Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Plantanana (pogovor | prispevki)
Vrstica 286: Vrstica 286:


V lepem majniškem solncu se koplje mesto, se grejejo resne črne palače, ki jih obseva hlad stoletij. Dobro je sedeti tako in gledati, gledati.
V lepem majniškem solncu se koplje mesto, se grejejo resne črne palače, ki jih obseva hlad stoletij. Dobro je sedeti tako in gledati, gledati.

==1.==

Redakcija: 09:35, 13. april 2017

Malo važni zapiski
Fran Albrecht
Spisano: 1926
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ljubljana — Milan.

Če je življenje sen — in veliko globokih in modrih duhov trdi to — potem je potovanje sen v najbolj doslovnem pomenu te besede. Včeraj še si opravljal svoje posle, živel, suženj svojih navad, po natanko odmerjenem redu, danes ob tej uri se voziš po neznanih pokrajinah, da ti v pijani zmedenosti razbira oko vtise, ki ti vsak hip novi bijejo na duši. Kako bi to moglo biti resnica? Snoči še si preklinjal to svojo ljubljeno Ljubljano in se srdil na to večno deževje, čemernost in zaspanost, komaj pa si pomaneš oči in pogledaš okoli sebe, ti zavrisne srce v čudovito solnčno jutro, lej, skozi prosojno meglo se črtajo bajne beneške lagune, no, dalje, dalje in že stopiš onemel pod neizmernimi oboki milanskega Doma, ali pa se vzpenjaš po vrtoglavih stopnicah njegovega stolpa, ali pa stojiš v osupli zmedenosti pred Zadnjo večerjo Leonardovo ... Kako? Pogledaš na uro, menda bo čas za v uradniško menzo. Ah ne! Domisliš se, da sanjaš, kako krasen sen!

Zakaj človek je kakor drevo. Na svojem mestu požene svoje korenine, razprostre svoje veje, zeleni, rodi in usahne. Ali je mogoče, da bi to drevo nekoč vstalo, se odpravilo na pot po novo solnce, novo prst, nove sokove, odšlo in se nato spet vrnilo nazaj? Da, mogoče je, zakaj življenje je sen in v sanjah je vse mogoče.

Žalostno je samo to, da so ljudje, ki so prehodili ves svet, pa so prišli nazaj prav takšni bedaki ali pa še večji, kakršni so odšli. Malo bolj domišljavi. Poznam pa druge (ti niso od tega sveta), ki jim je vsaka njih pot pod Rožnik novo čudo, novo razodetje. V priprosti bilki ob poti doživljajo popolnost in dovršenost notredamske katedrale, o kateri pripovedujejo oni z gromkimi in dolgočasnimi besedami.

Res, kako dolgočasni so tisti popotniki, ki ti zabeležijo vsako svojo dogodivščino s fotografsko natančnostjo in z vso zunanjo realistiko. Saj niti ne slutijo, da je vse človeško doživljanje v svetu realnega videza samo prispodoba in simbol, samo medel refleks tiste večne resnice, ki živi v človeški duši, torej v svetu irealne istinitosti. Meni je malo mar, če sem s tem svojim klavrnim fizičnim telesom prevozil toliko in toliko kilometrov, nasitil svojo človeško radovednost s tolikimi pestrimi slikami iz življenja in prirode (jaz imam dovolj fantazije), — poglavitno mi je, da dam odgovor svoji vesti, ali sem kdaj vsaj za hip potopil svojo notranjo resnico v ono novo, sluteno, a ne doživljeno, jo oplodil za novo rast, obogatil jo in oplemenitil. Morda se niti ni vse vršilo tako in v takem redu, kakor pripovedujem — kdo bi se spoznal v ekspresionističnem neredu svojih vtisov in spominov, kdo bi znal opisati svoje sanje po resnici in pravici? Glavna je notranja možnost in resničnost.

Kdor tedaj veruje v zunanjo resničnost, stoji na drugem bregu in ne bo slišal teh besed, ki govore samo o nevažnih rečeh, katere so se dogodile v sanjah ...

Poslalo nas je na pot neko dobrodelno društvo. Irelevantno je na tem mestu, ali je to bilo društvo za varstvo spomenikov, za zaščito živali ali pa Društvo slovenskih književnikov. Tisto društvo je v svoji slovenski naivnosti napravilo celo neko vlogo naravnost do centralne vlade v Beograd: češ, saj se vrši tak in tak kongres, pomemben za narodno kulturo, prestiž države itd. — in visoka vlada, ki s priznano ženeroznostjo podpira vse pomembnejše kongresiste in kongresistke, od feministke do spiritistke, bi utegnila v hvalevredni razmišljenosti nakloniti kakšno paro tudi ubogi pari slovenskemu literatu. Toda kruto se je varalo društvo. Poštena kolkovana vloga ni našla milostnega odgovora. V tem pričakovanju pa je napočil rok, napočil in bi bil kmalu minil, kongres zaključen, vsi visoko leteči načrti zrušeni v prah. Pa smo se ojunačili in dejali: »Če je zamujen kongres, zakaj bi bil zamujen Pariz!« In odpravili smo se na pot: moj tovariš, moja tovarišica in jaz ...

Ko smo sedli v voz, je bila vsa Ljubljana polna godba. To ni bila godba mesečine ali muzika sfer, bila je prava materijelna godba, ki je prihajala iz Unionske dvorane izpod taktirke mojstra Talicha. Moj tovariš, ki je prihitel na vlak naravnost od koncerta, je imel čudno svetle oči.

Kako potuje slovenski literat? Nemški romanopisec Thomas Mann se je peljal zadnjič v Pariz v sleeping-caru. Tudi jugoslovenski poetje, tisti, ki jim je Bog dal poleg pevske tudi nekoliko diplomatske žile, potujejo menda tako. No, slovenski Iiterat, ta najzvestejši čuvar šeg svojega naroda, se drži tradicije. Ali bi ne bilo absurdno, če bi se slovenski pisatelj vozil v Orient-Expressu? Zato potuje nekako tako, kakor poje staročestitljiva študentovska pesem: Če študent na rajžo gre ...

Vzlic temu se nismo počutili slabo. Ko smo se posedli in nekoliko oddahnili, smo pričeli kramljati. O višjih stvareh. Ker pa so višje stvari včasih utrudljive, nam je vsem skupaj pričel legati spanec na oči. Moj tovariš se je junaško zleknil, moja tovarišica se je zleknila gracijozno, jaz pa sem občepel v kotu pri oknu in gledal v temo. Ko pa sem zaprl oči in se zastrmel vase, sem se potopil v veliko belo luč, kakršna sije samo zemljanom Devete dežele. Naenkrat me je sunilo v srce kakor z nožem. Zdrznil sem se, odprl oči, pogledal ven. Skozi noč so se s pročelja pustega poslopja režale velike in ošabne črke: »Postumia-Grotte« ... Okrenil sem se bliskoma, da bi ne gledal sramote. Zatiskal sem oči, a ni bilo več belega solnca ne Devete dežele; kakor tista siva kraška skala zunaj mi je palo na srce in ga zdrobilo. Kolesa vagona pa so pela venomer, strašno in enolično: Tujec se voziš po domači zemlji! Po domači zemlji tujec! Ali te ni sram — sram — sram ...

Trst je izumrt. Molk. Zadaj pa leži morje, pokojno diha kakor speče dete v zibelki. Z belimi perotmi plava tišina nad njim. O, dobro morje!

Ampak v meni je ena sama misel: bežimo, bežimo od tod! Preblizu je sramota.

In že se svita jutro, plaho, a zmerom razločneje se mota dan izza svojih sinjih ovojev. In glej, že plavajo proti nam lagune, sivosinje, koprenaste, kakor s pastelom nadihane na obzorje. Že se nam vozi naproti Kraljica morja ... Za hip zastane srce.

Tovariš in prijateljica prigovarjata, da bi izstopili, očedili se, ogledali si čudo Benetk. Ne, jaz ne morem: preblizu je sramota.

»Drugič« — pravim — »nazaj grede kadarkoli.«

In že se vozimo dalje.

Solnce pali severoitalsko ravnico. Plodna zemlja, lepa zemlja — »kakor naša,« bi dejal Župančič. Lepa, a vendar vsa drugačna. Tu pa tam domač ton: kosec na travniku, škrjanec iz grma ... Drugače pa: še solnce ti je tuje na nebu.

Padova, Vicenca, Verona, Brescia, orlovski gradič pod oblaki. Stoletja — zgodovina — spomini.

Riževa polja, pritlikavo drevje, vinske gorice, redkokje sadovnjak. Na vseh postajah v obraz bijoča fotografija: gospod Mussolini, poleg njega — komaj viden — kralj ... Povsod, kamorkoli pogledaš: gospod Mussolini. Kolika neokusnost! Kakšno hlastanje po popularnosti!

»Katera postaja je zdaj?« vpraša tovariš, ko se zopet pozdravimo z gospodom Mussolinijem.

»Olio sasso!« se odreže prijateljica in vsi se veselo zasmejemo. Kaj nam mar!

Mi drčimo, drčimo — kam? Kaj nam mar! Dobro italijansko vino pijemo (kakšna žeja obhaja človeka na poti, o bog!), krepčamo se z dobrotami, ki smo jih prinesli z doma, zapalimo si cigarete. In zraven se pomenkujemo: o domačih stvareh, o Cankarju, o Prešernu, o Župančiču, o Rusiji, o Franciji, — o gospodu Mussoliniju. Moj tovariš smatra Mussolinija za ženijalnega človeka; jaz pa ne morem razumeti, da bi epigon mogel biti ženij ...

Nekoliko trudni smo; napol umiti, napol umazani. Tudi naše besede, mislim, da so prežete s trudnim humorjem. Zunaj sije solnce, v zelenju se koplje dan. Sinje in čisto, bistro kakor oko nam sije ob progi Gardsko jezero; nizke hišice ob bregu, vile, letni dvorci (tu bi hotel letovati človek!) ti spolzi s srca, ko bežiš mimo. In spomniš se Bleda in Bohinja — še intimnejših, še lepših, samo nekoliko bolj liliputanskih.

Milan. Bolj iz fizične, nego iz psihične potrebe izstopimo. Treba se je odpočiti. Zato zgrabi vsak svoj kovčeg in hajdi! Pred izhodom nas zajame trop fakinov. Vsiljiv portir dreza v nas v žlobudravi nemščini. »Piši nas!« se ga otresemo in tiramo svojo prtljago po razbeljenem tlaku milanskih cest.

Po dolgem povpraševanju in tekanju sem in tja končno vstopimo v lift, ki nas popelje nekam v drugo ali tretje nadstropje.

V srcu je neprijetna zavest, da te bodo pošteno odrli. Saj je to menda ena poglavitnih lastnosti tega ljudstva tod. No, kaj bi lamentirali: dajmo se ponosno odreti, v sovražnikovi zemlji smo.

Ampak kolika slast je kopel, če si se paril in pražil šestnajst ur. V vse znojnice ti je prodrlo blato dima in saj. Kakšna slast — samo če bi ljudje tako močno ne štedili z vodo.

Ko smo osveženi, nam takoj sije solnce prijetneje in znosneje. Napotimo se pod Arco del Sempione po širokih cestah, svetli in podjetni. Zrak je prijetno mehak, ne preveč okužen z bencinom. Čim bolj prodiramo proti centrumu, tem bolj se nam nudi slika velemesta. Rdeči avtomobili drčé, vreščé, električne zvoné, množica narašča, domačini, Angleži, Američani, bogate izložbe, bari, kavarne, palače. To ni več Italija, to je Evropa. Presnažno in prečisto je to mesto — skoro nikjer ne vidiš razobešenega perila z oken —, skoro brez običajne italijanske romantike, ki dostikrat diši po umazanosti in nečistosti.

Presenetljiv je pogled na Duomo. Če ga pogledaš od daleč, se ti zazdi kakor zračen kolos, spleten iz samih čipk. Njegov beli marmor je čist in brezmadežen. Tako mora biti popotniku v Sahari, kadar se mu pribaji pred dušo fata morgana ... Tako je, če ga gledaš od daleč, izločenega iz vsega. Ko pa prideš bliže, te zbode v oči neprijetna neskladnost, neskladnost z okolico, bahaško izzivajoča s svojimi preobširnimi dimenzijami. In ko stopiš v cerkev, v to ogromno polmračno grobnico z velikanskimi gotskimi okni in nebotičnimi stebri, se zrušiš vase. Črv si, o človek, a tu še črv nisi: drobec si in prah. Ne razumem katolikov, da je mogoče zbrano častiti Boga v takih monstroznih somračnih katakombah. V naših priprostih cerkvicah po solnčnih gričih biva solnčen Bog ...

Neizmerna pa je bila iznajdljivost fantazije, ki je snovala in krasila to kamenito palačo božjo. Vsaka čipka na teh stolpih in stolpičih govori o umetniški roki stvaritelja. Kakšna harmonična pestrost in neenakost! Kolik napor stvariteljskega duha!


Tako premišljamo, ko se izprehajamo po terasnih strehah cerkve v višini osemdesetih metrov mimo stolpičev, ki se ostri in sloki kakor puščice pnó v zrak. Na klop sedemo, razgledamo se in premišljamo, ali bi jo ubrali v najvišji stolp prav do vrha. Kuriozno je: prav tik nas na strehi cerkve kavarna, pod rdečimi solnčniki se krepčajo ljudje; malo stran kiosk z razglednicami ... In nato se napotimo kvišku po ozkem serpentinastem stopnišču. Preko tristo stopnic — jaz sem jih štel ... Pred mano hrope stara drobna Iady. Tudi jaz se napravim tenkega in breztelesnega ter oprezno smuknem mimo nje. Malce se šibe kolena od prečute noči in naporne vožnje; kri udarja ob sence: končno smo na vrhu.

Ne, to ni omotica, ni vrtoglavost, ko pogledavaš navzdol, v 108 m globoki prepad. Čuden, neizrekljiv čut blaženosti je to, čut opojne oproščenosti, kakor da se ti je končno izpolnilo najglobokejše tvoje hrepenenje: da si se ločil od blatne zemlje, da se prost in svoboden kretaš visoko po zraku. Bliže solncu, sam svojo pot. Ho, vi vsi mrli zoprniki in zavistniki, plahopobožni licemerci in druga mrčes, kako se vam rogam! Kakor v sanjah: preganjan od sovražnikov se dvigneš in letiš, više, vse više, in nevidne peroti tvoje duše te nosijo. Glej, stolp se maje; in če še malo bolj pripreš oči, ti je, kakor da se ne maje, temveč da plava ... in ti sam plavaš ž njim ... Ves jasen in prozoren je azur, vsa vidna in nevidna solnca sijejo in ti plavaš v sinjino — kolika sreča!

Da, jaz vem, da so ljudje ustvarjeni, da bi letali. In ljudje bodo letali.

Iz ptičje perspektive Milan ne napravi vtisa velikega mesta. Otok hiš, ki se je zgnetel okoli svoje cerkve. Ravnica, sama ravnica, do koder ti seže oko.

Ko se previdno splazimo navzdol in pošteno oddahnemo od svoje ture, se pomešamo med množico. Prijateljico zanimajo izložbe in cene, midva s tovarišem se ozirava bežno po knjigah. V Scali pojo nocoj Stravinskega »Petruško«. No, mi smo preveč trudni ...

In tako sedimo udobno pred kavarno na prometnem križišču glavnih ulic in se lagodno udajamo kontemplaciji. Pisana drhal vseh mogočih tipov in vsakojakih narodov se kreta med domačini. Mene zanimajo predvsem domačini. Tip Italijana tukaj, se mi zdi, je nekoliko umirjenejši od vzhodnega in južnega; bolj svetski, bolj srednjeevropski. Mnogo lepih žensk je vmes. Vsak natakar ti govori skoro brezhibno francoščino.

O kako hitro onemi in utihne to šumno mesto! Komaj ti je ugasnilo solnce tam nekje za nevidnimi gorami, že pade čuden, globok mir na vso pokrajino. Ulice so grobnično neme. Po asfaltu odmeva samo naš korak v zamolklem taktu. Domislil sem se Cankarjeve potopisne novele »S poti« in njegovega Fritza, ki je kolovratil po teh ulicah in premišljal dekadenčne pesmi ... No, najbolje je nič misliti. Kako mehak in voljen je večer, najbolje je hodé sanjariti, udajati se svoji podzavestnosti ...

V ulici Sv. Andreja nas opozore nase zlate črke na pročelju lepe palače. Napis pravi, da biva tod Društvo italijanskih pisateljev. Tam na oni strani pa mora biti cerkev in v cerkvi kapelica in v kapeli delo, ki si ga ogledamo jutri in ki je najdragocenejše, kar hrani v sebi to bogato mesto. Delo je napravil vojni inženjer, mojster Leonardo, ko je pred pol tisočletjem bival tukaj v službi milanskih vojvod. In takoj vidim pred sabo v vseh neštetih reprodukcijah, ki so mi prišle kdaj pred oči, to bajeslovno sliko, ki velja za nekaj najdovršenejšega na svetu. »Kakšen bo vtis, ki ga napravi name?« se vprašujem. »Ali živi lepša v moji predstavi ali je lepša v resnici? Ali sem sploh zmožen soditi? Ali ni vse samo sugestija? Merežkovskij ...«

Ta hip zakriči prijateljica za mojim hrbtom in me potegne za rokav. Mimo mene pa zdrči z besnim zvonenjem električna železnica. Kondukter nekaj vpije ... Jaz ne razumem ničesar. Tovariš, prijateljica in jaz se spogledamo. Kako smešno, kako absurdno prepleteno je življenje!

To sem še bolj občutil naslednji dan popoldne, ko smo odhajali iz Milana in prebirali svoje vtise. Dvoje doživljajev se je zasekalo vame, dvoje vtisov, tako različnih in nepodobnih si, kakor je vse, kar doživljaš na svetu. Prvi visok, dvignjen v nadzemsko, estetsko transcendentnost, drugi tako groteskno-simbolen, a življenjsko pomemben, da ga ni moči pozabiti.

Vtisa Leonardove »Zadnje večerje« ni mogoče opisati z besedami. Ko stopiš v kapelo in se s počasnim, oklevajočim korakom bližaš pregraji, sprva osupneš: Jaz sem mislil, da je slika, to pa je nekaj živega. Takoj nato pa občutiš rahlo razočaranje: v tvoji domišljiji so živele bolj sveže, bolj bujne barve, te pa so tako zbledele, preperele, kakor da so jih pogasila stoletja. Kako pokvarjeno je že to delo ... Ne, treba je pogledati tudi z razumom: in tako stopiš na desno, na levo, v sredo, naprej, nazaj, in v napetih dramatičnih čuvstvih ti reagira srce. Linije, dramatičnost prizora, kompozicija in vse, kar si čital po knjigah, vse je res, ampak ... nihče še ni povedal prave besede. Zakaj tega vtisa ni mogoče opisati z besedami.

Nekaj najlepšega v Milanu je Ljudski vrt. V tem vrtu imajo tudi majhen zoološki oddelek. V tem oddelku je lev, ki ga je podaril milanskemu mestu Mussolini, kakor stoji pisano z velikimi črkami na ograji. Pred to ograjo se seveda vedno tre ljudi. Preprosto ljudstvo, otroci, vojaki, a tudi elegantne damice. Zlasti elegantne damice so jako nestrpne. Na vse mogoče načine prosijo in izzivajo leva, naj se jim pride galantno predstavit. Toda lev, mračen in vzvišen, se ne zmeni zanje: ležeč v svoji kletki mežika s polzatisnjenimi očmi v solnce. Ko Ie ni konca vika in prošenj, se naposled dvigne, gre počasi in leno proti ograji, ošine s prezirnim polovičnim pogledom radovedno drhal človeških kreatur, nato pa se še bolj počasi okrene, dvigne zadnjo nogo in bliskoma — šššš — brizgne močan rumen curek po obleki in obrazih. Otroci in damice zakrešče in se razlete, lev pa se počasi in dostojanstveno odpravi nazaj.

Jaz stojim ob strani in neizrekljiv smeh se dviga v meni. Da, to je suverena gesta!

Ta dva vtisa sta se mi zapičila v spomin in me ne bosta ostavila.

»Z bogom, ti lepo in tuje mesto,« sem si dejal, ko smo odhajali. Lepo in tuje. A kmalu bomo doma. V mestu, kjer smo doma vsi.

Milan — Pariz.

Zdaj, ko prebiram prazne liste svojega zapisnika in listam po bogato popisanih straneh svojega spomina, se čudim lastni ábotnosti. Res, kakšna abotnost! Počemu zapisnik? Jaz sem ga vzel s seboj, a nisem zabeležil vanj niti besedice. Kako pa bi tudi bilo mogoče doživljati nekaj in hkrati beležiti te svoje doživljaje? Meni je to nemogoče. In ali je potrebno, da bi slikar, ki je doživel neko pokrajino, imel s seboj še fotografski aparat?

Jaz mislim, da je najfinejši aparat človeška duša, ki vestno registrira vse, kar je tej duši pomembnega. Kar ni, pa itak lahko odpade. Meni je odpalo marsikaj, morda najpoglasvitneje. Mnogo vtisov pa mi je ostalo, in ti bodo živeli z menoj.

Kakor majhno morje se razteza v nedoglednost Lago Maggiore. Skoro celo uro drvi brzovlak ob njem. Kakor nezguban smaragden prt se razprostira zelena ploskev pred nami. Oko, že skoro ranjeno od vtisov, se odpočiva na nji, teši, uživa. In zdi se mi, da poje vlak pesem, pesem o prapočetkih sveta: In mir je bil nad vodami.

Tega miru ne moti niti drobna bela jadrnica, ki stoji tam sredi gladine kakor labod, ki je razpel peroti in hoče poleteti k solncu. Pač pa moti ta mir motorni čoln, ki brutalno drvi svojo pot in pušča kakor od ostrega noža globoko rano za seboj. Ta rana boli jezero; še mene boli v srcu.

No, tam raste kakor zelen šopek majhen otoček iz vode; na njem samoten idiličen gradič; v njem bela, čudolepa devica z velikimi, koprnečimi očmi ... O, romantika predpotopnih — predvojnih dni! ... Tam spet drug otok, nekoliko večji, s cerkvico in dvema, tremi hišami, kakor na našem Blejskem jezercu. Lep je svet: zélen je in zlat.

Nizko pod nami ob bregu se vije gladka avtomobilska cesta. Ob cesti hiše, vile, letni dvorci, za njimi vrtovi z bujno razcvelimi dragocenimi rožami. Na levi riževa polja, travniki, žito, tupatam skromen gozdiček. Drugače akacije, ves zrak je prepojen z njih duhom, jelše, nizko grmičevje. Popoldansko majniško solnce pripeka, da je groza. Tišina je v zraku, bujno zelenje travnikov in redkih gozdičev vene v letni sopari.

A že se beli — daleč na severu — sneg švicarskih gorá. Vlak sopiha počasneje. In še preden zavozimo v simplonski predor, se izpremené pokrajine in ljudje. Nebo se je zavilo v oblake, zemlja ima oster, mrk gorski značaj, ki se nas dojmi tako domače. Ljudje, ki prihajajo, niso več tako živahni in zgovorni, temveč resnobnejši, kratkih besed. Nekaj trdnega in oglatega je v njih kretnjah.

V Švici dežuje. V dežju in naraščajočem mraku je ta resna zemlja še resnobnejša. Zemlja jezer in gorá, zemlja reda in mraku. Ta disciplinirana zemlja, ki druži v sebi tri narode v neki strogi harmoniji in svobodi, je po svojem prirodnem izrazu tako elementarna in divje-razbrzdana, kakor je po svojem ljudskem obeležju umirjena, ukročena, skoro dolgočasno enolična. Srce Evrope je ta zemlja. Sem na to plast so se zgnetli vsi besni krči, vse divje strasti porajajočega se kontinenta. Zdi se, da v osrčju teh ostrih gorskih robov, teh razritih grebenov in strmih pobočij še drhti neohlajena strast tisočletij, še ječi uklenjen, okamenel element gorečega osrčja planeta. In ali ni ta ukročenost človeka, ki je zasedel to zemljo, samo strah pred izbruhom one velike, iz osrčja sveta prihajajoče strasti? Res, zdaj mi je tudi razumljiveje, da ima baš v tem kotu Evrope ena najstrožjih verskih sekt — kalvinizem — svoj izvor in svoje najbolj vnete pristaše. Jasno mi je tudi, da ves napor človeške kreature na zemlji po redu in miru izvira predvsem samo iz strahu te kreature pred samo seboj.

Neprestano bijejo deževne kaplje na okno in nam zastirajo pogled v okolico. Kakor ena sama siva pajčevina se je spletlo od neba do tal. O Švica, ti lepa in mračna in zagonetna zemlja, drugače sem se te bil predstavljal nekoč! Upam, da se mi nazaj gredé pokažeš z druge strani. No, dobro je, da je pričela padati noč ...

Včasi pogledam skozi okno: Sion-Sitten. Ob progi se vije reka.

»To bo Rona,« pravi tovariš.

»Kako čudno,« si pravim sam. Še lokomotiva je izpremenila svoj značaj. Po Italiji je dirjala in divjala s pristnim italijanskim temperamentom, tu pa vozi z neko umirjeno brzino, res, umirjeno brzino. Vse je umirjeno tukaj. Ampak jaz bi hotel spati.

Skušam, pa ne morem. To je ta prokleta iznajdba devetnajstega stoletja, si pravim. To so živci. Kdo je izumel živce?

Mislim, da se mi sanja. Tisoče in tisoče luči se utrinja pod menoj. Kaj je to? So to zvezde? Je to nebo? Ali se vozimo z glavo navzdol?

»Bedak,« si pravim. To je Lausanne — to je Genevsko jezero.

Zbogom, jezero, ne vidim te!

In spet utonemo v noč, v polzavest, v polsen.

Pozno ponoči nas vzdramijo: Vallorbes. Človek ima zmerom slabo vest: sam ne veš, kdaj se pregrešiš zoper kakšno zapoved. V polsnu, v naglici zgrabim škatlo neretvanca, ki sem ga bil vzel s seboj in ga porinem pod svršnik.

»Imate zlata, tobaka?« vpraša francoski carinik.

»Nimamo.«

Carinik vstopi v kupé in ne da bi pomišljal, pokaže s prstom naravnost na mojo škatlo pod svršnikom.

»Ho, dečko, ti imaš bistro oko!« pomislim. No, le vzemi ga, saj ti ga privoščim, prijatelj.

Izročim mu škatlo z opravičilom, on jo odpre, potežka, poduha in posvaljka s prstom, kakor bi obtipaval kvaliteto, a išče menda zlata, ter mi jo nato vrne z najljubeznivejšim smehljajem. No, dobro je tako. Lahko noč!

»Kako je zunaj?« vprašuje prijateljica, ki leži na klopi.

Jaz, tudi sam radoveden, kakšna je francoska pokrajina, pogledam naglo ven in pravim:

»Kakor pri nas, kadar je noč. Vse je temno.«

Prijateljica nekaj zagodrnja in se prevrže na drugo stran. Vlak pa drdrá, drdrá, drdrá ...

Zapri oči in zaspi! Da bi sanjal, so misli pretrudne. Panta rhei ... vse beži! Kam? V solnce in luč, v novo, višjo zavest, v božansko nesmrtnost, ali pa v temo in noč, v večni, prazni, gluhi nič? Tako se voziš, popotnik, z nemirom v duši, z večno, pekočo žejo po spoznanju, po razširitvi samega sebe, po nesmrtnosti ... Kako te je groza noči, gluhote in praznote, kako te je strah konca vožnje! Ne, saj ni konca, ako te pali žeja, da bi živel večno, vekomaj in neprekinjeno, s tem svojim telesnim in duševnim življenjem! Ampak v srcu je strašen, neizrečljiv razkol. Je konec! ti zatrjujejo možgani. Glej, kako ti vse polzi, neotipljivo je, nerešljivo ... Vse beži v noč — kakor ta-le siva reka ob progi ...

Odprem oči in pogledam — res, skozi jutranji somrak se beli spodaj reka. »To je Seina,« si pravim.

»Kje smo zdaj?« vprašuje prijateljica v polsnu.

»Mislim, da bomo kmalu v Novem mestu,« ji odvrnem, samo da nekaj odgovorim. A resnično se mi zdi, kakor da se vozimo mimo Stične in Sent Vida.

Dijon — se nam razodene s postaje. Tovariš se dvigne, da mi napravi prostor. Zleknem se na klop, roteč se in zaklinjajoč, da bi spal. V taktu koles mi udarja glava ob črno usnje.

Ko odprem oči, je že svetel dan. Mukoma si bori solnce pot skozi oblake. Pogledam skozi okno, v daljavi se že črtajo konture giganta: kakor v zraku, stoji, s široko razkoračenimi nogami, z ozkim tenkim telesom, gigant brez glave.

»Evo ti — Babilonski turen!« vzkliknem tovarišu.

In že je zavozil vlak na peron. Gare de Lyon! V naglici me spomni od daleč na dunajskega Südbahnhofa. Sajasti in zamazani, a čili in vedri zgrabimo svoje kovčege in se pomešamo med množico. Od daleč nas pozdravljata dva rojaka: slikar P. in prijatelj M. iz Geneve. Slikar P. je bolj majhne postave; zato je stal na tehtnici.

Pariz.

Z radovednim in hkrati skeptičnim smehljajem na ustih, kakršen je pač človek dvajsetega stoletja po svoji naturi, razbiram prve vtise. Po glavi mi šume besede, ki sem jih čital doma in ki so premlete že do absurdnosti, besede, ki jih je izrekel genijalni Franc I.: »Paris u'est pos une ville, c'est un monde.«

Prvi dojem tam zunaj je bilo nekaj umazanega. Tako je, kakor na periferiji vseh velikih mest, koder se odteka blato človeškega mravljišča in se polagoma odceja v neoskrunjeno solnčno zelenje travnikov in polj. Razbiti kosi starega, zarjavelega železa, kupi gramoza, razbite barake, stare škartirane tračnice, tam šop zasrnelega zelenja, ki sili izpod peska, in nato spet blato, blato ... Na človeško glorijo pomisliš in na klavrni finale njen.

Pred kolodvorom vlada vzoren red; v discipliniranem polkrogu se vrste avtomobili. Ko sedemo s svojo prtljago v takso, nas takoj zajame morje ulic in hiš. Kamenje, zid, opeka, hm. Z neba pa sije solnce, sveže majniško solnce. Pozdravljen, Pariz! Kakor v polsnu, s priprtimi očmi se ogledujem krog sebe in pozdravljam mesto. Jedva da ga vidimo: hiše, palače, cerkve, most, vrt, gladka asfaltna cesta, na nji ljudje — jaz ne vidim ničesar.

To je opojen trenutek, ko stopiš prvič v tuje mesto. Nenadoma, v hipu, kakor kaktusov cvet, se ti odpre srce na široko in hoče sprejeti vase vso to neznano lepoto sveta, vso množico življenja in njegovih utripov, vso brezmejnost vtisov. Kakor da si se znova rodil, ti je; v krvi poje in vriska.

Pred Odéonom izstopimo. Zanima me cena.

»Šest frankov,« pravi šofer.

»Bagatela!« si pravim. V Ljubljani bi plačal za tako vožnjo šestdeset dinarjev.

Prtljago oddamo pri prijatelju M.; hotel je zaseden. Ajdimo iskat stanovanje! Slikar P. nas vodi.

To je torej Latinski okraj. Drugače sem si ga bil predstavljal: bolj romantičnega, bohemsko - siromašnega. Tu pa, evo ti, ta krasni asfaltirani trg, stare začrnele palače, bogati znanstveni instituti, univerzitetna poslopja. No, ko zaidemo v stranske, manj čiste uličice, z granitom tlakovane, vidim, da ne manjka tudi romantike; najbrže tudi siromaštva ne.

Stanovanja, kolikor jih je na razpolago, nam ne konvenirajo. Naš vodnik predlaga, da se naselimo na Montparnassu; tam so tudi ugodnejše zveze s podzemeljsko železnico. Na pot!

In tako brodimo po cestah in ulicah, gori, doli, na levo, na desno, z lagodnimi koraki, z radovednimi očmi. Majniško solnce nam sije, sveži jutranji veter nam umiva lica. Nič nismo trudni, nič zaspani. Tako mi je, kakor da sem po dobro prespani noči pravkar vstal iz kraljevske pernice in se pošteno okopal, pa vendar niti eno uro nisem resnično spal.

»To je Luksemburški vrt,« pravi slikar, ko smo obšli par ulic.

Oha! si pravim in se ozrem naokoli. Tu je nekoč stanoval Župančič, visoko gori kje v kaki študentovski izbici, ko je gledal na ta park, kjer

... kot solza tiha
v prostorih neizmernih!
Kot da preteklost diha
vzbujena v urah večernih
tam.

No, zdaj pa je beli dan in park je odprt in vsa preteklost je mrtva. Komaj da ti kipi, razpostavljeni ob stezah, go- vore o nečem davnem in prošlem, a ti jih ne razumeš, govorica njih kamenitih ust ti je tuja. Samo sedanjost je živa zdaj, samo ta-le hip, ki ga je treba ukleniti vase in pomesti s seboj v svojo večnost.

Lep razsežen vrt, nekoliko preveč zanemarjen. Sredi parka, na odprti cesti, igra mladina tenis. Revna zgrbljena ženica trga nekaj v travi, morda prikuho za kosilo. Svetlolasa deklica z otroškim vozičkom mežika v solnce. Majhen bel cucek je dvignil ob kostanjevo deblo svojo zadnjo nogo. Umirjen pisarniški gospod s cilindrom in očali mu stoji verno na straži. Idila.

Na montparnaškem bulvarju vlada živahnejše vrvenje. Tramvaji, avtobusi, tovorni vozovi, procesija avtomobilov. Rizki žvižgi in piski švigajo po zraku kakor rakete. Tlak je bolj vroč nego v zamišljenem Latinskem okraju. Med množico pasantov razbira radoznalo oko zastopnike vseh mogočih narodov in plemen. Mnogo je črncev in črnk, številno je zastopano rumeno pleme. Mnogo je med pasanti ljudi, ki hodijo zamišljenih, vase obrnjenih oči, katerim se pozna intenzivneje notranje življenje. Nehote vidiš takoj, kje si: v deželi umetnikov.

No, treba bo nekje zajtrkovati. Slikar nas povede v kavarno Rotondo. To je elegantna velika bulvarna kavarna, poglavitno shajališče vsega umetniškega Montparnassa. Ko stopiš vanjo, se ti zazdi, da si zašel v galerijo slik. Stene so od vrha do tal natrpane s podobami in slikami vseh mogočih struj in smeri, od impresionizma do kubizma in surrealizma, ki se vrsté druga ob drugi v lepem složnem bratstvu. Njih duševni očetje so stalni gostje te kavarne; slike so na prodaj.

Zdaj, ob pol enajstih dopoldne, je kavarna bolj slabo zasedena. Tem bolje pa je zasedena — kakor sem imel priliko opazovati redno vsak večer — ponoči okrog polnoči. Tedaj vre in kipi v nji kakor v panju. Kakšna pestrost obrazov, značajev in tipov! To ni samo Evropa, to je ves svet, vsi deli sveta! To je babilonsko vrenje! Tam ti nekdo poltiho igra na kitaro in prepeva, drugi vneto pisari svojo novelo, tretji riše svojega soseda, četrti šepeče svoji Dulcineji dvoumne nežnosti na uho. Japonci in Rusi — zlasti mnogo je Rusov — debatirajo o zadnjih dognanjih zapadno - evropske umetnosti. Najekstremnejši dialogi, najabsurdnejše modrosti. Starikav zamorec, grd kot hudič, z elegantnim žirardijem in v snežnobeli platneni obleki, vodi filigransko Parižanko po stopnicah v prvo nadstropje ... S kakšno perverzno naslado se privija ona nanj. O, urbem ...

Slikar nam razlaga:

Moderni umetnik je zapustil romantični tradicionalni Montmartre in hoče živeti bliže centrumu, bliže glavnemu utripu kulture in civilizacije. Zato se je preselil na Montparnass. Kralj tega okraja je danes Japonec Foujita, slikar velikih kvalitet, dasi meni osebno ni po godu. Nadalje živi tu kipar Bourdelle, čigar dela boste videli v luksemburških dvoranah. Tu žive Vlaminok, Manolo, Chagall, Zadkine, Modigliani, Pascin, tu živi André Derain ... Poet Apollinaire je opeval montparnaške bare in kavarne.

Ta-le kavarna je bila pred par leti neznatna predmestna butika z eno samo skromno sobico. Danes pa obsega — kakor vidite — dve veliki dvorani s točilnico, v prvem nadstropju eleganten daneing-room. To kavarno so zgradili umetniki. In njen lastnik je ženerozen možak. Za tiste pivce, ki si postrežejo v točilnici in se jim na nosu pozna, da so umetniki in nimajo par, je naročil natakarjem, naj ne gledajo na to, kaj so popili in pojedli. Skratka: prekrasen dečko!

Natakar nas postreže z izborno kavo in še izbornejšim pecivom. Pariški croissanto so specialiteta; znameniti dunajski Milchbrot je proti njim kakor žganec in torta. Na vsakem krožniku imaš zapisano ceno, koliko moraš plačati.

V časopisih — v tujih zemljah čitam vedno samo oficijelne vladne liste; že iz kurtoazije — beremo, da se kongres, ki sva se ga nameravala udeležiti z ljubljanskim tovarišem, ravno danes zaključi. No, hvala bogu, se mi je odvalilo z duše! Jaz od srca mrzim vse kongrese tega sveta, razen penatskih, ti pa so neoficijelni in neobvezni.

Kongres ni rodil zaželjenih uspehov, pravi časopis. Kateri pa jih je? pravim jaz. Vršil se je povsem nefrancosko. (Aha!) Preveč se je govorilo, piše list Počemu pa je bil kongres? bi skromno pripomnil jaz. Kongresi so vendar za to, da se ljudje zbero in govore, govore, govore ... To je kakor v politiki: malo je poklicanih, veliko je izvoljenih.

Naposled pa je vsekakor imenitna sreča, ta smola, ki sva jo imela s tovarišem, da sva zamudila tisto reč. Hvala ti, vlada beograjska! Modra si in dalekovidna. Kaj bi počel, kam bi se skril med brbljači? Kdor veliko govori, ni dosti prida; boljši je tisti, ki več misli.

Ampak zunaj vre, hrumi, vriska in poje življenje. Proč z besedami, tiskanimi in govorjenimi! Proč iz te steklene palače resničnih namišljenih genijev! Jaz se zapišem geniju življenja: geniju borbe, geniju luči in svetlobe.

Ko pa se s počasnim korakom zopet izprehajamo zunaj po teh ulicah in cestah mimo trgovin in kavarn, mimo barov in bazarjev, se, sam ne vem, kako, nenadoma domislim — Strindberga. Srečal sem ga ta hip. Zdajle je zavil v ono stransko ulico na levi. Zdirjal je mimo mene z viharnim dolgim korakom, vihro in razkol v duši, blaznost v možganih. »Kam, popotnik?« zakličem za njim. — »Ne vem; naprej, naprej!« mi odgovarja zamolklo, iz velike daljave. »Selim se iz hotela v hotel ... Preganjajo me, zato bežim.« — »Pred kom?« pravim jaz spet. — »Pred njim, pred — Njim!« mi zakriči on prav na uho. In jaz čutim v srcu, da se bo srečal z Njim, da, doli v Luksemburškem vrtu se bo srečal z Njim ...

Kako to udarja v sencih, kako besni kri v žilah, v nohtih jo čutim. »To je samo sprememba zraka,« si pravim, a vem, da ni res. Ne, v teh tihotnih uličicah ne, ampak pet, šest kilometrov odtod, tam v žarišču vsega, tam vihra divji, blazni, razvratni ples, ki se mu pravi življenje. Od daleč čujem njegov glušeči zvok, čutim jekleni ritem njegov. V mojem srcu je kaos njegov.

»Za nič na svetu bi ne hotel živeti v tem mestu,« pravi tovariš. »Rajši v Sahari ali v Sibiriji.«

Tudi mene je bila za hip oplazila ta misel.

Ne, mu ugovarjam. To je mesto. Tu živi hudič poleg svetnika, zločinec poleg poštenjaka. Modrost in topost stanujeta pod isto streho. To je samo življenje.

Na poti srečamo jugoslovenskega znanca poeta Poljanskega. On je pariški zastopnik beograjske literarne firme Zenit. Firma izvaža barbarogenije. No, naš barbarogenij ni po svoji zunanjosti prav nič barbar, marveč čisto civiliziran in skoro simpatičen dečko: čisto imeniten fant. Pozdravimo se in razidemo; kje se eventuelno snidemo, vemo itak.

Naposled imamo stanovanje. Slikar nas popelje kar v hotel, kjer stanuje sam.

Avenue du Maine je snažna, lepa ulica, najsi se ji pozna nekoliko predmesten značaj; to dobro lastnost ima, da na nji ni tistega grozanskega hruma in ropota, ki zlasti prve dni trga človeku živce. Tudi hotel je snažen, skromen in miren. Njegov lastnik je Rus, menda nekje s Krima. Zato je tudi njegov hotel pristno vseslovanski umetniški azil.

Odkazali so mi sobo precej visoko gori, ker je hotel močno zaseden. No, nič zato: jaz imam rad višino. Sobica je prijetna in domača, še zdaj se mi včasi toži po nji. Nekričeče moderne tapete, udobna francoska postelja, celo balkonček imam vrh platan ob cesti. Škoda, da bom tako malo doma.

Takoj se informiram zaradi vode. Mrzla in topla voda je vedno na razpolago.

In vse to za 17 frankov!

Spet sem bil deležen ene tistih najizbranejših naslad, ki jih nudi življenje človeškemu telesu. Zadnje ljubljansko blato je odpadlo z mene. Izluščil sem se, prerodil se v novega človeka. In ko stopimo na ulico, prebujeni in pomlajeni, čutim, da nisem več Ljubljančan, temveč da sem z mladih nog sin tega mesta; nič se ne čutiš tujca v gneči tujcev, vse ti je domače in znano od rojstva; samo spomin si je treba osvežiti. Zakaj to mesto kakor da ni metropola nekega specialnega naroda, marveč ogromno zbirališče vseh tistih, ki nosijo v sebi neko svetsko čuvstvo, mednarodno mesto v najčistejšem pomenu besede. Rendez-vous duhov vsega sveta. Evropa, pomešana z elementi vseh kontinentov naše zvezde. Kakor antični Rim pred razpadom.

Pogledam svojega Ijubljanskega tovariša: postrani ima klobuk, razbleščane oči, do ušes je zardel. Prijateljica pravi: »Saj ne morem verjeti, da sem res tukaj.« — In tako se napotijo za novimi avanturami in novimi odkritji.

Prvo odkritje je podzemeljska železnica metro. Ko stopiš prvič s solnčnega dne v zatehlo, polmračno katakombo, obokano z belimi ploščicami, ti hoče postati slabo: nato se privadiš. Za 45 centimov lahko prevoziš ves Pariz pod zemljo, ako ne izstopiš prej. Vsakih pet minut vozijo železnice, vsaka v svojo smer. Vstopiti moraš naglo, drugače se lahko občutno poškoduješ. Vrata kupeja se zapirajo avtomatično. V dobro razsvetljenih vozovih vlada najlepša snaga; kaditi je prepovedano; grozen pa je prepih tu notri. Občinstvo, ki se vozi, je silno pestro. Največ je preprostega ljudstva; uradniki, delavci, študentje, tipkarice, moditske. Mnogo se čita v metro. Zvečer, opoldne in zjutraj je seveda naval na železnico velikanski.

Vsa napeljava te železnice s prestopanji in correspondencami se ti zdi na prvi pogled strašno komplicirana; čez dva dni pa se že voziš povsem samostojno. Na tisoče in tisoče oseb se prevozi vsak dan z metro. Kakšna blagodat za mesto, kolika olajšava cestnega prometa, ki je po obljudenejših ulicah že itak nekaj absurdnega!

Vse mesto je prepreženo in razrito s podzemskimi rovi. Čudno mešani občutki se te polaščajo, ko ti pravi tovariš: »Zdajle se vozimo pet metrov pod Seino.« Zrak je težak in bolan.

»Hudič je izumil tehniko,« pravi tovariš.

Na bulvarju St. Michel izstopimo. Da ne prekinemo na mah s tradicijo, se napotimo obedovat v srbsko restavracijo. Obedujemo pristno po jugoslovensko; jagnjetino. Ampak treba je pošteno dolgo čakati, da prideš na vrsto in dobiš mesto. Restavracija je namreč nekakšna študentovska menza. Postrežba se vrši v silni naglici, kakor v vseh podobnih lokalih; da tudi ni tako snažno, kakor bi moralo biti, je lahko umljivo. Zato pa stane obed s prikuhami, pijačo in desertom — bagatelo.

Po kosilu se sestanemo s kolonijo. Café de la oare — kjer se shajajo Slovenci — leži na bulvarju St. Mihaela. Kavarna drugega reda, v kolikor se dado primerjati nemške in francoske kavarne, bi jo primerjal nekdanji študentovski Wien na Dunaju; le da je ta za spoznanje večja.

Slovenska kolonija v Parizu narašča od dne do dne. Neprestano prihajajo tudi rojaki, ki se ustavljajo tu za par dni po opravkih. In prav je tako. Stoletja smo zrli Slovenci na Dunaj kot na edini pojem velikega svetskega mesta. Ampak Dunaj je nemško in edino Pariz je resnično svetsko mesto, in Dunaj je proti Parizu vas, nemško gnezdo!

V kavarni nas čaka že moj genevski prijatelj in njegova žena, gospa Nadja. Komponist Škerjanc je tam in poet Pretnar, ki se je kar udomačil v Parizu; filozofa P. in G., inženir K. Včasih zaide sem tudi plesalec Viček in plesalka gospodična Lidija. Vsi sami imenitni dečki!

Na trotoarju pred kavarno sedimo in motrimo promet, ki hrumi tod mimo v živem vročem tempu, lijoč se v osrčje mesta, v Chatelet, v Cité.

V lepem majniškem solncu se koplje mesto, se grejejo resne črne palače, ki jih obseva hlad stoletij. Dobro je sedeti tako in gledati, gledati.

1.