Črtice iz Boke Kotorske

Črtice iz Boke Kotorske Ivan Macher

Črtica je objavljena pod imenom J. Macher.

Izdano:	Planinski vestnik 25. januar 1898, leto 4, štev. 1, str. 4, Planinski vestnik 25. februar 1898, leto 4, štev. 2, str. 20-23
Viri:	dLib 1
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

O Binkoštih leta 1891. čitam slučajno na svojem potovanju po Notranjskem, da je že v drugič razpisano mesto za prirodopis v Kotoru. Takoj sklenem prositi za to službo, ker že nekaj let nisem kompetiral nikamor; bili so namreč takrat za srednješolske učitelje silno slabi časi. Koncem šolskega leta dobim iz nenada vest, da mi je zagotovljeno mesto v Dalmaciji. Vtisa ni to naredilo na me nikakega; nisem bil ne vesel, a tudi ne žalosten. Malo debelo sem pa le pogledal svojega ravnatelja v Trstu, ko mi, poslovivši se od njega, reče: „Mnogo potov vodi v Dalmacijo, pa malo nazaj". Mož je prav imel. Prej bi se človek oprostil vražjih krempljev, kakor Dalmacije. O tem sem se prepričal sam ter se bode tudi še kdo drugi.

Slučajno sem imel istega leta samo tri mesece počitnic. V Trstu smo končali 1. julija, v Dalmaciji se pa pričenja pouk šele 1. oktobra. Počitnice so minule, in podal sem se v svojo novo domovino z najhitrejšim parobrodom preko Reke.

Ne bodem popisoval svojega potovanja po morju. Stvar je že toliko premlačena, da če bi hotel kaj novega povedati, moral bi lagati, kar pa ni navada ne lovcev, ne planincev. Moral bi govoriti o običajnih delfinih, s katerimi sem se pozneje tako seznanil, da smo se kar skupaj kopali. Na potovanju sem videl veliko kamenja, še več pa vode, ki je pa bila grenkoslana. Mislil sem si, kakošna bi nastala zadrega, če bi se ta voda spremenila v vino.

Čez 46 ur mi je naznanil kapetan, da smo na Oštru (Punta d'Ostro), na vhodu v 29 km dolgi kotorski zaliv in da bodem čez dve uri že v Kotoru. Kdor ima le količkaj čuta za prirodne lepote, strmel bode nad tem divnim zalivom; vsakih 10 minut menja se pa prizorišče. Ker danes ni moj namen, tega popisovati, omenim samo toliko, da nikomur ne bode žal, ako pohodi te kraje. Videl bode nekaj izvanrednega, nenavadnega. Obiskavati velika mesta in občudovati tam nakopičene zbirke, je dandanes res moderno in tudi izobraževalno, a gledati krasote naše zemlje, oživlja duh in krepi telo. V današnjih nervoznih časih priporočati bi bilo torej slednje. Na kratko pa hočem omeniti nekoliko iz zgodovine Boke Kotorske. Zgodovina omenja prvič te kraje leta 229. pred Kr., ko se je rimska republika bojevala z ilirsko kraljico Tevto. Rimljani so jo premagali, jej odvzeli del kraljestva, a ostala jej je samo Boka Kotorska s središčem v Risnju (Rhizon, Rhizinium). A že leta 167. pred Kr. so premagali Rimljani Ilirce popolnoma, posedli Boko ter jo pozneje priklopili Dalmaciji. Ostanki ilirskih stavb se nahajajo na mnogih krajih, a ime vasi Tivat (Teodo) izvira menda od ilirske kraljice Tevte. Ker je bil Risanj tako za Ilircev, kakor za Rimljanov najvažnejše mesto, nahaja se tukaj tudi največ zgodovinsko znamenitih ostankov.

Po razpadu rimskega cesarstva l. 376. je prišla Boka pod vzhodno rimsko državo. V 7. stoletju so posedli te kraje razun Kotora Slovani. Za njimi so zavladali nekoliko časa Saraceni. V srednjem veku so uživala nekatera mesta popolno slobodo s svojo vlado in avtonomijo. Koncem 14. stoletja se je podvrgla Boka bosenkemu kralju Tvrtku. Potem so se pričeli navali Turkov. Ker se proti njim niso mogli vspešno braniti, podali so se pod zaščito mogočne vladarice na morju, republike beneške l. 1420. Čvrsto so držali Benečani te pokrajine ter jih vedno zmagovito branili proti navalom Turkov do svojega propada. Samo na vhodu v Boko so se vgnjezdili Turki v Ercegnovem ter tu gospodarili od l. 1483. Le z največjim naporom so pregnali Benečani šele l. 1538. te Turke, ki so bili glasoviti gusarji (pirati). Bati se je bilo, da uničijo vso pomorsko trgovino.

Vladanje Benečanov je bilo za Bokelje zlata doba. Povsod so pa tudi utiskali pečat svojega gospodarstva; vsako večje poslopje krasi beneški lev. Zapovedniki beneških vojnih in trgovskih brodov so bili samo Bokelji, na glasu kot pogumni in izvrstni mornarji; bil je to nekak njihov monopol. Nakopičili so si silno bogastva, zidali si veličastne palače v svoji domovini in v Benetkah. Mnogo jih je dobilo beneško plemstvo kot verni sluge svojega gospodarja. A koliko teh beneških kontejev je sedaj siromakov!

S propadom Benetk je propala tudi Boka in to silno hitro. Četudi je tu nakopičenega bogastva, da bi zadostovalo narodu za stoletja, propad se je vršil tako brzo, da je skoraj neverjetno. Dokaz temu je velikanska cerkev v Prčanju. Dozidali so veličastno stavbo iz rezanega kamena do strehe, a niso mogli nadaljevati dela, ker ni bilo več denarja. Nekatera mesta so izgubila v kratkem času polovico prebivalstva, da mesto Perast celo 95 %, od 7000 prebivalcev jih sedaj še 400 ni. Najhujši udarec za Boko je bila Napoleonova kontinentalna prepoved; 300 brodov je zgnilo tedaj Bokeljem. Z Benečani je bil dogovor, da dobi Boka popolno slobodo, ako razpade republika. Vsled tega niso bili posebno zadovoljni, da so prišli vsled mirovne pogodbe v „Campo Formio" l. 1797. pod Avstrijo. V zvezi z junaškim vladiko črnogorskim so zmagovali povsod proti Francozom, Avstrija je pa mirnim potom zapustila Boko. Še le po Tilsitskem miru, ko je izostala pomoč Rusije, posedli so Francozi po hudih bojih te pokrajine l. 1807. ter vladali tu do 1813. Istega leta so se uprli Bokelji v družbi s Črnogorci in pod vodstvom junaškega vladike ter oslobodili vso Boko. A že leto pozneje je prišel sem avstrijski general MilutinoviĆ ter posedel vsa mesta, a Črnogorci so morali zopet v svoje gore ter z višine gledati zeleno morsko obalo. Od tega časa smatrajo se Črnogorci kot pravi gospodarji Boke, in vedno zavistno gledajo avstrijsko posadko. Ker tudi l. 1878. niso dobili svoje morske luke, odvisni so glede trgovine od drugih držav ter se ne morejo razvijati slobodno.

Po odhodu Francozov se je trgovina zopet jela razvijati, a pravega napredka ni bilo, ker ni bilo več bogatih Benečanov. Trgovali so bolj na svojo roko, a hodili le po leti na morje, po zimi so se pa vračali v svojo naravno luko. Ko so se na morju pojavili parobrodi, Bokelji niso razumeli napredka časa. Trgovina, brodovi, vse je propadalo. Sosednji Črnogorci so navalivali na nje, a ni bilo več mogoče uspešno se jim braniti. Kar je bilo bogatašev, zapustili so svojo domovino ter se naselili v Trstu in Benetkah, manj premožni so morali ostati doma ter stražiti vse noči svoje hiše in cerkve. Šele leta 1869. so prestali ti napadi, ker se je vsled upora pravoslavnih Krivošijanov in Bokeljev pomnožila vojaška posadka. Nenavajeni delati, propadalo je vse tako hitro, da je dandanes skoraj sama revščina. A ostal jim je stari ponos. Doma stradajo, a nočejo tega pokazati. Vsaka hiša ima še svoj „salon" in sprejme te Bokelj, ako ga obiščeš, kakor kak plemenitaš sicer hladno a jako fino. Njegov salon je poln starinskega okrašenega orožja, lepih benečanskih zrcal in težkih turških preprog in plaht. Se ve, počasi že ena stvar za drugo natihoma izgine ter se spremeni v denar. Največ in najlepše starine so odnesli Angleži, ter jih tudi sploh dobro plačevali. Sedaj je boljših stvari že težje dobiti. Črnogorci se pridno naseljujejo in obdelujejo ali bolje izsesavajo malo rodovitno zemljo ob morski obali. V začetku so tudi dobili avstrijsko državljanstvo, a ker so v vojaški dobi rajši uživali prostost v svoji stari domovini, dosegajo jo sedaj jako težko.

Taka je dandanes Boka Kotorska, Da ni tam toliko avstrijske posadke, propadla bi tudi mesta Ercegnovi, Risanj, Kotor in Budva. Jedin tivatski okraj se je poprijel poljedelstva ter očividno napreduje, posebno ker se je pokojni admiral Sterneck zavzel za ta kraj z jako ugodnim in milim podnebjem ter deloval na to, da napravi tukaj drugo vojno luko, ker Pulj ne zadostuje za operacije proti jugu. Ker je za nove utrdbe v Boki odmerjenih precej milijonov ter se že tri leta pridno dela, bodo kmalu gradili novi arsenal. Velikansk park je začetek te nove luke. Rastline iz vsega sveta tukaj kaj lepo uspevajo, ker so v zavetju proti mrzlim severnim vetrovom. Ponebje je pa južno, v vsakem obziru bolj ugodno nego v Opatiji. Ko bi bila Boka zvezana s severom z železnico, bi Opatija imela že davno občutno konkurenco z blizo Ercegnovega ležečo Toplo, za katero se posebno zanimajo zdravniki dunajskega vseučilišča; palma datula raste tu na prostem brez zavetja. Trdnjavic pa vidiš po Boki in Krivošiji vse polno. Po vstaji so rastle ko gobe po dežju, a razun Gorazde pod Lovčenom ravno nad Kotorom niso posebne važnosti. Projektirane in v delu so sedaj tri večje utrdbe najnovejšega sistema na Oštru, na Vrmcu in na polotoku Luštici. Gorazda in Vrmac imata braniti navale od Črnegore, Luštica in Oštro pa braniti novo luko od morske strani.

(Dalje prih.)