Razočaranje (1960)

Razočaranje Vera Albreht

Spisano:	Alenka Župančič
Viri:	Vera Albreht, Razočaranje, str. 77-83, v: Nekoč pod Gorjanci, 1960.
Dovoljenje: {{licenca-	Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}}
Stopnja obdelave:	To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Razočaranje

Pri nas doma smo otroci razlikovali dve vrsti tet: slovenske in nemške. Slovenske, ki so veljale za revne, so večkrat prihajale v hišo. Kadar pa je prišla nemška teta, je vselej bilo veliko ugibanja o tem, kaj nam bo prinesla, ko pride.

S prvimi spomini na mladost vstaja pred mano prihod tete iz nemškega Gradca.

V hiši je bilo vse narobe. Prestavljale so se postelje, urejale sobe in nam dekletom so šivali nove predpasnike, da bomo čim lepše, ko nas bo prvič obiskala teta Fani.

Bilo je pozimi in mama se je odpeljala v Ljubljano, da kupi še to in ono. Želela je pač, da bi bilo teti bivanje pri nas čim bolj udobno.

Menda je Micka, ki je že dolgo vrsto let služila pri hiši, vedela, da se mama to pot ne bo tako kmalu vrnila, kajti tolažila nas je:

»Letos bo pa Miklavž pri nas pozneje nosil.«

Čudno se mi je zdelo, kaj neki naj bi imel Miklavž opraviti z mamino odsotnostjo. Vendar bi se sprijaznila s tem, da mi ni prav tiste čase Ferličev Gustelj z važnim glasom zaupal:

»Saj Miklavža ni! Mama skrivaj natrosi otrokom.« In po kratkem premisleku je še dodal:

»Zakaj pa Markeljnovim sirotam ničesar ne prinese?«

Res, Markeljnovi otroci so bili velike sirote. Matere niso imeli, njihov oče pa je bil velik pijanec. Kadar je začel, je popival po cele tedne skupaj. Takrat je pretepal otroke in razgrajal, da ga je bilo slišati po vsej ulici.

Njihov vrt je mejil na našega in nič kolikokrat so ob takšnih prilikah Markeljnovi otroci preplezali plot in pribežali na našo stran. Mami so se od srca smilili in zmerom jim je kaj dala, ko so stisnjeni čepeli pod našo šupo in čakali, kdaj se bo oče iztreznil.

O Markeljnu, ki je bil čevljar, smo vedeli, da jé žive polže. Otroci smo ga skrivaj z vrta večkrat opazovali, ko jih je v meji nabiral, kadar ni bil pijan.

Bil je koščen človek, lepega obraza, bujnih, razmršenih las in živega pogleda. V skodelico, katere se je še držal čevljarski klej, je metal drugega za drugim. Pobiral je le takšne, ki niso imeli hišic. Ko jih je nabral, je sedel na nizko razmajano klopco ob zidu, jih posolil in polil s kisom, nato pa jih je začel s šilom nabadati. Z največjo slastjo jih je nosil v usta, dokler ni zadnjega pospravil.

Starejša dva, Kuzma in Damjan, sta molčala in gledala v tla, ko da ju je sram, kadar so jih otroci dražili:

»Vaš ata pa žive polže jé ... «

Mlajši pa, ki je komaj shodil, je prostodušno ponovil:

»Žive polže jé ... « 

Dosihmal mi res še nikdar ni prišlo na misel, zakaj so Markeljnovi otroci takšni reveži. Zakaj jih ne obleče Miklavž, ko jim cunje komaj še zakrivajo goloto?

Ker nisem imela bratca, je bil Gustelj dosihmal v vseh stvareh moj zaupnik. Bil je bister, razigran deček mojih let. Vedel je veliko več od mene, saj ga je njegov oče, ki je bil ptičar, jemal s seboj, kamorkoli je krenil.

Dotlej me še nikdar ni nalagal, zategadelj sem mu slepo verjela. To pot pa sem bila v velikih dvomih, kako bo s to stvarjo o Miklavžu. Saj človek zmerom rajši verjame to, kar je lepše.

Naša Micka pa tudi ni lagala. Vse, kar nam je pravila na večer pred spanjem, tisto o graščaku, ki je kegljal z glavami svojih podložnikov, o Velikanih, ki so kolovratili po Gorjancih, o gospodični Cizari,^[1] vse je povedala zmerom enako. Kako nas je znala zabavati, kadar je bila pri volji! Vzela nas je na kolena in začela oponašati zvon domače fare. S povzdignjenim glasom je zapela:

»Poln Šenpeter pangeljcev,^[2] poln Šenpeter pangeljcev …« 

Zraven pa nas je v ritmu pozibavala.

»Še ljubljanskega, še ljubljanskega,« smo jo prosile, ko nas je spet postavila na noge. In že je znova drugo za drugo dvignila na svoja stara kolena in z znižanim glasom začela:

»Polna Ljubljana ljudi, polna Ljubljana ljudi ...«

Micke je bila zares sama dobrota. Zato nisem mogla verjeti, da bi ne govorila resnice.

Zadnje popoldne pred Miklavževim večerom je bilo v šoli veliko razburjenja. Vsak je govoril le o tem, kaj mu bo ponoči prinesel.

Doma je bilo tokrat prav žalostno. Mama se še ni vrnila in da bi nas potolažila, nam je Micka spet od kraja začela praviti vse povestice, ki smo jih že do potankosti poznale. Vendar smo jo verno poslušale, kajti upale smo, da nam bo to pot le kaj novega pritaknila.

»Krožnike boste pa nastavile, ko pride mama,« je še dejala, ko smo odhajale spat.

S temi besedami je znova vzbudila v meni dvom. Z vročo željo priti do resnice, sem skovala načrt.

Brž ko je Micka pospravila kuhinjo in jo zaprla, sem se vtihotapila vanjo. Odprla sem kredenco in odnesla s seboj krožnik. Po tihem sem ga postavila v kot za omaro. Zlezla sem nazaj v posteljo s trdnim namenom, da bom vso noč bedela.

»Zdaj bom videla, kaj je tisto z Miklavžem,« sem tešila samo sebe.

Težko sem se premagovala. Prevzemal me je spanec, kateremu sem se komaj upirala. Enakomerno dihanje spečih sestric je kmalu tudi mene potegnilo v praznino …

Prebudila sem se zarana in moja prva misel je bil krožnik, skrit v kotu za omaro.

»Poln bo,« sem se tolažila, vendar sem čakala, da se prej dvignejo sestre. Hotela sem ob velikem presenečenju ostati sama.

Ko so odšle, sem na vrat na nos planila iz postelje. Skočila sem k omari, a pred mojimi očmi je stal krožnik na tleh ─ prazen.

Nekaj strašnega se je takrat podrlo v meni. Najraje bi ga iz globoke užaljenosti treščila ob tla ...

Tisto dopoldne sem komaj čakala konca šole. Otroci so prinesli pipce in piščalke, jabolk in piškotov, ki jim jih je prinesel »Miklavž«. Jaz pa sem, zaprta vase, sedela v klopi, grdo užaljena za veliko vero, ki sem jo tisto jutro zgubila.

Mama se je čez nekaj dni z darili obložena vrnila iz Ljubljane. »Ko pride teta Fani, boste dobile še veliko lepših,« so nam zatrjevali v hiši. Zato si lahko mislite, kakšen praznik se nam je obetal s tetinim prihodom.

Čeprav smo vedele, da govori teta samo po nemško in da bomo morale tiste dni biti posebno spodobne pri mizi, nas to ni niti malo motilo. »Le kaj neki bo vsaki prinesla in kdaj že pride tista imenitna teta,« smo ugibale med seboj.

Prišla je končno brzojavka in odpravili smo se na postajo. Nedeljsko oblečene smo v vrsto postavljene čakale na vlak.

Strašno dolgo ga ni bilo. Potem pa je le prisopihal in se ustavil. Ljudje so izstopali, kmetje in meščani. »Le katera bo prava?« smo zvedavo motrile potnike. In res! Mama je stopila naprej, objela starejšo gospo v pajčolanu in spregovorila nekaj tujih besed. Postrešček je naložil kovčke in ko smo se vljudno poklonile, kot so nam že nekaj dni popred zabičevali, smo odrinili domov.

Micka je pritekla na prag in odnesla prtljago. Mama je spremila teto v sobo, ki je bila njej namenjena. Otroci pa smo ostali spodaj in težko čakali, kdaj se bo teta prikazala. Šele proti večeru, ko je na mizi stal krožnik tudi zanjo, je stopila v jedilnico.

Stiskala je pod pazduho veliko sivo škatlo, v roki je imela manjšo in neki zavitek. Poklicala je po imenu sestrico in ji izročila največjo. Druga je dobila manjšo, meni pa je dala nekaj trdega, zavitega v svilen papir.

Sestra, ki je dobila največjo škatlo, je zavpila od veselja. V nji je ležala punčka, lepa velika punčka, ki je odpirala in zapirala oči. Druga je dobila kosmato sivo miško. Teta jo je s ključkom navila in že je tekala po sobi, ko da je živa. Tudi jaz sem odvila papir. Bila je ─ knjiga ...

Črk v tuji pisavi nisem poznala. Prepadena sem strmela v sliko, ki je bila na platnicah: zlatolasa deklica v modrem krilcu, ki sedi na listu lokvanja. Bila sem v dno duše užaljena. Knjiga, ki je ne razumem! Le kaj bi z njo?

Sestrina punčka je ta večer sto in stokrat odprla in zaprla oči. Miška je tekala po sobi in se ustavljala, dokler je ni teta znova navila. Jaz pa sem držala v roki drobno knjižico in komaj zatajevala solze. Čutila sem se neskončno ponižano in iz dna srca sem zasovražila teto Fani.

In vendar sem dobila takrat najlepše darilce jaz.

Bile so Andersenove pravljice. Sprva mi jih je prebirala mama, kasneje sem jih prebirala sama in jih prebiram še zdaj.

Sestrini punčki so se kaj kmalu vdrle oči in ostali sta sredi obraza le dve prazni luknji. Tudi miški se je potrlo kolesce. Tekala ni več. Kaj klavrna je obležala med staro šaro.

Moja knjiga pa je postajala zmerom bolj živa. Rasla je z menoj in raste še danes v vedno novih izdajah in z novimi risbami.

Vendar so mi ostale najdražje one prve ─ tista zlatolasa deklica v modrem krilcu na listu lokvanja, ki me je nekoč tako strašno razočarala.

Opombe urednice

1. V zgodbi Razočaranje je le del besedila iz zgodbe Dvoje razočaranj (Pionir, 1951/52, risala R. Piščanec, let. 10, št. 4, str. 109-111), nekaj odlomkov (o šmihelskem travniku, murvah in sviloprejkah, ptičarju, …) pa je Albrehtova prestavila v zgodbo V mestecu moje mladosti (Nekoč pod Gorjanci, 1960.

1. Trdina, Janez, Gospodična Cizara, v: Bajke in povesti o Gorjancih, Ljubljanski zvon, 1885, št. 12. ̶ Po Trdinovi povesti so ljubljanske licejke (šol. l. 1911/12 in 1912/13) prevzele ime za svoj skrivni rokopisni list Gospodična Cizara. Urednica je bila Vera Kesler por. Albreht.
2. Pangelj oz. pankelj (nižje pogovorno): trakci za okraševanje (FRAN).