Francozi in rokovnjači: Razlika med redakcijama

Rokovnjaču«Ne sojezi se! očiSiten zasvetileje in dekleta ima rad. DvignilPa nesrečen je roko.tudi, Tedajsaj ga nobena ne mara,» je patakoj objelaomilila Uršika: .

»«Fej, rokovnjač, cunja umazana! Zdaj se naredi nevidnega,«» je vpila Remškova Špela in se čudila, da je ta rokovnjač popolnoma drugačen kakor oni, o katerih je slišala govoriti.

Čopkova Barba je pa zavpila:

»«Ali so ti vzeli francozovski soldati otroško rokco? Zdaj pa imaš! Pa kar škoda te je! Saj si zal fant.« »

O Barbi so govorili, da ni preveč krepostna ženska. Ko so zdaj čule njene tovarišice, da se ji rokovnjač kar smili, so jo vse napadle:

»«Vidiš jo noršo, zagledala se je vanj!« »

»«Kar z njim pojdi, pa bodo še tebi vzeli glavo!« »

»«Saj ne pravijo zaman, da si dedčevska! Pa še kako si! Menda ti je žal, da ga nisi obiskala v ječi?« »

Nekatere starejše so pokazale Matevžu jezik.

Barba se pa ni ozirala na druge:

»«Govorite, kar hočete! Zal je pa vendarle in marsikatera bi se postavila s takim fantom!« »

»«Fej te bodi!«» je zakričala pobožna Špelica in pljunila pred Barbo na tla.

Matevž jih je gledal in zavpil:

»«Fej te bodi!«» je zakričala pobožna Špelica in »«Preklete babe! Če ne boste držale jezikov, skočim iz voza in vas premlatim kakor slamo!«» Pri tem je dvignil svoje oklenjene roke.

Ženske so zavriščale in se plašno umaknile.

Matevž je mirno obsedel. V njegovi duši ni bilo žalosti zaradi izgube življenja. Ne! Njegovo srce je bilo sicer precej pokvarjeno, a vendar je bilo vedno nekaj plemenitega v njem. In to plemenito čustvo je zdaj še olepšala njegova ljubezen. Samo za lepo Uršiko mu je bilo hudo. Čutil je, da jo ima vedno rajši. Še v stolpu zaprt je tistih par ur mislil samo na njo.

Pa se je trenutek zazrl v francoske vojake. Pred očmi mu je zalebdela črna cev puške, zaslutil je dih smrti. Pa tudi Uršiko je obenem zaslutil poleg sebe. Bleda in lepa je stala pred njim in ni ga pustila umreti.

Premišljevanje mu je prekinil voznikov bič. Francoska vojaka sta se oprla na svoje puške, voz je zletel skozi mesto.

»«Ta ne bo ve videl kranjskega mesta,«» je rekla Bureževa Minca.

Lisjakova Špela je pa odvrnila:

»«Tale? Še preglavice nam bo delal. Ušel jim bo. Ali niste videle, kako zasmehljivo nas je gledal. Pa pokonci sedi, prav kakor bi se peljal k poroki! Ko nam je zažugal in zarožljal z verigo, sem mislila, da jo bo odtrgal in nas omlatil kar z njo. Močan mora biti ta divjak!« »

Ženske so se polagoma razšle po domeh pripovedovat svojim možem o divjem rokovnjaču, ki so ga videle. Naslednji dan so že po mestu govorili, da se je Čopkova Barba zagledala vanj in da ga je očitno hvalila.

Barba je bila tako jezna na Premškovo Špelo, da jo je drugi dan pod lipo napadla.

Kako se je končala tista vojna v Pungrtu, o tem ustno sporočilo molči.

Tisto no so dospeli rokovnjači kmalu po polnoči na Hujansko gmajno, kjer so pustili svoje konje. Pred mostom so zagledali francoskega stražnika. Enkrat so ga že hoteli napasti. Pa so se spomnili, da je v bližini stražnica in premislili so si.

»«Vso vojsko in še meščane si lahko s tem nakopljemo na glavo!«» je dejal Dondež in ukazal nad Kranjem med mestom in mostom prebroditi Kokro.

Kakor sence so se plazili rokovnjači čez vodo. Ko so bili že skoro na nasprotni strani, se je zazdelo stražarju, da nekdo brodi po vodi. Ker je sijal mesec, je res opazil temno senco, ki je stopila na breg na kranjski strani.

»«Kdo tam?«» je zagrmel stražnik in nastavil puško.

»«Dondež, rokovnjaški glavar!«» je zarjul vodja in že so izginili ob vodi proti Lajhu.

Francoz je ustrelil. Strel je odjeknil v noč. Prihiteli so vojakovi tovariši. Vsi so odšli k vodi, a nikogar niso našli.

Rokovnjači so splezali po skalah do pungrškega stolpa. Gaber, ki je znal dobro oponašati kanjo, je zažvižgal.

Tovariši so trenutek prisluhnili. Vedeli so, da se bo Matevž odzval, kajti moral jih je slišati.

Nihče se ni oglasil.

Gaber je zažvižgal še enkrat na vso moč. Molk je bil odgovor.

»«Fantje, nož na nož! Svojega tovariša ne smemo pustiti! Nastopiti bo treba z licem v lice,«» je dejal Dondež.

Krepko je potrkal na stolpova vrata.

»«Kdo trka?«» se je oglasil stari ječar Modras.

»«V imenu postave odprite! Novega jetnika smo vam privedli. Vražje dober lov imamo danes. Sam rokovnjaški glavar stoji pred vašimi durmi,«» je zakričal Dondež.

Vrata so se odprla. Preden je ječar zakričal, ga je podrla glavarjeva pest na tla.

V sosednji sobici sta stražila dva francoska vojaka. Začula sta ropotanje. Skočila sta na noge. Prvi je odprl vrata. Tedaj se je pa eden rokovnjačev zagnal vanje, da so odletela nazaj. Pri tem je že drugi zapahnil zapah.

Vsega je bil pa kriv stari čuvaj Modras, ki je zdaj ležal na tleh in začuden buljil v rokovnjače. Mož bi bil moral najprej poklicati vojake in šele potem odpreti. Pa kaj, ča pa ni pričakoval tako žalostnega presenečenja.

Francoska vojaka sta se jezila za zaprtimi močnimi vrati. Nekaj časa sta tolkla po njih s puškinimi kopiti in suvala vanje z bajoneti. Vrata so pa bila premočna.

Ko sta pogumna Galca spoznala, da je ta trud brezuspešen, sta se pognala na okno. Prvi je slekel suknjič, drugi ga je držal in vojak se je spustil po njem na tla, ki niso bila globoko. Drugi je bil večji in je kar skočil za njim v travo.

Rokovnjači so brž izprašali preplašenega ječarja. Povedal jim je, da so odpeljali Francozje že popoldne Matevža v Ljubljano.

»«Prepozno smo prišli. Vrag naj vzame vse skupaj!«» je zaklel Dondež in izginil s tovariši v noč.

Ko sta prihitela vojaka, je pogumne rokovnjače že požrla čirčiška hosta.

=== Cesar. == =

Matevž je res tudi upal, da ga tovariši osvobode. Toda on je bil prepričan, da bodo svojo namero poskušali med potjo, ko ga bodo peljali vojaki v Ljubljano. Rokovnjači so pa napravili napako. Šli so v Kranj, namesto da bi hiteli na ljubljansko cesto. No, pa tudi to bi najbrže bilo prepozno, ker so Francozje fanta tako hitro odvedli.

Blizu Jeperce je srečal Matevža med vojakoma njegov dobri znanec kokošar Gregec, ki je peljal na svojem ročnem vozičku velik kurnik v tri nadstropja.

Gregec je Matevža dobro videl. Rokovnjač je tudi zavpil nad njim. Kaj mu je rekel, kokošar ni razumel, vedel je pa, da bo fantu trda predla. Pa kaj naj stori proti taki premoči neznatni kokošar? Bil je vedno prijatelj rokovnjačev, ki so mu včasih prodali tudi ukradene kokoši, seveda prav pod ceno.

Gregec je obstal pred jeperško cerkvijo pod Medvodami. Spomnil se je, da so nekdaj tu rokovnjači bili zelo varni. »«I, saj tudi danes niso v posebni nevarnosti. Dovolj na samoti je tale cerkvica in hosta. Ampak rokovnjačev ni. Zato pa ne morem pomagati ubogemu fantu.«» je razmišljal kokošar.

Rokovnjaška zgodovina pripoveduje, da so neko noč rokomavhi ukradli okoliškemu kmetu vola. Divjaki so se že prej preskrbeli s pijačo. Vola so odpeljali v jeperško cerkev, kjer so ga pobili in razmesarili. Zunaj so si pripravili velik ogenj in se mastili z mesom in pijačo vso noč.

Gregec je mislil na rokovnjače, a se ni mogel ničesar pametnega spomniti.

Pa se je udaril po čelu:

»«Gregec, osel si, pravi osel! Nazaj v Ljubljano jo pobriši! Morda se ti pa le posreči, da boš fantu na kak način koristil!« »

Rečeno, storjeno. Že je mož obrnil svojo cizo in se vrnil nazaj. Hitel je tako, da mu je kar znoj curljal po obrazu. Ves čas je nekaj godrnjal pred se in grizel svoj vivček, v katerem je že zdavnaj pogorel tobak.

Matevž je stal že naslednje jutro pred vojnim sodiščem. Vedel je, da bo obsojen na smrt. Tudi v Ljubljani so bili ljudje, ki so ga poznali. Sicer je pa zadostovalo pričanje kozastega Toneta, ki je prinesel s seboj tudi od cerkljanskega župana potrdilo, da je Brničan Matevž res rokovnjač, nevaren tujemu premoženju in življenju.

Zaslišanje je bilo zelo kratko. Županova svedočba in izpoved rokovnjačevega rojaka sta zadoščali. Kmalu je čul svojo obsodbo, da bo ustreljen.

»«Ali res moram umreti? Sam nisem nikogar umoril. Zakaj sem obsojen na smrt?«» je vprašal Matevž tolmača.

»«Ali se mar bojiš smrti?«» mu je odgovoril tolmač.

»«Ne! Smrti se ne bojim! Toda živel bi še rad, živel!«» je zašepetal fant in neslišno pripomnil: »«Za njo, za mojo drago ljubljeno Uršiko.« »

»«Ne vem za nobeno pomoč. Udajte se v božjo voljo!«» je odvrnil tolmač.

In tedaj so hoteli vojaki Matevža odpeljati iz dvorane.

»«Na morišče me peljejo. Pa naj umrem, če sem zaslužil! Res sem kradel, a to je tudi vse! Pa pojdimo!« »

Obstopili so ga vojaki.

Tedaj je nekdo vzkliknil:

»«Cesar!« »

Isti trenutek so se raztrnile.

Vstopil je mali Korzičan s krepkimi koraki. Že je stal pred rokovnjačem. Ostri pogled cesarja se je uprl trenutek v oči brnškega fanta. In tedaj je začutil Matevž, da je še vedno tisti stari gorenjski fant od fare. Res je bil obsojen kakor največji zločinec in grd madež tatu je imel na svoji vesti. Junak je pa ostal vedno. Kakor elektriziran, je drzno in mirno pogledal malemu velikanu v oči.

Cesar ga je mirno motril. Vprašal je sodnike, kaj je fant storil.

Povedali so mu. Cesarjev obraz je preletel oblak. Potem je vladar pristopil k Matevžu in ga vprašal:

»«Ali si ubijal? Povej po vesti, če si ubil človeka!« »

»«Nikoli ne!«» je krepko odvrnil Matevž na vprašanje cesarjevo, katero mu je pretolmačil tolmač.

»«Ali hočeš postati francoski vojak?« »

»«Z dušo in s telesom. Smrti se ne bojim. Živim pa rad!«» je odgovoril rokovnjač.

»«Pomiloščen! Oblecite mu vojaško suknjo!«» je ukazal Napoleon. Okrenil se je in urno odšel skozi vrata.

In tako je postal Matevž francoski vojak.

Še tisti dan je zvedel Gregec, kaj se je zgodilo. Takoj je šel iskat Matevža v vojašnico. Res ga je dobil.

»«O, Gregec! Hvala bogu, da te vidim! Rad bi se mnogo pogovoril s teboj!«» je dejal Matevž.

»«Matevž, kar govori! Če imaš kako sporočilo, ti ga rad odnesem!«» se je ponudil kokošar.

»«Gregec! Ali greš k lepi Uršiki v preddvorsko graščino?« »

»«Rad grem! Kar povej, kaj naj ji porečem! Vse ti uredim, saj si mi bil vedno naklonjen, še preden so me tvoji ljudje spoznali. Šibek sem, a ti si me ščitil.« »

»«Pojdi k Uršiki! Povej ji vse, kar si slišal o meni v Ljubljani. Sporoči ji, da ji sam nisem upal in mogel povedati, da sem rokovnjač. Preveč rad jo imam in zato sem ji prihranil tisto uro. Zdaj ji pa ti povej, da me je sam cesar Napoleon pomilostil in izbral za svojega vojščaka. Pa reci ji, da je ne bom pozabil, da ji ostanem vedno zvest, da hranim njen rožmarin in ga bom hranil do konca!« »

»«Vse storim zate, kar hočeš, preljubi Matevž,«» je fantu zagotavljal Gregec.

»«Tu imaš denar. Povej dekletu, da ni od mojega rokovnjaškega denarja in da sem ga dobil po poštenem potu. Reci ji, naj ne pozabi na mojo mater, ki je stara in nadležna ženska. Najbrže ne bo dolgo živela in težko, da bi me še kdaj videla. Naj ji poskuša včasih Uršika olajšati kako uro življenja, saj je tako dobro dekle! Reci ji tudi, da je rokovnjač Matevž res umrl, da je pa ostal Matevž, pošteni francoski vojak!« »

Gregec je vzel denar. Vse je obljubil storiti. Poslovila sta se in kmalu je drdrala med vozovi francoskih vojakov lesena ciza kokošarja Gregca, ki se je lahkega srca vračal na Gorenjsko.

Tudi Dondež je kmalu zvedel, kaj se je zgodilo z njegovim udanim prijateljem. Žalosten je bil, ko je čul, da ne bo imel več med svojimi zvestimi rokovnjači Matevža. Naposled si je pa sam priznal, da je vendarle bolje, če ostane Matevž živ vojak kakor pa mrtev rokovnjač, ki bi mu prav tako ne mogel nič koristiti.

=== Krajčkova zgodba. ===

Rokovnjač Krajček je mirno životaril v skalnatem Šmajdovetem gradu. Vhoda v ta grad ni branila samo ozka soteska, temveč tudi bodeče grmovje, ki je bilo gosto zaraščeno okoli. Kdor se ni spoznal, ni mogel zlesti med tem grmovjem v jamo.

Krajček je samo včasih prilezel na dan. Solnčil se je rad na skali nad Kokro. Često je moral starec tudi v vas, da si je nakupil živeža. Čudak ni imel žive duše, ki bi ga rada imela. Tudi sam se ni za nikogar brigal.

Ko jo je Gregec mahal tiste dni proti Preddvoru, je sklenil, da obišče obenem Krajčka. Oba sta bila že stara in dobra znanca.

Kokošar je imel smolo pri dekletih. Nikoli se ni oženil. Vendar je še zdaj silil za njimi, če ga je le imel polič pod kapo.

Stari Krajček je pa imel drugo smolo. Kokošar je vedel, da nezaupni starec nekaj pred njim skriva. Vedel je pa tudi, da se mu bo enkrat razodel, saj ni imel nikogar drugega, komur bi se izpovedal. Mrkega sivca je Gregec vendar zelo spoštoval, kajti poleg Matevža je bil ta edini, ki se je zavzel zanj pri rokovnjačih, ki so ga hoteli enkrat pretepsti, ker jim je prodal ubite kokoši, ki so že smrdele.

Danes se je senčil Krajček na skali in se oziral v Kokro pod seboj.

Zdaj, ko je bil starec sam, se je mrkost njegovega obraza spremenila v globoko žalost. Oči so blodile po reki, bledo lice je trepetalo, ustnice so drhtele. Starec je mislil na svojo mladost in svoje žalostno življenje.

Tedaj je priropotal Gregec s svojo cizo. Zavozil je v travo in se počasi bližal skalovju.

Stari Krajček se je takoj dvignil, se potuhnil za rob skale in stisnil svojo težko palico.

Zagledal je Gregca in se zasmejal:

»«A ti si? Skril sem se, saj veš, danes ni človek nikjer varen,«» je del starec.

Zlezla sta v votlino.

»«Kje pa kolovratiš, da te že dolgo večnost nisem videl?«» je izpraševal Krajček.

»«I, brniškega Matevža so v Kranju ujeli biriči in francozovski. Kar cela vojska jih je bila. Na sejem je prišel, pa so ga zgrabili. Tisti cerkljanski kozasti Tone ga je pa izdal.« »

»«Hudiči! Tega sem pa še jaz rad imel. Tako pogumen fant je bil in močan kakor bik! Ali mu niste mogli pomagati? Kaj bo z njim? Za njegovo glavo ne dam toliko kakor za puhlo repo na njivi.« »

»«E, pa jo je vendarle odpeta!« »

»«Beži no! Ali je to mogoče?« »

»«Res, je res! Pa še kako se je fant post učil! Sam Napoleon Bonaparte ga je izvolil za svojega soldata, tako je ugajal ta junak strogemu francozovskemu cesarju!« »

»«Kaj slišim? Ta fant bo še srečen, boš videl! Še kakšno bogato Francozovko bo nazadnje dobil,«» je prerokoval Krajček in si prižgal svojo pipo.

»«Sam sem govoril z njim, preden je odšel. Včeraj je moral z neko kompanijo dalje. Prosil me je, naj opravim zanj neko pot Pred dvorom.« »

»«Zakaj pa greš Pred dvor?« »

»«K lepi Uršiki, hišnici v graščini, moram iti. Ne vem, če jo poznaš. Zala je in mila kakor zlata zarjica. Matevža ima pa rada, zelo rada!« »

»«V graščino greš? K Uršiki si namenjen, k moji ljubljeni Uršiki?« »

Starec je vztrepetal. Oči so mu pri teh besedah zažarele.

»«K tvoji Uršiki. Zakaj pa k tvoji? Ali se mar vnemaš, stari panj? Pa si včasih mene zmerjal z babjakom.« »

»«E, Gregec, to je pa druga storija. Že zdavnaj sem sklenil, da ti jo povem. Menda je danes tisti dan. Nekomu se pa moram razodeti! Danes si moj gost. Menda si dobro spravil svojo cizo?« »

»«Zapeljal sem jo za hrast. Iz steze se sploh ne vidi.« »

Starec je prinesel črn pokrit lonec in ga ponudil Gregcu. Kokošar je poduhal in se zadovoljno zarežal:

»«Brinjevček imaš. Pa kako diši, kakor bi človek ležal med samim brinjem. Ti ga že stakneš, če bi ga nihče drugi ne!« »

»«Pri gorenjskem kmetu vse dobiš, če dobro plačaš. Je že tako! Gorenjec je precej skop, a odkritosrčen in robat, Dolenjec je pa radodaren, veseljak in pijanec,«» je razlagal Krajček značaj našega kmeta.

Krajček je prinesel Gregcu še klobaso in kruh. Kokošar se je zadovoljen pričel mastiti. Stari rokovnjač je pripovedoval:

»«Lahko bi bil srečen. Sam sem jo zavozil in pa usoda me je preganjala. Vsakemu ni dano, da bi užival lepe solnčne dni. Moji starši so mi zapustili lepo kmetijo. Lahko bi bil kmet, srečen in zadovoljen kakor vsi kmetje. Pa je kriva moja nemirna kri — ciganskega rodu sem.« »

»«Ti ciganskega rodu? Beži no, beži, Krajček! Ta je pa tako lepo bosa kakor moja noga, ki čevlja ne trpi!« »

»«Pa je vendar res! Poslušaj me do konca! Potem pa le govori, kakor hočeš! Moj krušni oče je bil že okoli 60 let star, ko se je oženil. Čudaški starec je bil. Lepo je bilo njegovo posestvo in brez dolga. Poročil je mlado kmetico, mojo mater. Skopuh je bil. Niti sebi ni privoščil jesti, še manj pa njej. Samo grabil je in grabil. Moja mati je bila Gorenjka. Trpela je, molčala in delala. Stari skopuh je opešal. Niti zdaj si ni privoščil tečne hrane. Ležal je tamkaj Bogu na milo. Mati mu je stregla. On je pa samo renčal nad njo. Rada bi mu kaj boljšega skuhala, pa mu je bilo vsega škoda. Tedaj se je ponudil za delo mlad cigan. Zima je bila in bal se je ostati zunaj na mrazu. »«Brezplačno vam bom delal. Malo jesti mi dajte in prenočišče,«» se je ponudil mladenič. Starec ga je obdržal. Pozimi res ni bilo preveč dela, toda moške moči so vendar pogrešali. Moj krušni oče se je počasi izlizal. Mladega cigana je pa obdržal za hlapca. Nekdaj je moral starec po opravkih. Šel je kupovat konja. To priliko je cigan porabil. Priplazil se je tisto noč v spalnico in napadel svojo mlado gospodinjo v spanju. Preden se je dobro zavedla, je postala moja mati. Cigan je tisto noč izginil. Mati ga ni videla nikoli več. Jaz sem ga pa še enkrat. Ko sem bil že kakih pet let star, se mi je približal na paši kosmat čvrst cigan in me pričel objemati. Kričal sem na žive in mrtve. Tedaj je priletela iz hoste mlada, lepa ciganka. Skočila je vanj in ga pričela tepsti. On se je režal in me izpustil. Ko sem doma pravil materi, je postala zamišljena in žalostna. Ko se je torej po tisti usodni noči moj krušni oče vrnil domov, mu je mati vse povedala. In tedaj mu je tudi vrgla v obraz, da je on kriv njene nesreče.

»«Vsa sestradana sem in šibka, zato me je on v polsnu premagal. Ti sam imaš to na vesti, da veš!«» je zakričala nad starcem.

On je molčal. Pričela sta spet staro življenje. Krušni oče je pa spet opešal. Zbolel je na jetrih, legel je in umrl še par mesecev prej, preden sem se rodil. Morda je bila to moja sreča, kajti mati si je zdaj vsaj lahko privoščila kaj boljšega.

Po očetu ciganu sem podedoval tisto nemirno kri. Mati mi ni nikoli omenila ne enega ne drugega. Le na smrtni postelji mi je povedala in mi naročila:

»«Če pride kdaj cigan, ki ti bo dejal, da je tvoj oče, ga dobro postrezi! Če ostane pri hiši, mu nikar ne brani! A z drugimi cigani se pa nikar ne brati, da se sam ne pociganiš. Kri je kri in ciganske krvi si tudi ti!« »

Materi sem vse obljubil. Ko je umrla, sem bil že čvrst, dvajsetleten fant.

Prevzel sem posestvo in delal za to. Imel sem hlapca in deklo Špelo, mirno, pridno in čedno dekle.

Morda bi bilo vse dobro, a kaj, ko tako rada zagospodari smrt!

Špelo sem poročil. Srečno sva živela in kmalu mi je porodila ljubko dete, mojo Uršiko.

Pa me je spremljalo zlo. Mati je morala dati svoje življenje za življenje svojega otroka. Sirota Špelica je pri rojstvu umrla.« »

»«Ti si torej oče lepe Uršike! Zdaj šele razumem, kako in kaj,«» se je začudil Gregec.

»«Da, ona je moja hči. Dal sem jo v rejo k teti. Sam sem posestvo prodal. Tisti denar imam še zdaj shranjen. Sami svetli cekini so. Če se hčerka kdaj omoži, ji dam ta denar za doto, ali pa ji ga izročim na smrtni postelji. Uršika ne ve, kje sem. Nekaj časa sem se potepal s cigani. Ko so se pojavili rokovnjači, sem pristopil k njim. Ni mi bilo za denar. Le nemirno cigansko življenje sem ljubil. Po smrti ljubljene žene me je pač zmagalo tisto nemirno koprnenje. Ciganska kri je prevladala v meni! Kolikokrat sem se že kesal! Vse je prepozno! Rokovnjač sem in zapisanega me imajo v črnih bukvah. Vem, da stoji tam črno na belem: »«Rokovnjač Krajček izgubi svojo glavo, če se prikaže na svetlo!«» Vendar nisem nikomur niti lasu skrivil. Ti norci so me enkrat hoteli že za glavarja. Menda zato, ker so opazili, da mi nič ni za rokovnjaški denar in so upali, da bodo pri meni dobro živeli. Seveda nisem hotel o tem ničesar biriči okoli, da je postal Krajček rokovnjaški slišati. Slišala je pa gosposka, saj so pravili glavar.« »

Starec je umolknil. Globoko je požrl brinjevec in se oddahnil.

»«Ali naj tvoji hčerki kaj sporočim o tebi?«» je vprašal Gregec in se vsesal z ustmi v rob lonca ter debelo požrl slivovko.

»«Sam bi ji bil lahko sporočil, pa ji ne maram. Med rokovnjači sem dobil ime Krajček in moja hči ne ve, kdo se skriva pod tem imenom. Nečem, da bi sirota vedela, da je rokovnjačeva hči! Matevž se bo na Francozovskem pač odril in jo pozabil. Če je pa ne pozabi in jo ima res iz srca rad, se bo vrnil. Ona mu bo pa ostala zvesta! Enkrat bosta potem lahko srečnejša kot jaz, zapuščeni starec.« »

Gregec se je pripravljal za odhod. Starec ga je ustavil:

»«Zadnji čas se me večkrat loteva vrtoglavost. Butica me boli in bojim se, da se razpoči. Boš videl, mrtvoud me bo enkrat lopnil! Oglasi se večkrat pri meni! Pa kakšnega zanesljivega človeka mi preskrbi, da mi bo kaj prinesel! Nerad bi umrl v svoji votlini zapuščen kakor volk in še sestradan zraven. Potreboval bi nekoga, ki bi mi kakšno stvar prinesel in mi malo postregel, če bom obležal. Tudi ne hodim več rad po vaseh. Kranjski biriči in francozovski soldati stikajo in vohajo okoli kakor lovski psi. Enkrat znajo vendarle najti Šmajdov grad. Kako naj se sam branim, če zbolim. Preden pridejo drug za drugim do mene, jih lahko odpodim in jim zažugam, da bodo drug za drugim zleteli čez steno v Kokro, saj boljše obrambe ni treba. Ampak če ležim, prilezejo lahko v votlino in izgubljen sem!« »

»«Veš kaj, Krajček? Zapustil te že ne bom. Sicer tudi sam nisem junak. Tebi bom pa za enkrat že postregel. Kar na Suho se preselim. Slednji dan se oglasim pri tebi, ko bom kupoval po okoliških vaseh kokoši in jajca. Polagoma bom pa že iztaknil zanesljivega človeka, ki ti ga pripeljem,«» je obetal Gregec in odšel.

Stari Krajček je lezel z njim iz dupline. Spet je legel na solnce in zadremal. Dobro mu je delo, da se je zaupal staremu znancu. Že zdavnaj je čutil v sebi tiho slutnjo. Vedel je, da bo zbolel ali pa celo umrl.

Gregec je dobro opravil v preddvorski graščini.

Uršika ga je sprejela vsa zamišljena. Ko ji je povedal, da jo Matevž pozdravlja, je zardela kakor roža in ga hvaležno pogledala, tako da mu je postalo kar toplo okoli srca. To njegovo staro fantovsko srce je pa vedno ostalo isto, čeprav je bil sam že za staro šaro. Ker je bil še mlad tako grd, je bil zdaj še mnogo grši. Nos je imel kakor izžeto kumaro, spodnjo čeljust za tri prste široko, oči so pa tako čudno škilile, da se mu je moral vsakdo smejati.

»«Veš, Uršika, težke stvari ti moram povedati! Tvoj fant je bil — rokovnjač,«» je govoril starec.

»«Moj Bog, saj ni mogoče, šalite se,«» je preplašeno vzkliknila deklica.

»«Da, da, rokovnjač je bil. V Kranju so ga na sejmu ujeli. Odvedli so ga v Ljubljano, kjer bi bil moral biti ustreljen. Tedaj ga je pa na srečo videl sam francozovski cesar. Ko je zagledal tvojega Matevža, tega crkljanskega junaka, mu je vse odpustil. Vzel ga je za svojega soldata.« »

«»Nikoli več, ga ne bom videla,«» je vzdihnilo dekle.

»«Meni je naročil, naj ti povem, da ti ostane zvest. Tvoj rožmarin je spravil v šiv za kapo in ga bo nosil vedno pri sebi. Nikoli te ne bo pozabil. Tudi Francozovke ga ne bodo premotile, če pride med nje. Tako je dejal. Pa tale denar je dal. Pošteno ga je zaslužil in ni rokovnjaški. Sama veš, da je včasih šel kam na dnino k bogatejšim posestnikom. Prosil me je tudi, naj ti povem, da ga skrbi njegova mati. Če moreš, obišči jo kdaj in ji olajšaj njena betežna leta. Sicer je bil rokovnjač, a mater je vedno rad imel in zvesto jo je obiskoval, čeprav ji je vedno tudi kaj odnesel. To je pa storil bolj iz nagajivosti.« »

»«Hvala vam, Gregec!«» je hitela lepa hišina in prinesla kokošarju kozarec vina in kos kruha. »«Vse prav vse bom storila. O, da bi se res enkrat Matevž vrnil!«»

Tisto noč ni mogla Uršika vso noč zatisniti oči. Mislila je na svojega fanta. Potem je pričela goreče moliti zanj. S solzo na očesu je naposled zadremala.

Gregca je skrbelo, da bi se staremu Krajčku res kaj ne pripetilo. Kokošar je bil sicer šibek, a trden možiček. Stari Krajček je pa krepak človek, ki ga je šele zadnje čase pričela nadlegovati bolezen.

Naslednje jutro je odšel Gregec spet proti Predosljam. Skala nad Kokro, kjer se je starec solnčil, je bila prazna. Gregec je zlezel v duplino.

Ko je prejšnji dan Gregec odšel, se je starec ob zahodu solnca vrnil v svoj kamniti stan. Ko je lezel tik stene po ozki, za ped široki stezi, se mu je zavrtelo v glavi. Na srečo se je nagnil k steni, da ni zdrknil v prepad. Počasi je šel dalje. Dospel je v votlino in spet začutil čudno vrtoglavico.

»«Ne vem, kaj mi je. Glava postaja kar prazna. Nič je ne čutim. Ali je to smrt? Da, smrt bo, smrt. Svojo ljubljeno hčerko bi tako rad še enkrat videl, pa je ne bom. Prej bom umrl. Škoda, da nisem prosil Gregca, naj jo privede. Pa denar moram pripraviti! Saj menda ne bo prišel kdo drugi razen Gregca v votlino. Bog mi pomagaj!« »

Starec je lezel v kot, dvignil skalico in vzel izpod nje mošnjo cekinov.

Spet se mu je zavrtelo v glavi.

»«Vlegel se bom, morda mi bo odleglo,«» je sklenil in se spustil z mošnjo v roki na svoje skromno ležišče.

In tedaj je začutil, da mu v glavi nekaj šumi.

»«Kaj je vendar to? Vode ne čujem šumeti. Reka je pregloboko in le komaj slišno še čujejo njeni valovi. To pa bobni vedno silneje. Mar res prihaja smrt? Z viharjem se bliža. Bog, odpusti mi moje grehe! Kesam se! Vsega slabega mi je žal …... Sprejmi dušo zapuščenega rokovnjača! Češčeno bodi Tvoje ime!« »

Stari Krajček je obležal mrtev. Zadel ga je mrtvoud.

Ko je prilezel Gregec v jamo, je našel svojega znanca mrtvega. Tiho se je približal ležišču. Otipal je Krajčkove roke. Bile so mrzle in trde. Nagnil se je nad njim in prisluhnil na srcu. Srce ni več bilo.

»«Mrtev je! Vseh težav je rešen! Mrtvoud ga je zadel. Na mogoče drugače, saj je včeraj še z menoj lezel iz jame,«» je godrnjal Gregec.

Takoj je opazil v starčevih rokah mošnjo, ki jo je Krajček krčevito stiskal na svoja prsa.

»«To bo pa tisti denar! I, dati ga boš moral Krajček, kaj hočemo! Pa želiš, da bi ga nesel tvoji hčeri, kajne, da želiš?« »

In res se je baš tedaj pojavila v Gregcovi glavi nova misel. Prijel je z obema rokama za mošnjo in krepko sunil kvišku. Roke so odjenjale. Mrlič, ki se je z rokami vred nekoliko dvignil, je padel nazaj. Samo bele mrtve oči so strmele v Gregca, ki je odprl mošnjo in se nasmehnil cekinom v njej.

Kokošar se je spomnil, kako naklonjen mu je bil rajnki. Spomnil se je tudi, kaj sta se domenila, in malo tesno mu je postalo pri srcu.

Zagledal je bele mrtve oči in obrnil se je proč. Skušnjava je prišla, ki je bila močnejša kakor njegova dobra vest.

Pokril je starca čez glavo in se vračal iz jame. Vso pot je pa govoril:

»«Lepa je Uršika, a denarja ji ne dam! Tako rad je pa spet nimam. Vem, da sama misli, da je njen oče vse zapravil. Saj ni nikoli slišala o njem drugega kakor to, da je najbrže šel med cigane. Meni bo pa ta denar prinesel srečo!« »

Kokošar je vtaknil denar v žep in že je videl pred seboj veliko kokošjo družino, ki jo bo kupil in prodal ter se rešil vseh težav in skrbi.

»«Pa če tudi pustim kupčijo, je zame dovolj, pa amen!«» je zaključil svoje premišljevanje.

=== Obračun. ===

Tisti popoldan je imela Jelenova gostilna različne goste, ki so pa proti večeru odšli. Bili so večinoma okoliški kmetje, ki so bili v Kranju na sejmu.

Nekaj fantov, čedno oblečenih, je pa ostalo. Pri sosednji mizi je sedelo par rokodelcev, ki so zabavljali in se jezili, da je bila danes slaba kupčija.

Ko je mešetar sedel in jedel, se pa ni oziral po fantih, ki so sedeli pri sosednji mizi. Fantje so se pa takoj spogledali, ko je mešetar vstopil.

Dva, starejša, sta odšla kmalu iz gostilne. Mlajši se je še enkrat ozrl v mešetarja in mahoma izpregovoril:

»«Lukačev stric, kako se pa kaj imate?« »

Mešetar je pogledal fanta, se nasmehnil in vprašal:

»«Glej ga, fanta! Od kod me pa ti poznaš? Prav nič ne vem, čigav si?« »

»«Primožev iz Trstenika sem, saj se vendar poznate z mojim očetom, ali ne?«» je odvrnil fant.

»«Vidiš ga! Pa nisem vedel, da ima Primož že takega sina. Sedi no malo semkaj! Se bova kaj pomenila.« »

»«Ne morem. Baš zdajle je nekdo prišel pogledat našega konja. Dogovorili smo se, da se dobimo na sejmu. Pa se je nekje zakesnil. Ker ni bilo mnogo kupcev, sem konja kar odvedel. Zdaj je pa ta cmerga zakesnela prilezel za menoj. Konja mu moram pokazati!«»

Ko je mešetar čul besedo o konjih, se mu je oko zaiskrilo:

»«I, vraga! Pa nisem videl na sejmu nobenega prida konja! Si pa prišel že pred menoj tjekaj in si jo kmalu pobrisal. Jaz sem danes zakesnel. Včeraj smo ga preveč pili in zato sem zjutraj nerad dvignil kosti svojega rojstva.« »

»«Saj tako je menda bilo,«» je dejal mladenič, ki ni bil nihče drugi kakor divji rokovnjač Mahne, ki je že marsikomu posvetil s konico svojega ostrega noža.

»«Ali me hočeš za mešetarja?«» je vprašal Lukač.

»«Prav rad, še sam sem mislil na to, ko sem vas zagledal. Pa pojdimo počasi v hlev, da se domenimo!«» je rekel mladenič in skupaj sta odšla skozi vrata.

Preden sta prišla do hleva, je dejal rokovnjač:

»«Dejva, domenica se nekoliko! Vi lahko malo lažete zame, vam bom dobro plačal!« »

»«To pa rad! Za tako stvar sem pa zmerom vnet, če gre za konja, ki je last pravega človeka!« »

»«Stopiva tjekaj pod kostanje za par minut. Bo že malo počakal moj kupec. Tudi jaz sem ga čakal zastonj!« »

»«Pa stopiva!«» se je zadovoljil Lukač.

Odšla sta v gosto senco. Komaj je mešetar napravil dva koraka, že je zastokal. Naslednji hip je imel v ustih cunjo. Krepke roke rokovnjača Mahneta in njegovih tovarišev so ga pošteno zgrabile. Zvezali so mu roke na hrbtu. Nekdo mu je potegnil hlače preko kolen. Že je po zadnjici zapela bikovka svojo trdo pesem.

»«Tako! To imaš za plačilo, ker si sleparil rokovnjače pri kupčiji, potem pa pobegnil. Niti toliko nisi bil mož, da bi še nadalje kupčeval za nas in nam škodo skušal povrniti. Menda si se zbal kakor zajec!« »

Mešetar je čul hripav glas. Niti braniti se ni več upal, saj je vedel, da so rokovnjači pravi hudiči, če so enkrat razkačeni.

Ko so jih mešetarju precej naložili, je vzel Mahne iz žepa svoj nož in ga odprl. Kakor v šunko ga je zasadil v Lukačevo stegno, da se je slednji kar zvil.

»«Tako! Zdaj imaš dovolj! Preden sva odšla iz krčme, je vstopil kranjski padar. Požuri se, da ga pravočasno dobiš! Sicer ti ne bo škodilo, če ti odteče malo preveč tiste tvoje mešetarske sleparske krvi, toda smrti ti pa vendar ne želim!«» je dejal Mahne.

Ko je odšepal mešetar proti gostilni, so rokovnjači že odšli.

Ves krvav je prišel Lukač z nožem v stegnu in brez hlač v gostilno. Hitro so ga razvezali. Padar mu je potegnil iz rane nož. Gospodinja je prinesla kozarček žganja. Lukač je milo zastokal in zvrnil žganjico v grlo.

Padar je mešetarja obvezal in mu ukazal, naj gre takoj v posteljo v zgornjico.

Lukač se je jezil in koval načrte, kako bo podavil vse rokovnjače po vrsti. Dolgo ni mogel zaspati. Sam si je pa moral priznati, da je kazen res zaslužil, saj je gulil rokomavhe, kolikor jih je mogel.

V gostilni se je pa šalil tisti večer neki kranjski rokodelec:

»«Tisto bahaško kri so mu izpustili! Če je trezen, se baha, da si ga sit, še preden ga slišiš. Če je pijan, je pa divji kakor mrjasec in bi najrajši vse pretepel!« »

Med tem ko so se pogovarjali, je stopil v krčmo naš Gregec.

Mali možek se je dokaj spremenil. Ukradeni denar mu je prinesel srečo. Kokošar se je kar zredil. Kupil si je tudi pritlikavega konjička, s katerim je zdaj prevažal po svetu kokoši in jajca. Zdaj je imel pač brezskrbno življenje in često je kakšna mastna kokoška poromala v njegov želodec.

»«Zakaj naj jo drugi požre? Dovolj sem se ubijal po svetu! Naj tudi sebi nekaj privoščim!«» si je vedno mislil, kadar se je mastil s kurjo pečenko. Včasih se je pa spomnil na mrtvega Krajčka in siloma si je otresel misli nanj.

»«Gregec, Gregec! Tebi pa dobro nese! Se pač vidi, da Francozje ne zametujejo kokoši. Menda si ti njihov glavni dobavitelj?«» se je šalil debelušni oštir.

»«Pa konjička ima. Ta pa res napreduje. Še ni dolgo, ko je bos in peš brusil svoje pete po svetu,«» je pripomnil čevljar Skala in kokošarju pomežiknil.

»«Ali mi zavidate? Če bi takole posedal po gostilnah in samo premleval kranjske novice, bi bila zame slaba. Jaz nimam nikoli plavega ponedeljka, ki je za rokodelce običajno druga nedelja, tako da ima samo pet delavnih dni,«» je odvrnil Gregec in pogledal Skalo po strani.

»«I, kaj pa rasteš zdaj na stara leta? Bodi vendar miren in pameten! Nihče ti ne zavida! Veseli smo, da se ti dobro godi,«» je zagovarjal Gregca gostilničar. »«Opoldne te pa ni bilo, čeprav si v ponedeljek običajen opoldanski gost pri meni, samo če se prikažeš v Kranj,«» je omenil krčmar.

»«E, vsi hudiči! Smolo sem imel danes. Pa še kakšno smolo! Menda prav čevljarsko! Šel sem v Kranj, pa sem se moral vrniti. Na cesti sem pa na svojo srečo srečal kranjskega pisarja Jurco. Tisti dolgopetnik se vedno sprehaja po polju in gleda v zrak, kakor da bi pečene ptice lovil.

»«Kam pa, Gregec, kam? Drugi gredo v mesto, vi se pa vračate s polnim kurnikom?«» me je vprašal pisar.«»

»«Nejevoljen sem mu povedal, da stoji na hujanskem mostu nad Kranjem francozovski stražnik. Ta stražnik je namreč, ko me je zagledal, zavpil: »«Pa se!« »

Ne bova se ne, sem mu odvrnil. Mislil sem, da se misli tepsti z menoj.

»«Pa se!«» mi je dejal Francoz še enkrat, a bolj prijazno. Jaz sem pa že hitel s svojim konjičkom nazaj.

»«O, če bi vi videli kranjskega pisarja, kako se je široko režal! Motovilo suho se je zvijalo pred menoj, kakor bi ga napadli najhujši krči.« »

»«I, zakaj se mi pa smejete?«» sem ga vprašal. On se je pa počasi pomiril. Potrapljal me je po rami in prijateljsko dejal:

»«Gregec! Kar vrniva se! Vi ste se pa zmotili. Vojaka ste napak razumeli.« »

»«Jaz da sem ga napak razumel?«» sem se razhudil. Slišim kakor malokdo, vidim pa prav tako. Zdaj mi pa to gosposko motovilo pravi, da sem napak razumel.

»«Nikar ne zamerite, gospod!«» sem dejal. »«Nikar ne zamerite, ampak francozovski soldat se je zadrl, da bi ga moral slišati, če bi sedel na ušesih.« »

»«No Gregec, le vrniva se, le!«» je vztrajal pisar. Kaj sem hotel.

Ko je tisto jutro Gregec dospel v Preddvor, se je Uršika že sukala po sobah strmolskega gradu.

Osem je odbila, ko je pritekel Gregčev konj v Preddvor. Takoj je kokošar zavil z njim pred graščino.

Ko je zagledal oskrbnik Miha malega Gregca, se mu je poredno zarežal:

»«E, Gregec, letos so pa kure zelo mastne, kajne? Kar zredil si se na svoja siva leta! Kaj te je pa danes prineslo k nam? Kuretine imamo sami toliko, da zadošča za nas.« »

»«Kako pa pri vas, gospod oskrbnik? Čul sem, da ste dobili zadnjič novo kapico, a zlobni jeziki so trdili, da je denarna vrečica?«» je zbodel oskrbnika Gregec. Kokošar je bil namreč na Miho jezen, ker se je vedno norčeval iz njega, kjer ga je videl.

Miha je skremžil obraz in mrko vprašal:

»«Koga pa iščeš? Mene pač ne, sicer bi se lepše obnašal?« »

»«Vas pa res ne,«» je odvrnil Gregec, ki mu je bilo zdaj kar žal, da je preveč stegnil svoj jezik. Spomnil se je, da zna biti Miha tudi nevaren. Ponižno je pripomnil:

»«Uršiko iščem, veste, Uršiko, pa brez zamere!« »

»«Kaj pa hočeš ti stara kost lepi hišini? Sicer vem, da si babji, ampak v njo se menda vendar nisi zaljubil. Za tako bedastega te pa nimam!« »

»«I, kam pa mislite? Nekaj važnega ji moram sporočiti radi njenih staršev,«» je odvrnil kokošar.

»«Čakaj! Takoj jo pokličem!«» je lagal Miha in odšel. Vrnil se je z dvema hlapcema, ki sta Gregca zgrabila in ga vlekla v ječo.

Kmalu je prišel za njimi oskrbnik.

»«Ti, kokošar! Kdo ti je pa pravil, da je bilo pri nas ukradeno?«» je poizvedoval oskrbnik.

»«I, tisti, ki je sam kradel,«» se je odrezal Gregec, ko se je spomnil, da je Matevž brez skrbi, ker je zdavnaj francoski vojak.

»«Kdo pa je kradel?«» je poizvedoval Miha dalje.

»«A kdo? Rokovnjač Matevž, da boste vedeli. Pa ga ne boste nikoli dobili. Francozovski soldat je postal. Sam Napoleon ga je potrdil. Zakaj ste me pa zaprli? To bi vam rad tudi prej povedal. Tako pa že ne boste delali z menoj!«» je rentačil kokošar.

»«No, ker si govoril resnico, te bom izpustil. Tista Uršika je pa zdaj v strmolskem gradu v službi, da veš! Kaj ji pa moraš sporočiti?«» je poizvedoval Miha.

»«Tega vam pa ne morem in ne smem povedati. To so pa samo njene zadeve,«» se je izgovarjal starec.

»«Bomo videli, ali boš mogel, ali ne!«» se je zadrl oskrbnik in poklical hlapca.

Hlapca sta pograbila Gregca in oskrbnik mu jih je pričel naštevati z bičem po zadnji plati.

»«O, vse vam povem, še tisto, česar nikomur nisem!«» je zavpil omehčani kokošar.

Hlapca sta ga izpustila. Kar zvil se je na tla.

Tedaj so se pa odprla vrata in vstopil je graščak. Oskrbnik se je tako prestrašil, da so mu kar zaklecala kolena. Kako tudi ne? Graščak je šel na potovanje in obljubil še pred pol ure, da se šele čez nekaj dni vrne. Zdaj je pa spet tukaj. Menda je kaj pozabil.

»«Kaj počenjate?«» je rezko vprašal grajski.

»«Nekega rokomavha imamo tukaj. Baš zdajle smo ga zgrabili. Zveze je imel s tistim rokovnjaškim tatom, ki je okradel vašo milost,«» je lagal Miha.

»«To pa ni res. Prijatelja sva bila, a krasti mu nisem nikoli pomagal! Pošten kokošar sem. Kar v preddvorski krčmi vprašajte, vsi me poznajo! Tale vaš oskrbnik je pa divji človek! Kar brez vzroka me je vrgel v ječo in še pretepel zraven,«» je tožil Gregec.

Graščak mu je mignil, naj gre z njim. Gregec je šel s prijaznim gospodom v gosposko sobo.

Graščak mu je ponudil stol in kokošar je vse povedal o usodi Matevža. Zamolčal je pa, da je rokovnjač prijatelj lepe Uršike.

Potem je moral Gregec še enkrat povedati, kako ga je oskrbnik dal zgrabiti in vreči v ječo, kjer ga je pričel pretepati in bi ga še tepel, če bi kokošar ne pristal na vse njegove zahteve.

Graščak je sklenil sirovega Miho odsloviti. Kokošarju je podaril par tolarjev in možek je zadovoljen odhajal iz graščine, saj so bile njegove podplutbe dobro namazane s srebrom.

V krčmi je pa potem pripovedoval:

»«Namesto Uršike sem dobil batine. Z batinami sem pa zaslužil tolarje. Pa še maščeval sem se nad Miho. Graščak ga pač ne bo pohvalil za njegovo početje! E, nekateri grajski ljudje so res dobri! Takih pa, kakor je strmolski, kamor sem zdajle še namenjen, takih pa sploh ni! Da, da strmolski, ta je pa duša! Prav je storila Uršika, da je šla k njemu služit. Tile preddvorski služabniki so menda vsi škilili za njo. Kdo ve, če še ta gluha kumara, tale Miha, ni sam silil za njo?«»

Gregec je pač po svojih nogah meril čevlje! Saj sam ni bil prav ni hud, če ga je Uršika količkaj prijazno pogledala. Najraje bi ji starina dejal, da naj se premisli in si njega izvoli. Pa se je sramoval pred svojo starostjo, ki jo je zdajle često čutil v svojih capljajočih nogah.

Uršika se je takoj udomačila v strmolskem gradu. Delala je pridno kakor mravlja. Vsi so bili z njo zadovoljni, najbolj pa stari strmolski gospod sam. Na svojega fanta je večkrat mislila. Često se ji je zazdelo njeno upanje prazno. Vsiljevala se ji je misel, da ne bo nikoli Matevževa žena. Pa se je počasi spet pomirila. Zasnubil jo je neki kmečki fant, pa ga je odbila, kar se mu je zdelo zelo čudno, ker je bil iz bogate gruntarske hiše.

Uršika je pa vedno rekla: »«Če se vrne Matevž, bo vse dobro in vesela bom. Če pa Matevža ne bo, pa naj tudi nikogar drugega ne bo!« »

Strmolski graščak je bil mož svetskega obzorja. Francoze je prijazno sprejel. Nakopal si je sovraštvo drugih graščakov. Pa se ni mnogo menil za to.

Kmetje so se jezili na Francoze zaradi kontribucije. Naši ljudje, ki so mirno obdelovali polje, so morali zdaj prevažati s svojimi vozovi in živino za Francoze njihove potrebščine in so se čutili popolne tlačane.

Ker je manjkalo dobrih posredovalcev, ki bi kmetom pojasnili stališče francoskih vojakov in jih potolažili, da se bo vse spremenilo, ko se urede razmere, so se često dogajali med kmeti in Francozi pravcati spopadi. Večkrat je padel kak francoski vojak ali častnik. Rokovnjači so imeli pa dovolj pristašev tudi med ljudmi, ki so sicer živeli mirno doma in obdelovali polje. Vedno so bili pripravljeni pomagati rokomavhom.

Med rokovnjači je bilo tudi mnogo avstrijskih vojakov, ki jih je organizirala Avstrija kot črno vojsko proti Francozom. Menda so baš ti črnovojniki tvorili glavno rokovnjaško silo. Vsekakor jih je imel Dondež mnogo v svojem krdelu. Francozi, ki niso pričakovali, da bodo naši ljudje tako uporni, so utrpeli pa največ izgub v slavnem rokovnjaškem Črnem grabnu, ki so ga krstili za »«Krvavi graben«».

Žal, da je tudi gosposka premalo storila, da bi oblažila napete razmere med našim kmetom in Francozom. Mnogo jih je bilo, ki so še sami netili upor.

Povsem drug človek je pa bil strmolski graščak. Sam je pozdravil Francoze in jih potem sklenil uvesti med naše kmete.

Sklical je vse okoliške zemljake in jim neke nedelje pojasnil težko stališče Francozov. Omenil jim je, da so naši pravi prijatelji, čeprav ne govore našega jezika. Žele nam vse dobro. Govoril je o pravicah, ki nas čakajo, in svaril gospodarje, naj se nikar ne boje kontribucije.

»«Zdaj je vojska, kaj hočemo? Drugi časi pridejo! Razmere se bodo uredile in vse bo dobro in prav!«» je zatrjeval kmetom in jih svaril, naj se ne obnašajo sovražno s tujimi vojaki ter jim postrežejo, kolikor pač morejo. Svetoval je kmetom, naj pridejo k njemu, če ne bodo česa vedeli, da jim bo že vse pojasnil in raztolmačil.

In tako niso ti kmetje s takim sovražnim pogledom motrili Francozov kakor mnogi drugi.

Uršika je opazovala francoske vojake in mislila na svojega junaka.

Kadar je zagledala kakega krepkega soldata, si je dejala:

»«Prav tak mora biti moj velikan, samo še večji je in še gorši! Bog ve, kje hodi? Da bi se saj kmalu zdrav vrnil.«» Pri tem je večkrat globoko vzdihnila.

Pa se je pojavil Gregec v strmolski graščini. Deklica se ga je zelo razveselila in radostno se mu je nasmehnila, ko ga je zagledala.

Gregec je bil v veliki zadregi. Težko mu je bilo sebe zatožiti. Pa kaj je hotel?

»«Najpametneje bo, če grem kar naravnost!«» se je opogumil in pričel:

»«Veš, Uršika! Neko nerodno, prav nerodno stvar morava urediti. Prav za prav zate ni nerodna, a zame je prav šmentano. Tako, da mi gre kar beseda nerada iz ust!« »

»«I, kaj pa je vendar tako hudega?«» je vprašalo dekle. Pa se je starec najprej pošalil, da bi bila Uršika še bolj židane volje:

»«Veš kaj, deklica moja? Oženil bi se rad!« »

Pri tem se je starec pogladil po svoji dolgi spodnji ustnici in smešno poškilil na Uršiko.

»«O, kako se vam ljubi! Meni se pa ne, odkar so mi fanta vteknili v vojaško suknjo,«» je omenila.

»«Boljši vojak kakor mrtvak!«» je odvrnil Gregec. Oglasila se je v njem zavist, da tako dekle čaka zaman na svojega fanta, ki je Bog ve kje in najbrž že zdavnaj ne misli več nanje. On, Gregec jo ima pa pred seboj. Nikoli ni bil ljubljen, kako bi ga osrečila taka-le mlada ptičica!

Kokošarjev odgovor je deklico razžalil. Možek je pozabil, da je hotel deklico spraviti v najboljšo voljo.

»«Sami ste rekli, da je bil dober fant, da je res kradel, a se je vsega skesal. Ubijal ni nikoli. Vam je pa obljubil, da se bo poboljšal, ker hoče biti pravi vojak. Zakaj zdaj govorite o tisti nesrečni obsodbi? Saj je bil oproščen?«» je ihtela Uršika.

»«Seveda, seveda! Hm, hm! težke stvari so to, res težke! No, da, rada ga imaš, kaj naj govoričim? Moja ne boš nikoli, vem, da ne! Hm, hm!« »

»«Ubogi Matevž je pa res imel dobre prijatelje! Sram vas bodi, da ste danes taki! Menila sem, da mi prinašate kako pošteno novico. Zdaj pa kar grem.« »

Uršika se je okrenila.

Starec ji je zastavil pot:

»«Uršika, ne jezi se in ne zameri mi, starcu prismojenemu. Že preddvorski Miha mi je bičal z bičem telo, pa je še preveč greha v njem. Ne vem, kakšno kri imam. Menda je sam vrag v meni. S tako lepo mislijo in željo sem odšel zjutraj na pot! Zdaj mi pa že različne neumnosti roje po butici, čeprav sem še pred dobro minuto mislil, da se ti prav skesano izpovem kakor pri spovedi.« »

»«Kako ste čudni! Povejte mi vendar, kar imate!«» je dejalo dekle, ki je postalo že nestrpno.

»«Lani je umrl tvoj oče.« »

»«Moj oče? Zakaj mi niste takoj povedali, da bi šla k njegovemu pogrebu? Ali ni imel nikogar, ki bi me obvestil, kje je in da leži Bog ve kje bolan, Bogu na milo? Ne, ne, ne verjamem! Saj ga nisem videla in poznala. Izginil je. Že zdavnaj je moral umreti! Ali ga je kdo ubil,«» je vzkliknila deklica.

»«Pomiri se! Vse ti povem. Ko si bila še otrok, te je dal teti v rejo. Sam je prodal svojo hišo in izginil. Nihče ni vedel zanj. Pojavil se je med rokovnjači. Pa si že čula o rokovnjaču Krajčku. Ta je bil tvoj oče.« »

»«Rokovnjačeva ljubica, rokovnjačeva hči!«» je zaihtela uboga Uršika.

»«Ne plakaj! Tvoj oče je bil oče potepuške narave. Tvoja mati ga je znala prikleniti na dom. Ko ga je zapustila in odšla na drugi svet, se je v njem prebudila stara ciganska kri. Prodal je hišo. Nekaj časa se je potepal s cigani. Pozneje je šel k rokovnjačem. On je ostal vedno pošten. Tujega blaga se ni dotaknil. Lasu ni skrivil nikomur. Rokovnjaške suknje pa ni mogel sleči, ko jo je enkrat nosil. Zapisan je bil v črnih bukvah pravice. Lani ta čas je revež nenadoma umrl. Zadel ga je mrtvoud. Preden je umrl, sem bil pri njem, še okoli je hodil. Povedal mi je vse tudi o denarju, ki ga je dobil za svoje posestvo in hranil zate. Nikoli se ga ni dotaknil, samo da bi ti prišla do poštene dote.« »

»«Ubogi moj oče!«» je vzdihnilo dekle.

Gregec je trenutno umolknil. Potem pa je nadaljeval:

»«Vse je zaupal meni. Bila sva si dobra znanca, če ne prijatelja. Njegovega zaupanja pa nisem bil vreden. Ko sem našel starca mrtvega, sem našel v njegovi roki mošnjo cekinov, ki jo je krčevito stiskal na svoja prsa in sem mu jo še po smrti komaj izvil iz rok. Tisti denar sem sklenil obdržati za se, čeprav sem vedel, da je tvoja dota.« »

»«Pa ste porabili vse tiste cekine?« »

»«Ne, ne! Čakaj! Kupil sem si konja in večji voz. Pričela me je spremljati sreča. S kokošarijo sem toliko prislužil, da sem lahko vrnil denar v mošnjo, iz katere sem ga vzel. Francozje so radi kupovali od mene in pošteno plačevali. Zdaj pa prihajam k tebi. Sinoči se mi je na Jelenovi štali v Kranju prikazal tvoj oče. Opozoril me je na mojo dolžnost in mi zažugal. Vzbudila se mi je vest. Zato sem se kar k tebi namenil. Zadovoljen sem, da sem te našel. Denar ti ves vračam. Pravico imaš pa tudi do mojega konjička, ker sem si ga s tem kupil, da sem barantal z blagom, ki sem ga dobil za tvoj denar. Napravi, kar hočeš! Tu imaš denar!«» je hitel starec in dal deklici mošnjo.

»«Hvala vam, Gregec, tisočera hvala! Bog naj vam povrne! Če bi vi ne bili pošteni, bi pa nikoli ne videla tega denarja. Kar ste si pa z njim prislužili, je pa vaša stvar, saj ste se sami pehali za vaše krajcarje!«» je hitelo dekle.

»«Vidiš! Zdaj se boš pa res lahko kmalu omožila. Pa menda boš res Matevža čakala. Tudi rajni oče ga je rad imel. Vojska bo fanta izmodrila. Vrnil se bo resen mož. Morda bosta res še enkrat srečen par,«» je zdaj olajšan dejal Gregec. Dobro čustvo je v njem zamorilo zavist in deklici je privoščil srečo.

»«Da, da, če se vrne Matevž, se bom pač omožila, zdaj si bova saj lahko kupila kmetijo. Če pa ne boste videli Matevža v domovini, tudi mene ne boste nikoli videli pred oltarjem!«» je dejala deklica. Potem je mahoma vprašala:

»«Gregec, ali ste dostojno pokopali mojega očeta?« »

Starcu je zastala sapa. Zvil se je, kakor bi ga kdo ošvrknil z bičem:

»«Ne, Uršika, nisem ga ne pokopal. Denar me je zmešal popolnoma. Nikoli se nisem več vrnil v Šmajdov grad, ko sem enkrat odnesel cekine.« »

»«To je bilo pa zelo grdo od vas! Dobite zdaj dva človeka, da ga spravita iz jame. Pokopljite ga krščansko! Vse bom plačala!«» je jokaje zaprosilo dekle.

»«Še danes grem nazaj, a jutri bom takoj zjutraj šel v Šmajdov grad!«» je obljubil Gregec pri slovesu.

Gregec je bil zvest dani besedi. Že naslednje jutro je njegov voziček obstal na poti ob Predosljih. Starec je lezel počasi proti vodi. Mahoma je obstal.

Prejšnje dni je precej deževalo in Kokra je narasla. Njene skalnate čeri so se trdovratno upirale viharju, ki je razsajal nad njimi.

Pa je med gromom in bliskom udarila strela tik nad votlino, v kateri je ležal mrtvi Krajček. Skala se je zamajala. Prekotalila se je v vodo. Valovi so divje zahrumeli. Še par manjših skal je zdrknilo v dolino. Poslednja skala je pa obstala ob grmovju, ki je tvorilo tajni vhod v ozko sotesko, kjer je vodila pot v Šmajdov grad. Gregec zdaj ni mogel naprej.

Rokovnjač Krajček je pa ležal v svoji kameniti krsti, ki jo je napravila mati narava in jo tudi sama zaprla s težkim kamenitim pokrovom.

Mirno je počival ubogi rokovnjač v črni votlini. Pod njim je bobnela svojo šuštečo uspavanko reka Kokra. Nad njim so se vzpenjale črne skale in ščitile njegov poslednji tihi dom

== II. del. ==

Naslednji trenutek sta ga dva zvezala. Nekdo ga je prijel kakor otroka in Cenc je spoznal strašne roke silnega Dondeža, ki so ga zadele na rame. Odšel je Dondež naprej. Ostala dva s pištolami sta šla zadnja in zaklenila vrata.

Cenc se je zvijal kakor riba na suhem, pa ni šlo. Zaslutil je dih smrti.

Rokovnjači so dospeli do svojih konj. Posadili so na enega konja Cenca, nekdo je sedel poleg njega in zdrveli so čez drn in strn.

Dolgo časa so jezdili. Ostali so naposled na samotni gmajni.

»«Vidiš, Cenc! Kar ves dan smo včeraj pripravljali zate živ grobek. Deset mravljišč smo znosili skupaj, da bodo imele mravlje tudi svoje veselje!«» je dejal smehljaje se Dondež.

Cenc je imel zamašena usta in mirno je moral opazovati, kaj počenjajo njegovi sovražniki. Dondeževi spremljevalci so se držali resno in žalostno, saj so vedeli, kaj čaka Cenca.

»«Pojdite! Čakajte me na cesti!«» je ukazal Dondež in ostal je sam z nesrečnim hlapcem.

Dondež je zgrabil Cenca za privezane noge in ga dvignil z eno roko nad mravljišče. Z drugo je pa zadrgnil vrv okoli močne veje debele bukve, pod katero je bilo mravljišče.

»«Strašna kazen te je doletela, ker si izdajalec!«» je zavpil Dondež z debelim mirnim glasen in odšel.

Cenc je začutil, da mu lezejo počasi mravlje po glavi. Vedno ve jih je bilo. Pričele so ga ščipati in grizti. Bolečina se je počasi stopnjevala in siromak je spoznal, da bo moral umreti najstrašnejše smrti.

Še danes pripovedujejo ljudje o rokovnjaških divjaštvih in navajajo bednega Cenca, ki je moral končati svoje življenje na mravljišču.

=== Kranjec je Francoza zibal. ===

»«Predoselski ali suhi Jur je bil dolg kakor žrd,«» so vedno trdili ljudje, ki so ga poznali. Bil je krivogled in zakrknjen fant, nizkega ozkega čela in debelih ustnic.

Jur je imel na Rupi nad Kranjem svojo ljubico, tisto debelušno Telebanovo Katro.

Katra je dobro vedela, da je fant rokovnjač, pa ga je vendarle rada videla. Bila je precej trde glave. Ko je letala s podrencanimi krili po polju, je včasih kar zažvižgala in se zasukala kakor vrtavka sredi njive. Zato so jo ljudje smatrali za nekoliko prismuknjeno. Ona se pa ni menila za ljudi. Veselo je pela in mislila na svojega dolgina. Saj se ji je tako imenitno zdelo, kadar je primotovilil k nji vasovat. Ker je bil tako dolg, je moral skoro klečati pod njenim nizkim oknom, ko ji je šepetal svoje zaljubljene besede.

Katrica je pa imela majhne možgane, a veliko in široko srce. Vsa vaška dekleta so bila zvesta svojim fantom in nobena ni pogledala še koga drugega. Katrica je pa bila izjema. Še nekomu drugemu se je rada zasmejala in še mnogo slajše kakor svojemu dolgopetemu Juriju. Ta drugi je bil pa velik gospod in oblečen v krasno francosko uniformo. To je bil francoski vojak Tirbo. Bil je zal kmečki fant, črn kakor cigan in Katrici je bilo kar toplo okoli srca, če ga je videla.

Francozu se je zazdelo, da je punica vanj zatelebana. Ker so pa imeli vojaki strogo ukazano, da morajo paziti na svoj ugled in svojo čast, si fant ni mnogo upal. Gorje bi bilo tistemu, ki bi posilil kako dekle! Tirbo je to dobro vedel, ni pa vedel, da je punica precej omejena.

Ko je šel Francoz neki večer mimo njenega okna, ki je gledalo na polje, je slonela Katrica baš na oknu. Vojak se ji je približal. Smehljal se ji je in jo ogovoril. Režala se mu je kakor cigan belemu kruhu. Pristopil je. Dekle se ga je kar oklenilo. Tudi on jo je objel. Katra ga je gledala vsa blažena in se stiskala k njemu.

Mahoma je deklica prebledela in zacvilila kakor plašna miška. Kako tudi ne. Francoza so pograbile od zadaj krepke roke. Vojak se je urno zasukal in iztrgal. Pred njim je stal dolgopeti Jur in ga srepo gledal.

Vojak se je obrnil proti poljski poti.

Ne še napravil sto korakov, ko ga je Jur dohitel z odprtim nožem v roki.

»«To mi poplačaš, vrag!«» se je zadrl rokovnjač in navalil nanj.

Francoz je spoznal, da je v nevarnosti. Spreten kakor je bil, se je izognil Juriju, da je usekal mimo. Nato je pograbil krepkega dedca čez pas in oba sta padla v travo.

»«Pes! Poginil boš!«» je siknil Jurij.

Francoz ga ni razumel. Trdo je držal velikana čez pas in ga stiskal k sebi. Nekaj časa sta se valjala po travi. Ko je Jur trenutek odjenjal, se je vojak pognal kvišku in potegnil svoj bajonet.

Jur se je zarežal. Zagnal se je proti nasprotniku s svojim odprtim nožem. Francoz ga je ranil v roko. Zdaj je rokovnjač zarjul in pograbil z levico ostrino bajoneta. Krvavel je, vendar je potegnil s silno močjo, ki jo je imel, Francozu bajonet iz roke. Pri tem je nasprotnika sunil, da je odletel daleč proč od svojega orožja. Vojak je urno skočil kvišku. Spet sta se pograbila.

Tirbo je čutil rokovnjačevo premoč. Ni se bal. Bedasto se mu je pa zdelo, da bi tu poginil radi take neumnosti, saj ni Katri ničesar storil in sama je norela za njim.

»«Zakaj naj se bijeva? Ali ni bolje, da odnehava?«» je vprašal vojak.

Rokovnjač ga ni razumel. Posrečilo se mu je za Francozovim hrbtom obrniti noževo klino proti vojaku. Zdaj ga je hotel samo še krepko obrniti, da bi se fant sam nasadil na rokovnjačev nož. Če bi se mogla pomeniti, bi morda Jur odnehal, saj doslej še ni imel umora na vesti.

Francoz je spoznal, da rokovnjač ne bo odnehal. Vrgel se je nad rokovnjača in ga pograbil na vso moč za vrat. Jur je zdaj ležal spodaj. Roko je pa imel prosto.

Rokovnjač je bil prepričan, da ga bo zdaj Francoz zadavil. Sunkoma je zamahnil z nožem v njegov hrbet. Zadel ga je v srce.

»«Umiram!«» je vzdihnil vojak v svojem jeziku in mrtev obležal.

Jurij je mahoma začutil v srcu strašno breme. »«Kaj sem storil?«» je vzdihnil. Spoznal je, da je postal morilec.

Vrnil se je h Katri:

»«Katra! Nesreča se je zgodila. Nisem ga mislil do smrti. Žal mi je, da sem ga sploh napadel. Ta prokleta gorenjska hitra jeza!«» je vzdihoval rokovnjač.

»«O, moj Bog! Zakaj ga nisi pustil pri miru? Nikoli ni silil za menoj. Sama sem se mu smejala, ker mi je bil pač všeč.« »

»«Katra, odloči se! Nazaj ne morem. Ali greš z menoj? Če me imaš rada, pojdi. Med rokovnjačarice te povedem in dobro se ti bo godilo, moja žena boš.« »

»«Ne, ne, ne grem! Nikamor ne grem! Kar poberi se! Poglej! Kri se te drži! Morilec! Morilec!« »

Jur je povesil glavo in odšel v noč.

Prav tisto noč je tovariš nesrečnega Tirboja, vojak Renad, doživel nekaj prijetnejšega.

Renard je bil bogat Francoz. Vedno zadovoljen mladenič se je najraje zabaval med veseljaki. Rad je zbijal šale in se še potem smejal, če se mu je kaj posebno posrečilo. Rad je pripovedoval svojim tovarišem svoje dogodke. Bil je prava dobričina.

Stari Kožarjev ded je bil dolg in motovilast človek. Bil je sorodnik rokovnjača Jurija. Imel je svojo bajto na Kokrici. Tiste dni je baš delal novo zibelko za svojega malega vnuka, ki so ga šele pričakovali.

Ko je Renard hodil po kranjskem polju, je prišel prav na Kokrico.

Med tem je stari Kožar zadovoljno ogledoval zibelko, ki je bila zelo velika in prostorna. Okrašena je bila z rdečimi naslikanimi rožami. Starec se je sam veselil svoje umetnije. Govoril je sam s seboj: Vsi Kožarjevi smo morali že v nežni mladosti trpeti zaradi svoje dolgosti. Saj smo daljši kakor drugi ljudje. V tistih kratkih zibelkah smo stiskali noge, da bi že tedaj morali dobiti žulje! Zdaj sem pa sam napravil zibelko za svojega vnuka. Taka je, da bi še odraščen, srednje velik človek lahko počival v nji. Jutri jo pa ponesem k materi. To jo bo vesela! No, če ne bo kupila vnuka, temveč vnučico, ji bo baš tako prav prišla moja zibel. Hm, hm. Barva se mi zdi še malo sveža. Venkaj ponesem zibko, da se še na zraku malo posuši!«» je govoril starec. Pograbil je zibelko in jo odnesel na travnik pred hišo.

Baš tedaj je prikorakal po travniku vojak Renard. Ko je zagledal tako veliko zibelko, se je pričel smejati in mežikati s svojimi drobnimi sivimi očmi.

»«Zibka vam je všeč, kaj ne? Saj je tudi res zanimiva. Tako velike pa še niste videli. Nova je in prostorna, da bi vas lahko v nji zibal,«» je dejal Kožar Francozu in ga smehljaje gledal.

Francoz se je nasmehnil, kakor bi bil razumel Kožarjeve besede, čeprav ni znal besedice slovensko. Prijazno je pokimal in se vedno bolj smejal, da mu je debeli trebuh kar poskakoval. Nato je segel v žep in prinesel na dan cekin. Pokazal ga je starcu.

»«A, da bi zibelko prodal? Ne vem, kako bo. Jejhata no! Star sem in kar ves teden bom moral delati novo. Cekin je pa lep in rad bi ga zaslužil. Radoveden sem pa, zakaj vam bo moja zibelka. Zakaj? Hi, hi, hi!« »

»«A tako? Da bi te zibal, praviš? Kaj takega pa še svoj živ dan nisem doživel. Zdaj naj pa star Kranjec Francoza ziblje! Pa te bom, saj mi ponujaš dobro nagrado. Le čakaj! Še na panovo končnico te naslikam, tako da ti bodo noge iz zibelke visele!«» je odvrnil Kožar in mignil Francozu, naj se spravi v zibelko.

Francoz se je vlegel v zibel. Kakor veliko debelo dete je bil v zibki. Njegovo mlado polno lice se je zadivljeno smejalo, ko je Kožar pognal zibelko.

Francoz je pa zadovoljno gledal kvišku. Mislil je na svojo daljno domovino. V duhu se je znašel med svojimi pariškimi prijatelji, ki jim pripoveduje svoje zanimive doživljaje in jim opisuje sivega prijaznega Kranjca, ki sedi poleg njega in ga ziblje v novi rožasti zibelki kakor malo dete.

Kožar je pa mirno sedel na stolu, si prižgal pipo in enakomerno poganjal z nogo svojo zibel:

»«Vidiš, vidiš! Nisem mislil, da jo bova midva naprej poskusila, če je dobro narejena. Pa je prav dobra! In srečo bo imel, kdor bo v nji ležal, saj je meni že danes prinesla svetli cekin.« »

Kožar je mirno zibal in čakal, da se bo Francoz naveličal. Renard je pa baš preteklo noč malo spal. Zdaj se je tu na čistem zraku v zibelki počutil tako dobro, da je zaprl oči in kmalu sladko zasanjal.

Starec se je naveličal zibanja. Noge je imel težke in utrudil se je.

»«Čemu se pa mučim z nogami?«» se je vprašal starec in privezal k zibelki motvoz.

Potegnil je motvoz in odnehal. Pa je šlo. Od samega zadovoljstva si je mel roke. Mahoma pa je nekaj zaropotalo. Vrv je prekrepko potegnil. Zibelka je izgubila ravnotežje. Prekucnila se je. Francoz se je znašel na tleh in debelo bulil okoli sebe.

»«Kar prebodel me bo!«» se je prestrašil Kožar. Začel se je opravičevati, da tega ni nalašč storil, temveč po nesreči. Ko je pa sprevidel, da ga vojak ne razume in se samo smeje, se je poredno zarežal in dejal:

»«Veste, gospod Francoz, vsaka pesem je samo en čas lepa, ali ne?« »

Francoz je skočil kvišku, se pretegnil in si pomel oči.

Starec ga je vprašaje gledal. Vojak se mu je prijazno nasmehnil. Potrepljal je starca po rami in odšel.

Ko je korakal Renard čez kranjsko polje, je naletel na svojega mrtvega tovariša. Prestrašil se je. Sklonil se je k njemu in ga skušal spraviti k zavesti. Opazil je, da ni več življenja v njem. Hitel je proti Kranju. Ko so proti jutru prihiteli vojaki po svojega tovariša, ga niso nikjer več našli. Kmetje so se zbali, da bi ne imeli kakih sitnosti in potov, pa so ga kar sami zagrebli.

In tako počiva francoski vojak sredi kranjskega polja. Mladenič pa ni nikoli mislil, da bo imel tukaj svoj grob. Lep je njegov grob in prostran. Tiho šepeta nad njim žito, ki poganja iz njega novo življenje. V daljavi pa gledajo nanj naši stari snežniki kakor blesteči naravni nagrobniki, kakršnih še nima niti slavna pariška grobnica Pantheon, ki hrani same slavne može v svojem krilu.

Stari očanci pa še danes pripovedujejo o dveh Francozih, kakor so jim pravili njihovi dedi. Eden je bil ubit in leži pokopan na kranjskem polju, drugega je pa Kranjec zibal.

Najbolj so ohranile spomin na debelega Renarda končnice naših panjev. Sivi Kranjec sedi v irhastih hlačah pred pisano zibelko in ziblje debelega Francoza. Tudi besede: »«Vsaka pesem je le nekaj časa lepa, je rekel Kranjec, ki je Francoza zibal,«» so prešle v naš narodni pregovor.

=== Rokovnjaške babe. ===

Dondež in njegovi tovariši so napadli nekega večera na državni cesti pijanega voznika Ahaca. Mož se je zakesnil v neki gostilni in konj je vlekel spečega počasi proti Cerkljam.

Poleg Ahaca je počival velik sod vina, ki se je počasi majal na vozu in se zadeval ob voznika ter ga dramil.

Mahoma je konj obstal, sod se tudi ni več zibal in Ahac se je vzbudil sredi ceste ter si pomel oči.

Okoli voza so se drenjali črni možje in skušali prevaliti sod na cesto.

»«Ježeš! Kaj pa počenjate, hudobe salamenske? Ali ni škoda vinčka? Sod se bo razbil, vince bo pa steklo po cesti in jo napojilo, čeprav je tako slaba, da še poštenega blata ni vredna,«» je vzdihoval voznik in žalostno gledal divjake. Takoj je vedel, s kom ima opravka, zato se je udal v svojo usodo. Mahoma se je pa spomnil:

»«Če me že morate oropati, pa dajte vaše posode! Napolnimo jih in pojdite v božjem imenu! Vino sicer res ni moje, ampak škoda ga je! Ali mislite, da se ga jaz branim? Smili se mi, le smili se mi, ker je škoda vsake kapljice, saj človeku vedno prav pride!« »

Rokovnjači so se režali. Nekdo je pristopil in odbil čep, drugi je prihitel s cevjo, ki so jo ukrali nekje v Kranju in so jo imeli vedno, kadar so šli po krčmah vino krast.

Že je teklo vino v posode. Rokovnjači so se zadovoljno hahljali.

Ko so natočili posode, se je zadri Ahac:

»«A tako? Sami ste naložili vino, meni ga pa še za en požirek ne privoščite!« »

Dondež se je nasmehnil in mu ponudil čutaro.

Ahac jo je nastavil na usta in pil, da jo je skoro izpraznil. Dondež je natočil drugo. Ahac je postal dobre volje. Iz žepa je vzel klobaso in kosec kruha ter se pričel zadovoljno mastiti. Rokovnjači so se odpravljali.

»«Pa povej tistemu tvojemu gospodarju, naj zdaj nikar ne pritaka preveč vode v vino, ker smo mu ga že mi precej odtočili, sicer bo prodajal samo vodo,«» je za vpil za voznikom Mihec in se postavil pred konje.

»«Ogni se žaba!«» je kriknil voznik nad malim možem.

»«Kaj, žaba? Kdo žaba? Jaz žaba? Kaj? Ali ste slišali tovariši, da sem žaba? Pozivljem vas za pričo. Ta človek mi je rekel žaba; kaznovati ga moram.« »

Dondež je odvrnil: »«Kar sama se pomenita. Meni je voznik prav všeč. Piti zna kakor žolna, pogumen je pa tudi. Če bi ga ti sam napadel, pa morda še eden s teboj, bi vama že navil ušesa, da bi namesto vina goltala blato v kaki grapi. Kajne, fant?« »

Ahac je pokimal in odvrnil:

»«Fant nisem, fant, in menda nikoli ne bom. Nikogar se ne bojim na svetu, samo pred svojo staro bežim. Norec sem se oženil s staro babo, ki me zdaj komandira kakor star soldat!« »

Rokovnjači so se zasmejali.

Ahac je segel po biču in pognal.

Nedeležni Mihec, ki je bil nekoliko vinjen, se ni hotel ogniti. Kričal je:

»«Če imam pa take tovariše, naj pa poginem! Naj me poteptajo konjska kopita, če nimam človeka, ki bi se zavzel zame.« »

»«O, saj ne bo treba kopit!«» se je odrezal Ahac, ko je videl Dondeža, kako mu mežika. Prijel je trdno vajeti, udaril po konjih in obenem po Mihcu, da je odletel kakor kobilica in se zvrnil v grapo.

Ahac je drvel na vso moč dalje. Mislil si je: Če se milost rokovnjaškega glavarja ohladi, me lahko obesi na prve veje. Ta mora pa biti glavar, ker ima prvo besedo, in taki ljudje so vsi muhasti!« »

»«Veseli in zadovoljni bodimo, da smo dobili vince kar na cesti! Cerkljanski krčmar nam je lahko hvaležen, saj smo se namerili na njegovo klet. Sicer je njegova kislica slaba, da človeka ščiplje, če si jo za škorenj nalije, ampak v sili hudič muhe grize!«» je modroval Dondež, ko so se obrnili proti Šenturški gori.

Dondež ni bil več nekdanji zavedni rokovnjaški mojster. Vse veselje ga je minilo. Krepki dedec je bil često slabe volje. Spal ni skoro nič. Najraje je sedel v svoji kolibi in pil, samo pil. Odkar je obsodil nesrečnega Cenca in ga sam obesil nad mravljišče, ni imel več duševnega miru.

Ko je tako pijančeval brez mere in pameti, je često zagledal Cenca pred seboj. Dvignil je svojo železno pest in se udaril z njo po kolenu:

»«Tako je, Cenc! Ti se maščuješ, čeprav sem imel pravico, da sem te kaznoval. Zakaj mi ne daš miru? Izdajalec si bil in kazen si zaslužil!« »

Dondež je začul odgovor:

»«Res je, izdal sem Mahneta in tudi vas sem hotel, pa vas nisem mogel, ker ste mi odpetali. Toda take kazni nisem zaslužil. Ta smrt je nekaj najstrašnejšega. Čutil sem te grozne mravlje, ki so mi prodrle kožico v ušesih in se zarile v glavo. Rad bi tulil zaradi blazne bolečine. Pa mi še tega nisi privoščil. Zamašil si mi usta.« »

»«Pusti me, Cenc! Poglej, krepek sem in silen! Naj živim, naj bom vesel, samo ti me pusti! Tebi ne morem več pomagati, saj si že rajnki. Ti si mrtev, jaz pa hočem živeti, hočem!« »

»«Le živi, saj si že živ zapisan hudiču. Misliš, da si močen, pa si šibek kakor otrok. Vest imaš, hudo vest, ki je mnogo močnejša od tebe!« »

»«Ne! Tudi vesti se ne bojim! Tudi to bom zmagal, moram jo zmagati, moram! Ha, ha, ha! Dondež se ne boji nikogar, ne kralja, ne carja, pa če prav pride sam Napoleon, ki je največji junak! Pa tudi tebe se ne bojim, čeprav si že mrtvec!« »

»«Vendar te grize zaradi mene vest. Pa kako te grize! Ha, ha, ha.« »

»«Nič me ne grize! Prav nič ne! Poglej, smejem se! Ha, ha, ha! Vesel sem, vesel, vse sem zmagal, tudi slabo vest! No, pa pridi semkaj k meni, da te zmeljem v prah! Ti, hudič! Saj si hudič in nihče drugi!« »

»«Ne, ne, nisem hudič! Tvoja težka vest sem! Zakaj si to storil, mojster Dondež? Zakaj? Zakaj?« »

Rokovnjač se je pričel tresti, kakor mrzličen:

»«Vendarle me ne boš zmagal! Nikoli me ne boš!« »

Sunkoma je zgrabil vrč in ga duškoma izpraznil.

»«Že zdaj te zmagujem, že zdaj! Zakaj pa piješ? Prej nisi nikoli pil čez mero. Bil si res pravi mojster in glavar svojih rokomavhov. Zdaj pa iščeš v pijači pogum, da bi zmagal mene — svojo slabo vest!«» je dejal Cenc, ki je stal mirno v kotu blizu vrat.

Dondež je hipoma pograbil vrč in ga treščil v prikazen, ki je takoj zginila. Vrč se je razbil.

Rokovnjač ni videl več Cenca. Čul je pa porogljive njegove besede:

»«Torej bi še enkrat rad ubijal? Ni ti še dovolj! Ne, zdaj me ne ubiješ ne ti, ne vsa tvoja rokovnjaška druhal! Ampak jaz te bom ubil, jaz in tista tvoja — baba.« »

Dondež se je pognal kvišku in skrčil pesti. Zagnal se je proti mračnemu kotu. Zaletel se je samo v lesen tram tako močno, da se je ranil na glavo.

Nekatere rokovnjačarice so bile še bolj zlobne kakor njihovi dedci. Običajno je bila vzrok vseh prepirov in pretepov tista nesrečna ljubosumnost, ki tolikim ljudem greni življenje.

Ker so rokovnjači povsod delali proti postavi, so si mislili, da so tudi v ljubezni popolnoma svobodni. Posvetne gosposke niso priznali, cerkvene pa tudi ne. Smatrali so se za svobodne neomejene vladarje. Priznali so edino svojega mojstra ali poglavarja, ki je bil obenem tudi njihov papež.

Rokovnjaški papež je imel med drugimi tudi pravico, da je kar sam poročal svoje podložnike pod jelšo v hosti. Ta svobodna ljubezen rokovnjaških mož je pa slabo uplivala na babnice, ki so vendarle hotele imeti vsaka svojega dedca zase. Nikakor pa niso bile zadovoljne, da bi njih možje hodili še drugam v zelnik.

Ko se je vrnil Jurij med rokovnjače, je bil zelo slabe volje. Tistega nesrečnega Francoza ni mogel pozabiti.

»«Najbolje naredim, da se kar javim, pa naj me ustrele, bo vsaj vse končano!«» je rekel Mihcu.

»«Bodi no, bodi! Nisem mislil, da si taka šleva, saj si še slabši kakor jaz,«» se je norčeval Mihec.

»«Kaj šleva? Hudo mi je za mlado življenje. E zakaj ga nisem samo ranil?«» si je očital rokovnjač.

»«Če hočeš hitro splezati na oni svet, ti pa lahko pomagam. Mahne mi je enkrat prinesel stekleničico strupa,«» se je vmešal Dondež.

»«E, nikar se še ti ne šali! Kakšen si bil pa ti, ko si ubil prvega človeka?«» ga je zavrnil Jurij.

Dondež se je zresnil. Spomnil se je nesrečnega Cenca:

»«Da, da, tako je, je pa hudo! Sicer imamo pa itak vise umore mi na grbi. Mojega prvega uboja je pa kriva ta moja grda čarovnica, ki se je ne bom nikoli otresel. Tepli smo se s kmeti, pa mi je rekla, da jo je eden hotel zapeljati, ko je bila še doma. Nahrulila me je nanj, da sem ga ubil s sekiro. Kesneje sem zvedel, da je bilo baš narobe. Bala se mu je sama povsod nastavljala. Ker je ni maral, se je nad njim maščevala.« »

Začulo se je divje vpitje od strani, kjer so domovale rokomavharice.

»«Proklete babe! Ali je spet moja stara zraven s svojim jezikom? Kajne Mihec?«» je poizvedoval Dondež.

»«Seveda je!«» je odvrnil Mihec, ki tudi sam ni mogel trpeti glavarjeve žene, saj mu je bila v moči in jeziku dvakrat kos, kar ga je zelo jezilo.

Dondež se je zresnil. Poklical je rokovnjača Roglja in mu naročil:

»«Pojdi tje v sršenovo gnezdo in poizvedi, kako in kaj. Vprašaj, zakaj se babe pretepajo!« »

Rokovnjač se je kmalu vrnil in javil, da leži mlada rokovnjačka Reza vsa spraskana in zmršenih las v šotoru.

»«Tvoja baba jo je nabunkala. Očitala ji je, da je tvoja ljubica,«» je poročal Rogelj.

Dondež se je dvignil. Njegovo lice je prebledelo. Strašna jeza se je zazrcalila trenutek na njegovem obrazu. Takoj se je pa zopet umiril in odšel počasi k babam.

»«Stara! Kolikokrat sem ti že rekel, da miruj! Sam hudič te moti! Vse druge rokovnjaške so mirne. Če se malo sporeko, ni take sile! Ti pa napadaš druge ženske in jih kar pretepaš brez vzroka,«» je zakričal Dondež s hripavim glasom, ko je vstopil pri svoji ženi.

»«Tiho! Stari zlodej! Ali hočeš, da ti izpraskam oči, prasec zanikarni?«» je zavriščala starka.

Dondež se je zarežal:

»«Ali veš, kdo sem jaz? Ali pozabljaš, da nisem samo tvoj mož, temveč da sem glavar vseh rokovnjačev? Sama si rokovnjaška, pa še danes ne veš, kakšna je moja moč!«»

»«Kaj čeljustaš, bedak?«» se je zadrla ona. Skočila je k njemu in ga s pestjo udarila v obraz ter kričala:

»«Rokovnjačka sem, ampak drugih mi ne boš objemal in gledal!« »

Dondežu je bilo dovolj.

»«Prekleta baba! Kdaj sem imel katero? Hej, fantje! Skupaj! Skupaj! Zgrabite jo, tovariši! Ona ni več moja žena, pod jelšo poročena! Mojo čast je onečastila, mojo rokovnjaško čast!«» je kričal Dondež.

V očeh mu je gorel divji ogenj, ki je vedno bolj plamtel. Njegovo kričanje je bilo zelo divje. Pri tem je pa s pestmi mahal okoli sebe.

Rokovnjači so zgrabili glavarjevo ženo in jo zvezali z vrvmi. Pričela je tuliti. Pristopil je Mihec in ji zamašil usta z umazano cunjo:

»«Na cuceljček, baba, da ne boš kričala kakor otrok!«» je dejal in jo prav zločno udaril po obrazu.

Še tisti večer je sklical glavar svoje tovariše. Ukazal je napraviti velik ogenj. Pozval je tudi rokovnjaške babe in dejal:

»«Ker moja baba sama trdi, da imam drugo, se bom nocoj tudi s to drugo poročil! Ona, Špela, ni več moja žena. Ko prestane svojo kazen, jo izženemo!« »

»«Živel naš mojster!«» so kričali rokovnjači.

Dondež je privedel za roko svojo novo nevesto. Ker je bil on sam za ženina, je moral poročati dolgi Jurij.

Dospeli so do krive jelše.

Nekje v daljavi se je oglasil skovir.

»«Slabo znamenje!«» je zamrmral Jurij. Drugi se niti zmenili niso za ta krik, ali so ga pa sploh preslišali.

Jur je pričel:

»«Dondež, glavar naš! Ali hočeš za ženo našo tovarišico, rokovnjaško Rezo?« »

Dondež je dvignil desnico in dejal:

»«Vzamem Rezo in živeti hočem z njo!« »

»«In ti, Reza, tovarišica naša! Ali hočeš za moža našega glavarja Dondeža?« »

Ona je odvrnila: »«Odslej mož moj Dondež bo, dokler ne pojdem v črno zemljo!« »

Jur jima je položil na glavo svoje roke in dejal:

»«Odslej sta mož in žena pod krivo jelšo poročena! Dondež, če jo zapustiš, lahko drugo spet dobiš!« »

Nato se je pričelo veselo svatovanje. Ko so bili svatje že pijani in je tudi Dondež že omamljen sedel poleg svoje neveste, je prihitela njegova bivša žena. Kakor ris se je vrgla na Rezo in jo pričela praskati in grizti.

»«Zdaj mi je dovolj! Zdaj mi je dovolj!«» je zarjul Dondež. Zgrabil je Špelo in jo stresel, da je takoj izpustila Rezo. Nato je zakričal rokovnjačem, da so starko znova odvedli in jo zvezali.

Ko so se rokovnjači še veselili, se je Dondež hudobno zarežal. Vzel je iz žepa stekleničico s strupom, ki mu ga je dal Mahne. Natočil je vina in vlil vanj nekaj kapljic. Poklical je rokovnjaško Franco:

»«Na, nesi to-le Špeli. Menda je premalo pila? Zato je še bolj jezna. Naj se okrepča!« »

Franca je odšla.

Kmalu se je razlegal po taborišču krik: »ŠpeIa«Špela umira!« »

Dondež se ni zmenil. Ostal je pri svoji novi ženi.

Rokovnjači so hiteli k ležišču umorjene ženske. Nekateri so ji privoščili, drugi so se glasno jezili nad svojim glavarjem. Tedaj se je odprla Dondeževa koliba. Golorok je stopil na plan.

»«Moja baba je bila in vse pravice je imela! Pa me je tepla in tudi mojo nevesto, katere se nikoli pred zakonom niti doteknil nisem. Divja je bila in strašna! Nikoli mi ni dala miru ne pokoja. Njena ljubosumnost me je morila kakor težka mora. Ne bi je poslal v smrt, če bi ne bil mislil na vas. Ali naj bi jo zapodil, saj med nami ni mogla biti? Kakor hitro bi odšla od nas, bi nas vse skupaj ovadila. Verujte mi, da je moralo do tega priti!«» je dejal glavar in se umeknil.

Videl je pa, da mu mnogi niso pritrjevali. Zaskrbljen je šel v koliko, prepričan, da je spet izgubil par zvestih.

Naslednje jutro je res manjkalo Jurija in Roglja. Vzela ju je noč.

== III. del. ==

»«Jejhata, jejhata! Bog nas varuj! Ta je pa res rokovnjač!«» se je opogumil neki star kmet. »«Ali ste ga videli? Prav po rokomavharsko je bil napravljen. Menda je to rokovnjaška noša. Take širokokrajnike imajo, da so obrazi kar skriti, pa črno obleko in tiste ogrinjače!« »

Zdaj so se pričeli prepirati. Eni so trdili, da si rokovnjač ne bo upal pri belem dnevu v Šiško, kjer ga lahko Francozje ujamejo kakor miško v past. Drugi so pa svojeglavno trdili, da je to pravi rokovnjač.

Neznani jezdec je med tem že dospel do Čadeževe hiše. Razjezdil je in odšel na dvorišče gledat parizar.

Nekdo je opozoril vojake, da hodi okoli Čadeža sumljiv človek. Drugi je poudarjal, da je to rokovnjač, ki ga je treba zgrabiti in zapreti. Par vojakov je res odšlo, da bi aretirali zagonetnega tujca.

Komaj eno uro nato je prijezdil po glavni cesti konjenik v domači gorenjski obleki. Na vozu za njim je sedel kmet in dva francoska vojaka. Vsi so sedeli okoli dveh zvezanih rokovnjačev, ki sta čepela na vozu uklenjena, a usta sta imela začepljena.

Eden teh rokovnjačev je bil kar podoben onemu, ki je prej rogovilil po cesti. Baš tako kosmat je bil.

Voz je drdral proti Čadeževi hiši. Mahoma je zadel ob debel kamen, kolo se je snelo.

Kmet, ki je jezdil konja, je skočil na tla, zarobantil in odšel v hišo k staremu Čadežu. Čadežev očka je sedel za mizo pri večerji. Tedaj so se odprla vrata in vstopil je kmet. Čadež ga ni poznal. Kmet je začel brez oklevanja:

»«Dober večer! Vi ste velik prijatelj Francozov. Poglejte, nesreča se nam je pripetila! Voz se nam je pokvaril. Dva najbolj nevarna rokovnjaška tiča vlečemo v Ljubljano. Peš ne marata iti, če ju na mestu ubijemo! Ali nam hočete posoditi vaš voz?« »

»«Samo parizar je doma, ki sem ga šele včeraj dobil. Ni kaj rad ga ne dam!«» je odvrnil stari Čadež in stopil na prag.

Ko je pa videl dva francoska vojaka, se je prijazno nasmehnil in odločil:

»«Pa naj bo! Kar vzemite parizar! Ampak še nocoj mi ga morate vrniti! Kdo ste pa vi?« »

»«Kmet Škafar s Srednje Bele sem,«» je odvrnil nagovorjeni.

Ljudje so se zbrali okoli voza, kjer sta bila rokomavha. Zmerjali so ju in jima kazali jezike. Rokovnjača sta jih pa gledala tako žalostno in proseče, da so se kmalu naveličali svoje šale. Prenesli so rokomavha na parizar, ki je kmalu izginil v cestnem prahu. Zadnji je odjezdil kmet, ki se je še enkrat zahvalil dobremu Čadeževemu očetu.

Ko je dospel parizar do poti, ki je zavila na polje, se je okrenil. Že so drevili čez polje po širokem kolovozu.

Daleč na ljubljanskem polju se je parizar ustavil. Kmet, ki je jezdil konja, je skočil na tla. Odvezal je oba rokovnjača in jima ukazal, naj se urno napravita in zgineta.

»«Dobro, da se nista izdala, sicer bi vama slaba predla! Ker sta pa znala tako lepo igrati rokovnjače, sta opravila!«» ju je pohvalil kmet, ki ni bil nihče drugi kakor Dondež.

Ona dva rokovnjača sta bila dva kmeta, ki so ju zgrabili kar na cesti. Ostali so bili sami preoblečeni rokovnjači. Preplašena kmeta sta se zdaj urno preoblekla v svoje obleke, ki sta jih prej morala pustiti za nekim grmovjem. Brž sta jo mahnila dalje.

»«Tako! Dobro smo opravili. Najprej sem se jim pokazal v pravi rokovnjaški podobi, zdaj sem bil pa kmet. Poznal me ni nihče. Pa sem videl tudi tistega nosatega Boštjana iz Pirnič, ki me je prej napadel. Čudno, da si ljudje ne morejo zapomniti obraza, če se le malo spremeni!«» je modroval Dondež.

Zapeljali so parizar dale v hosto. Vlekli so ga štirje rokovnjaški konji, pa je še težko šlo po slabi gozdni poti. Še nesreča bi se bila kmalu pripetila, kajti neki konj se je splašil. Komaj so ga ustrahovali. Naposled so morali obstati, kajti konji niso mogli več v parih dalje. Hosta se je zgostila.

Še naslednji dan je Čadež zaman čakal na svoj voz. Oglasil se je pri vojaškem oblastvu v Ljubljani, kjer je zvedel, da ni nihče privedel rokovnjačev.

»«Ti cigani! Rokovnjači sami so bili!«» se je posvetilo starcu. Žal mu je bilo, da jim je nasedel, pomagati si pa ni vedel.

Kmalu je zvedela vsa Gorenjska, da so rokovnjači ob mraku odpeljali prvi kranjski parizar iz Šiške vpričo francoskih vojakov.

=== Kaj pa Matevž? ===

Napoleon je pričel zbirati svoje čete. Matevž je služil v ilirskem polku, ki je bil tedaj na Opčini pri Trstu.

Od tukaj so vsi vojaki odkorakali proti Ljubljani. Mladenič je bil zelo srečen, ko je spet zagledal ljubljene domače kraje. Komaj je prišel v Ljubljano, mu je Čadežev, ki je bil že podčastnik, izposloval par dni dopusta. Takoj jo je zadovoljen mahnil na Gorenjsko.

Nekega lepega dne so gorenjski kmetje začudeno ogledovali samotnega francoskega vojaka, ki je pogumno in brezskrbno mahal po cesti, čeprav je marsikateri vojak na samem kar izginil.

Ko je bil že daleč nad Kranjem, je zagledal pred seboj suho kljuse in drobnega možička.

»«I, Gregec! Ali si res ti?«» je zavpil vojak.

Nagovorjeni se je ozrl. Ko je zagledal Francoza, se je prestrašil:

»«S tem ne maram češenj zobati!«» je zamrmral in pognal svojega konjiča.

»«Ne dirjaj, Gregec! Ali me ne poznaš? Matevž sem vendar, Matevž z dušo in krvjo!«» je vpil vojak.

Kokošar je ujel besedo Matevž. Kakor blisk ga je nekaj presunilo. Napel je vajeti, jih potegnil k sebi, da se je konjiček kar vzpel in obstal.

Gregec se je ozrl. Vojak se je približal. Starec mu je pomolil obe roki:

»«Matevž! Matevž! Ali je mogoče, da si ti?«» se je vzradostil.

»«Da, jaz sem, nihče drugi! Kako se imaš, prijatelj moj stari? Kako je z mojo Uršiko?«» je hitel mladenič.

»«I, čakaj no! Na vse ti ne morem odgovoriti! Menda te ona bolj zanima kakor jaz? Zato pa govoriva najprej o njej! Razcvita se ko nageljček, a žalostna je ko črna gartroža! Fanta pa nobenega ne pogleda. Samo na Matevža misli. Vedno pravi, da se ne bo omožila, če ne bo tebe dobila!« »

»«Najprej sem k nji namenjen!« »

»«Pa je ne boš dobil v preddvorski graščini! To brhko punico je vzel stari strmolski gospod, da mu streže. E, veš, pa tudi francoskim oficirjem, ki so menda vsi zatelebani vanjo!« »

Starček je pogledal fanta postrani in pomežiknil.

»«Da bi le ne bili res preveč zaljubljeni! No, zaupam ji kakor samemu sebi!«» je odvrnil Matevž.

»«Zdaj greva pa kar skupaj! To bo vesela!«» se je navdušil Gregec.

Matevž je prisedel. Konjiček je potegnil in voz je zdirjal proti strmolske gradu.

Cerkljanci so ogledovali Matevža in zmajevali z glavami. Gregca so vsi poznali in se čudili. Ponosen velikan je sedel poleg njega in se z njim prijazno pomenkoval, prav po sinovsko se je obračal k njemu, ga povpraševal in se mu prijazno smehljal. Kdo to more biti? Francoski je, vendar mora biti naš, so si mislili nekateri!

Najbolj so pa bila radovedna dekleta, ko so zagledala zalega Matevža.

On se pa ni brigal zanje. Njegova misel je bila samo pri ljubljenem dekletu.

Strastno je srkal vase besede starega Gregca, ki mu je pripovedoval o dekletu in sebi.

Čez pol ure je Matevžu slonela Uršika na prsih. Oba sta bila vesela in srečna. Žal, da sta vedela, da se morata zopet ločiti!

Popoldne je bilo na strmolskem gradu na obisku par častnikov. Strmolski jim je povedal, da je prišel za par dni na obisk izvoljenec lepe Uršike. Vsi so ga hoteli videti.

Strumno je stopil cerkljanski junak pred svoje višje. Pozdravil jih je in v dokaj dobri francoščini odgovoril na par preprostih vprašanj.

Stari graščak je bil fantovega nastopa tako vesel, da je Matevža obdaroval:

»«Mlad si! Privošči si par kozarcev med družbo veselih fantov! Ne bo ti škodilo!«» je dejal, ko je mladenič odhajal.

Naslednji dan je bila nedelja. Popoldne je sedel Matevž v cerkljanski krčmi. Fantje ga niso poznali. Zaplotnikov je pripovedoval, kako so Francozje lovili fante v Komendi za vojake:

»«Niso napačni ti ljudje! Srce imajo! Ker vedo, kakšni vročekrvneži smo Gorenjci, so jih skusili zlepa dobiti. Prišli so francoski vojaki z biriči v Komendo. Fantje so sedeli v gostilni in pili. Bilo je kakih dvajset. Poveljnik jih je videl in dejal: »«Večer je že. Fantje so že nakajeni! Ali ni škoda, da bi se pretepali z njimi. Svojo kri bodo lahko še bolj potrebno prelili! Taki čvrsti junaki so!«» Nato je poklical poveljnik krčmarja in mu ukazal, naj da fantom še pijače, da bo on plačal. Biriči in vojaki so se umeknili, da jih fantje niti zapazili niso, le poveljnika je nekdo videl in trdil, da hodi po veži francoski vojak. Drugi so se mu smejali in ga vprašali, koliko kozarcev ga bo moral še izprazniti, da bo videl namesto enega že kar dva vojaka. Krčmar jim je pa nosil vino. Ker pa ni hotel svojih dragih fantov izdati, jim je povedal, da mu je ukazal neki francoski oficir, da jim mora dati vina. »«Kaj pa, če nas mislijo loviti?«» je dejal Štibilov Tone in vprašaje pogledal tovariše. »«Vrag jih vzemi! Pijmo ga! Kaj nas bodo lovili! Eden nas ne bo vjel toliko! Ne bo mu dobro predlo!«» Fantje so še dalje pili. Kmalu jih je nekaj zaspalo za mizo, a drugi so odšli proti domu. Zamajali so se po cesti, kjer so padli v objem vojakov. Kar jih je ostalo v hiši in so dremali za mizo in po tleh, so dočakali drugo razočaranje. Biriči in vojaki so namreč vstopili in urno vsem porezali gumbe pri hlačah. Nato so jih hoteli zvezati. Fantje so se pa predramili in pograbili za stole. Vojaki so se nekoliko umeknili, a fantom so tedaj že uhajale hlače na tla. Jezni so si hoteli popraviti hlače in jih zapreti, tedaj so jih pa že pograbili in povezali vojaki.« »

»«Saj ni tako hudo pri nas! Kar dobro se nam godi!«» se je pohvalil Matevž.

»«Kdo si pa ti? Tako znan se nam zdiš, pa te ne vemo kam dati,«» se je oglasil Zaplotnikov.

»«Tisti sem, ki so ga hoteli Francozje v Ljubljani kar za eno glavo prikrajšati. Pa se je zavzel zame sam cesar! Morda boste poznali brniškega Matevža, rokovnjača?« »

»«O, ti si, Matevž?«» so se razveselili fantje in mu molili roke.

Nekdanji rokovnjač se jim je prijazno smehljal in pripomnil:

»«Zaplotnikov, ti si baš nekaj pravil o vojaških lovcih. Svarim vas, da se tudi vam kaj takega ne pripeti. Ko sem jo mahal iz Kranja, sem jih srečal blizu Šenčurja. Stavil bi, da so tam kje lovili! Pa tudi k nam jih še lahko zanese.« »

»«Kaj boš strašil tam, kjer ni treba! Cerkljancev se menda najbolj boje, zato jih najrajši puste v miru. Saj vedo, da znamo pošteno ugrizniti!«» je ugovarjal Zaplotnikov.

Baš tedaj so se odprla vrata in pet francoskih pušk je bilo obrnjenih v fante.

»«Vidiš ga volka! Zakaj si ga klical?«» se je zadri Zaplotnikov in gledal, kje naj uide.

»«Zdaj nas pa čaka še ta dobrota. Fantje, kar s stoli nadnje!« »

Matevž jih je skušal pomiriti:

»«Bodite pametni! Kaj vam bo pa boj pomagal? Kvečjemu bo kdo obležal mrtev, ali pa ostal vse življenje pohabljen! Kdor je junak, naj se ne boji vojaške suknje! Saj nismo babe!« »

Fantje še niso bili pijani. Vojakov se niso sicer razveselili. Priznali so si pa, da govori Matevž res pametno. Kaj bi imeli od tega, če bi se stepli. Naposled bi še kakega vojaka ubili, za kar bi se pa morali zagovarjati pred francosko sodnijo, kar ni bilo posebno prijetno.

»«E, če nas ste takole lepo presenetili in zajeli, pa nas imejte!«» je kriknil šegav Lipe, ki ni imel nobenega svojih ljudi in mu ni bilo preveč hudo oditi.

Vsi skupaj so posedli na vozove, ki so jih odpeljali proti Ljubljani.

Zaplotnikov in Kozlov sta si na vozu mignila z očmi. Zaplotnikov je imel doma očeta bolnega, a Kozlov samo, zapuščeno mater.

Ker so se fantje sami udali prostovoljno, jih vojaki niso zvezali. Ko je voz drdral proti Šenčurju, je Zaplotnikov spet pomežiknil Kozlovemu. Naslednji hip sta že skočila iz voza in izginila v gostem smrečju.

Vojaki so dvignili puške.

Pa jim je smehljaje zamahnil poveljnik z roko, češ, pustite jih, dovolj sreče smo imeli. Bodimo zadovoljni, da smo odnesli tako zdravo kožo!

In tako sta begunca srečno odpetala vojaški suknji. Ostali so se pa zdaj morali dati zvezati, da bi ne dobil še kdo skušnjave in ne pobegnil.

Matevža se je njegova mati, stara Bolharica, prestrašila in razveselila. Zelo stara je že bila. Ko ga je zagledala, ga ni spoznala. Prestrašila se ga je, da ji je skledica mleka, ki jo je imela v roki, kar padla na tla in se razbila.

Sin se ji je razodel. Starka je od samega veselja zajokala. Zasukala se je in mu pričela streči. Fant je zadovoljno sedel za javorovo mizo in se okrepčal z okusno kranjsko klobaso in dobrim domačim zeljem.

Matevž je prenočeval doma pri materi. Naslednji dan se je poslovil od nje.

»«Nikoli več me ne boš videl!«» je tarnala starka.

»«Morda pa še, mati. Meni se kar zdi, da bomo še enkrat veseli skupaj na moji ženitnini!« »

Odšel je k Uršiki po slovo. Spremila ga je po polju. Obema je bilo tesno pri srcu. Oba sta molčala, pa sta si imela še toliko povedati. Prisluškovala sta nemirnim utripom svojih src, ki sta govorila bolj kakor usta. Dospela sta do gozda. Matevž je omenil zamišljeno:

»«Uršika! Menda bomo morali kmalu iz Ljubljane, še te dni. Slišal sem nekaj zvoniti, da pojdemo še daleč. Obljubila si mi nekdaj, da me boš rada imela do konca. Morda ti je težko? Ali mi moreš še enkrat obljubiti, da me boš čakala?« »

»«Čakala te bom, čakala, pa če se črešnja še desetkrat ospe, preden se vrneš. Nikogar drugega ne maram kakor tebe, za nikogar drugega ne živim kakor zate!« »

Matevž jo je objel.

Tiho je šuštela ob poti stara lipa domačo pesem.

Zamaknjena drug v drugega sta korakala zaljubljenca čez polje in si gledala v oči. Uršiki so pričele polzeti debele solze po licih.

»«Zbogom moja draga! Srečna bodi! Vrnem se! Ne pozabi me!« »

V grmovju se je oglasil kos. Zažvrgolel je svojo pesem, ki se je raznežila med poljem in zadonela ljubljencema na uho.

Še enkrat je Matevž objel ljubljeno deklico. Nato se je kakor pijan zaletel po polju.

Ona je še vedno stala na parobku. Gledala je za njim. Srce je kričalo, ga vabilo nazaj, a usta so molčala. Ni mu hotela še bolj greniti slovesa.

Pred sivim grmom je še enkrat obstal in ji zamahnil. Dvignila je obe roki, kakor bi ga hotela še enkrat objeti. Nato se je okrenila in sklonjene glave odšla nazaj v grad.

=== Dondeževa smrt. ===

Kranjski sodnik Hrastar se je peljal po uradnih opravkih v Cerklje. Konjiček je počasi lezel čez polje proti Šenčurju.

Vroč dan je bil. Debeli sodnik je udobno dremal na svojem sedežu. Kmet spredaj je večkrat udaril svojo kljuso, ki se pa ni hotela navdušiti za tek, temveč je prav ravnodušno sprejela kmetove udarce in se pomikala počasi dalje.

»«Oče, meni se zdi, da se bomo takole vozili do sodnega dne. Voz leze in leze, konj spi pred njim, vi menda spite. No, po pravici in resnici povedano, tudi sam spim in dremljem!« »

»«Ne bomo več dolgo vozili! Le potolažijo naj se milostljivi gospod!«» je tolažil sodnika kmet in spet udaril po svojem konjičku, ki je naposled le postal nekoliko bolj živahen in je urneje pričel stopati po cesti.

Bili so že zunaj Šenčurja. Sredi ceste sta se mahoma pojavila dva kosmata možaka in ukazala kmetu, naj ustavi svojega konja.

»«Iz hoste sta prišla. Kar nenadoma sta stopila na cesto. Vajina zunanjost tudi ni posebno prikupljiva. Kaj pa hočeta prav za prav?«» je baral kmet in divje udaril po konju. Konj je pa menda slišal besede rokovnjačev, dočim je potrpežljivo prenesel kmetov udarec, saj je mirno obstal.

»«Vraga, kaj pa hočeta?«» se je spet zadri kmet in se hotel z njima spoprijeti.

»«Molči, če hočeš, da ostanemo prijatelji!«» se je eden zadrl in pokazal kmetu črno cev pištole. Naslednji hip sta sedela oba poleg njega na vozu in mu ukazala, naj zapelje nekoliko v hosto.

»«Kaj pa nameravate? Kam pelješ, tepec?«» se je zadrl sodnik nad kmetom, ki je zbegan sedel na vozu.

»«Kam vendar pelješ? Jaz vam pokažem!«» je spet zakričal Hrastar, ki je bil čudovito junaški mož. Dvignil je svojo okovano palico in hotel z njo udariti po buči prvega napadalca.

Napadeni nasprotnik se je pa baš zadnji trenutek okrenil in prestregel udarec z roko. Obdržal je okovani konec v krepki pesti in se široko režal. To je sodnika še bolj razburilo. Sunil je s palico k sebi in naslednji hip spet lopnil po nasprotniku, ki je pa bil čudovito spreten in je spet ujel palico z roko.

Dobrodušno se je hahljal sodniku in govoril vanj:

»«Gospod sodnik Hrastar! Dobro vas poznam! Nikar se ne razburjajte! Hudega mi niste nikoli ničesar storili, zato tudi jaz vam ne nameravam storiti zlega. Samo nekaj vas hočeva prositi. Če naredite na poti majhen ovinek ob gozdu, vam ne bo škodilo. Meni pa ni prijetno, da bi me takega zalotili kakšni francoski vojaki, ki nam niso preveč naklonjeni! Saj menda že veste, kakšne vrste človeka sva?« »

»«Kaj bosta neki?«» je zagodrnjal sodnik.

»«Čudno, če ne uganete!« »

»«Osel kosmati! Dva umazana rokovnjača sta! Ali je to še treba ugibati,«» se je zadrl sodnik.

»«Ha, ha, ha! Gospod, vi ste dobro ugenili! Dva rokovnjača sta, res je! Če sta pa kosmata osla, ne vem! No, zameriva vam ne, saj smo že večkrat slišali, da imate precej robate besede, a zlato srce, zato sva si pa baš vas izbrala.« »

»«Ali me hočeta vpisati med svoje umazane tovariše, ali kaj nameravate z menoj, pasje duše?«» je poizvedoval sodnik.

Voz se je ustavil pred hosto.

»«Takoj vam odgovorim! Vidite tu smo najbolj varni! Midva lahko takoj skočiva v gozd, kjer naju svinčenka ne doseže. Saj vidite, da sva oblečena po rokovnjaško in našemarjena, da naju vsak spozna. Kadar bova pa prišla v Kranj, naju še vi ne boste spoznali. No, te dni smo imeli svoje rokovnjaško zborovanje in Dondež zahteva, da pride človek kot pravi rokovnjač na tako važno posvetovanje. Posedimo nekoliko v travo! Suha je in prijetno se bo kramljalo,«» je modroval dolgin.

»«No, le hitro mi povejta, kaj želita, zdaj sem se vaju že najedel z največjo žlico. Takihle mož sem kmalu sit!«» je dejal sodnik.

»«Nikar se ne kregajte, gospod! Vi veste, mi smo pošteni ljudje. Ne! Nismo! Bili smo pošteni in spet hočemo postati!«» je popravil dolgin.

»«Veste, gospod sodnik! Jaz sem suhi Jurij ali predoselski Jur. Tale je pa moj tovariš Tilen. Pošten je kakor suho zlato. Rokomavharji so ga po sili spravili s seboj, da jim je koval konje. Pa železje je zvaril za prvi slovenski parizar, le pomislite, tudi to je nekaj!« »

»«Kaj čenčaš vendar? To me vse skupaj nič ne briga. Povej mi, kaj želita, da grem potem dalje! Nimam časa kakor rokovnjači, ki slednji dan ukradejo Bogu štiriindvajset ur časa!«» je kipelo iz sodnika.

»«Torej midva sva rokovnjača,«» je poudaril Jur. »«Tega življenja sem pa že naveličan. Pa tudi našega glavarja sva oba čez in čez sita! Meni se kar dozdeva, da bo ta dedec enkrat kar na lepem znorel! Samo popiva in razgraja, ali pa vrši take napade, da jo bo enkrat skupil za zmerom. Sam naj se peča s svojim ropom! Midva sva ga sita!« »

»«Me veseli! Le pošteno začnita živeti! Menda sta se vseh ropov že naveličala in nasitila krvi. No, res nikoli ne škoduje! Ampak, kaj imam jaz pri vsem tem?«» je poizvedoval sodnik.

»«To je pa takole! Na Dondeževo glavo je razpisana visoka nagrada. Midva bi si rada zaslužila tisto nagrado, a obenem zaslužila tudi najino prostost. Vi nama preskrbite prostost! Vi se zavzemite za to, da bova oproščena, da se bova lahko sprehajala makar opoldne brezskrbno po kranjskem trgu! Midva vam pa preskrbiva našega glavarja!« »

Sodnik ju je zaničljivo pogledal. Bil je sovražnik rokovnjaške nadloge, a ponašanje teh njegovih prisiljenih znancev mu ni ugajalo:

»«Ne verjamem vama! Kdo bo izdal svojega glavarja? Pravijo, da ga imajo rokovnjači radi, da bi dali zanj kri in življenje! Kdo se bo potem predrznil izdati ga in izročiti v roke pravici? Čul sem, da je rokovnjaško maščevanje strašno. Tistega bednega hlapčka, ki so ga obesili, sem sam videl. Sirotej je končal nad mravljiščem strašne smrti. Ne! Ne! Vidva imata kak drug hudoben namen, zato sta me spravila semkaj!«»

»«Ne! Verujte nama! Dondeža smo se že vsi naveličali. Res ni nihče od nas preveč prida človek, ampak ta Dondež je prava zver. Vedno bolj divji postaja. Več ljudi je že umoril. Svojo staro je pa baš na večer, ko se je z drugo poročil, zastrupil kot podgano.« »

»«Glej, glej! Kako to čudno zveni! Glavar tak ubijalec, a njegovi tovariši same nedolžne ovčice! Koliko sta jih pa že vidva spravila na drugi svet? Kaj? Kar po resnici govorita!«» je izpraševal sodnik.

»«Jaz nisem še nikogar ubil in ga tudi ne bom! Močan sem ko bik, a tudi mehak kakor vosek! Še živalica se mi smili!«» je trdil krepki Tilen. »«Pa tudi ni nimam proti temu, če pustite Dondeža pri miru! Naj živi revež! Saj ga vest grize za njegove grehe! To mi pa lahko verjamete, da sem popolnoma nedolžen človek, da sem bil samo rokovnjaški kovač. Zato vas pa prosim, da bi se zavzeli zame, da bi ne bil kaznovan, če se prikažem na dan! Kajti rokovnjači so me šiloma odpeljali, a zdaj sem jim srečno odpetal,«», je pripovedoval Tilen.

»«Tilen, ti si šema! je zakričal Jur. »«Le Dondeža primite, pomagala vam bova. Tisti krajcarčki bodo kot maslo prav prišli!« »

»«Vprašal sem, ali sta koga ubila. Na to mi odgovori tudi ti!«» je zarentačil sodnik.

»«Jaz? Hm, kaj hočem? Res sem enega lopnil,«» je priznal Jur. »«Ampak sam nisem kriv! To je tista prekleta gorenjska kri, ki takoj vzkipi. Ubil sem francoskega vojaka, ki je stal pod oknom moje ljubice. Sama prekleta nesreča ga je privela tjekaj. Prehitro sem ga zagrabil! Nič nisem vprašal, kako in kaj. Pa je bil fant nedolžen, kar sem zvedel, ko je ležal že mrtev v travi. Da, da! Tista norša, noršasta! Niti mojih skrbi in težke vesti ni bila vredna, še manj pa človeškega življenja!« »

»«Zdaj pa misliš, budalo, da te bom kar jaz oprostil in zlezel namesto tebe na vislice? O, kako se motiš!«» se je razhudil sodnik.

»«I, kaj tisto! Ampak prosiva vas samo, da bi naju poskusili rešiti. Hvaležna vam bova, prav iz srca hvaležna! Nikomur ne bova več skrivila lasu!« »

»«To se tako razume! Ali misliš, da jih boš še par pobil, potem pa dobil odpuščenje, pa menda medaljo in nagrado? Kam pa misliš, teslo rokovnjaško!«» se je repenčil Hrastar. Nekoliko pomirjen je dodal:

»«Naj bo! Ker sta me tako ljubeznivo speljala v hosto, kjer sta mi velikodušno pustila življenje in prostost, bom že poskusil. Poročal bom višji gosposki. Toda obljubiti vama ne morem ničesar. Kovača bomo menda že spravili venkaj! Ampak s teboj bo trda! Kako moreš zaradi bebaste punčare umoriti poštenega vojaka kakor kakega petelina? Čudni ste ljudje. Kam naj vama pa pošljem odgovor?« »

»«Nikamor! Čez dva meseca se bo oglasil v vaši pisarni star kmet, ki vas bo vprašal, kako in kaj. Kar njemu povejte!« »

»«Dobro! Če bomo kdaj tako nesrečni, da se vrnejo stari časi in nas dobi spet Avstrija, tedaj boš tudi ti oproščen, če ne prej! Sicer pa bolj škoda te vlade kakor tvoje buče. Bog živi Francoze!«» je zavpil sodnik in sedel nazaj v voz.

»«No, gospod, nikar naju ne pozabite!«» je še enkrat zakričal Jurij, ko je voz že odhajal.

»«Težko bo kaj!«» je zagodrnjal Jur. »«Ta medved se bo slabo zavzel za naju. Ampak pogumen je! Menda se mu Dondež smili, kajti povsod vedo, kakšnega junaka imamo za glavarja,«» je modroval Jur.

»«Če naju je pa potegnil, mu ne bo dobro! Enkrat ga že še srečam. Pa se bova zmenila bolj po rokovnjaško. Če je prav korajžen dedec, ga bom namlatil, da me bo pomnil!« »

Tilen je na vse to molčal. Jur se pa še ni umiril:

»«Veš kaj? Najbolje storiva, če jim čimprej preskrbiva Dondeža! Če bodo imeli njega, bodo zadovoljni in midva tudi. Ti boš dvignil tisti denar za njegovo glavo, pa ga bova delila!« »

»«Ne maram Judeževih tolarjev!«» je dejal Tilen.

»«Tilen! Ti si čuden človek! Po vsej sili nočeš sreče. Pri rokovnjačih bi bil lahko dobil Dondeževo sestro, taka je, kakor bi bila v enem dnevu zrasla. Ti si se je pa otepal z vsemi štirimi.« »

»«Ne maram rokovnjačke! Če ne dobim poštene žene, tudi rokomavharice ne maram!« »

»«Ampak denar boš vendar vzel, ne bodi smešen!« »

Tilen je molčal.

Jurij je odslej samo premišljeval, kako bi dobil Dondeža v pest. Svojih tovarišev ni hotel izdati, a glavarja bi rad izročil rokam pravice. Nikoli ni mogel pozabiti, kaj je naredil Dondež s svojo ženo, ki je bila Jurijeva sestrična.

Ko se je Jurij tako potepal okoli, je slučajno naletel v kranjski okolici na nekega kmeta, ki je iskal hlapca. Ponudil se mu je. Kmet ga je sprejel.

Dondež ni slutil, da ga namerava Jurij izdati. Vedel je pač, da je jezen nanj. Da ga bo izdal Jurij, ki je bil po mnenju glavarja eden njegovih najbolj zvestih, si ni mogel misliti, čeprav je Jurij odšel brez slovesa iz rokovnjaškega tabora.

Dondež si je sam spletal vrv nad glavo. Bil je prevelik junak in preveč zaupljiv, da bi izgubil vso vero v svoje tovariše. Pa tudi na ženo ni mislil, da bi bila zmožna izdaje. Zaradi nje je umoril svojo prejšnjo ženo.

Dondeževka je pa bila zlobna ženska. Le navidezno je bila mirna in dobrodušna. V resnici pa je imela v sebi samega zlodeja. Preden se je prihlinila rokovnjačem in prišla v njihov tabor, je živela med cigani, kjer se je kar mimogrede otresla nekega svojega ženina, ki ji ni bil zvest. Izbrala si je drugega fanta, ki je njenega cigana ubil.

Pri Dondežu je opazila, da se premalo briga zanjo, čeprav si je morala priznati, da jo ima dedec rad.

Ker je postajal včasi tako divji, se ga je tudi ona bala. Spočetka ji ni ničesar hotel, ni se je doteknil. Kesneje pa je tudi njo tepel, če je prišel do nje. Vpil je nad njo:

»«Rokovnjaška baba si! Danes ješ pečenko in piješ vino, jutri goltaš solze in dobivaš udarce! Ali ni to pristno rokovnjaško življenje? E, veš ljubica! Dobro poznam babe! Predobro! Danes tolčem po tebi, a jutri me boš zato desetkrat raje imela. Kaj za to, če te malo nakoličim. Ni ljubezni brez bolečine!« »

Ona se je jezila, škripala z zobmi, se poskušala braniti. Vse ji ni ni pomagalo. Njen krepki dedec jo je sukal v roki kakor lahko igračico in se ji divje režal.

Ko jo je prvikrat nabunkal, mu je odpustila. Mislila si je:

»«Dedec je pa prismojen! Danes me je udaril. Jutri mu bo žal. Kesal se bo in pazil, da se me nikdar več ne dotakne!« »

Pa se je pošteno zmotila. Reza pa ni poznala svojega divjaka in njegove narave! Odkar jo je prvikrat udaril, je to pričel ponavljati. Prihrumel je pijan nadnjo in pričel udrihati po nji.

Ona je molčala. A v njenih očeh, ki so se večkrat divje zaiskrile kakor oči mačke, je odsevalo skrito sovraštvo. Nikoli ni pokazala, da sovraži Dondeža. Skrivala je svoje občutke in samo čakala prilike, da se nad svojim možem maščuje.

Ko je neki ponedeljek še pred zoro Dondež vstal in dejal ženi, da gre v Kranj s konji na sejem, ga je prosila, naj jo vzame s seboj.

»«Pa pojdi, baba sitna, če mi moraš viseti povsod na vratu!«» ji je odvrnil. Potem se je pa spomnil:

»«Le pojdi, Reza, le! Saj mi boš še prav prišla! Tebe v Kranju ne poznajo tako kakor mene, te bom lahko kam poslal!« »

Zajezdila sta dva konja, druga dva je glavar privezal poleg sebe in že so zleteli. Ko sta prišla Dondež in njegova žena na Hujansko gmajno nad Kranjem, je na zvoniku kranjske cerkve že odbila osma ura zjutraj.

»«Tebe skoro nihče ne pozna! Pojdi na živinski trg in poišči našega mešetarja. Če ga ni na trgu, poglej po kranjskih gostilnah! Nekje ga bos že dobila, saj Lukca Brenka vsi poznajo, posebno še, odkar je bil od rokovnjačev zaznamovan. Še čudno, da nam je odpustil in se sam prišel ponujat. Se pa vidi, da je pri nas dosti zaslužil! Torej le pojdi, jaz te pa kar tule počakam!«» je zaključil Dondež.

Ko je Reza že odhajala, je še kriknil za njo:

»«Pa nikar se ne spuščaj v pogovor s kakimi našimi tiči, ki so nam odleteli iz gnezda! Sama veš, da jim preveč ne smemo zaupati, čeprav vem, da nas ne bodo izdali. Pa kmalu se vrni!« »

Zala rokovnjaška je hodila po Kranju. Iskala je mešetarja in druge znance. Za mešetarja je vedela, da ga bo dobila, saj je že pred tedni obljubil Dondežu, da pride na sejem. Ona bi pa rada našla še kakega drugega znanca, da bi se z njim kaj pomenila.

Spomnila se je na Jurija. Svoječasno je lazil za njo. Vedela je, da je jezen na glavarja, pa tudi nanjo, saj je bila prva Dondeževa žena njegova sorodnica. Upala pa je, da si bo že pridobila njegovo naklonjenost in se maščevala nad svojim možem.

Ko je postopala po Kranju, je njen pogled bolj iskal Jurija kakor mešetarja, in upala je, da pride na sejem.

Hotela se je že vrniti na živinski trg, poiskati mešetarja in oditi nazaj k možu, ko se je skoro tik pred njo pojavila suha Jurijeva postava.

Zavpila je nad njim:

»«E, motovilo, ali si na nas že čisto pozabilo?« »

Jurij je čul znan glas in se obrnil. Zagledal je rokovnjaško in se kar prestrašil.

»«Morda so me že izvohali in vedo, kaj nameravani. Ne bojim se jih, ampak nad mravljiščem bi ne maral viseti!«» si je dejal in se rokovnjaški široko zarežal.

Ona je dospela do njega, ga sunila v bok in se mu prešerno in poredno zasmejala:

»«Jur! Ti si pa res mož! Tako hitro si obupal. Sram te bodi! Ali ne poznaš rokovnjaške babe? Če ti je všeč, si jo sam vzemi!« »

Jurij jo je debelo gledal, sam ni vedel, kaj odvrniti.

Ona mu je pa dejala še tiše:

»«V pravem kraju sem te našla. Tu na Pungrtu ni ljudi. Lahko se vse pomeniva! Ne misli, da se šalim! Pomagaj mi, da se rešim Dondeža! Menda se me je že naveličal. Jaz sem se njega še bolj!« »

»«Kakor strela iz jasnega si skočila semkaj! Jaz niti povedati ne morem, kako mislim!«» je kriknil Jurij, ki se je še vedno bal Izdaje.

»«Ali še veš Jur, kako si mene in Dondeža pod jelšo poročal? Ko si mi dal roko, si jo tako krčevito stisnil, da me je zabolelo do solz. In tedaj sem vedela, da me ne boš zlepa pozabil, čeprav postanem divja žena poglavarjeva. Pa kaj sem vendar tedaj hotela. Ali ni bilo tako najbolje, če sem hotela ostati pri rokovnjačih? Zdaj si želim proč, moram priti proč! Proč od teh ljudi, daleč od tega svojega strašnega divjaka, ki me samo tepe in vse noči prevpije in prenori! Pomagaj mi! Odpraviva ga! Spraviva ga v ječo!« »

»«Baba! Skušaš me! Beži, skušnjava! Poznani te. Lepa si kakor angel, a hudobna kakor hudič! Ujeti me hočeš in potem prepustiti na milost in nemilost svojemu dedcu, da mi bo rezal pasove iz hrbta. Ne bojim se preveč smrti, a v Dondeževih rokah se ne maram znajti! Krepak sem in silen, a on je proti meni hrust! Stare me kakor oreh!« »

Ko je to govoril, je pačil svoj obraz. Reza ga je že namrežila, strast se je porodila v njem. Komaj je podil babo od sebe.

Ona se mu je laskala in nadaljevala:

»«Bodi vendar pameten! Nobene nevarnosti ni zate. Tudi te nikamor ne vabim. Dondež je danes tukaj s konji. Z mešetarjem se bo pogajal. Saj veš, da brez konjske kupčije ne more živeti! Menda bi bil laže brez babe kakor brez svojih konj! Na pečinah, nad Hujansko gmajno leži. Jaz poiščem mešetarja in mu rečem, naj pride čez dobro uro za menoj. Ti pa skočiš takoj po biriče. Preden pride mešetar, bo že Dondež romal zvezan proti Kranju, kjer imajo dobre ječe a tudi dobre straže, kajti zdaj se ne bo nihče za Dondeža zavzel in ga osvobodil. Vsi so ga siti! Predivji je. Včasi se spozabi nad tovariši, še te bije kakor pse, nori in podi od sebe svojo ranjko. Mene pa pretepa in grize, da mi je znoreti!« »

»«Zakaj pa te je poslal v mesto?« »

»«Ali naj sam gre, da ga bodo zgrabili? Sicer je pa postal zelo nepreviden. Menda se še smrti preveč ne boji, kadar ga prime njegov čas. Nazadnje bi se še sam izdal, če bi bili tedaj v bližini francoski biriči. Pa bi imeli nagrado, ki je razpisana na njegovo glavo! Po vodi bi vse splavalo. Torej, kar hitro pojdi in ga naznani ter privedi vojake! Potem bova pa zarajala midva. Če hočeš, se poročim še cerkveno s teboj! Bo bolj držalo. Glej, da se zadnjo minuto ne skesaš! Opoldne jo pa mahneva brez Dondeža dalje. Čakala te bom za Krčonovim skednjem nad Šenčurjem!« »

»«Še zdaj ti ne morem ni kaj verjeti! Babe ste zvite!« »

»«I, kako naj te pa prevaram? Francozi te ne bodo poznali na prvi hip, na nosu nimaš zapisano, kaj si. Sicer si pa zdaj hlapec in ne rokovnjač. Pri Dondežu je drugače. Ves svet ve, kakšna gora je in kako je močen! Ti pa ne vzbujaš nobene posebne pozornosti!« »

»«Dobro! Pa pridem! Ampak, če si me nalagala, ti povem, da ne bo šla samo moja glava, če sem izdan, ampak tudi tvoja, pa če jim uidem skozi vodo in ogenj, dosegel te bom!« »

»«Čuden si! Če me imaš rad, mi boš zaupal! Kako moreš tako govoriti? Ali se tako po rokovnjaško razodeva ljubezen, ali kaj? Le pojdi in zadovoljen boš z menoj!« »

Podala mu je svojo lepo oblikovano roko, pokazala drobne bele zobe in odhitela nazaj na trg.

Jurij je gledal za njo. Okleval je. Naposled je pa globoko vzdihnil. Odločil se je. Počasi je mahal naznanit Francozom, da je v bližini najnevarnejši rokovnjač, sam divji glavar Dondež.

»«Ne vem, zakaj se danes tolikokrat spomnim na starega Krajčka. Že zjutraj, ko sem se napotil, sem ga videl v mislih. Zdaj že spet. Prav takole je ležal nad Kokro kakor zdajle jaz. E, ni mu bilo baš prijetno tiste zadnje ure v Šmajdovem gradu! Kako lepo šumi pod menoj Kokra! Šumi in poje tiho, mirno, da kar uspava človeka. Kar milo mi postane, če jo poslušam. Na svojo mladost se spomnim, pa na mater, ki me je že otroka zapustila in umrla. Pa sem postal rokovnjač. Sam nisem vedel, kdaj sem se tako razdivjal in celo moril ljudi. Ej, ej! Bedni rokovnjači smo, miru in pokoja ne poznamo! Naše glavice nam vedno trepetajo na ramah v večni nevarnosti, da jih ne izgubimo! Pridi k meni, vranec moj dragi!«» je kriknil lepemu črnemu konju, ki ga je vedno jezdil.

Konj je pridirjal.

»«K meni se vlezi, živalca zvesta!«» je ukazal Dondež in mu zamahnil s prstom. Konj se je takoj spustil v travo in naslonil svojo glavo na mogočna rokovnjačeva prsa.

»«Ej, konjiček, prijatelj moj najzvestejši, kdaj se vendar spočijeva midva? Menda nikoli. Oba sva črna rokovnjača nemirne krvi. Oba žene po svetu usoda brez oddiha!« »

Konj ga je žalostno pogledal s svojimi velikimi očmi.

»«Le glej me, le! Vem, da si mi zvest! In rad te imam! Nate, samo nate lahko brezskrbno naslonim svojo glavo, na drugega pa na nikogar ne! Vse zaupanje sem izgubil v svoje ljudi. Vsi so hinavski in zahrbtni! Včasi mi pride, da bi vse pustil, prav vse razen tebe! Pograbil bi denar, kar sem ga naropal, in odjezdil s teboj dale po svetu. Pa ne morem! Privezala me je k sebi ženska. Pa še misli trapa, da je ne maram. E, če jo bijem, ji ne bo škodovalo, saj vem, da ni kaj prida. Toda rad jo imam, preveč rad! Kako to, da se baba tako dolgo ne vrne s tem smrdljivim mešetarjem? Nazadnje se bo koza še zaljubila vanj. Rokomavharice so pa sramota naših poštenih deklet! Zdaj pa vendar nekdo lomasti skozi veje. Menda je res mešetar!«» je zaključil Dondež in prisluhnil.

Zagledal je Rezo z mešetarjem.

»«O, Dondež! Zdavnaj te že nisem videl! Kar pogrešale so te moje oči!«» je hitel mešetar. »«Menda si tudi ti že menil, da niso moje kosti ve cele?«» je zbodel glavarja, saj je vedel, da so mu na Dondežev ukaz pri Jelenu puščali kri.

»«Ne žlobudraj neumnosti! vedno si me sleparil, kjer si bil le poleg! Jezen sem bil pa nate, pa ne brez vzroka! No, dobil si svoj delež, zdaj pozabiva! Sam se ti nisem silil. Rokovnjaške kupčije pa niso slabe, zato jih ne moreš opustiti. Saj te imam sicer kaj rad, ker vem, da si eden onih zanesljivih, ki nas ne bo nikoli izdal!« »

»«Tisto pa ne! Čemu neki? Kaj mi mar rokovnjači? Kupčija je kupčija! Če napravim z rokovnjači dobro kupčijo, zakaj pa ne? Ali ima kdo na hrbtu zapisano, da je rokovnjač? Če pa jaz vem, da je, ni treba, da bi komu pravil, da vem nekaj, kar nikogar prav ni ne briga!«» je govoričil mešetar Lukec Brenk in žvečil smrdljivo črno cigaro.

Mahoma je zabobnal v bližini biriški boben.

Dondež je skočil kvišku. Pripognil je vejevje in videl, da je od vseh strani zajet.

»«Jur je dobro izvršil svojo nalogo,«» si je dejala Reza in se potuhnjeno smehljala.

»«Vrag vas vzemi!«» je kriknil Dondež z divjim glasom. Izza pasa je potegnil dolg nož. Od daleč je videl biriče in vojake.

»«Kako so mogli vedeti zame?«» ga je presunilo vprašanje. Nezaupno je pogledal svojo ženo.

»«Ti si me izdala!«» je kriknil. Priskočil je k nji in ji hotel poriniti nož v prsa.

Glasno je zakričala in se mu umaknila.

»«Ne boste me dobili!«» je zavpil Dondež, pogledal v Kokro in se obrnil:

»«Reza! Zakaj si to storila?« »

Njegov glas je bil mehak, žalosten.

»«Vendar sem te rad imel in zaradi tebe bi še želel živeti!« »

Objel je vrat svojega konja. Vojaki so se bližali, krog se je ožil.

»«Moj zvesti vranec, ti moj edini!« »

Hipoma se je pognal nanj:

»«Pojdiva v smrt!« »

Konj je pokimal, kakor bi ga bil razumel. Dondež se je okrenil. Nameraval je prodreti krog, pa če bi poginil.

Pa je videl povsod puške obrnjene proti sebi.

»«Brezpomembno!«» je zamrmral.

Spet se je obrnil. Konja je potegnil par korakov nazaj in zavpil:

»«Pojdiva, prijatelj moj!« »

Zdirjala sta proti brezdnu.

Vranec je nad prepadom divje dvignil prednje noge. Že se je pognal čez pečine.

Začul se je votel udarec. Kokra je zabobnela in zahrumela. Nesrečni rokovnjaški glavar je obležal v dolini mrtev.

=== V Rusiji. ===

Matevž je kmalu odšel iz Ljubljane. Francoski cesar je združeval svoje čete za nameravani pohod na Rusko.

Matevž je odkorakal s svojimi tovariši proti Štajerskemu. Hodili so dnevno po deset ur. Iz Ljubljane so odšli čez Domžale, Trojane na Celje in po Dunajski cesti proti Mariboru ter dalje na Dunaj. Dolga je bila pot. A vojaki so korakali dan na dan, dalje in dalje.

Za njimi so morali tudi oni mladeniči, ki so jih Francozje polovili v vaseh. Do Dunaja so ostali mnogi v svojih oblekah, a tam so jih preoblekli v francoske vojake.

Dospeli so na Poljsko, kjer so krmili svoje konje kar z ržjo. Nato so jo mahnili v Rusijo. Nekateri generali so Napoleonu odsvetovali prodiranje na Rusko. Svarili so ga pred strašno zimo. Cesar jih pa, žal, ni hotel poslušati.

Med potjo v globoko Rusijo so se vedno vršile le manjše bitke. Pogumni Francozi so junaško prodirali dalje. Do večje bitke ni zlepa prišlo, kajti Rusi so pa sami računali s svojo zimo in vedeli, da jim bo ona najbolj pomagala. Na neizmerni ruski ravnini je Napoleon s svojim štabom zašel. Ker niso mogli najti glavne ceste, so se obrnili na nekega ruskega kmetiča, ki je bival v svoji koči daleč proč.

»«Očka, povejte nam, kje drži bližnjica na glavno cesto,«» so ga vprašali častniki po svojem tolmaču.

Kmet jim je povedal.

Nekateri mladi oficirji so se z njim pošalili. Eden mu je pričel črtati s kredo črte po roki.

»«Zakaj te črte? Kaj to pomeni?«» je vprašal kmet.

»«E, dragi batjuška!«» je preložil tolmač.

»«Mi smo Francozje, največji nasprotniki tvojega dobrega cesarja! Te črte s kredo pomenijo, da si izdajalec, ker si carjevim sovražnikom pokazal s to svojo roko pot! Gorje bo zdaj tvojemu vladarju! Gorje kakor še nikoli!« »

Kmet je prebledel:

»«Tega nisem vedel! Kaj, da je moja roka izdajalska? Če je izdajalska, je ne maram, ne bom je več nosil!«» je zakričal, potegnil izza pasa svojo kratko sekirico in si z enim mahom odsekal roko.

»«S takimi ljudmi bi si upal podjarmiti ves svet!«» je dejal Napoleon. Sklenil je za kmeta skrbeti. Baje je dobival res cesarsko podporo še potem, ko je veliki Korzičan že počival v grobu na otoku svete Helene.

Še en primer moramo omeniti! Kajti tudi tu se očitava pravičnost francoskega cesarja.

Ko so korakale francoske čete v notranjost Rusije, je dospel Napoleon s svojimi v neko rusko vasico. Začudil se je, ko je zvedel, da imajo tu Rusi svojo službo božjo kar v neki kmečki hiši.

»«Ali nimate cerkve?«» je vprašal občinskega predstojnika.

»«Imamo jo, oziroma imeli smo jo. Pa so prišli tvoji vojaki, med njimi neki narednik, in ta nam je cerkve zažgal,«» je pripovedoval župan.

»«To ni mogoče!«» se je začudil cesar.

»«In vendarle je res! Pa to še ni vse. Divji narednik nam je brez vsakega povoda ustrelil tudi neko žensko.« »

Napoleon je takoj ukazal poiskati dotičnega narednika. Res so ga dobili.

Cesar ni mnogo obračunaval z njim. Prepričal se je, da so bile navedbe vaščanov resnična in takoj ga je ukazal ustreliti.

Narednik je bil mrtev in ruski kmetje so hvalili strogo pravičnost francoskega cesarja.

Francoska vojska je drzno prodirala v Rusijo. Dokler ni bilo snega, je bilo dobro. A pričeli so se kmalu sneženi viharji. Ubogi vojaki so imeli zdaj dva sovražnika, Ruse in mrzlo rusko zimo, ki je bila pa najopaznejši sovrag.

V glavni bitki pred Moskvo je prav za prav Napoleon porazil rusko vojsko.

Tedaj je rešil svojo domovino krvoločni guverner Moskve. Mesto je bilo leseno. Dal ga ja na štirih straneh po svojih vohunih zažgati.

Tisoči nesrečnih Rusov domačinov so našli smrt v ognju. Zgorelo je pa tudi mnogo Francozov, ki so mesto zavzeli. Neusmiljeni guverner je pa kilometer od mesta oddaljen opazoval prizor z daljnogledom v roki.

Nad tem činom je bil razsrjen sam ruski car, saj je ta požar uničil mnogo njegovih zvestih.

Naposled so bili nesrečni Francozje popolnoma poraženi v bitki pri Berezini.

Razkropljene čete so se v neredu vračale nazaj na Poljsko.

Med temi bednimi beguni je bil tudi naš znanec, brniški Matevž, ki so mu ruske krogle sicer prizanesle, a mu je še vedno pretila divja zima s svojim neusmiljenim mrazom, pa tudi glad.

Vojaki so blodili nazaj. Nekateri so popolnoma izgubili vsako smernico. Mnogi so obležali zmrznjeni v hostah. Druge je zmagal glad, da niso mogli dalje in so se morali kar udati usodi na milost in nemilost ter v strašni zapuščenosti čakati svojo zadnjo uro.

Matevž je taval po neki hosti. Povsod okoli je ležal debel sneg. Mladenič je bil že ves izčrpan. Komaj se je še premikal. Tedaj je začul šibek glas:

»«Pomagaj mi, general sem!« »

Zagledal je v bližini pod nekim drevesom starega oficirja. Zaletel se je proti njemu. Trenutek se je oddahnil. Nato je dvignil starčka s poslednjo silo. Skupaj sta zatavala po snegu, oba trudna in izčrpana. Nikjer ni bilo videti steze, ne hiše. Vse je bilo belo, mrtvo.

Naletela sta na ustreljenega ruskega vojaka.

»«Morda ima kaj pri sebi? Ta pa ni umrl zaradi lakote,«» je spreletavalo Matevža. Pregledal ga je. Res je našel v njegovem žepu steklenico in košček kruha. V steklenici je bilo par požirkov žganjice. Takoj sta se z generalom okrepčala. Nekoliko laže sta šla dalje. Pa se ju je vedno bolj loteval obup. Gozd se ni nehal. Vlekel se je v brezkončnost, vedno enako bel.

Spet ju je pričela mučiti onemoglost. Stari general je bil že tako slab, da ga je Matevž komaj vlekel s seboj. Na par korakov sta že morala počivati.

General je pričel bloditi. Govoril je o svojem domu, o svoji mrtvi ženi ter o lepi hčerki, ki jo je imel doma. Njegove vročične oči so se smehljale.

Tudi Matevžu je bilo vedno težje. Najraje bi zakričal od same bolečine in zapuščenosti. Saj se je spomnil na lepo Gorenjsko in na svojo Uršiko, ki je pa ne bo nikoli ve videl.

Ta misel ga je navdajala z obupom.

Da, da, Uršika hodi zdajle po gradu in misli naj, ki se zdajle bori s poslednjimi silami s smrtjo in ga morda jutri ne bo več med živimi. Ona ga bo pa čakala in upala, medtem ko bodo njegove kosti že trohnele v Rusiji, v tem zapuščenem gozdu.

General ni mogel več dalje. Matevž ga je hotel nesti. Bil je prešibek. Spustil ga je na tla. Premišljeval je, kaj naj stori. Tedaj se je stari vojak predramil. Nasmehnil se je.

»«Čuj me, mladenič moj, in ubogaj me!«» je zaprosil starček.

»«Kmalu moram umreti. Ti si krepkejši, morda prebiješ. Pojdi junaško dalje, dokler moreš. Jaz sem udan v svojo usodo. Ko umrem, mi sleci suknjo. Topla je, mnogo boljša kakor tvoja. Obleci jo! Preišči moje žepe! Našel boš v njih pismo na mojega dobrega otroka. Shrani ga, če se vrneš domov, ga odpošlji! Denar, ki ga boš našel pri meni je tvoj! Pokrij me s svojo suknjo in pojdi dalje. Če naletiš kmalu na ljudi, se pa vrni in me pokoplji ter zaznamuj kraj, kjer bodo trohnele moje kosti! Ali obljubiš vse to?« »

»«Obljubim!« »

»«Hvala ti, mladenič!«» je vzdihnil starček s pojemajočim glasom. Podal je Matevžu roko.

Še enkrat se je dvignil in zamrmral:

»«Živela domovina moja! Hčerka, kje si?« »

Nasmehnil se je, padel nazaj in obležal mrtev.

Matevž se je sklonil nad njim. Življenje je odplavalo. Slekel je generalovo suknjo, spravil denar in pisma, pokril starčka s svojo suknjo in nalomil dračja ter ga nametal nanj.

Silno je postal truden. Kako rad bi legel v sneg, a vedel je, da se potem nikoli več ne prebudi. Polagoma je šel dalje. Hodil je še par ur. Naposled se je še komaj premikal. Pred nekim drevesom je obstal. Skušnjava, da bi se odpočil, je postajala vedno silnejša.

Še enkrat jo je premagal in se popolnoma izčrpan opotekel dalje.

In tedaj so se pričele porajati pred njim jasne slike. Spomnil se je generala, ki je fantaziral, preden je umrl. Spomnil se je tudi, kako so mu pravili nekdaj stari ljudje, da zagleda človek pred smrtjo še enkrat vse svoje življenje pred seboj jasneje, kakor si ga sploh more misliti.

»«In zdaj je torej končano? Smrt se bliža!«» je šepnil.

Mahoma je videl, da je spet otrok, ki leta po domači hosti in drzno pleza po skalah.

Že je postal fant in prestopil k rokovnjačem. Rešil ga je Napoleon. Postal je vojak. Odšel je na vojno, in zdaj koraka po neizmernem gozdu, sam ne ve, kam. Le to ve, da mora dalje, da hoče ubežati strašni smrti.

Med vse njegove misli se je pa vpletala podoba Uršike.

Obstal je spet sredi snega.

Dobro je videl pred seboj velesovsko cerkev. V bližini se je hipoma dvignila iz tal. Začul je brnenje zvonov. Praznično so potrkavali v tej divji samoti.

Odprla so se cerkvena vrata. Na pragu se je pojavila Uršika.

Poleg nje je stopal ženin. Ozrl se je vanj in se vprašal:

»«Ali sem to jaz?« »

»«To sem jaz!«» je presunilo Matevža. »«Ne, ne! Ni res! Ne sme biti!«» se je branil s poslednjo silo. Pričel je kričati na pomoč. Njegov glas je bil šibek, ubit. Čul ga je komaj sam.

Velesovska cerkev se je še vedno črtala pred njim.

Presunilo ga je: »«Tjakaj pojdem, pomolim!« »

Zdaj je celo pozabil, da je ta cerkev samo prikazen, da on tava po mrzlem ruskem gozdu brez konca in kraja in da mora kmalu umreti.

Po vseh štirih se je plazil proti cerkvi. Vedno se je umikala pred njim in ostala v enaki oddaljenosti.

Še enkrat se je dvignil, sklenil roke in šepnil:

»«O, Marija velesovska, usmili se me! Prosi zame in za njo! Pomagaj nama!« »

Nekaj časa je bilo vse mirno. Nato je zahrulil veter, ki se je kmalu pomiril.

Pričelo je polahno snežiti.

Matevž se je spet trenutno zavedel. Nevede se je splazil pred širok grm. Videl je nad seboj belo preprogo snega, ki je postajala vedno debelejša.

Skušal je še enkrat jasno misliti, se dvigniti.

Ničesar ni mogel. Zaprl je oči in spet izgubil zavest. Sneg je padal, padal!

=== Volitev glavarja. ===

Rokovnjači so bili zbrani v Vašku za šenturško goro.

Ves gozd je bil dobro zastražen, da bi kdo ne motil ta večer rokovnjaške družbe, ki se je zbrala na važno posvetovanje. Rokovnjači so volili novega glavarja.

Tabor je bil zelo živahen. Rokovnjačke so z mrzlično naglico pripravljale jedila. Možaki so se zbirali pri velikem ognju, ki je gorel sredi taborišča.

Vstal je sivi Hleban, si obrisal tenke bele brke, se ozrl po svojih tovariših in zahreščal:

»«Ker sem najstarejši med vami, grča med grčami, imam pravico, da vodim volitve. Izdajalci so bili krivi smrti našega mogočnega glavarja Dondeža. Res je bil zadnji čas neznosen, toda naš glavar je bil. Izdajalstva ni zaslužil. Gorje izdajalcem! Bojte se, če ste kateri med nami!« »

»«Gorje izdajalcem!«» so zakričali rokovnjači.

»«Bratje bodimo med seboj!«» je nadaljeval Hleban. »«Če se bomo sovražili, rvali drug proti drugemu, ne postanemo nikoli več močni! Kakor pleve nas bo raznesel veter in za rokovnjači ne bo ostalo ne duha ne sluha. Naši sovražniki nas bodo polovili kakor šibke miši, izgubljeni bomo!« »

»«Tako je prav! Prav imaš, sivec,«» so kričali tovariši.

»«Ali veste, kaj nas slabi? Ali slutite, kdo je glavni vzrok naših prepirov, naše jeze in sovraštva? To pa lahko uganete! Nihče drugi kakor naše babe, naše rokomavharice!«»

»«Proč z njimi!«» so zakričali nekateri, ki so mislili, da se bodo spet prav lahko iznebili svojih babnic.

»«Da, proč z njimi! Ampak kam? Saj so ljudje kakor mi, ne pa živali. Okomatali smo se v zakonske vozičke, ki so težki, tla se potimo. Zdaj jih moramo vleči ali pa poginiti! To ni nič, tisto večno menjavanje babnic! Kdor je res rokovnjač, naj ima samo svojo babo, ne sme je prezirati in zamenjati, da ne zaneti prepira in ljubosumnosti. Postanimo pravi možje! Premagajmo se nekoliko! Vsak naj potrpi s svojo babo; sam si jo je naprtil, zdaj naj jo ima! Kar je pa samcev, naj raje puste rokovnjaške babe, če so količkaj pametni! Če pa hočejo katero izbrati, naj si jo izbero, ampak potem zbogom zlata prostost! V taborišče ženščin pa prej ne smejo privesti, dokler niso poročeni!« »

Nekateri so bili zelo zadovoljni.

Mali Primček pa, ki je bil znan babjek, se je kislo držal in nekaj ugovarjal.

»«Ti, pritlikavec neugnani! Če ti ne boš dal miru, tebi bomo pa že posvetili! Staro Marušo dobiš za ženo. Zaklenili te bomo z njo štirinajst dni v glavarjevo votlino. Potem boš vsaj vedel, kakšen vrag je baba!«» je zapretil Hleban.

»«Zdaj pa volimo!« »

»«Da, da! Volimo! Volimo!«» so kričali rokovnjači. Enaintrideset rokovnjačev je imelo volilno pravico. Ostali niso smeli voliti, ker so bili še začetniki.

Sivi Hleban je odlomil trideset enako debelih in dolgih brezovih paličic, dočim je bila enaintrideseta nekoliko daljša.

Rokovnjači so se trenutno odstranili.

Stari Hleban je položil paličice drugo poleg druge na tla in jih pokril s svojo suknjo, da so se videli samo konci.

Kliknil je tovarišem:

»«Zdaj pa pridite po starosti!« »

Najprej se je prizibal divji Mrkač. Iztegnil je svojo lopatasto roko v sredo in potegnil palčko. Vzel je kar prvo.

Nato je pricincal požeruh Jerin, nikdar sit človek, ves zamaščen, a skrajno zloben. Med vsemi rokovnjači je imel največ umorov na svoji vesti. Hladnokrvno bi z desnico moril, a z levico tlačil v usta zabeljene žgance. Tovariši so ga sovražili, čeprav so bili sami divji, se jim je vendar ta človek studil.

Nato je prišel Bregar, znan tat, Slapnik, Kofendež in drugi. Nekateri so bili kosmati in grdi ter umazani, polni mrčesa. Drugi so bili snažnejši, da, tudi zali fantje so bili med njimi.

Vsak je vzel svojo palčiko, a Hleban jih je opazoval.

Zadnja je ostala zanj. Vzel jo je in se od samega presenečenja skoro sesedel:

»«Osli! Bedaki! Ljudje s kurjimi možgani! Vidi se, kako znate izbirati! Glavarjevo palico ste pustili baš zame! Vsak se je te palice ognil kakor garjevega psa. Pa vendar bi bil marsikateri izmed vas prav rad za glavarja. No, jaz sem palico vzel, glavarske časti pa ne vzamem! Še enkrat bomo volili! Vrnite svoje paličice!« »

Rokovnjači so jih vrnili.

Hleban in dva tovariša so jih pregledali, če niso kaj zaznamovane.

Spet so vlekli po vrsti.

Zdaj je dobil dolgi konec Jerin. Zakrohotal se je in ga pokazal.

»«Glavar bo Jerin!«» je zakričal Hleban.

»«Ne! Ne bo! Nikoli ne! Nismo zanj!«» se je oglasilo več glasov.

»«Zakaj pa ne?« »

Že Dondeža nismo marali, ker je imel par umorov na vesti! Ampak on je bil drugačen mož! Jerin je pa morilec, navaden morilec!«» so kričali nekateri.

»«Če vas polovica glasuje proti njemu, bomo volitve ponovili. Dvigni roko. kdor ni zanj!« »

Skoro vsi rokovnjači so dvignili roke.

»«Hudiči svetniški! Vi pa ne režete z nožem, če se vam nudi prilika. Hinavci občutljivi! Menda se bojite, da bi vam ne ustrojil kože, kar marsikdo izmed vas zasluži. He, bratci, pokazal bi vam, ampak zdaj ne bo prilike! Fej, kukavičniki!«» je upil Jerin in pljunil predse.

Tovariši se niti zmenili niso zanj.

Spet so volili. Zdaj so izvolili Gregorača.

»«Prevzamem čast, ki mi jo zaupate, tovariši! Pojdimo, izpijmo ga na naše zdravje par bokalov!«» je zavpil zadovoljni rokovnjač.

Komaj so se pripravili, da bi pričeli gostijo, so se javile straže z novico, da prihajajo vojaki.

Pričelo se je streljanje. Babe so pobegnile v hosto. Vojaki so jih pustili v miru.

Tisti dan sta padla dva mlada rokovnjača, ki niti dobro vedela, nista, za kaj gre. Je pač tako, da največkrat plača z življenjem tisti, ki je nedolžen, a obešnjak živi mirno in zadovoljno!

Jerin, Hleban in Gregorač so pa bili ujeti. Jerin je bil obstreljen, tudi Gregorač je dobil v roko kroglo. Ostali so ušli.

Jerin je bil zaradi svojih hudodelstev obsojen na smrt. Ustreljen pa ni bil, ker se je sam obesil na svoj pas. Tovariša sta ostala zaprta po petnajst let. Ko sta prišla iz ječe, sta bila že oba starca. Preživljala sta se odslej z beračenjem. Pa ljudem sta pripovedovala, kaj sta doživela in da sta bila med glavnimi rokovnjači. Marsikdo jima je zato kaj dal. Drugi so ju pa baš zaradi tega podili iz svoje hiše.

Odslej se rokovnjači niso nikjer ve čutili varni. Shajali so se tu in tam, izvolili so za glavarja Kofendeža, a tistega reda in moči niso imeli nikoli več. Rokovnjaška nadloga je pa vendar še desetletja nato rogovilila po Gorenjskem.

Zadnje so ujeli kmetje okrog leta 1835, v cerkljanski okolici. Pretepli so jih tako, da so kar obležali. Tako pretepene so pripeljali v Kamnik k gosposki. Eden jim je že med potjo umrl.

=== Francozje odhajajo. ===

Prišlo je usodno leto 1813. Francozje so za vedno odhajali iz naših krajev.

Posestniki so jim morali s svojimi vozmi odpeljati njihove reči do Ljubljane.

V deželo so se vrnili spet Avstrijci.

Kranjski sodnik Hrastar ni pozabil na obljubo, ki jo je bil dal suhemu Juriju. Poročal je o njem in ga priporočil, češ, da po njegovi zaslugi ne straši več okoli strašni Dondež.

Prosil je tudi za Tilna.

Pri Francozih seveda ni Hrastar ničesar opravil zaradi Jurija. Tilnu so pa oprostili. Ko je Jur zvedel, kako je, jo je popihal na Dolenjsko. Ko so se vrnili Avstrijci, je pa spet prišel nazaj.

Zdaj se je pa njegova zadeva spremenila. Avstrijci so radi odpustili Juriju njegov zločin. Vrnil se je nazaj na Gorenjsko. Naselil se je na neki kmetiji blizu Kranja. Res se je poročil z rokovnjaško Rezo, pa ni imel z njo sreče. Prej je sama hotela spraviti Dondeža s pota, zdaj je pa vedno govorila samo o njem:

»«Zakaj sem ti svetovala, da ga izdaj gosposki? Kako sem nesrečna! Zdaj šele vem, da je bil Dondež res mož, kakršnih ni nikjer najti. E, ta junak, kakšen je bil! Njegov pogum je bil čudovit! Njegova grmeča beseda je vse pripravila v strah! Pa sem mu sama pomagala v smrt! O, Dondež, zakaj sem to storila? Zdaj šele vem, da sem te res rada imela in da nisem ne prej, ne kesneje ljubila nikogar razen tebe!« »

Jur jo je včasi poslušal in se ji smejal. Sicer jo je imel pa zelo rad in ni se hotel z njo prepirati. Mislil si je pač, da jo bodo njene muhe zapustile in bo potem dobra in pametna.

Ona pa je vedno sitnarila nad njim. Pošteno delo ji ni dišalo in tudi zaradi tega je imel z njo mož križ. Bila je pa vajena rokovnjaškega življenja, dočim se ga je njen Jur prav kmalu odvadil.

Pričel je pošteno kmetovati. Delal je in se trudil. Kmetijo, ki sta jo vzela v najem, je z Judeževim denarjem, ki ga je dobil, ker je izdal Dondeža, kmalu plačal.

Neki večer je sedela Reza sama pred hišo. Bilo je ob mraku. Jur je še delal na polju. V zraku je bilo nekaj toplega, zapeljivo mehkega. Rokovnjačka je zadovoljno gledala predse in se pogovarjala s svojimi lepimi spomini.

»«Ej, Reza, vrag me vzemi, če nisi ti!«» se je zdajci zadrl pred njo srednjevelik moški, ki jo je radovedno motril.

»«Seveda sem, s kožo in kostmi!«» je odvrnila in radovedno pogledala dedca.

Bil je rokovnjač Kofendež, ki se je tiste dni potepal tam okoli.

Kofendež je bil zelo vdan Dondežu. Po njegovi smrti je sklenil, da se bo znosil nad Jurijem.

»«Prisedi vendar!«» ga je povabila Reza in ga ljubeznivo pogledala.

Sedel je poleg nje, a ona ga je pričela izpraševati o bivših tovarišicah in o rokovnjačih.

Povedal ji je, da je zdaj on rokovnjaški glavar, da ima težave s svojimi ljudmi, ker se vedno boje napadov. Da so njegovi tovariši postali zelo nebrzdani in da ga malo poslušajo.

»«Kje pa ti prebivaš največkrat?«» ga je vprašala ona kakor mimogrede.

»«Še vedno se največ skrivamo v Vašku za Šenčursko goro. Jaz trdim našim, da nas Avstrijci ne bodo tako preganjali, kakor so nas Francozje. Pa kaj se ve! No, Vašek je velik gozd, in kar takole nas menda ne bodo dobili. Le Francozom se je enkrat posrečilo. V Vašku imam prijazno votlino, kjer se živi prav zadovoljno. Samo takele grlice mi manjka, kakršna si ti!« »

»«Beži no, beži!«» se je režala Reza.

»«Zakaj si nas zapustila? Ali ti ni žal za našo svobodo?« »

Ona ga je zamišljeno pogledala:

»«Poročena sem! Pred Bogom in ljudmi sem Jurijeva žena.« »

Kofendež se je spomnil na Dondeža.

»«Juriju odpeljem babo, pa se najbolj maščujem nad njim, saj je ves nor vanjo!«» si je mislil.

Pričel je Rezi prigovarjati, naj se vrne med rokovnjače:

»«Denar imam! Če ti ne bo všeč, pa pojdeva kam čez mejo! Ti nisi rojena kmetica, temveč grofica! Z denarjem se pa vse naredi. Gosposka bova postala!«» je lagal.

Reza se je pa res dala pregovoriti. Poklicala je domačega pastirja in mu rekla:

»«Povej gospodarju, da ga pozdravlja Kofendež in da me ne bo nikoli več videl!« »

Oblekla se je, pobrala svoje cunje, jih zavila v sveženj in že sta jo mahnila čez polje.

Ko se je Jur vrnil domov, ni mogel verjeti, da ga je žena zapustila.

Ni si mogel pomagati. Ostal je sam, delal je in se jezil nad svojo babo. Če bi se pa vrnila, bi ji najbrže odpustil, tako rad jo je imel.

Pa se je res vrnila, toda ne živa. Neko noč je nekdo potrkal na Jurijevo okno. Jur je šel gledat, kdo je. Pred hišo na klopi je sedela ženska. Ko je pristopil in se je doteknil, se je zgrudila. Hitel je po leščerbo, posvetil ženski v obraz in spoznal Rezo. Hotela je pobegniti tudi od Kofendeža, katerega se je naveličala že čez par mesecev, ker je spoznala, da ji je lagal, saj ni imel skoro nič denarja. Nameravala se je skesana vrniti k možu. Rokovnjač je pa poslal za njo svoje ljudi. Blizu Jurijevega doma so jo dohiteli in umorili.

Jur je žalosten pokopal svojo ženo.

Vendarle ni ostal dolgo sam. Krepka soseda Jeračka je izgubila svojega moža v ruski vojni. Jur je pričel laziti za njo. Kmalu sta se domenila in poročila.

Najtežje je bilo dobremu strmoljskemu graščaku, ko so ga zapustili njegovi prijatelji Francozi. Starček je sameval v svojem gradu, tožil nad svojo starostjo in se jezil nad mrzlo zimo, ki je zavladala v deželi.

Bližal se je božič.

Strmoljski je sedel pri peči, gledal skozi okno in premišljal o preteklosti.

Tedaj se je ustavila pred gradom kočija. Izstopilo je par avstrijskih častnikov, ki so se napotili po stopnicah. Graščak jih je zagledal pri oknu. Nekaj težkega mu je presunilo srce.

Mirno se je starček dvignil in šel došlecem nasproti. Nekdo je potrkal. Vstopili so trije avstrijski oficirji.

Brez vsakega uvoda je pričel starejši med njimi očitati Strmoljskemu, da je izdajalec svoje domovine, da je podpiral Francoze, da je skušal v kmetih vzbuditi simpatije do teh sovražnikov Avstrije. Trdil je, da jih je plemič učil, kako naj bodo zvesti, pokorni in uslužni tem novim gospodarjem, čeprav je vedel, da so sovražniki prave domovine.

Stari gospod se je žalostno nasmehnil:

»«Hujskal nisem nikogar! Francozje so bili naši pravi gospodarji, prav tako, kakor ste zdaj zopet vi. Naša dolžnost je bila, da smo jim služili zvesto, kakor smo prej služili vam. Kdor zasede deželo, je naš gospodar in mi smo njegovi podložniki!« »

»«Pa vi menda z nami ne simpatizirate preveč, pač pa bolj s Francozi!«» ga je zbodel oficir.

»«Oprostite, gospod! Zdi se mi, da smem imeti svoje lastno mnenje in prepričanje. Samo širiti ne smem prepričanja, ki je morda sedanji vladi nasprotno!« »

Častniku je bilo dovolj:

»«Po vas smo prišli! Takoj pojdite z nami! Brez oklevanja!« »

Stari gospod je nekaj oporekal.

Niso se brigali zanj. Kakor je bil napravljen, je moral z njimi, niti preobleči se mu niso pustili. »«Gospoda nam ne boste vzeli!«» je kriknila tedaj Uršika, ki je čula Strmoljskega vzdihovanje v sosednji sobi.

Prihitela je k starčku in se ga oklenila. Domači so bili baš ta dan vsi odsotni.

»«Ti nam ne boš branila, mlada mačica!«» je dejal starejši častnik v nemščini in jo hotel uščipniti v lice.

V odgovor je dobil krepko zaušnico.

Oficir se je sovražno nasmehnil. Prebledel je in zavpil: »«Čakaj, mačka, še pohlevna boš!« »

Ko so odšli v pritličje, so oficirji sami zasedli prostor v kočiji. Strmoljski je moral capljati poleg kočije z njimi. Še zdaj pripovedujejo o tem dogodku ondotni kmetje:

»«Strmoljski gospod, dober gospod! Kar vzeli so ga; nihče ga ni ve videl! Nihče ne ve, kam je izginil, kdaj je revež umrl. Bos je moral teči starček za kočijo!« »

Menda je bilo res tako. Starček je tekel poleg kočije. Njegove trudne žalostne oči so bile zaprte. Mislil je na svoje francoske prijatelje. Tudi oni so morali bežati v mrzli ruski zimi in umirati od mraza in gladu. Toda oni so bili v tuji, sovražni zemlji! On je pa moral tako tavati po snegu čez svoja domača polja, po zemlji, ki jo je ljubil, po njivah, na katerih je bil sam gospodar.

Kočija je pa hitela dalje in dalje.

Kje se je ustavila? Bog ve!

Zelo žalosten božič je praznovala Uršika. Njenega dobrega gospoda so odpeljali pred par dnevi vojaki. Od Matevža ni dobila že zdavnaj nobene vesti.

Spomnila se je njegove matere. Napotila se je k nji. Bolharica jo je začudena sprejela. Starka je izgubila ves spomin. Čeprav jo je Uršika večkrat obiskala, je ženica vendarle ni spoznala.

Deklica je prinesla s seboj kos potice, nekaj pečenke in poli vina.

Starica je takoj oživela:

»«I, saj veš, hudo je! Kje pa naj jemljem? Moj Matevž me je kar pustil na cedilu. Vedno sem še malo upala, da me bo podpiral na starost. Jo je pa mahnil k Francozom. Ko se je zadnjič vrnil v tisti vojaški obleki, sem še par dni nato samo jokala in molila zanj. Da bi bil vsaj srečen in bi se vrnil! Morda ga nama je pa Bog vendar prihranil. Jaz sem stara in nadležna, ti pa mlada, dobra in poštena. Naj ga nama izprosi velesovska Marija in ga privede živega in zdravega nazaj iz te nesrečne mrzle dežele!«» je vzdihovala starka.

»«Mati! Jaz še vedno upam, da se vrne,«» je povzela Uršika.

Dolgo sta se še pogovarjali o Matevžu, saj je bila ena njegova mati, druga pa njegova izvoljenka. Zato sta bili kar srečni in zadovoljni, da sta se mogli pogovoriti o njem, ki je živel vedno v njunih mislih.

=== Uršika izgine. ===

Ko je odhajala Uršika od stare Bolharice, je bilo že pozno zvečer.

Sama je hitela po cesti. Hipoma se je spomnila, da hodijo že par dni o mraku okoli njihovega gradu sumljivi ljudje. Vsi domači morajo paziti, da se kdo ne pritepe v hišo, ki jo kmalu zvečer zaklepajo, odkar je gospod tako nenadoma odšel in se ni več vrnil.

Starejši oficir, ki je bil poveljnik onih, ki so odpeljali strmolskega graščaka, res ni pozabil lepe Uršike.

»«Zala je in vročekrvna; tako me je lopnila, da sem pošteno čutil!«» je pripovedoval svojemu bratu graščaku Skazi.

Graščak je bil sam velik prijatelj vina in žensk. Ko je čul pripovedovanje svojega brata, mu je odvrnil:

»«Če ti je všeč, vzemi si jo! Pri meni imaš dovolj prostora!« »

Tega brat polkovnik ni pozabil. Graščak mu je preskrbel par svojih zanesljivih ljudi in oprezali so okoli strmolške graščine. Vedeli so, da enkrat dobe priliko, zato so mirno čakali.

Ko je odšla tisti sveti večer k Matevževi materi še za dne, so odhiteli za njo. Ko so videli, da je stopila v kočo, so jo sklenili počakati.

Vračala se je. Nikogar ni bilo na cesti. Le samoten voziček je drdral skozi noč.

Tedaj so jo graščakovi ljudje napadli. Branila se je. Skušala je kričati, pa so ji zamašili usta. Dolgo se ni mogla rvati z njimi. Prepustila se je usodi. Zvezali so ji roke.

»«Zdaj pojdeš z nami!«» so ji ukazali.

Spet se je branila.

Tedaj se je samotni voz približal.

»«Hej, kmet! Semkaj! Zaslužil boš mnogo denarja, da nam popelješ tole živo blago! Če boš pa govoril, te bomo že dobili in ti pomagali molčati za zmerom!«» se je oglasil vodja, ki je bil velik, čvrst človek.

Voz se je ustavil.

Uršika bi bila najraje zakričala od same radosti. Pa se je samo nemirno zganila in se obrnila proč.

Na vozu je namreč sedel naš znanec Gregec.

Možiček je sameval na svetu. Za praznike je sklenil obiskati staro Matevževo mater in Uršiko. Zakesnel je nekoliko. Sedel je predolgo v Kranju »«pri Jelenu«» v gostilni.

»«I, saj je vseeno! Enkrat bom že dospel! Sovražnikov nimam, bom pa ponoči vozil!«» si je rekel.

Ko je zdaj zagledal Uršiko, je tudi on hotel zakričati. Obrnila se je. Spomnil se je: »«Molčati moram!« »

»«Kaj hočete od mene? Za kaj vam gre? Še zdaj ne vem!«» se je delal nevednega.

»«Tole deklino boš zdajle odpeljal z nami! Tu imaš plačilo že v naprej. Samo, da boš molčal, sicer gorje ti!«» se je zadri dolgin.

Videl je, da je Uršika zvezana. Navidezno se je uprl:

»«Zakaj ste jo pa zvezali? Nikamor ne peljem!« »

»«Če ne boš prostovoljno, boš pa šiloma!«» mu je odgovoril voditelj.

»«Pa bi jo vsaj odvezali. Nocoj je sveti večer. Zdajle še ni ljudi na cesti. Pa bodo kmalu pričeli hoditi k polnočnici. Lahko jih srečamo. Če bo punica zvezana, jo še kdo opazi. Sumljivo se jim bo zdelo. E, to ste mi tiči!«» je dejal Gregec.

Napadalci so se spogledali.

»«E, ti tička, ki si nocoj zletela iz gnezda in padla na limanice, pametna bodi in udaj se lepo! Saj vidiš, da ti vse skupaj ni ne pomaga!«» je dejal Gregec, ki se je obrnil k Uršiki.

»«Če obljubiš, da boš mirna, te razvežem!«» jo je vprašal prvi napadalec.

»«Obljubim!«» je odvrnila.

Razvezali so jo.

Gregec je mirno peljal, kamor so mu rekli. Niti z očesom ni trenil, ko je šele naslednje jutro dospel do nekega samotnega gradu, kjer so mu ukazali ustaviti.

»«Starec, še enkrat te opozorim, da boš molčal!«» je zakričal vodja in mu zažugal s prstom.

»«Brez skrbi bodite, prijatelji! Pa pridna bodi, tičica, preljubezniva dekličica!«» je dejal Gregec Uršiki in ji prijazno pomežiknil.

Pri tem jo je tako pomembno pogledal, da je takoj vedela, kaj misli.

Nekoliko pomirjena je odšla po grajskih stopnicah v prvo nadstropje, kamor so jo odvedli njeni napadalci. Graščak Skaza je baš jedel pečenega purana, ko so pripeljali jetnico.

»«A ti si tista lepa tičica, ki je tako zala, da je mojemu bratu glavo zmešala? No, ta stari bedak Strmolski ni imel napačnega okusa! Samo ti ga pa nisi mogla preveč rada imeti, kajne?«» je vprašal graščak in se ji približal.

»«Sramujte se, da govorite take ostudnosti! Strmolski gospod je bil poštenjak in plemenit človek, kar vi pa niste! Saj kar ugrabljate nedolžne ljudi!«» je kriknila Uršika graščaku v brk.

»«E, počasi se boš že privadila pri nas! Če boš prijazna z menoj, se bom pa sam zavzel zate. Moj bratec naj si pa poišče drugo, če je še katera tako zala!«» je dejal graščak in prijel Uršiko za podbradek.

Uršika je zardela kakor kuhan rak in že je dobil graščak prav tako krepko preko ušes kakor njegov brat. Zakričal je, da se je deklica kar stresla. Prihitel je sluga. Graščak je zarjul:

»«Takoj mi jo odpelji v stolp in jo dobro zapri! Za kazen ne bo jutri ves dan ničesar žrla! Ji bom že pokazal, kanalji! Da si upa udariti mene, visokega plemiča, takale kmečka bunka neumna!« »

Pri tem je postal v obraz rdeč in zaripel.

Uršika se je mirno dala odvesti. Sluga, ki jo je vedel po stopnicah, ji je dejal:

»«Pridem danes k tebi, da se nekaj pomeniva! Ne boj se me, star mož sem in rad bi ti pomagal.« »

Nato je zakričal:

»«No, le hitro stopi, baba neumna! Ti še ne veš, kaj so naši plemeniti gospodje. Še plazila se boš okoli njih, pa srečna boš, če te bo kdo pogledal!« »

V stolpu je odprl sluga neka vrata in Uršika se je sesedla na slamnato ležišče.

Precej kesno zvečer je pa prišel k Uršiki graščakov sluga.

»«Povej mi, kaj je s teboj? Kakor sem videl, so te s silo privedli semkaj. Zaupaj se mi in pomagam ti!«» je dejal sluga.

Uršika mu je vse razodela.

»«Tako je torej. Saj sem vedel. Ta stari prasec ne bo nikoli pameten, prav kakor njegov brat ne! Prav si imela, da si udarila tega grduna! Tudi mene veže samo maščevanje nanj. Ta divjak mi je pred leti oskrunil ženo. O, kako lepa in poštena je bila. Pa sem prišel k tej zverini v službo. Rabil je silo. Tega mu ne pozabim. Maščeval se bom nad njim. Baš prav, da si prišla ti! Pomagal ti bom. Moram te rešiti!« »

»«O, hvala vam, dobri mož!«» je vzkliknilo dekle. »«Na vas se popolnoma zanesem! Poslušajte! Voznik, ki so ga prisilili, da me je pripeljal do semkaj, je moj znanec. Dobro vem, da bo kmalu prišel pome s svojimi pomočniki. Morda ga boste videli hoditi okoli gradu. Nagovorite ga! Recite mu, da vas jaz pošiljam. Domenite se z njim!« »

»«Vse bomo uredili! Le potrpi!«» je dejal starec in odhitel.

Gregec je dirjal s svojim konjičkom proti Šenturški gori.

»«Stopi, stopi, živalca zvesta! Vem, da si trudna! Pa gre za našo deklico. Bog varuj, če bi mi mogel enkrat Matevž očitati, da nisem storil vsega, kar je v moji moči!*«» je govoril Gregec in spet poganjal konja.

Kmalu je dospel do visoke skale. Urno se je vzpel nanjo. Zaslonil je usta z dlanmi in zavpil:

»«Kozabrin! Koza brinje! Koza brinje! Kozabrin!« »

S tem je dal znak svojemu rokovnjaškemu znancu.

V daljavi je začul lomastenje straže, ki je ponavljala besedo Kozabrin. Kmalu se je nekdo bližal. Rokovnjačev pa Gregec sploh ni videl, ostali so skriti globlje v hosti.

Že je stal pred Gregcem plečati Kozabrin. Že od daleč je molil kokošarju svojo lopatasto desnico:

»«O, Gregec! Prijatelj moj mili! Baš danes sem klel, zakaj sem na svetu! Tale božični čas je človeku najhuje! Taki lepi prazniki so! Ljudje sede doma pri jaslicah, pijejo in prigrizujejo klobase. Lepo jim je! Rokovnjač je pa sirota! Sam sediš v svoji votlini, če jo sploh imaš. Mraz ti je. Na sveto no misliš in na svojo lepo zapravljeno mladost! Kje so jaslice, kje mati, kje oče? Spomini prihajajo, ki spremene človeka v otroka. Milo se ti stori. Zazdi se ti, da bele, s snegom pokrite smreke pozvanjajo in te vabijo dale tja, kjer je večni mir. Takale žalost je nazadnje eše nevarna! Kar obesil bi se!« »

»«Bodi no, bodi! Saj si junak!«» ga je miril Gregec.

»«Res je tako, verjemi mi! Ti ne veš, kako je lepa cerkev v Komendi na sveti večer! Menda zato, ker je polna spominov. Kakor nedolžni angelci so tisti spomini, polni miline, lepote, dobrote! Pa ne moreš tjekaj, ne smeš! Izobčen si, rokovnjač!« »

»PotoIaži«Potolaži se vendar že! Kako se imaš pa drugače? Ali si že zelo bogat?« »

»«Slaba je, bratec! Ne šali se! O bogastvu ni govora! Rokovnjači prepadamo kakor vse, kar je slabega! Slabo se samo uničuje, dobro se samo razmnožuje, to veš sam!« »

»«Jaz imam pa zate dober posel. Če ga prevzameš, napraviš v resnici dobro delo. Vem, da ti bo pravični Bog zato mero kazni odpustil!« »

»«Kaj pa imaš takega? Kar povej, Gregec!« »

Povedal mu je o Uršiki.

»«Dobro, da si prišel k meni. Na moje tovariše se ni ve zanesti. Naša sreča je, da sem dober znanec graščinskega sluge, ki je obenem tudi nekak oskrbnik. Enkrat mu je graščak zapeljal ženo in odslej ga mož sovraži kakor živega vraga. Zdaj pa pojdeva kar lepo sama. Denarja mi pa ni treba nobenega dajati. Morda se nam posreči nekoliko izprazniti graščakovo blagajno!«» je hitel Kozabrin.

»«O, če si tako dober, ostanem tvoj večni dolžnik, pa ne samo jaz, temveč tudi dekle in njen fant!«» je odvrnil kokošar.

»«Star sem, star, ampak kadar jo vidim, spet pomladim. Tako rad imam to pošteno dekle. Pojdiva! Bog nam bo pomagal!« »

»«Pa moje krepke pesti tudi nekoliko, če bo treba!«» pristavi rokovnjač in odide z Gregcem.

Kmalu sta našla voz s konjem. Pognala sta in konjiček je moral spet hiteti na vso moč.

»«Le potrudi se, boš pa potem dva dni počival, pa sam oves boš jedel!«» je obetal Gregec svojemu konju.

Dolgo je vlekel ubogi konjiček naša dva znanca. Pešal je, pa spet pričel hitreje teči. Potrudil se je, kakor bi sam vedel, za kaj gre, saj ni bil Gregec nikoli tako nestrpen napram njemu.

Ko so se bližali graščini, sta oba skočila na tla. Konja sta odpeljala kar z vozom pred kmečko hišo, ki je samevala pod gradom. Tam je bival brat graščinskega oskrbnika, ki je konju postregel in ga pripravil za novo potovanje nazaj. Konjiček se je dobro najedel in se nekoliko odpočil.

Že sta stala Gregec in rokovnjač pred gradom. Kozabrin si je potisnil klobuk na oči, zavihal suknji in se napotil v grad beračit.

Imel je srečo. Prišel mu je odpirat sluga Peregrin sam. Kozabrin mu je samo povedal svoje ime in se je obrnil ter odhitel. Peregrin se je navidezno ujezil.

»«Manjka se te beraške nadloge! Glejte, da se hitro poberete! Sicer pokličem svojega strogega gospoda, da bo poslal nad vas svoje pse, ki vas bodo kar raztrgali; da še kosti ne boste imeli kje iskati!«» je grmel Peregrin razburjeno.

Kozabrin se je pa zagonetno smejal v svojo sivo brado, ko je hitel iz gradu.

Pri graščaku je bil že na obisku brat polkovnik. Prihitel je, da bi videl, če se je posrečilo ujeti Uršiko. Oba sta se zadovoljno smejala in pridno praznila kozarce.

Častnik je čul kričanje starega sluge in omenil:

»«Tvoj sluga se pa dobro razvija baš na stara leta! Vedno bolj mi ugaja! Nekdaj je bil preveč mehak in ni mi bil všeč.« »

»«Kajne! E, tiček je, tiček! Sam sem si ga vzgojil. Tičico sem mu premotil, zdaj je pa postal pravi mož!«» se je hvalil graščak.

Sluga Peregrin je bil res tiček, a vse drugačen, kakor je mislil slavni plemič Skaza.

Ko je odbila v grajskem stolpu ura polnoči, sta graščak in njegov brat že spala v svojih sobah.

Tedaj so se odprla grajska vrata. Dve senci sta švignili v grad in po temnem hodniku v Peregrinovo stanovanje.

»«Kako naj rešimo dekleta?«» je bilo prvo vprašanje Kozabrinovo.

»«Ali sta sama?«» je vprašal Peregrin.

»«Sama! Ker sem tvoj prijatelj, sem računal s tvojo pomočjo. Upal sem, da tako najlaže izvedemo načrt!«» se je opravičeval rokovnjač.

»«Prav si storil!«» ga je pohvalil sluga. »«Torej, poslušajta: Najprej zvežeta mene in mi zamašita usta. Ti, Kozabrin, odideš v graščakovo spalnico. V prvem nadstropju je. Graščak ima v spalnici veliko omaro z ozkim predalom. V tem predalu tiči vedno ključ. Odpri predal in vzemi denar! Bog ti ga blagoslovi! Jaz ne maram beliča! Pazi pa, da graščaka ne zbudiš, sicer ga moraš zvezati. Dedec je močen kakor medved in nevarno bo. Pa brata lahko pokliče. Ko odneseš denar, pojdi po stopnicah na cesto in čakaj pred hišo mojega brata! Pa voz pripravi! Gregec! Ti imaš pa tukajle ključ grajskega stolpa. Odkleni sobo in odvedi deklico. Skrbi me zaradi konj, ki jih ima graščak! Lahko bi vaju zasledoval!« »

»«Koliko hlapcev je v hlevu?«» je vprašal Kozabrin.

»«Trije. Hlev je znotraj zaprt z zapahom. Hlapec nima ključa.« »

»«Daj mi ključ!«» je dejal rokovnjač. Dobil ga je in vzkliknil.

»«Hlapce zaklenem v hlev. Niti vedeli ne bodo, da so pod ključem! Zdaj pa spe! Klju bom vzel s seboj. Preden pride graščak do konj in hlapcev, bomo že daleč!« »

Kozabrin je res odšel proti hlevu in se kmalu zadovoljen vrnil. Hlapce je zaklenil v hlev in seveda tudi konje in vse, kar je bilo v hlevu.

Nato je zvezal Peregrina, mu zamašil usta in odšel na posel.

Ko je odprl Kozabrin graščakovo spalnico, je videl v mesečini, da se dedec premika in dviga v postelji. Urno kakor blisk se je pognal k njemu, mu vrgel blazino čez glavo in ga zvezal z rjuho, a konec rjuhe mu je zatlačil v usta.

Opazil je omaro, skoči k nji, odprl predal, vzel denar in pobegnil.

Ko je dospel rokovnjač do hiše, kjer so se sklenili čakati drug na drugega, je že našel tam Gregca in Uršiko. Skočili so na voz in pognali v mrzlo zimsko noč.

Ko je hitel Kozabrin iz hiše in zavil za ogel; je skočil k oknu polkovnik, graščakov brat. Predramil ga je ropot. Pa je plečati rokovnjač že izginil. Kmalu se je čul topot konjskih kopit.

»«Nekaj ni v redu!«» je dejal oficir še vedno precej omamljen od pijače.

Siloma se je premagal in šel gledat v bratovo sobo, kjer je našel graščaka krepko zvezanega.

Odšla sta v pritličje, kjer sta dobila slugo Peregrina vsega povezanega in skoro zadavljenega. Pravil jima je, da so ga hipoma pograbili trije rokovnjači. Menda je bilo vseh še več. Pobrali so mu ključe in ga pustil kar v temi.

»«Vragi, zlodeji! Moj denar! Ves moj denar je šel!«» je jadikoval graščak in dvigal pesti. »«Ti si kriv, brat prismojeni! Dobro vem, da so prišli zaradi tiste frklje! Kar poglejmo v stolp! Ti norec, ki se še zdaj loviš za babjimi krili, si me ob vse pripravil!«» je vpil graščak.

Res so našli stolpna vrata odprta, a Uršika je izginila.

Preden so odprli hlevna vrata, priklicali hlapce in se odpravili, so bili naši begunci že daleč spredaj.

Gregec je skril svojo varovanko pri nekih znancih nad Šenčurjem. Deklica je bila vedno v hiši, da ni mogel nihče drug kakor domači vedeti zanjo, kajti še vedno je bila v nevarnosti pred graščakom Skazo in njegovim bratom.

Medtem je pa kokošar kupil za njen denar v kamniškem okraju prijazno hišico. Hiša je stala precej od ceste na bolj samotnem kraju. Naselil se je v nji z Uršiko, ki jo je izdajal za svojo hčerko.

Ona se je ogibala vseh znancev in pazila, da ni nikoli nihče na Strmolah zvedel zanjo.

=== Rešen. ===

»«Kje sem? Kaj se godi z menoj?« »

Matevž je tako vprašal, ko se je vzdramil v preprosti snažni postelji. Nad njim se je sklanjalo prijazno lice ljubke sedemnajstletne mladenke.

Ko je izpregovoril, so se ji oči zaiskrile. Prijazno se mu je nasmehnila.

Bila je krepka Rusinja črnih las in oči. Vse na nji je razodevalo zdravje in silo življenja.

Matevž je mirno obležal. Pričel je misliti na zadnje dogodke.

Skoro vsega se je spominjal. Pred duševnimi rečmi je videl nesrečnega starega generala. Zalebdela je pred njim velesovska cerkev, ki jo je gledal v svojih blodnjah. Vedel je, da se je vlegel pod grm.

Potem je pa vse minilo. Pričela ga je zapuščati zavest.

Čutil je še sneg, ki je padal nanj. Obenem ga je prevzela mamljiva toplota, ki se je ni mogel ubraniti. Nato je zaspal.

Ko je vse to premišljal, leže v postelji, so se odprla vrata. Na pragu je stal krepak starec z močno osivelo brado. Ko je opazil, da se je Matevž predramil, mu je prijazno pokimal. Snel je raz stene puško ter odšel.

Ko je Matevž usodnega dne mislil, da se mu bliža zadnja ura in se je naposled onesvestil ter je skoro zmrznil, ga je baš ta starec rešil.

Zagledal je fanta v snegu. Prihitel je k njemu in ga skušal osvestiti. Videl je, da je Matevž še živ. Ker se pa ni zavedel, ga je starec naložil na svoje kratke sani in ga odpeljal.

Čudna so pota usode!

Matevž tistega dne ni videl dale naokoli nobene hiše. Vendar je bil že blizu ruskega sela v Voliniji.

Samo četrt ure bi bil moral še hoditi, pa bi bil dospel do prve hiše v gozdu. V tej hišici je bival stari kmet Sergej s svojo ljubko hčerko Anastazijo. Na srečo je starec naletel v gozdu nanj. Prepeljal ga je domov, kjer mu je sklenila streči domača hči. Najprej je starec fanta obribal s snegom. Potem mu je Anastazija držala pod nos kozarček krepke žganjice. Stresel se je in se kmalu zavedel.

Matevž si je kmalu opomogel. Dobra domača hrana ga je dvignila že naslednji dan iz postele. Čez dva dni je že hodil po sobi in se oziral v belo prirodo. Medtem, ko je Uršika koprneče pričakovala svojega ženina, je hodil Matevž z lepo Rusinjo po sneženi pokrajini. Povabil jo je s seboj in ji z znamenji pokazal, da nekoga išče.

Dekle je šlo z njim. Dolgo sta iskala. Naposled je pa fant vendar našel generala pod nekim drevesom.

Starega Serjožo je preprosil z znamenji, da je sklenil generala dostojno pokopati. Prenesli so častnika na vaško pokopališče. Matevž je staremu popu dopovedal, da je bil rajnki general kristjan. Pop ga je torej slovesno pokopal in jamo blagoslovil.

Zdaj počiva francoski dostojanstvenik med preprostimi ruskimi mužiki in sanja o slavi Francoske, ki jo je ljubil do zadnjega diha.

Anastazija je bila z mladim Slovencem zelo ljubezniva. Ko je okreval, je rad povsod pomagal pri delu.

Minila je mrzla zima. Pričela se je oglašati pomlad.

Stari Sergej se je pripravljal za poljsko delo.

Sneg je pričel kopneti. Drevje je poganjalo prvo brstje. Priroda se je predramila iz zimskega spanja. Oglašali so se prvi ptiči. Gozd je kmalu zaživel.

In tedaj se je prerodila tudi mlada Anastazija.

Prej je bila vedno zamišljena in resna. Mislila je na svojega fanta, ki je moral na vojno in je padel.

Zdaj jo je pa žalost minila. V njenem srcu je pričela razcvitati nova ljubezen. Sama ni vedela, kdaj se je zagledala v čvrstega Gorenjca. Matevž je bil z deklico prijazen. Seveda ni pozabil svoje drage Uršike, na katero je vedno mislil.

Ko je prišel ob nedeljah v vaško cerkvico, kjer so ruski kmetje pobožno molili in se križali, se je spomnil daljnega domačega sela. Misli so se kar same porajale in govorile:

»«Tudi tam je že vse v brstju.« »

Za vaškim pokopališčem cvete črešnja. Čebele letajo nanjo, se radujejo njenega cvetja, nabirajo med in se vračajo preko grobov. Tako tajinstveno šume drobne čebelice, da je človeku, kakor bi plavale nad grobovi same dušice dobrih pokojnikov.

V deželo se bliža velika noč.

Vse je veselo, vse je lepo!

Zvonovi potrkavajo, preden odromajo v Rim. Oglasi se stara raglja. Z lesenimi čeljustmi razbija v zvoniku, kakor bi mlela sivo zidovje. Pa se je kmalu vsi naveličajo. Zvonovi se vrnejo in slavnostno zabrne. Ob cerkvi pa stoji kad vode, ki jo župnik blagoslavlja. Nad paglavci se jezi, ki kar trgajo od velikega kosa blagoslovljeno gobo, da neso v hiše ogenj, pri katerem se kuhajo krače.

Velika sobota, sveta sobota!

Vse je tako radostno, da človek komaj še čuti, da hodi po zemlji.

Zvonovi so kar razigrani. Veselo pojo in vriskajo pesem vstajenja.

Nad domačim poljem pa prepevajo škrjanci in se potapljajo v ognjeno zarjo. Globoko pod njimi se vije procesija. Sam Kristus hodi med njivami in jih blagoslavlja. Kmetje pa molijo pobožno in vdano, časte Boga in prosijo za dobro letino!

In tam v procesiji med mladenkami stopa ona, njegova Uršika! Vse so vesele. Smehljajočih obrazov hite čez razore. Njen obraz je pa žalosten. Njene oči so zatekle od solz. Njega ni nazaj, čeprav ga vedno težje pričakuje. Njena vera vanj pa ostane močna kot skala, a ljubezen žareča kot ogenj!

Na ravnici pa stoji velesovska cerkev.

Kmetje se vračajo vanjo od procesije. Še enkrat hočejo pomoliti k dobri in čudodelni Mariji, ki živi med njimi v tej cerkvi, pozna njih težave in grehe, za katere jim skuša pred Sinom dobiti odpuščanje.

In potem se Uršika vrača. Sama je, čisto sama!

In tedaj se spet pogrezne vanjo bolečina. Ko gre po cesti, začuti v duši težko breme ljubezni, ki je vendar tako sladka in za katero se boji in trepeče vsako minuto svojega življenja. In ko zabrne zvonovi veselo pesem vstajenja, čuti ona vedno hujšo žalost. Tiho zaplaka predse. Marijo prosi, naj ji pomaga, naj ji bo dobra in usmiljena. Naj reši njega, za katerega edinega živi in diha, ker ga ima rada, tako rada, da drhti ob vsaki misli nanj.

Zvonovi pa zvone, zvone!

Pa zavlada večer.

Fantje prihajajo po pirhe. Dekleta se radujejo in poslušajo zaljubljene verze.

Uršika pa nima nikomur dati pirhov, saj jih tudi ne mara dati. Le en piruh ima, velik in živ piruh, svoje žalostno srce, ki pa ni njeno, saj je že davno oddano!

Matevževi rešitelji so opazili, da je fant večkrat zamišljen.

Gospodar ga je nekega dne vprašal, ali je oženjen. Mladenič je zanikal. Starčevo oko se je razveselilo, kar zasmejalo se je.

Kmalu se je Gorenjec z njimi dovolj sporazumel. Lahko se je z njimi vse pomenil. Zaživel se je v njihovo življenje.

Včasih jim je pa pripovedoval o svojih domačih krajih, o gorenjskih hribih, hostah in ravnicah in o naših lepih snežnikih.

Mlada Anastazija je pričakovala, da ji Matevž nekega dne razodene svojo ljubezen.

Ker pa tega ni storil, se zopet ni razburjala. Upala je, da se je polagoma privadi in jo zasnubi, saj ni bila napačna deklica, kar je tudi sama vedela. Katero dekle pa tega ne ve?

Tudi stari Sergej je bil vesel pridnega fanta. Zadovoljen je bil z njim. Prav ni bi ne osmišljal, če bi ga bil Matevž prosil za hčerino roke.

Neko nedeljo ga je presenetil starec z veselo novico.

Povedal mu je, da živi v bližnji vasi neki bivši francoski vojak, ki govori menda isti jezik kakor Matevž.

Mladenič je radoveden odšel tjekaj.

Jerač in Matevž se prej nista poznala. Vendar sta se zdaj prav prisrčno pozdravila, ko sta spoznala, da sta oba Gorenjca. Sklenila sta, da se bo odslej redno obiskovala ter budila lepe spomine na preteklost in dom.

»«Kaj pa, če bi jo kmalu pobrisala nazaj proti domačim krajem?«» je vprašal že prvi dan znanja Matevž svojega novega tovariša.

»«Jaz sem takoj za kaj takega. V vojni sem rešil dva konja, s katerima zdaj pomagam svoji gospodinji. Z njuno pomočjo nama bo pot mnogo krajši.« »

»«Toda svojih dobrotnikov pa ne moreva kar takole zapustiti sredi največjega dela!« »

»«Potrpiva nekoliko! Odgodeno ni neizvršeno!«» je odvrnil Jera in pripomnil: »«Kadar pojdeva, bova šla pa skupaj! Jezdila bova čez hrib in plan, dokler ne prideva domov!« »

Jerač in Matevž sta postala odslej najboljša prijatelja. Matevž je kmalu opazil, da Jeračeva gospodinja, krepka ruska vdova, pogleduje za njegovim prijateljem.

Jerač je pa ostal značajen mož.

Povedal je gospodinji, da je doma oženjen in da se misli vrniti. Potrto jo je, a ostala je vendar z njim dobra kakor doslej.

=== Kako pa doma? ===

Naši kmetje so ob nedeljah še vedno zahajali pod vaško lipo in se posvetovali. Radi so se pomenkovali o Francozih. Marsikdo si je skrivaj dejal, da jih je škoda. Posebno cerkljanski očanci niso mogli pozabiti, da so Avstrijci odvedli strmolskega graščaka.

Marsikdo se je spominjal Francozov z veseljem v srcu.

Zdaj, ko so odšli, se je ljudem zazdelo, da so bili na te tuje vojake bolj navezani, kakor so si sami mislili. Marsikdo si je priznal, da jih je sovražil samo zato, ker je bil nahujskan. Duše naših ljudi so čutile, da jih ni vezala s Francozi samo stroga postava, ki jim je nalagala, da morajo plačevati visoke davke in dajati kontribucije, ki so bile včasi res neprijetne. Ne! Vse nekaj drugega so čutili zdaj, ko Francozov ni bilo več v deželi.

Prvič so naši preprosti ljudje izsledili v srcih nov čut, ki jih je spajal s to pošteno francosko gosposko in ki ga niso nikoli imeli do avstrijske gospode. Ta čut je pa bila ljubezen.

Naši Kranjci so ljubili Francoze, pa niti sami tega niso vedeli.

Pač je pa to razodel čas v ustnem sporočilu, ki je ostalo med nami do danes. To sporočilo je dvignilo francoski narod pri našem preprostem človeku med poštene in plemenite junake, ki so se prišli borit za našo svobodo.

Medtem, ko je zvesta Uršika čakala svojega fanta, ne smemo pozabiti Boštečeve Marjete iz Poženka, ki je bila njena dobra prijateljica.

Marjeta je ljubila francoskega vojaka, mladega črnolasega fanta.

Ko so Francozje odšli, je Marjeta noč in dan prejokala, vaški fantje pa so se iz nje norčevali. Ona se pa ni zmenila za nikogar. Njena ljubezen je bila tako resnična in globoka, da so tudi fantje umolknili in jo pričeli pomilovati.

Marjeta je bila zelo občutljivo in dobro dekle. Pri odhodu ji je fant obljubil, da se vrne, da jo odvede s seboj, da postane njegova žena. Ona je pa slutila, da ga ne bo nikoli več videla. Vedela je, da Francozje ne odpotujejo domov, temveč naprej v vojno.

Vedela je, da stoji njen izvoljenec zadnjikrat pred njo. Njene tresoče se roke so mrzlično brodile po fantovih laseh. Božala ga je kakor otroka in vsa drhtela od tihe bolečine. On ji je pa govoril besede ljubezni. Francoščine ni razumela skoro nič, vendar je razumela njegove besede, saj jih je govorila ljubezen!

Odhajali so.

Tudi on je šel. S cvetjem mu je odičila prsa, še enkrat se je zjokala na njegovem srcu.

Potem pa je odhitela domov. Zaprla se je v svojo kamrico. Nekaj dni ni hotela nikamor.

Bila je bleda in žalostna, da bi se je kamen usmilil. Domači so si mislili, da jo bo minulo, da bo kmalu postala spet nekdanja vesela Marjeta, ki se je vedno smejala.

Kako so se motili!

Naš praded, ki jo je poznal, ko je bil mlad fant, je pravil o njej, da je hodila vedno sama, žalostna in povešene glave okoli.

Nekega dne se je pa vrnila z griča za vasjo. Tja je hodila slednji dan. Smejala se je in pela. Njene oči so kar gorele.

In tedaj je pripovedovala, da je videla svojega fanta. Prišel je čez polje in se pojavil izza grmovja. Pozdravil jo je in ji zaklical, da kmalu spet pride. Nato je izginil.

Domači so spoznali, da je revica hudo bolna. Sirota je imela privide. Videla je svojega fanta, čeprav je v resnici morda že ležal mrtev Bog ve kje.

Odslej je bila njena vsakdanja pot na grič za vasjo. Pražnje se je oblekla in se napotila svojemu ženinu naproti.

Ko je dospela na vrh griča, se je spustila v travo in polglasno zapela:

»«Čakam te, pridi, fanti moj, moja misel je vedno s teboj, zvesto srce le za tebe gori, dala bi zadnjo kapljo krvi!« »

Nato se je s hrepenečimi očmi zagledala čez ravnico. Dolgo je tako sedela.

Če ni bil preveč slaba, je silno trpela, preden je doživela privid. Kadar je bila zelo oslabljena, se ji je fant takoj prikazal.

Blaženo se je nasmehnila in iztegnila roke:

»«Pridi, moj dragi, edini!« »

Njen glas je drhtel. Nje usta so komaj slišno šepetala. V očeh ji je blesketala solza.

In tako je pričakovala svojega ljubljenca vsa mila in krasna. Videla ga je, da prihaja počasi in smehljajoč se. Nato je razločila njegovo postavo na stezi. Ko je dospel do grmovja, ji je izginil izpred oči.

Nato se je mahoma pojavil ob koncu grmovja že blizu nje. Zamahnil ji je z roko, se okrenil in izginil.

Domači so jo opazovali. Vedno bolj so se bali zanjo. Nihče si ni vedel pomagati.

Ko je čul o nesreči vaški padar, je svetoval staremu Bosteču, naj pošlje v grm kakega drugega fanta, da se prikaže Marjeti, ko bo pričakovala svojega izvoljenca. Prepriča naj jo ta fant, da Francoza ni nikjer.

Padar je trdil, da bo to pomagalo.

Dekle je bilo všeč sosedovemu Tonetu.

Ko je čul, kaj svetuje padar, je sklenil on poskusiti. Rad bi jo bil odvrnil od njenih sanjarij in jo ozdravljeno poročil. Oprezal je nanjo. Ko je videl, da se je napotila proti griču, je hitel sam od druge strani.

Ko je prišla Marjeta na grič in čakala fanta, se je kmalu prikazal Tone. Bil je pražanje oblečen. Smehljajo se je skril v grmovju.

Ona ga je gledala. Kmalu se je spet prikazal ob koncu grmovja in stal pred njo:

»«Pozdravljena, Metka! Vidiš, jaz sem tisti Francoz! Rad te imam. Že zdavnaj sem mislil nate. Zato sem hodil nekoliko preoblečen okoli hriba, da sem te lahko videl. Sama vidiš, da ni drugega fanta v bližini!« »