Institutka

Vi niste poznali Gradnikove Ide? — Ali res ne?! —

Oči je imela kot spomenčice kraj gozdnega potoka, ličeca okrogla, rožnata in trda kot najboljša jabolka, po hrbtu dve debeli kiti temno rujavih las, široka čez pleča in boka, pa tenka čez pas nalik osi, odločnih, krepkih, korakov, da se je stresal njen život pri vsaki stopinji...

...moj Bog, ali se je ne spominjate! — Ali res ne? — Žal!

Ej, lepa je bila Ida, lepa, a tudi učena!

Vi se smejete? — Hm, ali pa veste kaj pomeni ime „Sacre coeur" — Dunajski sloviti institut, v kateri pošiljajo skrbni, pa bogati stariši svoje hčerke kratkih krilc, da se jim vidijo še preko kolen segajoče nogovice, objemajoče iglaste noge bitijc, ki so po svoji zunanjosti še pol dečki, — a iz katerega se jim vračajo popolne dame z modno vlečko, odmerjenih korakov, deviško sramožljive koketnosti in — — čudovite učenosti.

Tudi Gradnikova Ida se je vrnila v tiho hišo očetovsko iz šumnega mesta petja in šale sila učena!

Ej no, učila se je fizike, matematike, zoologije, botanike in mineralogije, historije, religije, literature, pedagogike, logike, psihologije in... in — — še mnogo drugega , česar se baš ne domislim.

In vi ste se smejali, ko sem dejal, da je bila Ida poleg svoje krasote tudi učena! —

A znala je še več! — Govorila in pisala je francosko in italijansko, razumela celo angleško, čebljala izborno nemško in slednjič tudi svojo materinščino — slovensko.

Slovenščine sicer ni slišala nikdar v svojem zavodu, in tudi nobena slovenska knjiga se ni smela prikrasti k njej, radi česar ji je izginila v teku let marsikatera beseda iz prenapolnjene glavice. No, kmalu se je privadila zopet svojega jezika ter ga govorila skoro tako rada in skoro tako gladko kot nemščino! —

Razume se pa, da se v tako slavnem zavodu — kot je „Sacre coeur" — ne goji samo veda, ampak tudi lepa umetnost.

Ida je poznala vse Chopinove sonate in nocturne, vse Wagnerjeve in Gounodove opere, Lisztove zbore in samospeve; Bach, Beethoven, Mozart, Schumann, Verdi, Mascagni so ji bili najljubši znanci, da no omenim Straussovih, Millöckerjevih in Zellerjevih operet in valčkov, katere pa je smela peti in igrati le bolj skrivaj, zakaj moderne „igrače" so se morale vsikdar ugibati klasiški resnosti.

Uverjen sem, da mi sedaj vsakdo verjame, da se je vrnila Ida iz dunajskega zavoda kot cela dama, izobražena po duhu in srci kot uzor ženskega bitja, idejal moškega hrepenenja...

Ker se pa tudi v najslovitejšem zavodu gojenci ali gojenke vedno ne učej, ampak imajo svoje odmore in proste dnove, zabavala se je tudi Ida s čitanjem neučnih knjig, katere je dobila v zavodovi knjižnici.

In Ida je prebrala vse novele in romane, katere so spisale E. Marlitt, V. Heimburg, E. Polko in Ebner-Eschenbach, — teh je pa veliko!

Pravcata dušna paša so bili ti spisi naši Idi, in zatapljala je vanje vse svoje misli in zajemala iz njih vse svoje uzore in nazore o svetu in njegovih prebivalcih.

Koliko solz, koliko vzdihov so ji rodile one povesti! Oh, kako nesrečne so bile one plebejkinje, ljubeče mlade barone, lične častnike, ki so bili zaročeni z brezsrčnimi rdečelasimi komtesami, — in oh, kako zopet srečne, ko so s svojo dobrosrčnostjo vklonile vse nasprotnike, pregnale pomisleke in predsodke aristokracij, mam in tetk ter se končno vender le poročile s svojimi uzori, ki so bili tako veliki, da so šli komaj skozi vrata in katerim so kirasirske ali pa ulanjske uniforme tako neizrečeno lepo pristojale! — Oh, če bi bila on, Ida, kdaj tako srečna, da bi pokleknil pred njo grof, postaven poročnik z ogljenočrnimi očmi in brkami, pa slonokoščenobelimi zobmi ter ji s stresočim glasom govoril: „Oboževana Ida, ljubim Vas in pred Vaše noge polagam svojo grofovsko krono in grad s stoterimi dedi in pradedi. — Sprejmite me v svoje osrečevalno naročje, storite me nebeško srečnega; — bodite moja kraljica za vse življenje, — — sicer — — — moram umreti!"— —

To bi bil smoter življenja Gradnikove Ide; — in je li tako nemogoče, da bi ga dosegla?! — Gotovo ne! — Saj lepa je Ida kot malokatera plemkinja; izobražena pa še bolj kot vsaka knjeginja, o katerih istiniti izobrazbi vedo ljudje kaj malo povedati! — In kolikokrati se zgodi dandanes, v dobi demokratizma, da izbere ta in oni grof ali baron pebejko! — —

Taka je bila torej notranjščina in zunanjost Gradnikove Ide, gojenke na Dunaju v zavodu „Sacro coeur". —

Nekega popoldne, ko se je baš vrnila iz daljnega sprehoda k „Predici na križpoti", kamor so šle paroma v dolgi procesiji gojenke v jednakih krilih in klobukih, — bilo je zadnji teden pred zaključkom šolskega leta, — dobila je od očeta, veletržca in župana v velikem slovenskem trgu, pismo sledeče vsebine:

Ljubljeno dete!

Ker si letos že v končnem najvišjem oddelku Vašega zavoda, sklenila sva z mamá, da Te vzameva za stalno domov. Stara si tudi že sedemnajst let; — poskrbeti je nama treba za Tvojo bodočnost in Toje socijalno stališče mej svetom. Midva sva že siva starca; umakniti se bova morala kmalu potomcema, Tvojemu bratu in Tebi.

Pridi torej domov, kjer Te z ljubeznijo in veseljem željno pričakujeta Tvoja mama, Tone zlasti pa Tvoj skrbni oče Josip Gradnik.

V N... 5. VII. 1894 l.