razume...

Ti ljubi Bog, kakšni nazori! — Torej srajce šivati, raztrgano perilo krpati, krila delati, kuhati, peči, malinovec pripravljati... to naj bi se bila učila v institutu, da bi imponovala tem ljudem?!

O busolah, elektroforih, kompenzacijskem nihaju, — o progresijah, permutacijah, rentnih računih, — o rizopodih, celenteratih, artropodih, moluskih, — o teoriji Rousseaua, o pomenu Lockeja, Pestalozziju Lindtnerja, — o nemških romantikih, klasikih, simbolikih, — o italijanskih humanistih, francoskih rejalistih in naturalistih, — oh, o vsem tem in še o marsičem drugem pa je ne popraša nihče, prav nihče! — Koliko bi vedela o tem govoriti!

Tako se je godilo Idi prvi teden njenega bivanja doma. Zlovoljna je bila in užaljena. Drogi teden je ostala pri domu, pogovarjala se z materjo, največ pa čitala. Mati je imela zmeraj dovelj opravila: sedaj v kuhinji, sedaj v kleti, potem pri poslih na vrtu in v hlevih pri kravah, voleh in konjih. Dasi se ni sama dotaknila skoro nobene stvari, bila je vendar povsod poleg: tu je nadzorovala, ondi svetovala, ukazovala, opominjala in zopet drugej kazala. Vse je videla in vedela. Ker je bil oče navadno z doma po svojih opravkih kot veletržec z žitom in sočivjem, pri čemer mu je pomagal Idin starejši brat Tone, morala je mati doma gospodinjiti in gospodariti.

Minul je tudi drugi teden; Ida je prečitala že vso knjge, katere so ji bile neznane v pičli očetovi knjižnici in začela se je kruto dolgočasiti.

„Oh, Tilka, kako hrepenim po Tvoji družbi, — nazaj po veselih uricah v institutu! Zaman!" — tako je pisala parkrat na Dunaj, pri tem pa pretakala solze. — Kaj naj li počne? — Mari naj znova jame študovati kemijo, liturgijo...?! — Oh Bog, še na Dunaji ji je bilo strašno, zoperno to suhoparno učenje!

Pohajkovala je cel dan, pretikala vse kote, postajala v kuhinji, v kleti, v žitnici, v hlevu, — povsod je bila preganjajoča si dolge ure.

In tako se je zgodilo, da je stopila nekega dne mati k Idi ter ji šepnila na uho: „Ostani tu, pa pazi, da bode kuharica porabila vso moko za testo, pa da raztrese jednakomerno po razvaljanem rozine, smetano, jajca, sladkor... Zdi se mi, da kuharica ni povsem poštena."

Ida je ostala celo dopoludne v kuhinji ter pomagala skoro nevedé in nehoté to in ono, — mati pa je nadzorovala mej tem drugej.

Zopet drugo pot, početkom tretjega tedna, je prišla šivilja, da napravi deklam in kuharici nova krila.

„Pogovori se Ti ž njo, pa ostani pri njej, morda treba kaj pomagati!" — dejala ji je zopet mati in Ida — kaj je hotela, saj ni vedela kam s časom! — je rada storila, kar je želela mati. In vrezovali sta s šiviljo, ki je bila jako gostobesedna in prikupljiva, na pol kmetska, na pol gospodska punica, ter sešivali razne kose prav cel teden, da je bilo veselje. — Ida se je bila v institutu naučila sukati iglo pri umetalnem ušivanji zaznamovalnih črk, vezenji pisanih robcev, sestavljanji uzorcev in modelov itd., trebalo ji je le še praktične igline uporabe Te pa se je pod prijaznim navodom šiviljinem polagoma, a dobro priučila. V pogovoru o tem in onem kroju, o tej in oni noviteti v modi umela ji je šivilja povedati, počasi vse skrivnosti šivankarstva, Ida se je jela živahno zanimati in pri tem čisto pozabila na svoj dolgčas. — Ko sta napravili obleke postom, prinesla jima je mati še cel zavoj kotenine. In zopet sta se lotili primerjanja, razrezovanja in sešivanja raznih srajc, hlač, spodnjic itd.

Na Idino prošnjo naročil je oče „Modni list" in po njem sta študovali različne kroje, načrte, uzorce, slike itd.

Ida pač ni vedela, da je šla nevedé v past, v katero jo je zvabila skrbna in — praktična mati, ki je gojila v srci mnenje brata čevljarskega mojstra:

„Neumnost, pravim, so te visoke dekliške šole na Dunaji za Slovenko! — Kuhati, šivati, gospodinjiti mora znati predvsem naše dekle, če hoče biti kdaj dobra gospodinja pametnega Slovenca!"

Šivilja je odšla, pustivša nekaj začetega in označenega dela, kar je Ida sama skončevala. — Dolgčas ji ni bilo več, saj je imela odslej vedno dovelj opravka. Sedaj že ni mogla več držati križem rok; zmeraj si je poiskala dela ter nadomestovala pri napornejših opravilih svojo mater.

Z veseljem se je lotila domačih gospodinjskih opravkov in bila nekam ponosna, kadar se ji je dobro obneslo. Nikdar ni občutila tako sladkega zadoščenja in samozavesti v institutu ob svojih dolgočasnih knjigah!

Nekoč so sedeli pri obedu. Tedaj je spregovorila Idina mati: „Kako vama tekne danes rižoto? — napravila ga je naša institutka."

Zadovoljnih lic je prikimal nato oče: „Aj, aj, — Idka bo izborna kuharica!" — brat Tone pa je naglo pristavil: „Pokosite še kruh, katerega je spekla sinoči! — Prav dober je." —

Priprosta pohvala, ki je prihajala iz ust očetovih in bratovih, se je zdela Idi nepopisno osrečevalna, in tistega dne je bila vesela kod malokdaj v življenji svojem.

Ko ji je pa par dnij za tem podaril oče — v znak priznanja njene pridnosti — krasen, lahek čolnič, tedaj je prikipelo njeno veselje do vrhunca. Odslej se niti Weissove Tilke ni spominjala več!

Prva je vstajala namestujoča svojo mamico, ki je bila počitka bolj potrebna kot ona, — naročevala in izvrševala materine ukaze, potem pa tekla k ribnjaku v svoj čolnič ter se po ribnjaku jedno uro vozila; nato se je vrnila domov in delala ondi, kjer je bila najbolj potrebna. — —

Tudi danes je prišla Ida na vse zgodaj k ribnjaku.

Najlepše poletno jutro je napočilo; solnčni žarki trepetali so po ribnjakovi gladini, ki se je spreminjala v daljavi v rmenkasto se blesteče zrkalo; — v trsji in bičevji je šumel lahen vetrič, v bližjem logu pa sta si odpevala dva ščinkovca.

Ida je veslala — nekoliko sklonjena — z obema rokama; rožnata obleka se je tesno prilegala njenemu životu, čegar obrisi so se pri vsakem udarcu vesel ostro označevali. Premočrtno preko sredine do onstranskega brega veslavši, krenila je ob levem bregu nazaj; ondi je bilo trsje posebno gosto in visoko ter je segalo daleč proti ribnjakovi sredini. Parkrat je že videla ondi več parov divjih rac.

Baš je veslala mimo mesta, kjer je bile trsje in bičevje najgostejše, ko se dvigne iz njega s stegnenim vratom in nazaj molečimi nogami velik racman. V istem hipu pa poči puška in racman pade skoro tik Idinega čolna; močan lovski pes se prikaže izza trstja ter plava proti njej.

Vse to je bilo dejanje trenutka; Ida pa se je prestrašila tako, da bi bila izgubila skoro obe vesli; strel je počil tako blizu in nenadejano, da je vztrepetala v njej vsaka žilica in da v prvem hipu ni mogla niti besedice ziniti. Že v naslednjem hipu pa se je začul moški glas: „Pardon, — tisočkrat pardon, gospica!" in iz trstja se je prikazal mal čoln z lovcem. „Moj Bog, takov double pa se mi še ni posrečil do danes!" — dejal je nato šaleč se v zadregi. „A kdo bi si mislil, da je ob tej zgodnji uri na ribnjaku tako plemenita divjačina!"

Dospel je s čolnom prav do njenega.

„Ekonom Fran Rus," dejal je predstavljajoč se ter vprašal: „Če se ne varam — gospica Gradnikova?"

Ida je prikimala.

„Jako me veseli, gospica! Z gospodom očetom sva dobra prijatelja, dasi sem jedva deset mesecev v tem kraji. Kupil sem si onile gradič" — pokazal je s prstom na nasprotno stran, odkoder se je videla mej vejevjem košatih dreves široka streha in na vsaki strani mal okrogel stolp.

„Poznam Vas že najmanj pol leta, gospica," — je nadaljeval. „Miruj Bes!" — zavpil je na to nad psom, ki se je zaganjal v racmana.

„Tako? — Kako mogoče? — začudila se je Ida; bile so to njene prve besede.

„Gospa mamá mi je pokazala Vašo najnovejšo sliko, a zdi se mi..." umolknil je ter si nekam poredno smehljaje vihal dolge, bele brke.

„— — no kaj?"

„— — da je original še lepši od slike!"

Kako banalen kompliment! — Zardela je do ušies in ogorčena radi čudnega, predomačega vedenja tega človeka, ki se drzne še šaliti pogledala v stran.

„Mamá me čaka, z Bogom!" — spregovorila je nevoljno ter prijela krepko za vesli.

„Vdan sluga, gospica! — Izvolite sporočiti gospej mamá in gospodu papá moj pozdrav; v kratkem ju obiščem, — videli se nismo že par tednov, potoval sem po Ogerskem... Klanjam se, gospica!"

Odveslala sta vsak na svojo stran.

„Ta predrzne! I Kako banalno se šali, — pa tako laskanje! Cel kmet!" — mislila je Ida. — In vender ji je ugajal ta človek in njegov — banalni kompliment! —

„Pikanten obrazek!" — mrmral je Rus v svoje dolge, skoro bele brke pod debelim nosom, privezujé čoln h kolu. Potlačil je racmana v svojo lovsko torbo, zažvižgal Besu ter se zamišljen na potil v svoj gradič.

In še parkrat je zamrmral:

„Zares pikanten obrazek; — krasen otrok ta institutka!" —

Dolenjski cviček so pili, prigrizovali kruh ter se pomenkovali. Baš so odobedovali: stari Gradnik, Gradnička, sin Tone in domači prijatelj Fran Rus.

„Rečem Ti Gradnik, sedaj imamo železnico, kupčija pojde, da bo veselje, — samo znati treba! In midva znava! — Pa kakor sem dejal, gospa, snedel Vam bom cel hlebec, izvrsten kruh imate!"

„Ah gospod Rus, Vaša pohvala se ne dotika mene, ampak naše institutke."

„Kaj vraga! — Gospica Ida?! — Ume li tudi tako dobro kuhati?"

Gradnik se je krohotom zasmejal na ta Rusova vprašanja ter še sam vprašal: „Kako Ti je teknilo današnje kosilo, zlasti Tvoj zajec s polivko?"

„Kaj, tudi Ida?! — Aj, aj! — Gradnik, rečem Ti, dobra kuha, dobra peka, to je pri meni prvo."

„Tudi pri meni. Ko sem si izbiral soprogo, vprašal sem najprej izvedence, kje je kako pošteno in bogato dekle, ki ne hodi po vseh plesiščih itd., o kateri ne vedo ljudje ničesar zlega. Malo so mi jih našteli. Potem sem pa vprašal, katera izmej teh si zna napraviti sama krilo. Še jih je polovica odpadla. In končno sem poizvedel, katera izmej teh zna dobro kuhati. Ostali sta mi le dve na izbor, — lepšo seve sem snubil."

„Ha, ha! — dobro si ravnal. Soproga mora znati predvsem vsa gospodinjska dela, vse drugo bodi le nameček!"

„Oho, — a izobrazba!?" — spregovoril je Tone, ki je pred leti absoloval gospodarske šole na Dunaji in Klosterneuburgu. „Ženske, ki bi ne umela mojih teženj, ne poznala mojih uzorov ter se a menoj vred ne navduševala za nje, — ženske, ki bi se znala pomenkvati le o ponvah in loncih, pa mokrih plenicah, — ki bi bila samo moja gospodinja in roditeljica mojih otrok, take ženke bi ne mogel trajno ljubiti, ker bi mi kmalu nedostalo spoštovanja do nje!"