Potni spomini na Logarsko dolino: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
brez povzetka urejanja
 
Čarobni pogled me je omamil. Čisti gorski zrak me je osvežil. Bil sem mahoma spremenjen; postal sem čisto drug človek, ki pozabi na vse posvetne sitnosti. Stal sem v velikem in veličastnem temeljnu prirode ter strastno vžival gorsko lepoto. Vsi nebotični vrhovi so žareli v večerni zarji, katere barve so se izpreminjale od minute do minute v najfinejše nijanse najlepših barv. To je treba samo videti, popisati se ne da. V »Slovenki« je leta 1902 priobčil Mozirski lepo pesem;
 
 
<poem>
 
V koči me je presenetila mlada, brhka, lepa, a malo ponosna oskrbnica. Postregla mi je prav prijazno in dobro. Prelistujoč spominsko knjigo sem našel, da so bili turisti pred menoj silno zaljubljeni v Vero; tako je ime oskrbnici Navadni prozajični ali sila praktični ljudje in med njimi celo trgovci, so postali »poecijo« ter zajahali Pegaza. Predmet opevanja je bila seve Vera. Jaz bi se ne bil mučil v potu obraza v kovanju narodnih verzov, ampak bi zapisal tako, kakor pravi Stritar v eni svojih povesti: bila je tako lepa, kakor mati božja v velikem oltarju. Ako toraj trgovec, ki najbrž nima vseh slovenskih pesnikov, pesnikuje, je to neovrgljiv dokaz, da mu je ljubezen strašno zavrela in si dala izliva v okorni pesnitvi. Prav je imel naš Aškerc, ki je 14. sept. l. 1898 v to spominsko knjigo zapisal sledeče verze:
 
 
<poem><b>Spominske knjige poetom!</b>
 
Krasna je hoja po Logarski dolini, ki se neopaženo polagoma vzdiguje. Razprostira se od Plesnika skoraj proti jugu 1 uro daleč, potem se zasuče proti zahodu, kjer je veličastven sklep doline. Ko sem med potoma občudoval Ojstrico, Planinšco, Škarje, raztegnjeno Planjavo, Kamniško sedlo in Brano, sem ob zasuku doline zagledal Tursko goro. Štajersko Rinko in Mrzlo goro. Na koncu doline je navpična gola stena s krasnim slapom pod Rinko, nad njo pa gorska stopica Okrešelj. Dobro napravljena in rdeče-modro zaznamovana pot me privede do slapa v eni uri v Frischaufov Dom na Okrešlju.
{{prelom strani}}
Ta pot je zelo romantična. Pri slapu prekoračimo na levo potok in po vijugastem strmem potu obidemo navpično rdečkasto skalo. Zgoraj dospemo po brvi v drugo, kjer stopamo med velikimi kladami navzgor ob neprestano žuboreči vodi. Na desni strani nas raz nedostopnih skal pozdravljajo krasne očnice, na levi strani pa zapazimo 6 virov, kjer voda vre iz strmega pobočja in teče po zelenem mahu v strugo. Gornji in največji vir ima mrzlo vodo (2 stop. C).
 
Frischaufov dom je krasno urejena hiša, v kateri sem se takoj čutil čisto domačega. Našel sem prijazno družbo turistov in letoviščarjev, med njimi tudi gospo iz Gornjegagrada Stremšnico, ki mi je pripovedovala z veseljem, da pride vsako leto na več dni v ta planinski raj, kjer si okrepča izmučene živce v svežem, gorskem zraku ter pozabi na vsakdanje trpljenje gospodinje. Letos je šla najpoprej na Korošico, Ojstrico in Planjavo ter prišla raz Kamniško sedlo tu-sem. Pod Planjavo se je zbala snežišča, a njeni spremljevalci so napravili s planinskimi palicami ograjo, vlekli so talage in šlo je dobruo. Na snežišču je treba previdnosti. Nedolgo poprej je na istemu snežišču spodrsnilo nekemu dijaku, ki je neprostovoljno drčal navzdol in se močno potolkel. Sicer pa je gospa korajžna in je pripovedovala, kako je neki mariborski renomirani turist dr. B. s cepinom lazil po vseh štirih raz Ojstrico, dočim je ona šla po človeško navzdol. Vsa čast taki turistinji! A še nekaj mi je ugajalo. Gospa je najraje sedela kje pri koči s knjigo v roki ali pa si ogledovala lepe planine. Uživala je zares planinski svet. Kaka razlika je bila to proti družbi, ki je dospela popoldne. Komaj so prišli, so se pred kočo vsedli ter pili in kvartali, razgled po gorah jim je bil menda deveta briga.
 
Oskrbnica Marička je bila prav postrežljiva. Ker je bila sama, je bila pač počasna in je bilo treba dolgo čakati na jedila. Sicer pa so tudi stranke, ki so kar zasedle ognjišče in za se kuhale, zagrešile zakasnitev kosila. Jaz se rad pogovarjam z oskrbnicami, ker se marsikaj zanimivega zve. O napitnini sicer ni povedala, kakšne svote dobi navadno, ali od neke dame je znašala 20 vin., ker ni mogla od računa dati nazaj. Takšna radodarnost je smešna! Nagovarjal sem jo, naj podvojeno napitnino po pošti vrne.
 
Ko sem ponoči že sladko spal, zaslišim ropotanje na vrata in klicanje. Ob I. uri ponoči je primahal dijak s Kamniškega sedla ter nas vse speče turiste vzbudil.
 
Drugo jutro ga vprašam, zakaj je prišel tako pozno, pravzaprav tako zgodaj, ali je bila Kamniška koča prenapolnjena, nakar mi odvrne, da ga je lepa mesečna noč napotila na ponočni izlet. To je pa vendar prebedasto, kaj vse nekateri dijaki počenjajo v planinah. Radi tega, če ga luna trka, pa morajo vsi turisti v koči trpeti. Proti takim prismodam naj bi S. P. D. strogo nastopilo.
 
Ogledal sem si tega sitneža. Nosil je naočnike, hlače pa so imele na onem delu, kjer hrbet svoje pošteno ime zgubi, dve veliki, beli, okrogli lisi; skozi luknje so se svetile spodnje hlače. Imel je torej prdi in zadi naočnike. Prehodil je v počitnicah vse naše planine in bil že isto leto večkrat na Okrešlju. V Triglavskem pogorju pri Triglavskih jezerih ga je ujela laška vojaška patrulja in ga peljala v Trento. Ker so bili čevlji popolnoma podelani, so mu podarili druge nove, potem so ga peljali čez Triglav in oddali na Kredarici. Pri svojem gorskem postopanju je slučajno prišel do novih gorskih čevljev. Ta dijak je živel tja v en dan kakor cigan. Če je staknil kako družbo, je hodil za njo kakor psiček, dokler se mu je ljubilo, potem jo pa zopet mahnil kam drugam.
 
Čeprav v planinah ni pošte, vendar se dogodki v posameznih planinskih kočah hitro zvedo, ker turisti oskrbujejo poštno zvezo. Veliko smeha je povzročila novica, kako je nastopila oskrbnica v koči na Korošici. Tja so prišli 4 Nemci in 2 dami iz Tržiča ter so nemško govorili z oskrbnico. Ta pa jim pravi: »Govorite z menoj slovensko; jaz ne znam nemško. V Jugoslaviji se govori slovensko. Če vam ni prav, pa pojdite drugam.« Te besede so učinkovale. Obe dami sta znali naenkrat slovensko, samo pravi Nemec ne. Oskrbnici so dali riža, naj jim napravi rižoto. Ker oskrbnica še ni nikdar kuhala rižoto, jim je riž skuhala kar na prežgani juhi. O da bi videl obraze, kakšne so delali! Zato so se gospodje upravičeno jezili na dami, zakaj niste sami napravili rižote.
 
Zvečer smo sedli pred kočo in občudovali planinski svet. Lega planine na Okrešlju je zares krasna ter prija ne le prijatelju nežne, ljubeznive pokrajine z zeleno trato, pretkano z raznimi živobojnimi planinskimi cvetkami, ampak tudi ljubitelju divje-romantičnih prizorov, zlasti kadar zadnji žarki zahajajočega solnca zlaté fantastične tvorbe planinskega okrožja.
{{prelom strani}}
4.933

urejanj

Navigacijski meni