Huda Luknja in njene podzemeljske jame: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 64: Vrstica 64:
do 14 m visok obok; črez potok drži lesen hodnik. Takoj pri vhodu je votlina </br>
do 14 m visok obok; črez potok drži lesen hodnik. Takoj pri vhodu je votlina </br>
zelo prostorna in visoka. Prvi oddelek jame se imenuje „veliki dvor ali gostišče." <ref> Posamezna v narekovaje dejana imena navajamo tako, kakor jih je napravil lastnik
zelo prostorna in visoka. Prvi oddelek jame se imenuje „veliki dvor ali gostišče." <ref> Posamezna v narekovaje dejana imena navajamo tako, kakor jih je napravil lastnik
jame sam. </ref>) Tu se vrše veselice. Na južni strani je „klet". Koder vodi pot nad potokom.
jame sam. </ref>)
<br>
Tu se vrše veselice. Na južni strani je „klet". Koder vodi pot nad potokom.

so povsod položeni leseni podi, da hodiš vedno po suhem. Iz „velikega dvora" <br>
so povsod položeni leseni podi, da hodiš vedno po suhem. Iz „velikega dvora" <br>
prideš skozi druga vrata na pod pod ledom in pod most ali galerijo, ki se razpenja </br>
prideš skozi druga vrata na pod pod ledom in pod most ali galerijo, ki se razpenja </br>

Redakcija: 15:31, 28. avgust 2018

Huda Luknja in njene podzemeljske jame
Fran Kocbek
Spisal Fr. Kocbek
Izdano: Planinski vestnik (1895), leto 1, številka 12, str. 177-181
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Vsakdo, ki se je vozil iz lepe Šaleške doline v Slovenji Gradec, se živo spominja romantične soteske, imenovane
Huda Luknja. Prikladnejšega imena ji naši pradedje niso mogli izbrati.

Od Velenja gredoč, vidiš na levo Šmartin in Škale, na desno grad Gorico (Eckenstein), za tem razvalino Šalek, na kateri je samo eden stolp še precej dobro ohranjen. Cesta te vodi dalje proti severu po ozki dolini, ki se čim dalje tem bolj zožuje, preteka jo pa potok Paka. Pobočja so na obeh straneh zelo strma, začetkoma še obrasla z gozdovi, potem pa jih pokrivajo navpične belosive pečine. Na zahod omejuje Hudo Luknjo visoko hribovje, raztezajoče se od Savinskih planin in Uršule som; v tem se vzdigujeta posebna vrhova, katerih vzhodno pobočje sega do ceste namreč Stropnik (860 m) in Smodilnik (923 m). Na vzhod pa jo omejuje pobočje Kozjaka, katerega najzahodnejši vrh je Špik (1107 m). Najbolj romantična je Huda Luknja pri vhodu od severne strani. Pri gostilnici
Simonovi se cesta deli: proti severu vodi v Slovenji Gradec, proti vzhodu (desno)
pa v Dolič. Odtod vidiš zahodno visoko na griču stoječo farno cerkev Sv. Vida, niže spodaj pa razvalino Waldegg, kjer so najbrže nekdaj gospodarili vitezi pleni- telji, prežeč za skalami na mimo vozeče voznike. Od tega razpotja dospeš v 15 min. do prave divne Hude Luknje. Soteska je tako ozka, da ima samo potok Paka dovolj prostora v njej, cesta pa je vsekana v skalo. Na obeh straneh stoje bele in gole navpične skale do ceste ter groze vsak trenotek se odkrhniti in pokopati mimo gredočega potnika. Ta pogled je naj-
impozantnejši. Ta romantični del soteske se razteza še dobrih 5 minut : omejujeta
ga pa zahodno vrh Tisnik (783 m), vzhodno Pečovnik (793 m). Na vzhodni strani v skalnati dolbini je lep spomenik nadvojvode Ivana. Pravijo, da je že za Rimljanov vodila tod trgovinska cesta, katere pozneje niso nič popravljali, tako da je sčasoma izginil nje zadnji sled. Nadvojvoda Ivan, ta sloveči prijatelj alpskih dežel in prvi pospeševatelj tur-
istike iz presvetle cesarske rodovine, je v tretjem desetletju našega veka porabil
svoj vpliv, da so tod zgradili novo cesto, ki veže zdaj Šaleško in z njo Savinsko dolino z Mislinjsko in Dravsko dolino ter s koroško deželo. Hvaležni okoličani so postavili zategadelj poprej omenjeni spomenik, na katerem je bil pritrjen srebrn profil glave nadvojvode Ivana. Neki zlobnež ga je pa ukradel, in nadomestili so ga potem z bronastim.
Kmalu za spomenikom prideš na most. Zahodno zagledaš na strmi skali >/br> 6 m visoko leseno hišico, ki kaj lepo poveličuje idilično gorsko sliko. Sedaj za-
viješ v stran od ceste okoli te skale in hipoma stojiš pred velikanskim vhodom
v podzemeljsko jamo. iz katere buči potok Ponikva, ki se tukaj blizu ceste izliva
v Pako. Ta znamenita podzemeljska votlina je:

                                   Nadvojvode Ivana jama,

lastnina znanega rodoljuba, in narodnega prvoboritelja tamošnje okolice, g. Ivana
Vivoda v Doliču pri Št. Florijanu. Visoko nad vhodom se blišči napis jami[1] V leseni hišici biva poleti čuvaj, ki razkazuje in razsvetljuje jamo: v njej je raz-
položena spominska knjiga „Slov. plan. društva" v podpisovanje. Pri vhodu na
desno je napravljena pod skalnato streho še druga nova lesena koča (4 m široka in 8 m dolga), v kateri bode krčma.

Vhod v nadvojvode Ivana jamo je impozanten. V navpični skali se kroži
do 14 m visok obok; črez potok drži lesen hodnik. Takoj pri vhodu je votlina
zelo prostorna in visoka. Prvi oddelek jame se imenuje „veliki dvor ali gostišče." [2]) Tu se vrše veselice. Na južni strani je „klet". Koder vodi pot nad potokom. so povsod položeni leseni podi, da hodiš vedno po suhem. Iz „velikega dvora"
prideš skozi druga vrata na pod pod ledom in pod most ali galerijo, ki se razpenja
nekaj metrov (5—6 m) nad teboj. Na galerijo vodijo dvojne stopnice, na levo
„strme", na desno pa prideš po ovinku v „mokri kot" in potem po stopnicah
na most. Odtod je lep pregled votline. Daljnji večji prostor se nahaja na levi strani,
tako imenovano „nadstropje", kjer po „strmcu" dospeš na „višavo". To je zopet
večji prostor visoko nad potokom, kateri teče na desni strani globoko pod teboj.
Poprej je bil ta prostor neraven, a z razkopavanjem so ga precej poravnali, proti
potoku pa napravili leseno ograjo. „Višava" je 19 m dolga in 9 m široka in se
bode tudi rabila za gostišče. Severno od „višave" na drugi strani potoka vidiš
„veliki oltar", namreč razne like v strmi steni. Na južno stran se razprostira
še drug manjši oddelek; črez brv prideš v „mrzli kot". Odtod zlezeš po lestvi
na drugo galerijo: „na stražo" in k „rumenemu kapniku", ali pa s srede „višave"
po „globokih stopnicah" k „zalemu kamenju". Skale se namreč pri razsvetljavi
blišče, in lepe, bele kapniške stene nalikujejo zamrzlemu slapu iz kapniške vode.
Do sem sega še nekaj svetlobe od vhoda, dalje pa so vsi prostori popolnoma temni.
Skale stoje odtod malo vsaksebi, in komaj je toliko prostora, da so napravili brvi
nad vodo. Pod teboj pa grozno vrešči potok in dela skakalce. Od „odra" prideš
v „vreščeči kot", kjer je na desno „prižnica", potem nad „vrtince", v „predor"
in v „tesni kot", odkoder se bližaš „slapu", kjer pada voda 9 m visoko v tolmun.
Voda buči s tako silo, da te izpreletava strah in groza. Pri slapu stoje mostovi
11 m nad vodo ter vodijo do „okna", to je širji prostor kakih 80 m v stran
od slapa, kjer je lepa stena od kapnika. Pod slapom je globok kotel. Od vhoda
do slapa je 212 m.
Neumorno delavni lastnik g. J. Vivod je preiskal še jamo nad slapom. Po
lestvah prideš 5—6 m više nad slap med tesnimi stenami. Odtod lezeš 25 m daleč
po skalah na obe strani, voda pa globoko pod teboj šumi. Potem greš zopet nizdolu
k vodi in kakih 25 m naprej med tesnimi, 1 m širokimi skalami po naloženih
brunih in deskah. Zatem je 20—25 m visoka skala, ki jo je voda ostro izjedla,
da je podobna belim skalnatim oltarjem. Po skali pa ne drsi nič vode. V stranskih
kotih se nahajajo lepi kapniki. Ta pot od slapa naprej je precej težaven, toda
zanimiv za turiste. Ako bi se spravil potrebni les še naprej, mogoče bi bilo priti po
jami skozi goro celo do kraja, kjer ponicuje Ponikva. To bi bilo jako zanimivo.
Vsekakor torej svetujemo lastniku g. Vivodu, naj bi napravil jamo dostopno, kolikor
daleč je sploh mogoče, kajti s tem postane toliko zanimivejša, in ljudje jo bodo
še rajši ogledovat hodili.
Večkrat omenjeni potok Ponikva*) izvira pod Metulovim vrhom (813 m)**),
teče kake ½ ure, potem pa na Koprivških jamah ponikne in v spodnjem teku
preteka nadvojvode Ivana jamo.

[3] [4]
Žal, da ta jama nima še več slikovitih kapniških tvorb: a veliki prostori
in po njih zdaj dvigajoči, zdaj znižujoči se poti, razne dvorane in soteske nudijo
zanimive slike. Zlasti pa napravi žuboreči potok in močni slap s svojim šumom
na obiskovalca velik vtisk. Romantična votlina utegne torej dobiti mnogo obisko-
valcev, vabile jih pa bodo nemalo tudi nalašč prirejevane veselice.
To tudi želimo lastniku, ki je izredno veliko žrtvoval, da je napravil jamo
dostopno, za kar mu bodo vsi prijatelji podzemeljskih jam hvaležni. Nadvojvode
Ivana jama bo vedno posebna znamenitost Hude Luknje.
Nekdaj so v tej jami prebivali tudi jamski medvedi (ursus spelaeus). Od njih
je našel g. J. Vivod 2 zoba. *)
Iz Velenja se z vozom dospe do nadvojvode Ivana jame v 1 uri. peš v 2
urah, od Slovenjega Gradca pa z vozom v 1 ½ uri, peš v 3 urah.
Druga podzemeljska jama je

                                                            Zelena Peč. 

Od prejšnje jame greš nekoliko proti severu po cesti, potem kreneš na levo
(zahodno) strmo po gabrovju navkreber. V pičli ½ uri prideš do navpične bele
skale v gozdu, kjer je proti severnemu koncu zelo nizek vhod, da se moraš ob
tleh „po vseh štirih" plaziti. Ta votlina je precej široka na več strani in ima
mnogo primeroma visokih prostorov, ki so zvezani le z nizkimi predori, da se
moraš povsod plaziti iz oddelka v oddelek. Skoraj vse stene so prevlečene s snežno-
belo kapniško tvarino. Nahajajo pa se tudi razne tvorbe, kakor: grozdje, mah,
stalaktiti in stalagmiti. Obisk te jame sedaj nikakor ni prijeten, ker se obisko-
valec naveliča sključene hoje in plazenja po trebuhu in po
ilovičastih tleh po nekod. Ker te jame nisem mogel premeriti, da bi si napravil načrt, ne morem
natančneje povedati, koliko ima oddelkov in kako so veliki. Ako bi se napravila
od ceste vijugasta pot do vhoda, vhod pa z drugimi predori vred povekšal, da bi
človek večinoma lahko raven hodil, potem bode „Zelena Peč" tudi zares ogleda
vredna. To delo bode zvršil najbrže g. J. Vivod sam.
Še bolj severno od te jame se nahaja

                                               Pilenica. 

Vhod vanjo je zelo visok svod v navpični skali, pod njim obširen prostor,
v katerem vidiš do 2 m dolge stalaktite in stalagmite. Od vhoda greš vedno
navkreber med ležečim ali razmetanim kamenjem. Druga jama je tudi zelo pro-
storna in ima več raznih rjavih kapnikov. Tretji oddelek je zelo podoben „koru";
odtod prideš v četrto manjšo jamo. iz nje vodi le ozek predor nizdolu. Dalje
še ni preiskana,

[5]
Zadnja jama je

                               Špehóva Luknja, 

ki leži neki više nad nadvojvode Ivana jamo; videl je nisem sam. Pravijo, da je
tudi precej prostorna.
Vse imenovane podzemeljske jame se nahajajo na zahodni strani Hude
Luknje. Ako bodo res železnico od Velenja dogradili do Spodnjega Dravberga,
kar že dolgo časa nameravajo, utegne romantična Huda Luknja *) še bolj zaslo-
veti in najti še več občudovalcev. Mnogo zaslug in hvale si je pridobil g. J.
Vidvod, da je največjo nadvojvode Ivana jamo napravil dostopno in jo ohranil v
narodnih rokah. Za to naj bi našel dostojno povračilo.

  1. Okrajno glavarstvo v Slovenjem Gradcu je z odlokom z dne 22. julija 1895. |, št. 11854, dovolilo obiskovanje jame, ker je nje lastnik napravil vse varnostne priprave, katere je zahtevala komisija; tudi je dovolilo pobiranje vstopnine, ki znaša za I razred 50 Kr. in svetilnica 10 kr., za II. razred 20 kr. in svetilnica 5 kr. Posebna razsvetljava ("20—30 luči) stane 1 gld. — Lastnik jame misli tudi vpeljati električno razsvetljavo ter vsako leto prirediti tri veselice, in sicer: prvo binkoštni ponedeljek, drugo dne 5. julija in tretjo 23. avgusta. Pri veselicah bodo sodelovali pevci bralnega društva v Doliču, godba in tamburaš. Preskrbljeno pa bode tudi za jedi in pijačo.
  2. Posamezna v narekovaje dejana imena navajamo tako, kakor jih je napravil lastnik jame sam.
  3. Na spec. karti napačno „Huda luknja potok".
  4. Na spec. karti napačno „Metuld vrh".
  5. O najdbi enakih zob poroča tudi J. C. H, v „Touristu", 1879, št. 17., str. 4.