En dan ženin

En dan ženin Josip Ogrinec

Smešljivka iz narodnega življenja.

Izdano:	Slovenski narod, 130—143, 145 1876.
Viri:	dLib 130,
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Na kratko — necega večera popade Poskočeka misel, da se hoče oženiti! Po pravici govoriti: take muhe so mu uže večkrat rojile po glavi, zlasti vselej, kadar je srečaval kako zalo dekle. Ali s tako nestrpno silo poprijela se ga nijso še nikdar, kakor nocoj. Nocoj pa, ko se skobalji v široko in nekaj mrazotno postelj ranjcega očeta in matere — saj njima bog dobro daj onkraj! — stopa mu na vso moč živo in trdo pred dušo: kakó čudno dolgočasno namreč je to, ko je človek na svetu takó sam, takó sam! Sam — in vendar ima tudi nekaj svojega selišča na tej božjej zemlji. Ima še dosti čedno bajtico, lani vso z nova prekrito; pred domačijo sadni vrtič, obsajen s cepljenim drevjem: pod tem zelnik in nekaj njivice za krompir, repo, korenje, sem ter tja kako bučo ali kak drug sadež, in tudi gost plevel rad raste, ki bi dobro bilo, da bi opulila ga kaka vajena ženska roka, ko bi bila! V hlevci mu stojita dve kozi in pomeketavata, in domači zajci redé. Na gredih dva para golobov leže mladiče, in dve kokoši — bogvé, kje ti imata gnezdo in pa jajca? Sam bi moral iskati jih, sam, kar z gola sam skrbeti za vse drugo! Sam pleti po njivi, sam mlezti, sam nositi drva in vodo, sam kuhati, pomivati in prati, sam rahljati si trdo postelj, sam vlegat se spat! Vse sam! In kaj pa ima od tega, kaj ga pa čaka zato, da je tako sam? O dobro vè, dobro! Dokler živi, žulji krvavi na dlani; in po smrti, ko ne bo svojih imel nikogar, komur bi zapuščal: bodo ti nevoščljivi lakomni sosedje, ki uže zdaj od vseh stranij prežé na to ubogo ped njegove zemlje, trgali se za njegovo lastnino in mastili se ž njo, ali pa vzame jo cesar! In torej nij prismojen, da le jeden dan tako samotari? — Nič, če ima voda goreti, to mora biti kako drugače!

Poskoček se jezno in trdne volje prevrne po plevnici, da postelja zaškriplje, in zaspi.

Spečemu pridejo prijetne sanje, da nikoli še tacih! Vso ljubo noč se mu natvezuje, kakor da je uže oženjen: da ima vso prisrčno "babico", kakor bi si človek le zmislil jo; da mu ravno šiva srajčin rokav, ki ga je bil sinoči pred pečjo nateknil burkljam na rogelj in raztrgal; on sam pak — sveta mamka božja ti ga vé, kako in kod? — da pestuje tudi uže ljubega otročička v naročji, ki mu zdaj, glej, ravno omahuje s kolén, da bi pal.

Hlastne z rokami pristreč ga, ubere pa le pinjo, sinoči postavljeno tu na polico zraven postelje, da se zviškoma prekucne na njega in mu smetano pocedi na obraz.

Poskoček rine po konci. Tu vidi polijo! A kaj je njemu za pinjo kozje smetane? Imel je vendar sanje, da še zdaj prebujen lehko vidi, kako žive in resnične! Kaj pak, — sam bog mu namiguje po njih, naj se ne kesa, do česar se je bil odmenil sinoči, nič druzega! Da, da, delal bi celo napačno, ko bi po vsem takem in tem oprezoval le jeden dan še! Za to, najbolje je, — kar napravi se, pa ženit!

Kaj se ne more? O Šentilovem jih bo še le štiri in trideset — kali? Trden je še, da se gre metat z vsacim! Da malo švepa na levi, kaj pa zato? Če je Čohán tam pred pustom oženil se, tist Čohán, ki jih ima pol sto uže na hrbtu, in ki ga "božja" meče vsak teden časi še po dvakrat — pa bi se on ne mogel?! O lehko, prav lehko se! Saj, kaj pa je? Hlače ima, bajto ima,poišče le še si "babe" pa je!

Čakaj, ali pa to tudi pojde tako z gladka? Ali se mu nij tam predlanskem, ko mu je ženitev tudi nekaj huje brodila po glavi, soseskin župan nekaj opehoval in pa repenčil se "cerkmošter"? Sta, sta onegavila se nekaj; toda, le nikar naj ne mislita: nobeden jih ne bo povpraševal, če se sme ženiti — nobeden! Šentaj, pa res! kaj je pa kateremu mari, ali Poskoček ima babo ali ne?

No pa, da potlej, ko bode treba uže zaukati ne bode zopet kak neješčnik otresal jezika pa delal zadrževalnih zmešnjav, pové to vendar popred še županu, da bo sit! oni, tisti suhohlači "cerkmošter" če hoče, pa naj glavo postavi po konci!

II.

Ravno se je rosa jela sušiti, ko Poskoček uže kar po ženinski namršen hlastne Črez prag. Tu pri belem solnčnem dnevu se še jedenkrat ogleda kakšen je kaj? Sname klobuk, če nij kaj pomečkan, kuštrav ali osmečen? Dober je! Z rokavom pogladi kocine po štuli, pa ga zopet pokrije malo bolj po strani na uho. Ruto za vratom ima po novem zavezano po prsih se mu gumbi blišče, hlače ima nekaj opisane doli po stegnih, in s tisto zvrneno smetano namazane golenice se mu prijemljejo méč in kolén, kakor le vlite nanj. Nič mu nij reči od vrha do tal! Kaj pa, če ima levo nogo malo krajo? pa ima desno za to malo daljo! He, vsaka bo rada imela ga, vsaka, le katero bo hotel.

Kakor vsakrat, kadar je imel na kako daljšo imenitnejo pot kam, tako tudi zdaj po tem povoljnem premišljevanji postopi tijá konci bajte pogledat po vremenu. Neke male meglice po jasnem gredó po jugi, pa jih gorenjec doli obrača. Dežja ne bo, ne! No pa, če tudi je kaka kaplja, stopi pa pod streho kam. Saj denar ima pri sebi in tako suh tudi nij ne, da bi si ne mogel privoščiti ga požirek!

No, zdaj pa kar — čakaj, ali ima soboj pa tudi vse druge potrebne reči: tist nož s kresalnim hrbtom, ki ga je bil pred sedmimi leti kupil na božjej poti? mošnjak za tobak? gobo in — šment! kar zdi se mu, da nekaj pak je vendar-le še pozabil! Ali kaj? Rine z rokami v hlače in polagoma stopaje, pa kvišku gledaje tijà pred soboj dolbe in dolbe po žepih pa — kar, kar ne more si domisliti, kakovega zlomka da bi mu menda še manjkalo?

»O, kadar mi bode treba, pa se uže spomnim!« šepne kakor v sanjah in brez daljnih ovinkov hitro rine navzdol po stezi. Čuti se tako čudno lehkega, kakor le kàj. Zdi se mu celo, da denes tudi nekaj menj švepa nekako? Ali mu je leva nekaj porasla kali? Naj bode, kakor če; vesel je pa zdaj še bolj, in volje tudi take, da bi najraje le ukal. Grede poleg županove meje izdere kol iz plota pa po božjem zraku enekrati oplete ž njim kar tako za korajžo; potlej, da kdo hud ne bo, zapiči ga nazaj, in —

Hlapec blizu tam je videl ga in zareži nad njim:

»Kaj pa krehaš plot, in biješ tako okolo sebe? Ali greš na boj?«

Poskoček so ustraši, da v naglici res ne vé, kako bi se izmotal; pa gleda, zija in molči.

Hlapec, ki je v tem natančneje ogledal ga, kako je našopirjen, reši ga iz te hude zadrege, rekoč:

»Hej zlomek! saj si, kakor bi se šel ženit?«