Potni spomini na Logarsko dolino: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Nova stran z vsebino: {{naslov-mp | naslov = Potni spomini na Logarsko dolino | normaliziran naslov = Potni spomini na Logarsko dolino | avtor = Savan | opombe= | izdano = ''{{mp|delo|Nova doba}...
 
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 9: Vrstica 9:
| obdelano = 1
| obdelano = 1
}}
}}

»Ali greš z nami v planine? Večja vesela družba nas je že dogovorjena. Jutri zjutraj se odpeljemo z vlakom do Rečice na Paki, potem se peljemo z vozom v Solčavo in na to peš v Logarsko dolino. Pojdi z nami tudi ti!« Tako me je nahrulil lanskega leta mesca julija moj prijatelj Veselko.

»Ne morem! Nisem pripravljen za gore. Kar tako naglo pa tudi ne gre. Želim vam veselo zabavo! Glejte, da pridete vsi zdravi in veseli domov!«

In odišel je moj prijatelj, ne posebno žalosten, da ne grem. Imel je pač veselo družbo, v katero itak nisem sodil, ker sem bolj mirnega značaja in tudi ne znam krokati, posebno pri sedanji draginji, ko mora človek pretehtati vsak vinar, ali bi ga pognal po grlu, ali porabil za kaj bolj važnega.

In šla je ena družba zu drugo v — planine. Pri nas v Celju je postala pravcata moda iti v Logarsko dolino. Kdor ni bil tam, veljal je za starokopitneža, ki je ali skopuh ali si nikamor ne upa. Navsezadnje se poloti tudi mene poželenje po Savinjskih planinah, čeprav jih ob lepem vremenu vsak dan vidim skozi okno moje sobice. Ker sem gospici Omladičevi plačal letnino za SPD., hočem ugodnosti izkaznice tudi porabiti. Tako sem modroval in hitro sklenil napraviti vse priprave za večdnevno potovanje. Poiskal sem staro obleko — za planine bode že dobra, kratkih, turistovskih hlač namreč nimam — dalje dobro shojene čevlje radi previdnosti proti žuljem in kurjim očesom. V izposojen nahrbtnik pa sem nabasal provijanta in nekaj druge ropotije, kakor je predpisana v Kocbekovem »Planinskem koledarju« za l. 1914. Največ preglavice mi je delala blagajna, kajti znanci so mi pripovedovali, da moraš v planine nositi poln mošnjiček denarja, sicer nimaš nikjer nobene veljave. Naj bode po mnenju župnika Aljaža: »Na potovanju piščanci, doma pa žganci.«

Vreme se je zelo kislo držalo, ko sem se peljal z vlakom po krasni Savinjski dolini. A tolažila me je misel, da za dežjem vedno solnce sije. Nisem se motil. Na Rečici na Paki sem že videl Sv. Križ in Golto v prijaznem posmehu, kakor bi me klicali: »Le pridi vrh planin, ti leni celjski sin!«

A dobro razpoloženje so mi kmalu začele greniti prometne razmere. Pošta je bila »Dubkom puna«, voznik pa je zahteval za vožnjo do Solčave samo 250 kron. To svoto sem si določil za stroške vsega potovanja. Zato jo mahnem kar peš po zaznamovanem potu v Mozirje. Med potoma sem si mislil, kako je to, da ni pri nas nič podjetnih ljudi, ki bi lahko v turistovski sezoni vpeljali ali vožnjo z omnibusom ali z avtobusom. Smo še pač daleč zaostali.

Trg {{razprto|Mozirje}} leži v lepi gorski zaokroženi dolinici v ozadju z razsežnim gorovjem — Golti, na kateri se nahaja Mozirska koča z lepim razgledom v Celje; tako sem zvedel od prijaznih Mozirjanov. Neprijetno pa me je dirnilo, ko sem slišal toliko govorjenja v švabščini, zlasti od nežnega spola, kajti Mozirje je vendar znano kot narodno-zaveden trg. »Savinjski Sokol«, ki se pomlaja, bode imel mnogo hvaležnega dela, da povsod vzbuja narodno zavest in narodni ponos. Proč s švabskim brbljanjem v Jugoslaviji!

Ker sem {{razprto|moral}} peš potovati, se mi ni nikamor mudilo, in sem si lahko vse natančneje ogledal. V Nazarjih mi je imponirala krasna lega frančiškanskega samostana. Patri, ki so pustili samostan graditi, so imeli zelo dober estetični čut. Orad Vrbovec, ležeč ob izlivu Drete v Savinjo, je imel tu v starodavnih časih naravno obrambo. Na strmi skali znotraj gradu, kjer je gotovo nekdaj stal prvotni grad, pusti ljubljanksi škof zidati kapelico, da mu ne bode treba hoditi strmo k frančiškanom maševat. V tem oziru je zgodba praktična, nepraktično pa je bilo od škofa, da je prekrstil Vrbovec v Marijin grad, katero ime se med ljudstvom ne bo nikdar udomačilo. Pri Bohaču ogledujé si velikansko hišo — kmetsko palačo — sem si spomnil rajnega Turnšeka, ki sem ga spoznal v Celju. Bil je dobro rejen, v vsem vedenju pravi magnat, a zaveden rodoljub. Njegova beseda je povsod zalegla.

Hoja proti Ljubnemu je sicer prijetna, a se silno vleče. Trg napravi s svojim klancem in ozkim vhodom pri pošti pravi starinski utis. Hiše na »forštu«, kamor sem zašel, so raztresene na mnogih ulicah, da človek res lahko zaide. Stoje tako, kakor bi padle, če bi jih kdo vrgel z neba. Gostilne so prav navadne kmečke, brez vsakega komforta, za tujce nepreskrbljene. Kot posebno specijaliteto so mi pokazali iz časnikov znanega Inžeka, ki je še sedaj adlatus celjskih Nemcev. Bog daj norcem pamet!

Iz Ljubnega sem se mislil peljati s pošto. A glej ga spaka! Pošta vozi vsak drugi dan in tako bi prišel jaz na vrsto tudi še le drugi dan. Te poštne razmere so zares škandalozne. Za uboge turiste se pač nikdo ne briga. Kakšne udobnosti bi vse imeli, ko bi ti krasni kraji ležali v Švici. Gornjesavinjski dolini sicer že od nekdaj pravijo »Spodnještajerska Švica«, a prometne zveze pa ima take kakor Albanija.

Ozlovoljen sem jo mahnil po lepi okrajni cesti v Luče. Zanimali so me krasni pogledi na Savinjo — bistro hči planin, zlasti pa Jezernikova brv z velikansko, štirioglato obtesano skalo. Tudi postrvi so mi ugajale, a imel bi je raje pečene na krožniku. Ko sem zavil naenkrat okoli uborne koče, sem se skoraj ustrašil. Zagledal sem Luče v romantični legi. Le na mostu sem imel sitnost, ker so ga popravljali. Kakor sem zvedel, imajo čuden most. Kadar ga na enem koncu popravijo, pa se jim podere drugi konec. Tako nikdar popravil ne zmanjka. Ali je to praktično, je drugo vprašanje.
{{prelom strani}}

Redakcija: 12:14, 14. oktober 2017

Potni spomini na Logarsko dolino
Savan
Izdano: Nova doba št. 83–87, 1920
Viri: dLib 83, 84, 85, 86, 87
Dovoljenje: Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

»Ali greš z nami v planine? Večja vesela družba nas je že dogovorjena. Jutri zjutraj se odpeljemo z vlakom do Rečice na Paki, potem se peljemo z vozom v Solčavo in na to peš v Logarsko dolino. Pojdi z nami tudi ti!« Tako me je nahrulil lanskega leta mesca julija moj prijatelj Veselko.

»Ne morem! Nisem pripravljen za gore. Kar tako naglo pa tudi ne gre. Želim vam veselo zabavo! Glejte, da pridete vsi zdravi in veseli domov!«

In odišel je moj prijatelj, ne posebno žalosten, da ne grem. Imel je pač veselo družbo, v katero itak nisem sodil, ker sem bolj mirnega značaja in tudi ne znam krokati, posebno pri sedanji draginji, ko mora človek pretehtati vsak vinar, ali bi ga pognal po grlu, ali porabil za kaj bolj važnega.

In šla je ena družba zu drugo v — planine. Pri nas v Celju je postala pravcata moda iti v Logarsko dolino. Kdor ni bil tam, veljal je za starokopitneža, ki je ali skopuh ali si nikamor ne upa. Navsezadnje se poloti tudi mene poželenje po Savinjskih planinah, čeprav jih ob lepem vremenu vsak dan vidim skozi okno moje sobice. Ker sem gospici Omladičevi plačal letnino za SPD., hočem ugodnosti izkaznice tudi porabiti. Tako sem modroval in hitro sklenil napraviti vse priprave za večdnevno potovanje. Poiskal sem staro obleko — za planine bode že dobra, kratkih, turistovskih hlač namreč nimam — dalje dobro shojene čevlje radi previdnosti proti žuljem in kurjim očesom. V izposojen nahrbtnik pa sem nabasal provijanta in nekaj druge ropotije, kakor je predpisana v Kocbekovem »Planinskem koledarju« za l. 1914. Največ preglavice mi je delala blagajna, kajti znanci so mi pripovedovali, da moraš v planine nositi poln mošnjiček denarja, sicer nimaš nikjer nobene veljave. Naj bode po mnenju župnika Aljaža: »Na potovanju piščanci, doma pa žganci.«

Vreme se je zelo kislo držalo, ko sem se peljal z vlakom po krasni Savinjski dolini. A tolažila me je misel, da za dežjem vedno solnce sije. Nisem se motil. Na Rečici na Paki sem že videl Sv. Križ in Golto v prijaznem posmehu, kakor bi me klicali: »Le pridi vrh planin, ti leni celjski sin!«

A dobro razpoloženje so mi kmalu začele greniti prometne razmere. Pošta je bila »Dubkom puna«, voznik pa je zahteval za vožnjo do Solčave samo 250 kron. To svoto sem si določil za stroške vsega potovanja. Zato jo mahnem kar peš po zaznamovanem potu v Mozirje. Med potoma sem si mislil, kako je to, da ni pri nas nič podjetnih ljudi, ki bi lahko v turistovski sezoni vpeljali ali vožnjo z omnibusom ali z avtobusom. Smo še pač daleč zaostali.

Trg Mozirje leži v lepi gorski zaokroženi dolinici v ozadju z razsežnim gorovjem — Golti, na kateri se nahaja Mozirska koča z lepim razgledom v Celje; tako sem zvedel od prijaznih Mozirjanov. Neprijetno pa me je dirnilo, ko sem slišal toliko govorjenja v švabščini, zlasti od nežnega spola, kajti Mozirje je vendar znano kot narodno-zaveden trg. »Savinjski Sokol«, ki se pomlaja, bode imel mnogo hvaležnega dela, da povsod vzbuja narodno zavest in narodni ponos. Proč s švabskim brbljanjem v Jugoslaviji!

Ker sem moral peš potovati, se mi ni nikamor mudilo, in sem si lahko vse natančneje ogledal. V Nazarjih mi je imponirala krasna lega frančiškanskega samostana. Patri, ki so pustili samostan graditi, so imeli zelo dober estetični čut. Orad Vrbovec, ležeč ob izlivu Drete v Savinjo, je imel tu v starodavnih časih naravno obrambo. Na strmi skali znotraj gradu, kjer je gotovo nekdaj stal prvotni grad, pusti ljubljanksi škof zidati kapelico, da mu ne bode treba hoditi strmo k frančiškanom maševat. V tem oziru je zgodba praktična, nepraktično pa je bilo od škofa, da je prekrstil Vrbovec v Marijin grad, katero ime se med ljudstvom ne bo nikdar udomačilo. Pri Bohaču ogledujé si velikansko hišo — kmetsko palačo — sem si spomnil rajnega Turnšeka, ki sem ga spoznal v Celju. Bil je dobro rejen, v vsem vedenju pravi magnat, a zaveden rodoljub. Njegova beseda je povsod zalegla.

Hoja proti Ljubnemu je sicer prijetna, a se silno vleče. Trg napravi s svojim klancem in ozkim vhodom pri pošti pravi starinski utis. Hiše na »forštu«, kamor sem zašel, so raztresene na mnogih ulicah, da človek res lahko zaide. Stoje tako, kakor bi padle, če bi jih kdo vrgel z neba. Gostilne so prav navadne kmečke, brez vsakega komforta, za tujce nepreskrbljene. Kot posebno specijaliteto so mi pokazali iz časnikov znanega Inžeka, ki je še sedaj adlatus celjskih Nemcev. Bog daj norcem pamet!

Iz Ljubnega sem se mislil peljati s pošto. A glej ga spaka! Pošta vozi vsak drugi dan in tako bi prišel jaz na vrsto tudi še le drugi dan. Te poštne razmere so zares škandalozne. Za uboge turiste se pač nikdo ne briga. Kakšne udobnosti bi vse imeli, ko bi ti krasni kraji ležali v Švici. Gornjesavinjski dolini sicer že od nekdaj pravijo »Spodnještajerska Švica«, a prometne zveze pa ima take kakor Albanija.

Ozlovoljen sem jo mahnil po lepi okrajni cesti v Luče. Zanimali so me krasni pogledi na Savinjo — bistro hči planin, zlasti pa Jezernikova brv z velikansko, štirioglato obtesano skalo. Tudi postrvi so mi ugajale, a imel bi je raje pečene na krožniku. Ko sem zavil naenkrat okoli uborne koče, sem se skoraj ustrašil. Zagledal sem Luče v romantični legi. Le na mostu sem imel sitnost, ker so ga popravljali. Kakor sem zvedel, imajo čuden most. Kadar ga na enem koncu popravijo, pa se jim podere drugi konec. Tako nikdar popravil ne zmanjka. Ali je to praktično, je drugo vprašanje.