Potni spomini na Logarsko dolino: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
brez povzetka urejanja
 
Piskernikovo zavetišče je bilo še pred kratkim nemška trdnjava celjskih Nemcev in nemčurjev. V Celju so mi znanci pravili, da so celjske nemške družbe zasedle kočo za več tednov. Zato so slovenski turisti dobili le poredkoma prenočišče, a izzivalno vendarle Nemcev jim je isto še bolj oskutilo. Hvala Bogu, da je naš narodni preobrat odnesel tudi nemško trdnjavo v eni najlepših slovenskih planinskih dolin.
 
V koči me je presenetila mlada, brhka, lepa, a malo ponosna oskrbnica. Postregla mi je prav prijazno in dobro. Prelistujoč spominsko knjigo sem našel, da so bili turisti pred menoj silno zaljubljeni v Vero; tako je ime oskrbnici Navadni prozajični ali sila praktični ljudje in med njimi celo trgovci, so postali »poecijo« ter zajahali Pegaza. Predmet opevanja je bila seve Vera. Jaz bi se ne bil mučil v potu obraza v kovanju narodnih verzov, ampak bi zapisal tako, kakor pravi Stritar v eni svojih povesti: bila je tako lepa, kakor mati božja v velikem oltarju. Ako toraj trgovec, ki najbrž nima vseh slovenskih pesnikov, pesnikuje, je to neovrgljiv dokaz, da mu je ljubezen strašno zavrela in si dala izliva v okorni pesnitvi. Prav je imel naš Aškerc, ki je 14. sept. l. 1898 v to spominsko knjigo zapisal sledeče verze:
 
<poem><b>Spominske knjige poetom!</b>
 
Velikani planinski Solčavski sloveči!
Kaj ljudij zarad vas se pač tod ponesreči!
Marsikdo, ki vam čudit se semkaj primaha,
Ves navdušen kar Pegaza smelo zajaha;
Ker to prišlo je v modo,
Rad zapel bi vam odo.
Toda jedva se parkrat s konjičem zasukne,
Oh, že žalostno s sedla sirota vam smukne!
On nosá si in reber sicer ne pobije,
Ni krvi on rudeče prav nič ne prelije —
Le črnila par kapljic po verzih razlije,
Oj, ve bukve pa nemškega društva spominske,
Mnoge take nesreče ste priča planinske!</poem>
 
A tudi domačinom, ki imajo lepoto planin vsak dan pred seboj, ni otopel čut za lepoto, zlasti žensko. To so mi dokazovale razglednice, katere sem nosil s seboj, kajti pošto med Solčavo in Piskernikovim zavetiščem opravljajo od slučaja do slučaja turisti brezplačno. Domačini, služeči pri vojakih, so pošiljali Veri srčkane pozdrave.
 
Zelo srečna je bila misel Savinjske podružnice SPD., da je Piskernikovo kočo opremila z lepo oskrbnico, ki je postala privlačna sila, pravcati magnet. — Marsikateri turist je prišel opetovano v Logarsko dolino, da se naslaja v bližini lepe devojke. Drugi so zopet ostali v koči po več dni, ko bi drugače kmalu odkurili drugam.
 
Prijazna oskrbnica mi je marsikaj pripovedovala o željah in navadah raznih turistov. Tako nekateri zahtevajo v planinski koči stvari, ki se dobe le v boljših hotelih. Smešna pa je razvada nekaterih pijancev, ki nalašč potrupijo kozarce. Čeprav jih morajo drago plačati, bi lahko ta neumnost postala za kočo usodepolna, da je nazadnje brez kupic. Taki družbi bi svetoval, naj poprej pokupi kozarce pri Strupiju, potem lahko razbija svoje kozarce, kje in koliko hoče.
 
Oglasil sem se tudi pri kmetu Plesniku. Pogovarjala sva se o razvoju turistike v Logarski dolini. Stari ljudje še pomnijo, kako so spravljali nadvojvoda Ivana na Škarje, odkoder so ga nosili na Ojstrico. Piskernikov očim je bil rajni Piskernik, ki se je tusem priženil iz Želetne Kaple. Kot Korošec je znal dobro nemško, a je bil tudi drugače brihtna glava. Nekaj let je bil tudi občinski tajnik v Solčavi. Ker stari Logar ni znal brati in pisati (podpisati je znal samo svoje ime z velikimi črkami), je bil Plesnik njegov tajnik. Ko je začel profesor Frischauf raziskovati Savinjske planine, bil mu je Piskernik desna roka. Frischauf je napravil načrte za napravo potov in planinskih koč. Piskernik pa je iste dejansko izvršil. Turiste, ki so začeli prihajati tusem, je gostoljubno sprejemal v svoji hiši. Ko je Plesnik postal polnoleten, mu je moral prepustiti kmetijo, zase pa je postavil sedanjo Piskernikovo kočo. Ker ni mogel celjski sekciji D u. O A. V vrniti posojenega denarja, je koča prešla v last celjskih Nemcev, po našem narodnem preobratu pa v last »Slov. pl. društva«. Piskernik si je poleg Frischaufa pridobiti mnogo zaslug za razkritje teh lepih planin; zato
je bilo prav umestno, da so kočo krstili <b>»Piskernikovo zavetišče«</b>.
 
Krasna je hoja po Logarski dolini, ki se neopaženo polagoma vzdiguje. Razprostira se od Plesnika skoraj proti jugu 1 uro daleč, potem se zasuče proti zahodu, kjer je veličastven sklep doline. Ko sem med potoma občudoval Ojstrico, Planinšco, Škarje, raztegnjeno Planjavo, Kamniško sedlo in Brano, sem ob zasuku doline zagledal Tursko goro. Štajersko Rinko in Mrzlo goro. Na koncu doline je navpična gola stena s krasnim slapom pod Rinko, nad njo pa gorska stopica Okrešelj. Dobro napravljena in rdeče-modro zaznamovana pot me privede do slapa v eni uri v Frischaufov Dom na Okrešlju.
{{prelom strani}}
4.933

urejanj

Navigacijski meni