Stran:Zivotopis Frana Erjavca 1889.djvu/18: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Pywikibot touch edit
Pywikibot touch edit
 
(ni razlike)

Trenutna redakcija s časom 03:17, 8. avgust 2018

Stran ni lektorirana

novo frazo, nov izraz iz narodovih ust. In tako je na­bral tisto neprecenljivo jezikovno gradivo, katero je več let priobčeval v Matičinem letopisu »Iz potne torbe«  (v Matičinem letopisu l. 1875., 1879., 1880. in 1881.) in s katerim je tako lepo obogatil slovenski slovár in slovensko frazeologijo.

»Na takem potovanji«, kakor piše gospod Simon Gregorčič (n.n.m.), »pripetila se je Erjavcu marsikatera smešna: Gospod Matija Sila popisal je v Goriški »Soči«, kako ga je star kraški ovčar imel za kakega uradnika od davkarije. Erjavec je stopil k pastirju in dejal prijazno: »No, očka, povejte, kako se pravi vašim ovcam!«  A pastir je le omecaval in na ponovljeno vprašanje rekel, da ne vé, da ovce niso njegove, naj gre gospod vprašat gospodarja dol v vas. Bal se je možiček, da mu gospod ovce popiše ter da mu bode več šteti za davke.

V njegovih beležkah pa sem naletel na to (pisano je hrvaško): V B. (imena ni moč natanko čitati) sem bil v gostilni z židovi (judi). Dobro so bili rejeni in potni. Jedli so bržole s česnom, brisali si z malimi prtiči, ali ne samo parfimiranih ust, ampak ves obraz in čelo. Potlej sem videl, kako je točaj s stoičnim mirom prtiče spet spravljal, umazane in s potoni nakvašene. Zdaj šele se mi je zasvetilo, odkod ta čudni duh v prtičih, ne kisel, ne rezen, ne žaltov, nego od vsega tega nekaj. Tedaj sem sklenil, na poti nikoli ne upotrebovati prtičev. — Bog zna, ali je moje vedenje ali moja oseba taka, vsi so mislili, da sem trgovec ter me potegnili v svoj pogovor. Strašno jih je hudo imelo, ko nikakor niso mogli izpipati iz mene, s čim tržim. Vsi so me od strani gledali, vsak je videl v meni — konkurenta. Vprašali so, ali kupčujem z lesom, ali z jezicami, ali s cunjami ali z zajčjimi kožami i.t.d.? Napósled sem se jim razodel. Niso mogli verjeti, da bi polže i.t.d. pobiral. Gotovo, da jih dobro prodajem; ali je kako društvo za tako kupčijo ali kali? Napósled niso vedeli, ali bi mi verovali ali ne. Tedaj gre jeden njih vèn in prinese vejico neke rastline: ali jo poznam, in čemu je dobra? Smejéč se, povem nekaj. Sedaj pa vsi v mé: »Gospod doktor, moje dete ima grižo, mojo punčiko krč lomi, mene po ušesih trga — katera bilka