Hrepenenje po vojašnicah: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 3: Vrstica 3:
| normaliziran naslov = Hrepenenje po vojašnicah.
| normaliziran naslov = Hrepenenje po vojašnicah.
| avtor = Alphonse Daudet
| avtor = Alphonse Daudet
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 30. avgust {{mp|leto|1884}}, (17/200)
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'', 30. avgust {{mp|leto|1884}}, letnik 17, številka 200
| vir= [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4I8F12JM/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod+1884%27&pageSize=25&page=3 dLib]
| vir= [https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-4I8F12JM/?euapi=1&query=%27keywords%3dslovenski+narod+1884%27&pageSize=25&page=3 dLib]
| opombe =
| opombe =
Vrstica 10: Vrstica 10:
}}
}}


Danes za rana o prvem svitanji jutranje zore me je probudilo strašno ropotanje bobna...<br>
Danes za rana o prvem svitanji jutranje zore me je probudilo strašno ropotanje bobna ...
Rata plan plan! Rata plan plan!<br>
Boben v mojem borovji v takem čaši!<br>
Nekaj posebnega, na vero!<br>
Brzo, brzo skočim iz postelje in hitim odpirat dveri. <br>
Nikogar... Ropot je umolknil .. . Iz srede velike goščave vzleti s krili frfotaje dvoje ali troje slak... V grmovji šumi legák vetrec... Na vzhodu, po prijaznem grebeni Alpil kopiči se rumenkast prab, iz katerega vzhaja polagoma solnce . . . Prvi žarek zlati že streho mlina. V trenotki jame nevidljivi bobnar bobnati pod pristreškom na pot... Rata... plan, plan, plan, plan!
Prokleta teletina! Kmalu bil bi na njo po zabil.., A za vraga, kdo pa je ta čudák, ki prihaja z bobnom pozdravljat zoro v gozda goščavo?... Skrbno gledam, ne vidim ničesar... ničesar razen
kôp sivk in borovcev, ki se raztezajo doli do ceste... Morda se je skril tam v gošči kak škrat, brijoč iz mene norce... Brez dvojbe Ariel ali mojster Puk. Glumac je mislil, bližajoč se mojemu mlinu: „Ta Parižan tu notri je jako pokojen, moramo mu napraviti podoknico! Na to je vzel velik boben in... rata plan, plan ! ... Boš tiho, poredni Puk? vsaj probudiš moje muhe. <br><br>


Rata plan plan! Rata plan plan!
Ne bil Puk.<br>
Bil je Frau Gouguet, s priimkom Pistolet, bubnar 31. Pešpolka, ta čas na poletnem odpusti. Pistoletu je doma dolg čas, težko mu je pri srci, bobnarju, in — kadar mu posodijo občinski boben, odide zamišljen v gozd, da si zabobna in sanja o vojašnicah princa Evgena.<br>
Danes prišel je razbijat na moj mali, zeleni klanec... Ob borovec stoji oprt, boben mej koleni in gasi si na njem ogenj srca... Ob nogah mu beži tolpa vzplašenih jarebic, on se ne briga za nje. Okrog njega dihajo ljubeznivo dušice, on jih ne čuti.<br>
Ne vidi niti drobnih pajčevin, ki se razprezajo na solnci mej vejami, niti borovih iglic, ki skačó po njegovem bobnu. Ves zamišljen v svoje sanje in svoj boben gleda ljubezno, kako se gibljeta njegovi palički, in njegovo veliko, glupo lice se radosti razjasnuje pri vsakem udari.<br>
Rataplanplan! Rataplanplan!<br>
„Kako krasna je velika vojašnica z dvoriščem in širokimi pragi, z vrstami jednakobojnih oken, z moštvom v službenih čepicah in nizka lopa, polna ropotanja s skledicami! ...“<br>
Rataplanplan! Rataplanplan!<br>
„Oh, odmevajoči hodniki, pobeljeni mostovi, zaduhle sobe, čedenje jermenov, polica za kruh, lonček za lakom, železna postelja s sivo odejo, puška, ki se blišči na stojali."<br>
Rataplanplan! Rataplanplan!<br>
„Ah! krasni dnevi na stražnici, kvarte, ki se prijemajo prstov, grda pikova dama z okrašenočepico, stari, raztrgani koledar, ki se valja poprični!“<br>
Rataplanplan! Rataplanplan!<br>
„Ah ! Dolge noči na straži pred ministrstvom, stara stražna koliba, v katero dežuje, noge zebó! ... slavnostni vozovi, ki škrapljajo z blatom mimoidoče!“<br>
„Ah! službeno delo, dnevi vojaški, smrdljivo, vedro, lesena blazina, mrzla zgodnja pota o deževnih jutrih, povrat o megli v časi, ko se prižiga plin večerno bobnanje, h kojemu se prihaja brez sape!“<br>
Rataplanplan! Rataplanplan!<br>
„Ah! gozdič viuncenneski, velike rokavice od bele volne, vzprehodi po okopih , . . Ah, živlenje v vojski, postavna dekleta, plesne zabave po predmestjih, absint v glediščih s punčicami, jeklo mečevo,
otožna pesem, ki se poje z roko na srci!“<br>
Sanjaj, le sanjaj, ubogi človek, ne bom te motil... tolci le smelo na svoj boben, tolci z vso silo. Nemam pravice imeti te smešnim.<br>
Ako se tebi toži po vojašnici tvoji, naj bi se meni ne po moji?<br>
Moj Pariz sledi me do sem, kakor tebe tvoj. Ti bobnaš pod borovci. Jaz te posnemam... Ah! Oba sva dobra Provengalca! Tam v daljni vojašnici Parižki tožilo se nama je po modrih Alpilah in po divotnem duhu timijana; zdaj tukaj sredi Provence nama nedostaje vojašnice; vse, kar spomina nje, nama je drago!<br>
<br><br>
V vasi bije osma ura. Pistolet vrnol se je ne odloživši palčic na pot... Čuje se, kako idoč po gozdi navzdol neprenehoma bobna... Jaz pa ležim v travi turoben in zdi se mi, da vidim ob glasovih oddaljujočega se bobna defilovati ves svoj Pariz mej borovjem...


Boben v mojem borovji v takem čaši!
Ah, Pariz... Pariz... vedno Pariz!

Nekaj posebnega, na vero!

Brzo, brzo skočim iz postelje in hitim odpirat dveri.

Nikogar... Ropot je umolknil ... Iz srede velike goščave vzleti s krili frfotaje dvoje ali troje slak ... V grmovji šumi legák vetrec ... Na vzhodu, po prijaznem grebeni Alpil kopiči se rumenkast prab, iz katerega vzhaja polagoma solnce ... Prvi žarek zlati že streho mlina. V trenotki jame nevidljivi bobnar bobnati pod pristreškom na pot ... Rata ... plan, plan, plan, plan!

Prokleta teletina! Kmalu bil bi na njo po zabil ... A za vraga, kdo pa je ta čudák, ki prihaja z bobnom pozdravljat zoro v gozda goščavo? ... Skrbno gledam, ne vidim ničesar ... ničesar razen
kôp sivk in borovcev, ki se raztezajo doli do ceste ... Morda se je skril tam v gošči kak škrat, brijoč iz mene norc ... Brez dvojbe Ariel ali mojster Puk. Glumac je mislil, bližajoč se mojemu mlinu: „Ta Parižan tu notri je jako pokojen, moramo mu napraviti podoknico! Na to je vzel velik boben in ... rata plan, plan ! ... Boš tiho, poredni Puk? vsaj probudiš moje muhe.

Ne bil Puk.

Bil je Frau Gouguet, s priimkom Pistolet, bubnar 31. Pešpolka, ta čas na poletnem odpusti. Pistoletu je doma dolg čas, težko mu je pri srci, bobnarju, in — kadar mu posodijo občinski boben, odide zamišljen v gozd, da si zabobna in sanja o vojašnicah princa Evgena.

Danes prišel je razbijat na moj mali, zeleni klanec ... Ob borovec stoji oprt, boben mej koleni in gasi si na njem ogenj srca ... Ob nogah mu beži tolpa vzplašenih jarebic, on se ne briga za nje. Okrog njega dihajo ljubeznivo dušice, on jih ne čuti.

Ne vidi niti drobnih pajčevin, ki se razprezajo na solnci mej vejami, niti borovih iglic, ki skačó po njegovem bobnu. Ves zamišljen v svoje sanje in svoj boben gleda ljubezno, kako se gibljeta njegovi palički, in njegovo veliko, glupo lice se radosti razjasnuje pri vsakem udari.

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Kako krasna je velika vojašnica z dvoriščem in širokimi pragi, z vrstami jednakobojnih oken, z moštvom v službenih čepicah in nizka lopa, polna ropotanja s skledicami! ...
Rataplanplan! Rataplanplan!

„Oh, odmevajoči hodniki, pobeljeni mostovi, zaduhle sobe, čedenje jermenov, polica za kruh, lonček za lakom, železna postelja s sivo odejo, puška, ki se blišči na stojali.

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Ah! krasni dnevi na stražnici, kvarte, ki se prijemajo prstov, grda pikova dama z okrašenočepico, stari, raztrgani koledar, ki se valja poprični!“

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Ah ! Dolge noči na straži pred ministrstvom, stara stražna koliba, v katero dežuje, noge zebó! ... slavnostni vozovi, ki škrapljajo z blatom mimoidoče!“

„Ah! službeno delo, dnevi vojaški, smrdljivo, vedro, lesena blazina, mrzla zgodnja pota o deževnih jutrih, povrat o megli v časi, ko se prižiga plin večerno bobnanje, h kojemu se prihaja brez sape!“

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Ah! gozdič viuncenneski, velike rokavice od bele volne, vzprehodi po okopih ... Ah, živlenje v vojski, postavna dekleta, plesne zabave po predmestjih, absint v glediščih s punčicami, jeklo mečevo,

otožna pesem, ki se poje z roko na srci!“

Sanjaj, le sanjaj, ubogi človek, ne bom te motil ... tolci le smelo na svoj boben, tolci z vso silo. Nemam pravice imeti te smešnim.

Ako se tebi toži po vojašnici tvoji, naj bi se meni ne po moji?

Moj Pariz sledi me do sem, kakor tebe tvoj. Ti bobnaš pod borovci. Jaz te posnemam ... Ah! Oba sva dobra Provengalca! Tam v daljni vojašnici Parižki tožilo se nama je po modrih Alpilah in po divotnem duhu timijana; zdaj tukaj sredi Provence nama nedostaje vojašnice; vse, kar spomina nje, nama je drago!

V vasi bije osma ura. Pistolet vrnol se je ne odloživši palčic na pot... Čuje se, kako idoč po gozdi navzdol neprenehoma bobna ... Jaz pa ležim v travi turoben in zdi se mi, da vidim ob glasovih oddaljujočega se bobna defilovati ves svoj Pariz mej borovjem ...

Ah, Pariz ... Pariz ... vedno Pariz!

Redakcija: 15:57, 22. oktober 2019

Hrepenenje po vojašnicah.
„List iz mlina"

Alphonse Daudet
Izdano: Slovenski narod, 30. avgust 1884, letnik 17, številka 200
Viri: dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Danes za rana o prvem svitanji jutranje zore me je probudilo strašno ropotanje bobna ...

Rata plan plan! Rata plan plan!

Boben v mojem borovji v takem čaši!

Nekaj posebnega, na vero!

Brzo, brzo skočim iz postelje in hitim odpirat dveri.

Nikogar... Ropot je umolknil ... Iz srede velike goščave vzleti s krili frfotaje dvoje ali troje slak ... V grmovji šumi legák vetrec ... Na vzhodu, po prijaznem grebeni Alpil kopiči se rumenkast prab, iz katerega vzhaja polagoma solnce ... Prvi žarek zlati že streho mlina. V trenotki jame nevidljivi bobnar bobnati pod pristreškom na pot ... Rata ... plan, plan, plan, plan!

Prokleta teletina! Kmalu bil bi na njo po zabil ... A za vraga, kdo pa je ta čudák, ki prihaja z bobnom pozdravljat zoro v gozda goščavo? ... Skrbno gledam, ne vidim ničesar ... ničesar razen kôp sivk in borovcev, ki se raztezajo doli do ceste ... Morda se je skril tam v gošči kak škrat, brijoč iz mene norc ... Brez dvojbe Ariel ali mojster Puk. Glumac je mislil, bližajoč se mojemu mlinu: „Ta Parižan tu notri je jako pokojen, moramo mu napraviti podoknico! Na to je vzel velik boben in ... rata plan, plan ! ... Boš tiho, poredni Puk? vsaj probudiš moje muhe.

Ne bil Puk.

Bil je Frau Gouguet, s priimkom Pistolet, bubnar 31. Pešpolka, ta čas na poletnem odpusti. Pistoletu je doma dolg čas, težko mu je pri srci, bobnarju, in — kadar mu posodijo občinski boben, odide zamišljen v gozd, da si zabobna in sanja o vojašnicah princa Evgena.

Danes prišel je razbijat na moj mali, zeleni klanec ... Ob borovec stoji oprt, boben mej koleni in gasi si na njem ogenj srca ... Ob nogah mu beži tolpa vzplašenih jarebic, on se ne briga za nje. Okrog njega dihajo ljubeznivo dušice, on jih ne čuti.

Ne vidi niti drobnih pajčevin, ki se razprezajo na solnci mej vejami, niti borovih iglic, ki skačó po njegovem bobnu. Ves zamišljen v svoje sanje in svoj boben gleda ljubezno, kako se gibljeta njegovi palički, in njegovo veliko, glupo lice se radosti razjasnuje pri vsakem udari.

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Kako krasna je velika vojašnica z dvoriščem in širokimi pragi, z vrstami jednakobojnih oken, z moštvom v službenih čepicah in nizka lopa, polna ropotanja s skledicami! ... “ Rataplanplan! Rataplanplan!

„Oh, odmevajoči hodniki, pobeljeni mostovi, zaduhle sobe, čedenje jermenov, polica za kruh, lonček za lakom, železna postelja s sivo odejo, puška, ki se blišči na stojali.“

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Ah! krasni dnevi na stražnici, kvarte, ki se prijemajo prstov, grda pikova dama z okrašenočepico, stari, raztrgani koledar, ki se valja poprični!“

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Ah ! Dolge noči na straži pred ministrstvom, stara stražna koliba, v katero dežuje, noge zebó! ... slavnostni vozovi, ki škrapljajo z blatom mimoidoče!“

„Ah! službeno delo, dnevi vojaški, smrdljivo, vedro, lesena blazina, mrzla zgodnja pota o deževnih jutrih, povrat o megli v časi, ko se prižiga plin večerno bobnanje, h kojemu se prihaja brez sape!“

Rataplanplan! Rataplanplan!

„Ah! gozdič viuncenneski, velike rokavice od bele volne, vzprehodi po okopih ... Ah, živlenje v vojski, postavna dekleta, plesne zabave po predmestjih, absint v glediščih s punčicami, jeklo mečevo,

otožna pesem, ki se poje z roko na srci!“

Sanjaj, le sanjaj, ubogi človek, ne bom te motil ... tolci le smelo na svoj boben, tolci z vso silo. Nemam pravice imeti te smešnim.

Ako se tebi toži po vojašnici tvoji, naj bi se meni ne po moji?

Moj Pariz sledi me do sem, kakor tebe tvoj. Ti bobnaš pod borovci. Jaz te posnemam ... Ah! Oba sva dobra Provengalca! Tam v daljni vojašnici Parižki tožilo se nama je po modrih Alpilah in po divotnem duhu timijana; zdaj tukaj sredi Provence nama nedostaje vojašnice; vse, kar spomina nje, nama je drago!

V vasi bije osma ura. Pistolet vrnol se je ne odloživši palčic na pot... Čuje se, kako idoč po gozdi navzdol neprenehoma bobna ... Jaz pa ležim v travi turoben in zdi se mi, da vidim ob glasovih oddaljujočega se bobna defilovati ves svoj Pariz mej borovjem ...

Ah, Pariz ... Pariz ... vedno Pariz!