Huda Luknja in njene podzemeljske jame: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 31: Vrstica 31:
v Pako. Ta znamenita podzemeljska votlina je: </br>
v Pako. Ta znamenita podzemeljska votlina je: </br>
<br>
<br>
[[Kategorija: Planinski vestnik]]
'''Zelena Peč.''' </br>

Od prejšnje jame greš nekoliko proti severu po cesti, potem kreneš na levo
(zahodno) strmo po gabrovju navkreber. V pičli ½ uri prideš do navpične bele
skale v gozdu, kjer je proti severnemu koncu zelo nizek vhod, da se moraš ob
tleh „po vseh štirih" plaziti. Ta votlina je precej široka na več strani in ima
mnogo primeroma visokih prostorov, ki so zvezani le z nizkimi predori, da se
moraš povsod plaziti iz oddelka v oddelek. Skoraj vse stene so prevlečene s snežno-
belo kapniško tvarino. Nahajajo pa se tudi razne tvorbe, kakor: grozdje, mah,
stalaktiti in stalagmiti. Obisk te jame sedaj nikakor ni prijeten, ker se obisko- <br>
valec naveliča sključene hoje in plazenja po trebuhu in po <br>
ilovičastih tleh po nekod. Ker te jame nisem mogel premeriti, da bi si napravil načrt, ne morem </br>
natančneje povedati, koliko ima oddelkov in kako so veliki. Ako bi se napravila
od ceste vijugasta pot do vhoda, vhod pa z drugimi predori vred povekšal, da bi
človek večinoma lahko raven hodil, potem bode „Zelena Peč" tudi zares ogleda
vredna. To delo bode zvršil najbrže g. J. Vivod sam.</br>
Še bolj severno od te jame se nahaja <br>
'''Pilenica.''' </br>
Vhod vanjo je zelo visok svod v navpični skali, pod njim obširen prostor,
v katerem vidiš do 2 m dolge stalaktite in stalagmite. Od vhoda greš vedno
navkreber med ležečim ali razmetanim kamenjem. Druga jama je tudi zelo pro- <br>
storna in ima več raznih rjavih kapnikov. Tretji oddelek je zelo podoben „koru"; </br>
odtod prideš v četrto manjšo jamo. iz nje vodi le ozek predor nizdolu. Dalje še ni preiskana, Zadnja jama je </br>
'''Špehóva Luknja,''' <br>

ki leži neki više nad nadvojvode Ivana jamo; videl je nisem sam. Pravijo, da je tudi precej prostorna. </br>
Vse imenovane podzemeljske jame se nahajajo na zahodni strani Hude Luknje. Ako bodo res železnico od Velenja dogradili do Spodnjega Dravberga,
kar že dolgo časa nameravajo, utegne romantična Huda Luknja <ref>Lepe fotografije o Hudi Luknji, zlasti pogled na nadvojvode Ivana spomenik in po njem
imenovano jamo je dobiti pri ravnatelju g, M. Helffu v Judenburgu na gorenjem Štajerskem, </br> </ref>) še bolj zaslo- </br>
veti in najti še več občudovalcev. Mnogo zaslug in hvale si je pridobil g. J. <br>
Vidvod, da je največjo nadvojvode Ivana jamo napravil dostopno in jo ohranil v narodnih rokah. Za to naj bi našel dostojno povračilo.
[[Kategorija: Planinski vestnik]]
[[Kategorija: Fran Kocbek ]]
[[Kategorija: Fran Kocbek ]]
[[Kategorija: Dela leta 1895]]
[[Kategorija: Dela leta 1895]]

Redakcija: 21:47, 27. marec 2019

Huda Luknja in njene podzemeljske jame, dne 25. decembra 1895. 1.
Fran Kocbek
Spisal Fr. Kocbek
Izdano: Planinski vestnik (1895), leto 1, številka 12, str. 177-181
Viri: dLib 12
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Vsakdo, ki se je vozil iz lepe Šaleške doline v Slovenji Gradec, se živo spominja romantične soteske, imenovane
Huda Luknja. Prikladnejšega imena ji naši pradedje niso mogli izbrati.

Od Velenja gredoč, vidiš na levo Šmartin in Škale, na desno grad Gorico(Eckenstein), za tem razvalino Šalek, na kateri je samo eden stolp še precej dobro ohranjen. Cesta te vodi dalje proti severu po ozki dolini, ki se čim dalje tem bolj zožuje, preteka jo pa potok Paka. Pobočja so na obeh straneh zelo strma, začetkoma še obrasla z gozdovi, potem pa jih pokrivajo navpične belosive pečine. Na zahod omejuje Hudo Luknjo visoko hribovje, raztezajoče se od Savinskih planin in Uršule som; v tem se vzdigujeta posebna vrhova, katerih vzhodno pobočje sega do ceste namreč Stropnik (860 m) in Smodilnik (923 m). Na vzhod pa jo omejuje pobočje Kozjaka, katerega najzahodnejši vrh je Špik (1107 m). Najbolj romantična je Huda Luknja pri vhodu od severne strani. Pri gostilnici
Simonovi se cesta deli: proti severu vodi v Slovenji Gradec, proti vzhodu (desno)
pa v Dolič. Odtod vidiš zahodno visoko na griču stoječo farno cerkev Sv. Vida, niže spodaj pa razvalino Waldegg, kjer so najbrže nekdaj gospodarili vitezi pleni- telji, prežečza skalami na mimo vozeče voznike. Od tega razpotja dospeš v 15 min. do prave divne Hude Luknje. Soteska je tako ozka, da ima samo potok Paka dovolj prostora v njej, cesta pa je vsekana v skalo. Na obeh straneh stoje bele in gole navpične skale do ceste ter groze vsak trenotek se odkrhniti in pokopati mimo gredočega potnika. Ta pogled je naj-
impozantnejši. Ta romantični del soteske se razteza še dobrih 5 minut : omejujeta
ga pa zahodno vrh Tisnik (783 m), vzhodno Pečovnik (793 m). Na vzhodni strani v skalnati dolbini je lep spomenik nadvojvode Ivana. Pravijo, da je že za Rimljanov vodila tod trgovinska cesta, katere pozneje niso nič popravljali, tako da je sčasoma izginil nje zadnji sled. Nadvojvoda Ivan, ta sloveči prijatelj alpskih dežel in prvi pospeševatelj tur-
istike iz presvetle cesarske rodovine, je v tretjem desetletju našega veka porabil
svoj vpliv, da so tod zgradili novo cesto, ki veže zdaj Šaleško in z njo Savinsko dolino z Mislinjsko in Dravsko dolino ter s koroško deželo. Hvaležni okoličani so postavili zategadelj poprej omenjeni spomenik, na katerem je bil pritrjen srebrn profil glave nadvojvode Ivana. Neki zlobnež ga je pa ukradel, in nadomestili so ga potem z bronastim.
Kmalu za spomenikom prideš na most. Zahodno zagledaš na strmi skali 6 m visoko leseno hišico, ki kaj lepo poveličuje idilično gorsko sliko. Sedaj za-
viješ v stran od ceste okoli te skale in hipoma stojiš pred velikanskim vhodom
v podzemeljsko jamo. iz katere buči potok Ponikva, ki se tukaj blizu ceste izliva
v Pako. Ta znamenita podzemeljska votlina je: