O pilotu v zrakoplovu št. ...: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Tjašica (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 4: Vrstica 4:
| izdano= ''{{mp|delo|Kres}}'', 1/7 ({{mp|leto|1922}}), 117–119
| izdano= ''{{mp|delo|Kres}}'', 1/7 ({{mp|leto|1922}}), 117–119
| vir= {{fc|dlib|T7I798WS|s=all|dLib 7}}
| vir= {{fc|dlib|T7I798WS|s=all|dLib 7}}
| dovoljenje= javna last
| dovoljenje= CC-2.5
| obdelano=4
| obdelano=4
}}
}}

Redakcija: 12:21, 5. december 2017

O pilotu v zrakoplovu št. ...
Anton Podbevšek
Izdano: Kres, 1/7 (1922), 117–119
Viri: dLib 7
Dovoljenje: Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Attribution-ShareAlike 2.5 Slovenia
Stopnja obdelave: To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

Igračke iz mojih detinskih let.


Tihožitje.

Jegulja: »Skril se je med vrbje pretkani kačji pastir?«
Veverica: »Čuješ trkanje ob drevo — žolna se je spravila
nad žir?«


V jutru.

... Gledal sem ptiče, ki so se prišli kopat v reko,
in so potem oživljeni zleteli proti nebu.


V oživljeni temi.

_ _ _ _ _ _ _ _ _ _
Sanjal sem na samotni klopi in ko sem odprl trudne svoje
oči,
svetila med raztrganim je drevoredom, nedaleč proč od
mene,
električna obločnica.
(Zdelo se mi je, da je med drevjem skrit našemljenec
s svetiljko v roki.)


Raketa o polnoči.

»Ali sem večno padajoča zvezda?«
»Si, in tvoja je tudi cesarska cesta.«


Romanca o kurtizani. (Ob mojem 16. letu.)

Noč je.
Vetrič veje kakor bi sanjal in tema ovija tvoje noge
otročje.
Pri meni si.
Deklič ti moj, sloneč na mojih prsih, tabernakel svojega
srca odkleni si!
Rožmarin zeleni.
V zraku se zibljejo beli golobčki in nad njimi jastreb leti.
»Živeti hočem!« spreleti te kakor električni tok.
»O, ti moj Bog!«
Tvoje srce slišim tolči.
»Ljubim te!« šepečem in z mehko roko zastreš mi ustna:
»Molči!«
»Pripoveduj!« poljubi tvoji govore.
Deklič ti moj, le smehljaj se in mi kaži svetle zobe!


Na vožnji.

V noči se peljem z brzovlakom.
Potniki večinoma spe. Vlak drvi, kakor obseden,
začrtano svojo pot.
Vsa lokomotiva je v iskrah in dimu in kadar vriskne,
so žvižgi podobni izproženemu torpedu.
Tudi jaz drvim začrtano svojo pot in vriskam z vlakom!


Šel sem mimo neke vile.

Ali ni zapel razposajen slavček v smrekovem vrtu, češ,
glejte mene angleškega lorda?!
Najbrž je zopet mislil (včasih ni imel niti ene misli), kdaj
ga zavijejo bele roke v mrak morda?


Večer v velikem mestu.

Ogrnjen v črn plašč, korakam s poskakujočim mozgom
po ulici razsvetljeni in ljudstva polni.
In zvoni električna, drveča v rdečih lučih, in slišim,
da pozvanja tudi v oblačnih srcih.
O, in zazdim se, da sem jaz ta električna, ki gre
kakor klin in pred katero se vse umika!
In zavijam v proslule ulične vrtilnice in se veselim, —
ker nima nobeden mojega obraza!


Rdeča kletka.

V kletki imam sokola.
Trudno poveša peroti sive, samo bistre oči mu žare.
V mraku pa zaigram na kitaro, zapojem in pozabljam na
solzne te zemlje gorje bleščeče.
Sokol buta s prsimi in glavo ob stene in se zaletava s perotmi
sivimi zopet ob stene — rosno rdeče.


S puško v rokah hitim v daljo.

... In se bliskovito mečem na dan skozi srčni svoj vrelec
... in kjer priletim ob tla (najprvo z dušo in potem s
telesom),
se postavim zopet na noge, jaz — ostri strelec.


Na širokem morju mornarjeva dumka v jutru, ko je padla
slana na zelene travnike. (Ki se mu je zdela kakor cis na
violini.)

Čez obzorje so se vlekle megle:
»Odpiraj kamrico, dekle!«
Posijal je mesec in so se do nagega slekle:
»Odpiraj kamrico, dekle!«
Oblačilca v rokah, so proti vzhodu stekle:
»Odpiraj kamrico, dekle!«
Blagoslavljal sem jih demimondke ubegle:
»Odpiraj kamrico, dekle!«
Ob jutranji zarji so našle naju pijana te megle:
»Odpiraj kamrico, dekle!«


S sprehoda.

»Kam?«
»Nad zvezde in zrak, ki je poln opojnih gospodičen megel,
in jih plodim, da izkrvavim in jih več ne spoznam.
Porednice kratkokrile me zadrgnejo v svojih kodrastih las
šumečo svilo
in me ne spuste iz svojih gosto natkanih mrež.«
»Jež!«
»Volkodlak vas potiplji, le brijte norca iz mene, vse me
boste nekoč zapustile,
vem pa, da mi bo ostala samo ena zvesta!«
»Ah, povej nam človek, katera ti je o zvestobi zapela?«
»Vitka je kakor topol, srebrnolasa kakor breza, črnooka
kakor noč, beloroka kakor dan, rdeči tulipani pa so
jo krstili za ženo belo.«
»Ta je tvoja nevesta?!«