Potni spomini na Logarsko dolino

Potni spomini na Logarsko dolino Savan

Izdano:	Nova doba št. 83–87, 1920
Viri:	dLib 83, 84, 85, 86, 87
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Ali greš z nami v planine? Večja vesela družba nas je že dogovorjena. Jutri zjutraj se odpeljemo z vlakom do Rečice na Paki, potem se peljemo z vozom v Solčavo in na to peš v Logarsko dolino. Pojdi z nami tudi ti!« Tako me je nahrulil lanskega leta mesca julija moj prijatelj Veselko.

»Ne morem! Nisem pripravljen za gore. Kar tako naglo pa tudi ne gre. Želim vam veselo zabavo! Glejte, da pridete vsi zdravi in veseli domov!«

In odišel je moj prijatelj, ne posebno žalosten, da ne grem. Imel je pač veselo družbo, v katero itak nisem sodil, ker sem bolj mirnega značaja in tudi ne znam krokati, posebno pri sedanji draginji, ko mora človek pretehtati vsak vinar, ali bi ga pognal po grlu, ali porabil za kaj bolj važnega.

In šla je ena družba zu drugo v — planine. Pri nas v Celju je postala pravcata moda iti v Logarsko dolino. Kdor ni bil tam, veljal je za starokopitneža, ki je ali skopuh ali si nikamor ne upa. Navsezadnje se poloti tudi mene poželenje po Savinjskih planinah, čeprav jih ob lepem vremenu vsak dan vidim skozi okno moje sobice. Ker sem gospici Omladičevi plačal letnino za SPD., hočem ugodnosti izkaznice tudi porabiti. Tako sem modroval in hitro sklenil napraviti vse priprave za večdnevno potovanje. Poiskal sem staro obleko — za planine bode že dobra, kratkih, turistovskih hlač namreč nimam — dalje dobro shojene čevlje radi previdnosti proti žuljem in kurjim očesom. V izposojen nahrbtnik pa sem nabasal provijanta in nekaj druge ropotije, kakor je predpisana v Kocbekovem »Planinskem koledarju« za l. 1914. Največ preglavice mi je delala blagajna, kajti znanci so mi pripovedovali, da moraš v planine nositi poln mošnjiček denarja, sicer nimaš nikjer nobene veljave. Naj bode po mnenju župnika Aljaža: »Na potovanju piščanci, doma pa žganci.«

Vreme se je zelo kislo držalo, ko sem se peljal z vlakom po krasni Savinjski dolini. A tolažila me je misel, da za dežjem vedno solnce sije. Nisem se motil. Na Rečici na Paki sem že videl Sv. Križ in Golto v prijaznem posmehu, kakor bi me klicali: »Le pridi vrh planin, ti leni celjski sin!«

A dobro razpoloženje so mi kmalu začele greniti prometne razmere. Pošta je bila »Dubkom puna«, voznik pa je zahteval za vožnjo do Solčave samo 250 kron. To svoto sem si določil za stroške vsega potovanja. Zato jo mahnem kar peš po zaznamovanem potu v Mozirje. Med potoma sem si mislil, kako je to, da ni pri nas nič podjetnih ljudi, ki bi lahko v turistovski sezoni vpeljali ali vožnjo z omnibusom ali z avtobusom. Smo še pač daleč zaostali.

Trg Mozirje leži v lepi gorski zaokroženi dolinici v ozadju z razsežnim gorovjem — Golti, na kateri se nahaja Mozirska koča z lepim razgledom v Celje; tako sem zvedel od prijaznih Mozirjanov. Neprijetno pa me je dirnilo, ko sem slišal toliko govorjenja v švabščini, zlasti od nežnega spola, kajti Mozirje je vendar znano kot narodno-zaveden trg. »Savinjski Sokol«, ki se pomlaja, bode imel mnogo hvaležnega dela, da povsod vzbuja narodno zavest in narodni ponos. Proč s švabskim brbljanjem v Jugoslaviji!

Ker sem moral peš potovati, se mi ni nikamor mudilo, in sem si lahko vse natančneje ogledal. V Nazarjih mi je imponirala krasna lega frančiškanskega samostana. Patri, ki so pustili samostan graditi, so imeli zelo dober estetični čut. Orad Vrbovec, ležeč ob izlivu Drete v Savinjo, je imel tu v starodavnih časih naravno obrambo. Na strmi skali znotraj gradu, kjer je gotovo nekdaj stal prvotni grad, pusti ljubljanksi škof zidati kapelico, da mu ne bode treba hoditi strmo k frančiškanom maševat. V tem oziru je zgodba praktična, nepraktično pa je bilo od škofa, da je prekrstil Vrbovec v Marijin grad, katero ime se med ljudstvom ne bo nikdar udomačilo. Pri Bohaču ogledujé si velikansko hišo — kmetsko palačo — sem si spomnil rajnega Turnšeka, ki sem ga spoznal v Celju. Bil je dobro rejen, v vsem vedenju pravi magnat, a zaveden rodoljub. Njegova beseda je povsod zalegla.

Hoja proti Ljubnemu je sicer prijetna, a se silno vleče. Trg napravi s svojim klancem in ozkim vhodom pri pošti pravi starinski utis. Hiše na »forštu«, kamor sem zašel, so raztresene na mnogih ulicah, da človek res lahko zaide. Stoje tako, kakor bi padle, če bi jih kdo vrgel z neba. Gostilne so prav navadne kmečke, brez vsakega komforta, za tujce nepreskrbljene. Kot posebno specijaliteto so mi pokazali iz časnikov znanega Inžeka, ki je še sedaj adlatus celjskih Nemcev. Bog daj norcem pamet!

Iz Ljubnega sem se mislil peljati s pošto. A glej ga spaka! Pošta vozi vsak drugi dan in tako bi prišel jaz na vrsto tudi še le drugi dan. Te poštne razmere so zares škandalozne. Za uboge turiste se pač nikdo ne briga. Kakšne udobnosti bi vse imeli, ko bi ti krasni kraji ležali v Švici. Gornjesavinjski dolini sicer že od nekdaj pravijo »Spodnještajerska Švica«, a prometne zveze pa ima take kakor Albanija.

Ozlovoljen sem jo mahnil po lepi okrajni cesti v Luče. Zanimali so me krasni pogledi na Savinjo — bistro hči planin, zlasti pa Jezernikova brv z velikansko, štirioglato obtesano skalo. Tudi postrvi so mi ugajale, a imel bi je raje pečene na krožniku. Ko sem zavil naenkrat okoli uborne koče, sem se skoraj ustrašil. Zagledal sem Luče v romantični legi. Le na mostu sem imel sitnost, ker so ga popravljali. Kakor sem zvedel, imajo čuden most. Kadar ga na enem koncu popravijo, pa se jim podere drugi konec. Tako nikdar popravil ne zmanjka. Ali je to praktično, je drugo vprašanje.

Vas Luče napravi na tujca zelo prijeten vtis in spominja na prave gorske vasi. Večina hiš je pokrita s skodljami, raz oken pa vise lepi rdeči nageljni. Proti severozahodu pozdravlja tujca ogromna Raduha. V hotelu Ojstrica sem našel dobro postrežbo, še celo koncert na citre.

Daljna pot proti Solčavi je čim delj tem bolj romantična. Znamenita Igla zgleda od daleč kakor velikanska ženska mumija. Zelo zanimiv je pod njo presihajoči studenec, Rogovilec — nemški Gabelwirt — pa je izgubil svojo romantiko, ker stoji v bližini gostilna. Hoja iz Luč je tako zanimiva, da je čas nagloma minil in že sem bil v Solčavi, ki je na tem potu zadnja vas.

Ker sem hotel prenočiti v Logarski dolini, sem po kratkem odmoru korakal naprej. Romantična pot me je privedla v eni uri do Logarske doline, katere prvi pogled me je naravnost očaral. Po tako dalekem pešpotu sem jo vendar našel. Zdela se mi je kakor dišeča šmarnica, skrita v velikem gozdu — gorovja. Res si krasna, kakor te vsakdo hvali. Nehote sem se spomnil Seidla, ki jo v knjigi »Savinjske ali Kamniške alpe« tako lepo opisuje:

»Po eni uri hoda (iz Solčave) se dolina iznenadno razširi in potnik stoji ob vhodu v znamenito Logarsko dolino. Naval južne svetlobe mu ga naznanja, in obrne njegove pozornosti na krajino, ki se mahoma razprostre pred njim. Vhod je širok, kakor orjaška vrata, dolina za njim prostorna in globoka tako, da odkrije v ozadju obsežen krasen visokogorski prizor. Krajinska podoba, ki stoji pred strmečim potnikom, je v tri člene deljena jednota. Stranski krili ospredja tvorita srednjegorski slemeni na desni in levi, med njima se prostira široko, ravno dolinsko dno; vso sliko pa vlada tretji člen; mogočno visokogorsko ozadje, ki se vzpenja za osprednjem v bajno višavo daleč doli na obzorju, in se nam kaže, kakor da je povsem drug svet, veličastnejši, svetlejši.

Vse poteze v iznenadni sliki so visoke ter v soglasju med seboj in žarno svetlobo, ki jih je naznanila.

Široko ravno dno goji bujno, rastlinsko odejo in se komaj znatno dviga proti skalnatim strminam, ki dolino zaključujejo daleč na jugu. V ospredju zbujajo prijazen vtisk polja in travniki s slikovitimi drevesnimi skupinami in pa širni kmetski domovi. Na desno in levo se vzdigajo iz dna doline — ne polagoma, nego neposredno — široko razmaknjena strma pobočja v prikupni simetriji.«

Čarobni pogled me je omamil. Čisti gorski zrak me je osvežil. Bil sem mahoma spremenjen; postal sem čisto drug človek, ki pozabi na vse posvetne sitnosti. Stal sem v velikem in veličastnem temeljnu prirode ter strastno vžival gorsko lepoto. Vsi nebotični vrhovi so žareli v večerni zarji, katere barve so se izpreminjale od minute do minute v najfinejše nijanse najlepših barv. To je treba samo videti, popisati se ne da. V »Slovenki« je leta 1902 priobčil Mozirski lepo pesem;

Logarski dolini.

Ti svet prelep, planinski svet,
iz dna srca pozdrav ti vnet,
pozdravljen cvet in kras planin
in ti, najlepša vseh dolin!
Tu kos nam raja še cveti,
očit ves božji kras leži,
ki dičil je nebeški vrt,
prvotni sreči razprostrt.
Kot v dolu jézero temnó,
kjer bajne lilije cvetó,
tako ležiš tu vrh planin,
najlepša gorskih ti dolin!
V kraljevo krono ni vkovan
smaragd takó bleščeč, krasán
kot mični ta planinski svet,
v zelenje ves in cvet odet!
Ponosno na te zre okó,
srcé pa vriska mi glasnó:
Pozdravljen cvet in kras planin,
in ti najlepša vseh dolin!

Kruleč želodec me je vzbudil iz omamljenosti in spravil zopet na realna tla. Korakal sem proti velikemu kmetskemu domu Logarja, po katerem je dolina dobila svoje ime. Pred hišo je stal očka Logar^[1], močan in širokopleč starček s sivimi lasmi in brado. Ker ima malo stike s svetom, je bil radoveden in me je izpraševal po raznih novicah, ki so bile meni že davno zastarale. Nehote sem se spomnil raznih govoric, katere so mi v Celju pravili znanci, ki so Logarja dobro poznali. Naj jih nekaj navedem v spomin rajnemu.

Enkrat — pred mnogimi leti — je prišel v raševino oblečen v Celje. Ko je v neki trgovini kupoval blago, je hotel plačati s tidočakom, ki so bili menda takrat precej redki. Komiju se je sumljivo zdelo, da ima tak gorjanec tisočak. Zato so poslali po policaja, ki ga je vprašal, če ga v Celju kdo pozna. Logar pravi, da drugi ne, kakor okrajni glavar. To je bilo še bolj sumljivo. Peljali so ga res k okrajnemu glavarju, ki je Logarja koj spoznal in prijazno pozdravil. Policaj je povedal glavarju, zakaj gre in odišel k trgovcu. Ko je očka Logar vprašal glavarja, zakaj ga je policaj peljal k njemu, mu ta odvrne, da je bil osumljen radi tisočaka. »Takisto,« je dejal, »Če so tako radovedni, jim pokažem še več tisočakov.«

Nekega leta navzlic raznim opominom ni plačal davka. V hudi zimi in visokem snegu pa pride eksekutor rubit. Logar da popisati štiri pare volov, potem pa pogosti eksekutorja. Nazadnje plača davek in reče: »Hvala lepa, da ste mi prihranili tako dolgi pot v Gornji grad!«

Kakor sem zvedel, je bil Logar velik čudak. Svoji hčeri, ki se nista po njegovi volji omožili, ni nič podpiral. Ena hčerka je bila glavna oseba v nemški pesnitvi »Die Rose des Logartales«.

Poslovivši se od dobrga starčka sem si medpotoma še ogledal vir Črne (napačno Savine). V bližini stojita dve koči, v katerih so našli prvi turisti svoje pribežališče. Pravili so mi, da je bila tu nekdaj tudi krčma.

1. Stari Logar je letos že umrl.