Dvanajst večerov (Anton Mahnič)

Dvanajst večerov. Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem. Anton Mahnič

Izdano:	Slovenec, 12/257-286 Ljubljana, 1884.
Viri:	dLib 257, 258, 260, 261, 262, 263, 264, 265, 266, 266, 267, 268, 269, 270, 271, 272, 272, 273, 274, 275, 276, 278, 279, 280, 281, 282, 283, 284, 285, 286
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prvi večer.

Mirko. Dober večer, gospod doktor!

Junij. Bog daj. Kam pa si se napravil, Mirko?

M. Ko sem se navadil in spisal, kar mi je naloženo za jutri, rekel sem, da hočem spet za en hip mesto zapustiti in si v naravi glavo zvedriti. Vidim, da se je že vse pomladilo. O kako lepo je tukaj. Solnce se je že nagnilo k zahodu in hladni veter pihlja sem od morja. Krasen razgled!

J. Tudi jaz sem se že naveličal med mrtvimi knjigami tičati, gnalo me je ven iz ozkega zidovja. Saj veš, kako pravi naš pesnik . .

M. Levstik!

Za mano ostani, o mesto! Z veselo te dušo pustim.

J. Kako milo modro nebo imamo; in večerno solnce, glej, kako se blišči v brezmejnem valovji. O blagi naš jug, kako krasen si! Že se mi oživlja otrpnelo serce, domišljija vrača se v dušo in mi navdaja prsi z nebeškim ognjem!

M. Jaz pa se čutim toliko srečnejšega, da mi je Bog naklonil danes z Vami se sniditi. Bili ste v Rimu in ni davno, kar ste se domov vrnili. Zatoraj sem sklenil Vas prositi, da mi kaj poveste o svojem potovanji, gotovo bo za-me koristno kaj lepega zvedeti od Vas. Upam, da mi te prošnje ne odrečete; saj vem, da ste mladim velik prijatelj in Vas posebno veseli ž njimi občevati.

J. In kaj lepšega veselja bi iskal in čistejšega, kakor z mladimi občevati. Da, da, o ljuba mi mladina, ti cvet našega rodu, domovini zapuščeni edina nada boljše bodočnosti; kdo bi te ne ljubil, kdo z vso ljubeznijo ne gojil? Tudi ti, ljubi Mirko, bil si mi vedno pri srci, nikdar nisem jenjal za-te skrbeti. Kako majhen si bil nekdaj, a zdaj kako si vzrasel. A to me navdaja s posebno radostjo, da si z leti odložil nekdanje otročje misli in zamenjal jih s hrepenenjem po visocih vzorih, ki mladenča blaži in žene k velikim činom. In zdaj me prosiš, da bi ti kaj povedal o Rimu?

M. Da, o Rimu. Kaj Vas je gnalo v večno mesto? Eequae tanta fnit Romam tibi causa videndi?

J. Libertas, libertas, dragi Mirko, odgovarjam ti z Vergilijem, ta me je gnala v Cezarjev staro mesto.

M. O pa ne tista, ktere je šel iskat v Rim Titir?

J. Ne, ne, druge sem iskal, više in blaže. Saj človek nima le telesa, kakor žival; v njem živi neumrljivi duh, kteri se telesno ne da omejiti. Više, blaže potrebe on nima in neko skrivno hrepenjenje ga neprenehoma žene; vse kraje bi hotel ob enem preleteti in preteklost z bodočnostjo v sedanjosti zediniti, da bi vse, kar prostor in čas obsegata, združil in si duha vedno žejnega napojil z resnico. O Mirko, tam, tam, v kraljestvu večnih vzorov, kjer se resnica z lepoto druži v večno zvezo, kjer je strta časa vse podirajočega silna moč in duha ne vežejo telesa ozke spone, tam še le upamo pravo prostost vživati. — Na tej zemlji jo zamoremo le od daleč nekoliko slutiti.

M. In po tej prostosti želja Vas je gnala v večno mesto: ove prostosti iskali ste v Rimu ?

J. Da, preljubi mi. In kam po svetu bi šel iskat njenega sledu, ako ne v Rim? Kjer vsaka cesta, kjer vsaka ulica, vsak kamen spominja popotnika na starodavno slavo. Kjer se ti odpira zgodovinska knjiga petindvajset stoletij, kjer se poganstvo druži s krščanstvom, s starim vekom srednji in s srednjim novi, kakor večnost vse veke obsega in vendar vedno ista nespremenljiva ostane. Da, po pravici imenujemo Rim večno mesto. Starodavne razvaline na Palatinu, podzemske katakombe javljajo ti živo, kako minljivo je vse, kar vidimo pod solncem; a duha človeškega vzorni umotvori kažejo ti, da tej minljivosti je vendar nekaj stalnega in nepremenljivega, ti so večni zakoni resnice in lepote, ktere je človeški duh spoznal in upodobil si v telesni obliki. Kaže nam večnost svoje skrivnostno lice, v njih se odsevajo njeni žarki, ki očarajo duha in vnamejo srce, da nehote človek vsklikne: Tukaj je dobro biti, tu stojim na pragu večne lepote! In oproščen telesne teže vzleti na perutih domišljije v v blaženi svet idealov, da si v njih gledanji okrepča žejnega duha. O kako lepo je vspneti se iz ozkih spon zemskega življenja v ono kraljestvo večne prostosti, ktero so človeškemu očesu odprli veleumi kakor Dante, Rafael, Michel Angelo in drugi. In to je, kar me je posebno mikalo v večno mesto.

M. O srečen, komur je osoda tako mila. Kakor veste, sem tudi jaz poseben prijatelj zgodovine. In prav Vam se imam zahvaliti, da ste mi vcepili že majhnemu ljubezen do vede. Gotovo se še lahko spominjate, koliko časa sem že takrat uporabil v ta študij.

J. Da, prav priden si bil.

M. A reči moram, da že takrat mi ni nobenega naroda povestnica bolj dopadla, kakor starih Rimljanov. Nikoli nisem mogel dovolj občudovati kreposti tega naroda, ki je nekdaj z mečem gospodoval celemu svetu, potem pa odloživši krvavi meč povzdignil pred svetom prapor svetih ved in umetnosti. Zatoraj pa mi je bil vedno Rim zaželjeno mesto in mislim, da na tem svetu bi me ne mogla doseči veča sreča, kakor da bi vsaj enkrat videl mesto večne slave, vzornih umotvorov.

J. Da, ljubi Mirko, večkrat sem sam pri sebi premišljeval: o kako uboge domovine sinovi smo mi. Kje so njeni zakladi, njeno bogastvo, kje njene mesta in gradovi? O ta domovina, ktero imenujemo svojo, okradena je vsega kinča, izpita je, oropana do golega, in ne hrani nam drugega kakor grobove naših pradedov slavno padlih v boji za vero in dom. A tudi teh čini nam ginejo iz spomina čedalje bolj, ker ni ga pesnika, ki bi v neumrljivi pesni postavil jim spominek, ni ga kiparja, ki bi nam v marmor vpodobil naše Leonide, ne slikarja, ki bi nam naslikal ljute boje bite ob Savi in Soči; ostal nam je le sivi Triglav, priča žalostne, a vendar slavne preteklosti. Ko je Atenčanom utonilo solnce politične svobode, imeli sa vsaj umotvore, ki so žalostne tolažili, spominjaje jih nekdanje slave, tu so se ogledovali v zrcalu preteklosti in tako se je srce razveseljevalo, celile se rane. A med nami kaj bi našel, kar bi tužnega zvedrilo, kar bi srce vzvišalo in poblažilo? Res, da nam je ostala še lepa narava; našega Bleda nam nikdo ne more odnesti, imamo Cerkniško jezero, imamo drugih naravnih čud in še se držimo bregovja sinje Adrije; a' narava, bodi še tako lepa, mrtva je, in povzdigne le nekoliko srce, utešiti ga ne more, više više ono hrepeni, tje v tiste nebeške visočine, kjer si človeški duh vstvarja vzore in jih vpodoblja v telesno obleko, tje, tje v svetišče umetnosti. Tje je tudi mene gnalo in česar v zapuščeni domovini nisem mogel najti, šel sem iskat v vzorno Italijo — v večni Rim.

M. A, zdaj še le Vas prav razumem. Kaj ne, iskat ste šli v večno mesto umotvorov, kterih v domovini ne najdete?

J. Da bi z lastnimi očmi videl, kar sem slišal že tolikokrat hvaliti, o čemur sem po knjigah že toliko bral.

M. O srečni Vi!

J. Da bi mrtvo teorijo oživel z resničnostjo in znebil se jeklenih vezil, v ktere naše moderno šolstvo vklepa duha.

M. Po tem takem ste si gotovo stvarili lastnih trdnih nazorov o lepi umetnosti?

J. Za to sem imel lepo priložnost; kar sem še pred mislil o umetnosti, našel som večidel vresničeno, vendar pa sem v marsičem popravil svoje prejšnje mnenje in pridobil si, upam, da boljšega spoznanja.

M. In prav to je, kar se meni zdi najpotrebnejše vsakemu omikancu, da si sam vstvari lastno prepričanje, lastno neodvisno stališče s kterega potem sodi vedo in umetnost in vse drugo, kar človek misli in dela.

J. Prav govoriš. In to zdi se mi posebno potrebno v naših časih, ko se gmotno in duševno življenje narodno tako naglo razvija, da mu je težko slediti. Koliko novih reči so iznašli v našem veku, izumili novih znanost, preustrojili narodom vstave, uvedli v socijalno življenje toliko pred nepoznanih naprav! Kdor nima tedaj trdnih načel in lastnega prepričanja, kako bo mogel vse to razsojati in ocenjati? Ne bo li večkrat, kar je slabega odobril, morda le zato, ker je novo? Ali ne bodo časa silni valovi ž njim igrali, kakor razburjeno morje z ladijo, ktere ne drži maček priklenjeno v varni luki?

M. In res, večkrat sem se že čudil, kako zamorejo v našem času ljudje in sicer omikanci, tako različno soditi o življenji in sploh o vsem človeškem mišljenji in delovanji. Kaka razlika je n. pr. med pesimizmom Hartmannove šole v Berolinu in med optimizmom onih, kteri verujejo v večni neskončni napredek človeškega rodu. Onim je svet in sedanje življenje pravi pekel, iz kterega reši le smrt, ki pripelje človeka v zaželjeno ničevo deželo; tem pa je isti svet, isto življenje, prava nebesa, tako, da druzih želeti si je nespametno. Od kod taka razlika?

J. To prihaja prvič od tod, da smo v moderni filozofiji zapustili edino varno pot zdravega realizma, ki se opira na objektivno resničnost reči in smo se vrgli v naročje onemu skepticizmu, ki samovoljno razruši vso objektivnost in nam zapreči pot do spoznanja večno stalnih principov, ta skepticizem priznava absolutni dvom, v kterem človek vsako reč trdi ali taji, kakor se mu zdi, tako, da mu ne more nikdo ugovarjati ali pa prepričati ga v resnici. Drugič pa, kakor menim, prihaja ona različnost sosebno od tod, da se dandanes preveč učimo, a premalo mislimo. Kaj meniš, kako jame človek dvomiti o lastnih zmožnostih, kako pride tako daleč, da obupa nad objektivno resnico in začne subjektivno mišljenje vsakega smatrati za pravo resnico? To se godi večidel zato, ker ni nikdar poskusil samostojno misliti, vedno se je navzemal le tega, kar sta mu učitelj ali knjiga predstavljala: po tem mehaničnem učenji izuri se le spomin, a miselna moč otrpne in zaspi, tako da se slednjič res dozdeva, kakor da bi ne mogel iz sebe spoznati najpriprostejše resnice; tako jame o vsem dvomiti in vse človeško mišljenje mu jo le nekako mnenje, v kterem ni nič izvestnega. V današnjem času v vsem napredujemo, le v rosnem mišljenji smo pravi lenuhi, in to je največe zlo, iz kterega izvirajo skoro vsa druga zla. Da bi le moči in poguma imeli hoditi po sicer težavnem, a edino rešilnem poti resnega mišljenja; ta pot bi nas kmalu privel do spoznanja večno neovrgljive resnice, ktero spoznavši bi vedeli ločiti pravo od nepravega, ta bi nam razsvitljal labirint človeškega znanja in počenjanja, a zedinil bi nas tudi v prepričanji, da bi vzajemno sodili, karkoli se med nami godi. In kako ne? Ali nismo vsi ljudje in kot taki ali nima vsakteri mislečega duha, a mislečega po enih in istih očitnih zakonih? Ali je kdo med nami, ki bi tajil, da eden in eden sta dva, da to, kar je belo, ni ob enem tudi črno? Mislim, da ga ni, in da bi tudi bil, ga po vsi pravici lahko prištevamo norcem, s kterimi ni mogoče pametno govoriti. Ako imamo tedaj očitne in trdne aksijome, kterih nikdo ne more tajiti, mislim, da na te, kot na zanesljivo podlago naše mišljenje lahko opiramo in tako pridemo do spoznanja druzih stavkov, kterih po tem takem no bomo več smeli smatrati za prazne sanje ampak za neovrgljivo resnico. A ker se ne misli, se ne pride tudi do spoznanja resnice, ali rečemo bolje, do pravega prepričanja, in ker se tega nima, se vsakemu svobodno dovoli, naj misli in modruje kakor hoče in prav za to se tudi vsakteremu vse verjame, kar trdi; ko se pa vidi, da vsak svojo trdi, drug drugemu nasprotuje, začne se o vsem dvomiti in vsaki trditvi nemarno se smejati. Ali je po tem takem čudno, da živimo v takem zmesu različnih mnenj in protislovij?

M. Potem bi pa res po pravici vprašal, čemu ima človek razum, ako ima večno dvomiti in nikdar priti do spoznanja resnice, ali ni človek po tem takem najnesrečniša stvar na svetu?

J. In vendar je tako! Da, celo z velikim ponosom se poveličuje absolutni dvom, ta da je edino dostojen človeškemu duhu. Saj si gotovo že čital, kako se je o tem izjavil slavni Lessing?

M. Da, ako bi mu Bog v desnici ponujal vso resnico, v levici pa željo po nji, pravi, da bi se zaletel v njegovo levico, rekoč: "Oče, daj, saj resnica je le za-te!"

J. Tako in še hujše se proslavlja dandanes dvom in se postavlja celo absolutni dvom kot temelj vsemu mišljenju in spoznanju; a ne premisli se, da s takim dvomom ne moremo še začeti ne misliti, ne govoriti, ne med seboj živeti. M. Da, izvrstno mi dopade, kar ste mi zdaj razjasnovali. Stalnih, obče priznanih načel nam treba, ako hočemo izvestno soditi o kteri si koli reči. A da si je to v obče potrebno, menim vendar, da v nobeni reči tega bolj ne pogrešamo, kakor v leposlovji. Veste že, da jaz sem posebno navdušen prijatelj lepemu slovstvu. Veliko romanov in novel sem že prebral, pesnikov brez števila.

J. Vem, in dosti si se tudi na pamet naučil. Kaka razlika, kaj ne, med pesniki in pisatelji?

M. Da, velika, a še veča med njihovimi ocenitelji.

J. Da, da, že vem, kaj meniš.

M. In da ne bom pohajal po tujem, kjer me dosti ne zanimlje, kaj in kako se piše in ocenuje, dovolite, da se ozrem na domače nam slovstvo.

J. Le govori, prav radoveden sem, kako sodiš o njem.

M. Vsakdo mora priznati, da v poslednjem času smo Slovenci veliko napredovali; še le pred petdesetimi leti slovstveno rodivšim se nam pelo je že prečej domačih pesnikov; spisal se je od tedaj marsikak roman in novela, leposlovni listi in politični so se jeli izdajati in se še izdajajo. A kar mi je v našem domačem slovstvu najbolj nevšečno, je ravno ona različna, večkrat kar nasprotujoča si ocena naših slovstvenih spisov, in to posebno kar se tiče proizvodov naših najspretniših pesnikov in pisateljev. Saj nam ni treba daleč nazaj segati; še le poldrugo leto je od tega, kako strašno so se naši ocenitelji bojevali in napadali, ko so nam došle poezije enega sedanjih pesnikov? Da ne govorim o prvaku med slovenskimi pesniki, o Preširnu; Vi veste bolje kakor jaz, kako je bil od enih do tretjih nebes povišan, a ponižan od drugih do tretjega pekla. To me je večkrat močno žalilo, da rečem razjezilo. Ta mi pravi: tak je, oni pa: ne tak, ampak nasprotno! Kdo govori resnico? Komu imam verjeti? Tedaj sem rekel sam pri sebi: Ali je res popolnoma nemogoče določiti objektivno veljavo kteregakoli pesnika ali pisatelja? So li res leposlovnim umotvorom zakoni tako nedoločni, da bi človek ne mogel razsoditi, kaj jim ustreza in kaj ne? In ovih zakonov ali jih ne moremo spoznati in uporabiti na leposlovne proizvode?

J. Tudi lepemu in umetnemu so zakoni postavljeni; a žal, da tudi mi bolehamo za isto boleznijo, kakor drugje, za boleznijo skepticizma; ta nam ne da priti do spoznanja onih zakonov.

M. In kaj nam je toraj začeti?

J. Kaj si ti začel zapazivši ono žalostno prikazen med nami?

M. Šel sem iskat knjig razpravljajočih leposlovna načela; tu , mislil sem, vsaj najdem onih naukov o lepem in umetnem, prebravši jih več, dobil bom zdravih pojmov o leposlovji; tedaj mi bo samostojno soditi o tem ali onem pesniku in ne bo mi treba tako sužno, odvisnemu biti od naših kritikov, kterih ocene brati se človeku večkrat studi, temveč, ker nedostojno napadajo osebo mesto stvari.

J. In si dosegel to, kar si želel?

M. Prazno upanje! Le še bolj se mi je glava zmešala, kako različno razlagajo estetična načela ti naši leposlovci in filozofi! Že Platon in Aristoteles, kako narazno gresta! Novejši pa si nasprotujejo kakor noč in dan. Vprašajočemu, kaj je lepo, kako bo odgovoril idealist Schelling in kako eden najnovejših materijalistov na Nemškem? In v tej Babiloniji, kjer govori vsakteri svoj jezik, bi zamogel nevedni mladeneč zajeti si jasnih pojmov?

J. Se ve da, ker podlaga najnovejši filozofiji jo skepticizem, ta deli filozofe; a ker je estetika hči flilozofije, ni čudo, da si naši filozofi tudi v estetičnih naukih nasprotujejo.

M. Upal sem vsaj v šoli pridobiti si javnih in trdnih naukov o leposlovji. In prav željno sem pričakoval, da bi kaj o tem slišal. A tudi tukaj odvzel mi je učitelj že v začetku vse upanje, rekoč, da se ne more trditi, kaj je lepo, kaj grdo in zatoraj tudi ne postaviti stalnih principov v leposlovji.

J. Tudi v šoli skepticizem!

M. Toraj povsod ta nesrečni skepticizem ! A jaz sem prepričan, da tudi umetnost ima svoje principe, po kterih se mora soditi vsak umotvor.

J. Ima jih, kdo bi mogel kaj takega tajiti?

M. In vendar kako težko je spoznati jih.

J. Težko, zelo težko, in malokdo pride v tem do jasnih pojmov. Vendar pa mislim, da je tudi v estetiki že dosti dognanih resnic, ktere so nam postavili in vtemeljili filozofi in umetniki.

M. A kdor je svoje leposlovje le iz knjig in mrtve teorije zajemal, menim, da ne bo nikdar stal na trdnih tleh. Toda Vi, g. Junij, niste le dosti brali o lepem in gotovo še več mislili, ampak ste tudi, kar je največ, videli lepo Italijo, obiskali večno mesto, ktero je lepim umetnijam prvo svetišče na zemlji: tako ste mogli teorijo zediniti z gledanjem, spopolniti z izkustvom. Gotovo ste si stvarili o lepi umetnosti lastnih načel, ktera se ne dajo omajati. Toraj kako srečen bi bil jaz, ko bi zamogel v obliki žive prepričevalne besede slišati od Vas, kar je iz mrtvih knjig tako težko zajeti.

J. Prav rad, ljubi Mirko, ti hočem razložiti svoje mnenje o lepi umetnosti, tem več, ker vem, da te žene blaga želja poznati resnico.

M. In kaj bi me ne gnala? Čemu bi le imel razum, ako ne v spoznanje resnice? Zatorej sem pa ponosen, da smem baviti se z vedami, saj to je moj poklic.

J. Začeti hočemo s kraja; a vse, kar bom govoril bodi priprosto in jasno; ozirati se hočem pa posebno na naše domače slovstvo.

M. In jaz hočem Vas pazljivo poslušati, kakor sem Vas vedno, ko ste mi kaj razlagali.

J. Toda glej, Mirko, solnce je že zašlo in noč nas je uhitela; imam do doma dobre pol ure.

M. O res je, glejte, že so odgnali ribiči čolne in jadrajo na lov.

J. Bog jim ga daj obilnega in srečnega.

M. A Vam, g. doktor, lahko noč!