Malo važni zapiski: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Plantanana (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 11: Vrstica 11:
| vir= dLib [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-M73XLOHQ 1], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-DRLMPRPJ 2], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-OHPLFYLC 3], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-H8FTH1X5 4], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-017D7CPI 5], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-TWJIM0DA 6], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-XYW9HGK1 7], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-8L9PBG42 8], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-37EVZ1OI 9], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-KFA42XI1 10], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-ZNCMC268 11], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-7BU3HSRE 12], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-N4TXEBEG 13], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-J2PBHYJB 14], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-QBO8Z7ZB 15], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-RWH34TOX dLib]
| vir= dLib [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-M73XLOHQ 1], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-DRLMPRPJ 2], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-OHPLFYLC 3], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-H8FTH1X5 4], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-017D7CPI 5], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-TWJIM0DA 6], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-XYW9HGK1 7], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-8L9PBG42 8], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-37EVZ1OI 9], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-KFA42XI1 10], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-ZNCMC268 11], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-7BU3HSRE 12], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-N4TXEBEG 13], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-J2PBHYJB 14], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-QBO8Z7ZB 15], [http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-RWH34TOX dLib]
}}
}}

==Ljubljana — Milan.==


Če je življenje sen — in veliko globokih in modrih duhov trdi to — potem je potovanje sen v najbolj doslovnem pomenu te besede. Včeraj še si opravljal svoje posle, živel, suženj svojih navad, po natanko odmerjenem redu, danes ob tej uri se voziš po neznanih pokrajinah, da ti v pijani zmedenosti razbira oko vtise, ki ti vsak hip novi bijejo na duši. Kako bi to moglo biti resnica? Snoči še si preklinjal to svojo ljubljeno Ljubljano in se srdil na to večno deževje, čemernost in zaspanost, komaj pa si pomaneš oči in pogledaš okoli sebe, ti zavrisne srce v čudovito solnčno jutro, lej, skozi prosojno meglo se črtajo bajne beneške lagune, no, dalje, dalje in že stopiš onemel pod neizmernimi oboki milanskega Doma, ali pa se vzpenjaš po vrtoglavih stopnicah njegovega stolpa, ali pa stojiš v osupli zmedenosti pred Zadnjo večerjo Leonardovo ... Kako? Pogledaš na uro, menda bo čas za v uradniško menzo. Ah ne! Domisliš se, da sanjaš, kako krasen sen!
Če je življenje sen — in veliko globokih in modrih duhov trdi to — potem je potovanje sen v najbolj doslovnem pomenu te besede. Včeraj še si opravljal svoje posle, živel, suženj svojih navad, po natanko odmerjenem redu, danes ob tej uri se voziš po neznanih pokrajinah, da ti v pijani zmedenosti razbira oko vtise, ki ti vsak hip novi bijejo na duši. Kako bi to moglo biti resnica? Snoči še si preklinjal to svojo ljubljeno Ljubljano in se srdil na to večno deževje, čemernost in zaspanost, komaj pa si pomaneš oči in pogledaš okoli sebe, ti zavrisne srce v čudovito solnčno jutro, lej, skozi prosojno meglo se črtajo bajne beneške lagune, no, dalje, dalje in že stopiš onemel pod neizmernimi oboki milanskega Doma, ali pa se vzpenjaš po vrtoglavih stopnicah njegovega stolpa, ali pa stojiš v osupli zmedenosti pred Zadnjo večerjo Leonardovo ... Kako? Pogledaš na uro, menda bo čas za v uradniško menzo. Ah ne! Domisliš se, da sanjaš, kako krasen sen!
Vrstica 101: Vrstica 103:
»Z bogom, ti lepo in tuje mesto,« sem si dejal, ko smo odhajali. Lepo in tuje. A kmalu bomo doma. V mestu, kjer smo doma vsi.
»Z bogom, ti lepo in tuje mesto,« sem si dejal, ko smo odhajali. Lepo in tuje. A kmalu bomo doma. V mestu, kjer smo doma vsi.


==2.==
==Milan — Pariz.==

Redakcija: 10:37, 12. april 2017

Malo važni zapiski
Fran Albrecht
Spisano: 1926
Viri: dLib 1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, dLib
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


Ljubljana — Milan.

Če je življenje sen — in veliko globokih in modrih duhov trdi to — potem je potovanje sen v najbolj doslovnem pomenu te besede. Včeraj še si opravljal svoje posle, živel, suženj svojih navad, po natanko odmerjenem redu, danes ob tej uri se voziš po neznanih pokrajinah, da ti v pijani zmedenosti razbira oko vtise, ki ti vsak hip novi bijejo na duši. Kako bi to moglo biti resnica? Snoči še si preklinjal to svojo ljubljeno Ljubljano in se srdil na to večno deževje, čemernost in zaspanost, komaj pa si pomaneš oči in pogledaš okoli sebe, ti zavrisne srce v čudovito solnčno jutro, lej, skozi prosojno meglo se črtajo bajne beneške lagune, no, dalje, dalje in že stopiš onemel pod neizmernimi oboki milanskega Doma, ali pa se vzpenjaš po vrtoglavih stopnicah njegovega stolpa, ali pa stojiš v osupli zmedenosti pred Zadnjo večerjo Leonardovo ... Kako? Pogledaš na uro, menda bo čas za v uradniško menzo. Ah ne! Domisliš se, da sanjaš, kako krasen sen!

Zakaj človek je kakor drevo. Na svojem mestu požene svoje korenine, razprostre svoje veje, zeleni, rodi in usahne. Ali je mogoče, da bi to drevo nekoč vstalo, se odpravilo na pot po novo solnce, novo prst, nove sokove, odšlo in se nato spet vrnilo nazaj? Da, mogoče je, zakaj življenje je sen in v sanjah je vse mogoče.

Žalostno je samo to, da so ljudje, ki so prehodili ves svet, pa so prišli nazaj prav takšni bedaki ali pa še večji, kakršni so odšli. Malo bolj domišljavi. Poznam pa druge (ti niso od tega sveta), ki jim je vsaka njih pot pod Rožnik novo čudo, novo razodetje. V priprosti bilki ob poti doživljajo popolnost in dovršenost notredamske katedrale, o kateri pripovedujejo oni z gromkimi in dolgočasnimi besedami.

Res, kako dolgočasni so tisti popotniki, ki ti zabeležijo vsako svojo dogodivščino s fotografsko natančnostjo in z vso zunanjo realistiko. Saj niti ne slutijo, da je vse človeško doživljanje v svetu realnega videza samo prispodoba in simbol, samo medel refleks tiste večne resnice, ki živi v človeški duši, torej v svetu irealne istinitosti. Meni je malo mar, če sem s tem svojim klavrnim fizičnim telesom prevozil toliko in toliko kilometrov, nasitil svojo človeško radovednost s tolikimi pestrimi slikami iz življenja in prirode (jaz imam dovolj fantazije), — poglavitno mi je, da dam odgovor svoji vesti, ali sem kdaj vsaj za hip potopil svojo notranjo resnico v ono novo, sluteno, a ne doživljeno, jo oplodil za novo rast, obogatil jo in oplemenitil. Morda se niti ni vse vršilo tako in v takem redu, kakor pripovedujem — kdo bi se spoznal v ekspresionističnem neredu svojih vtisov in spominov, kdo bi znal opisati svoje sanje po resnici in pravici? Glavna je notranja možnost in resničnost.

Kdor tedaj veruje v zunanjo resničnost, stoji na drugem bregu in ne bo slišal teh besed, ki govore samo o nevažnih rečeh, katere so se dogodile v sanjah ...

Poslalo nas je na pot neko dobrodelno društvo. Irelevantno je na tem mestu, ali je to bilo društvo za varstvo spomenikov, za zaščito živali ali pa Društvo slovenskih književnikov. Tisto društvo je v svoji slovenski naivnosti napravilo celo neko vlogo naravnost do centralne vlade v Beograd: češ, saj se vrši tak in tak kongres, pomemben za narodno kulturo, prestiž države itd. — in visoka vlada, ki s priznano ženeroznostjo podpira vse pomembnejše kongresiste in kongresistke, od feministke do spiritistke, bi utegnila v hvalevredni razmišljenosti nakloniti kakšno paro tudi ubogi pari slovenskemu literatu. Toda kruto se je varalo društvo. Poštena kolkovana vloga ni našla milostnega odgovora. V tem pričakovanju pa je napočil rok, napočil in bi bil kmalu minil, kongres zaključen, vsi visoko leteči načrti zrušeni v prah. Pa smo se ojunačili in dejali: »Če je zamujen kongres, zakaj bi bil zamujen Pariz!« In odpravili smo se na pot: moj tovariš, moja tovarišica in jaz ...

Ko smo sedli v voz, je bila vsa Ljubljana polna godba. To ni bila godba mesečine ali muzika sfer, bila je prava materijelna godba, ki je prihajala iz Unionske dvorane izpod taktirke mojstra Talicha. Moj tovariš, ki je prihitel na vlak naravnost od koncerta, je imel čudno svetle oči.

Kako potuje slovenski literat? Nemški romanopisec Thomas Mann se je peljal zadnjič v Pariz v sleeping-caru. Tudi jugoslovenski poetje, tisti, ki jim je Bog dal poleg pevske tudi nekoliko diplomatske žile, potujejo menda tako. No, slovenski Iiterat, ta najzvestejši čuvar šeg svojega naroda, se drži tradicije. Ali bi ne bilo absurdno, če bi se slovenski pisatelj vozil v Orient-Expressu? Zato potuje nekako tako, kakor poje staročestitljiva študentovska pesem: Če študent na rajžo gre ...

Vzlic temu se nismo počutili slabo. Ko smo se posedli in nekoliko oddahnili, smo pričeli kramljati. O višjih stvareh. Ker pa so višje stvari včasih utrudljive, nam je vsem skupaj pričel legati spanec na oči. Moj tovariš se je junaško zleknil, moja tovarišica se je zleknila gracijozno, jaz pa sem občepel v kotu pri oknu in gledal v temo. Ko pa sem zaprl oči in se zastrmel vase, sem se potopil v veliko belo luč, kakršna sije samo zemljanom Devete dežele. Naenkrat me je sunilo v srce kakor z nožem. Zdrznil sem se, odprl oči, pogledal ven. Skozi noč so se s pročelja pustega poslopja režale velike in ošabne črke: »Postumia-Grotte« ... Okrenil sem se bliskoma, da bi ne gledal sramote. Zatiskal sem oči, a ni bilo več belega solnca ne Devete dežele; kakor tista siva kraška skala zunaj mi je palo na srce in ga zdrobilo. Kolesa vagona pa so pela venomer, strašno in enolično: Tujec se voziš po domači zemlji! Po domači zemlji tujec! Ali te ni sram — sram — sram ...

Trst je izumrt. Molk. Zadaj pa leži morje, pokojno diha kakor speče dete v zibelki. Z belimi perotmi plava tišina nad njim. O, dobro morje!

Ampak v meni je ena sama misel: bežimo, bežimo od tod! Preblizu je sramota.

In že se svita jutro, plaho, a zmerom razločneje se mota dan izza svojih sinjih ovojev. In glej, že plavajo proti nam lagune, sivosinje, koprenaste, kakor s pastelom nadihane na obzorje. Že se nam vozi naproti Kraljica morja ... Za hip zastane srce.

Tovariš in prijateljica prigovarjata, da bi izstopili, očedili se, ogledali si čudo Benetk. Ne, jaz ne morem: preblizu je sramota.

»Drugič« — pravim — »nazaj grede kadarkoli.«

In že se vozimo dalje.

Solnce pali severoitalsko ravnico. Plodna zemlja, lepa zemlja — »kakor naša,« bi dejal Župančič. Lepa, a vendar vsa drugačna. Tu pa tam domač ton: kosec na travniku, škrjanec iz grma ... Drugače pa: še solnce ti je tuje na nebu.

Padova, Vicenca, Verona, Brescia, orlovski gradič pod oblaki. Stoletja — zgodovina — spomini.

Riževa polja, pritlikavo drevje, vinske gorice, redkokje sadovnjak. Na vseh postajah v obraz bijoča fotografija: gospod Mussolini, poleg njega — komaj viden — kralj ... Povsod, kamorkoli pogledaš: gospod Mussolini. Kolika neokusnost! Kakšno hlastanje po popularnosti!

»Katera postaja je zdaj?« vpraša tovariš, ko se zopet pozdravimo z gospodom Mussolinijem.

»Olio sasso!« se odreže prijateljica in vsi se veselo zasmejemo. Kaj nam mar!

Mi drčimo, drčimo — kam? Kaj nam mar! Dobro italijansko vino pijemo (kakšna žeja obhaja človeka na poti, o bog!), krepčamo se z dobrotami, ki smo jih prinesli z doma, zapalimo si cigarete. In zraven se pomenkujemo: o domačih stvareh, o Cankarju, o Prešernu, o Župančiču, o Rusiji, o Franciji, — o gospodu Mussoliniju. Moj tovariš smatra Mussolinija za ženijalnega človeka; jaz pa ne morem razumeti, da bi epigon mogel biti ženij ...

Nekoliko trudni smo; napol umiti, napol umazani. Tudi naše besede, mislim, da so prežete s trudnim humorjem. Zunaj sije solnce, v zelenju se koplje dan. Sinje in čisto, bistro kakor oko nam sije ob progi Gardsko jezero; nizke hišice ob bregu, vile, letni dvorci (tu bi hotel letovati človek!) ti spolzi s srca, ko bežiš mimo. In spomniš se Bleda in Bohinja — še intimnejših, še lepših, samo nekoliko bolj liliputanskih.

Milan. Bolj iz fizične, nego iz psihične potrebe izstopimo. Treba se je odpočiti. Zato zgrabi vsak svoj kovčeg in hajdi! Pred izhodom nas zajame trop fakinov. Vsiljiv portir dreza v nas v žlobudravi nemščini. »Piši nas!« se ga otresemo in tiramo svojo prtljago po razbeljenem tlaku milanskih cest.

Po dolgem povpraševanju in tekanju sem in tja končno vstopimo v lift, ki nas popelje nekam v drugo ali tretje nadstropje.

V srcu je neprijetna zavest, da te bodo pošteno odrli. Saj je to menda ena poglavitnih lastnosti tega ljudstva tod. No, kaj bi lamentirali: dajmo se ponosno odreti, v sovražnikovi zemlji smo.

Ampak kolika slast je kopel, če si se paril in pražil šestnajst ur. V vse znojnice ti je prodrlo blato dima in saj. Kakšna slast — samo če bi ljudje tako močno ne štedili z vodo.

Ko smo osveženi, nam takoj sije solnce prijetneje in znosneje. Napotimo se pod Arco del Sempione po širokih cestah, svetli in podjetni. Zrak je prijetno mehak, ne preveč okužen z bencinom. Čim bolj prodiramo proti centrumu, tem bolj se nam nudi slika velemesta. Rdeči avtomobili drčé, vreščé, električne zvoné, množica narašča, domačini, Angleži, Američani, bogate izložbe, bari, kavarne, palače. To ni več Italija, to je Evropa. Presnažno in prečisto je to mesto — skoro nikjer ne vidiš razobešenega perila z oken —, skoro brez običajne italijanske romantike, ki dostikrat diši po umazanosti in nečistosti.

Presenetljiv je pogled na Duomo. Če ga pogledaš od daleč, se ti zazdi kakor zračen kolos, spleten iz samih čipk. Njegov beli marmor je čist in brezmadežen. Tako mora biti popotniku v Sahari, kadar se mu pribaji pred dušo fata morgana ... Tako je, če ga gledaš od daleč, izločenega iz vsega. Ko pa prideš bliže, te zbode v oči neprijetna neskladnost, neskladnost z okolico, bahaško izzivajoča s svojimi preobširnimi dimenzijami. In ko stopiš v cerkev, v to ogromno polmračno grobnico z velikanskimi gotskimi okni in nebotičnimi stebri, se zrušiš vase. Črv si, o človek, a tu še črv nisi: drobec si in prah. Ne razumem katolikov, da je mogoče zbrano častiti Boga v takih monstroznih somračnih katakombah. V naših priprostih cerkvicah po solnčnih gričih biva solnčen Bog ...

Neizmerna pa je bila iznajdljivost fantazije, ki je snovala in krasila to kamenito palačo božjo. Vsaka čipka na teh stolpih in stolpičih govori o umetniški roki stvaritelja. Kakšna harmonična pestrost in neenakost! Kolik napor stvariteljskega duha!


Tako premišljamo, ko se izprehajamo po terasnih strehah cerkve v višini osemdesetih metrov mimo stolpičev, ki se ostri in sloki kakor puščice pnó v zrak. Na klop sedemo, razgledamo se in premišljamo, ali bi jo ubrali v najvišji stolp prav do vrha. Kuriozno je: prav tik nas na strehi cerkve kavarna, pod rdečimi solnčniki se krepčajo ljudje; malo stran kiosk z razglednicami ... In nato se napotimo kvišku po ozkem serpentinastem stopnišču. Preko tristo stopnic — jaz sem jih štel ... Pred mano hrope stara drobna Iady. Tudi jaz se napravim tenkega in breztelesnega ter oprezno smuknem mimo nje. Malce se šibe kolena od prečute noči in naporne vožnje; kri udarja ob sence: končno smo na vrhu.

Ne, to ni omotica, ni vrtoglavost, ko pogledavaš navzdol, v 108 m globoki prepad. Čuden, neizrekljiv čut blaženosti je to, čut opojne oproščenosti, kakor da se ti je končno izpolnilo najglobokejše tvoje hrepenenje: da si se ločil od blatne zemlje, da se prost in svoboden kretaš visoko po zraku. Bliže solncu, sam svojo pot. Ho, vi vsi mrli zoprniki in zavistniki, plahopobožni licemerci in druga mrčes, kako se vam rogam! Kakor v sanjah: preganjan od sovražnikov se dvigneš in letiš, više, vse više, in nevidne peroti tvoje duše te nosijo. Glej, stolp se maje; in če še malo bolj pripreš oči, ti je, kakor da se ne maje, temveč da plava ... in ti sam plavaš ž njim ... Ves jasen in prozoren je azur, vsa vidna in nevidna solnca sijejo in ti plavaš v sinjino — kolika sreča!

Da, jaz vem, da so ljudje ustvarjeni, da bi letali. In ljudje bodo letali.

Iz ptičje perspektive Milan ne napravi vtisa velikega mesta. Otok hiš, ki se je zgnetel okoli svoje cerkve. Ravnica, sama ravnica, do koder ti seže oko.

Ko se previdno splazimo navzdol in pošteno oddahnemo od svoje ture, se pomešamo med množico. Prijateljico zanimajo izložbe in cene, midva s tovarišem se ozirava bežno po knjigah. V Scali pojo nocoj Stravinskega »Petruško«. No, mi smo preveč trudni ...

In tako sedimo udobno pred kavarno na prometnem križišču glavnih ulic in se lagodno udajamo kontemplaciji. Pisana drhal vseh mogočih tipov in vsakojakih narodov se kreta med domačini. Mene zanimajo predvsem domačini. Tip Italijana tukaj, se mi zdi, je nekoliko umirjenejši od vzhodnega in južnega; bolj svetski, bolj srednjeevropski. Mnogo lepih žensk je vmes. Vsak natakar ti govori skoro brezhibno francoščino.

O kako hitro onemi in utihne to šumno mesto! Komaj ti je ugasnilo solnce tam nekje za nevidnimi gorami, že pade čuden, globok mir na vso pokrajino. Ulice so grobnično neme. Po asfaltu odmeva samo naš korak v zamolklem taktu. Domislil sem se Cankarjeve potopisne novele »S poti« in njegovega Fritza, ki je kolovratil po teh ulicah in premišljal dekadenčne pesmi ... No, najbolje je nič misliti. Kako mehak in voljen je večer, najbolje je hodé sanjariti, udajati se svoji podzavestnosti ...

V ulici Sv. Andreja nas opozore nase zlate črke na pročelju lepe palače. Napis pravi, da biva tod Društvo italijanskih pisateljev. Tam na oni strani pa mora biti cerkev in v cerkvi kapelica in v kapeli delo, ki si ga ogledamo jutri in ki je najdragocenejše, kar hrani v sebi to bogato mesto. Delo je napravil vojni inženjer, mojster Leonardo, ko je pred pol tisočletjem bival tukaj v službi milanskih vojvod. In takoj vidim pred sabo v vseh neštetih reprodukcijah, ki so mi prišle kdaj pred oči, to bajeslovno sliko, ki velja za nekaj najdovršenejšega na svetu. »Kakšen bo vtis, ki ga napravi name?« se vprašujem. »Ali živi lepša v moji predstavi ali je lepša v resnici? Ali sem sploh zmožen soditi? Ali ni vse samo sugestija? Merežkovskij ...«

Ta hip zakriči prijateljica za mojim hrbtom in me potegne za rokav. Mimo mene pa zdrči z besnim zvonenjem električna železnica. Kondukter nekaj vpije ... Jaz ne razumem ničesar. Tovariš, prijateljica in jaz se spogledamo. Kako smešno, kako absurdno prepleteno je življenje!

To sem še bolj občutil naslednji dan popoldne, ko smo odhajali iz Milana in prebirali svoje vtise. Dvoje doživljajev se je zasekalo vame, dvoje vtisov, tako različnih in nepodobnih si, kakor je vse, kar doživljaš na svetu. Prvi visok, dvignjen v nadzemsko, estetsko transcendentnost, drugi tako groteskno-simbolen, a življenjsko pomemben, da ga ni moči pozabiti.

Vtisa Leonardove »Zadnje večerje« ni mogoče opisati z besedami. Ko stopiš v kapelo in se s počasnim, oklevajočim korakom bližaš pregraji, sprva osupneš: Jaz sem mislil, da je slika, to pa je nekaj živega. Takoj nato pa občutiš rahlo razočaranje: v tvoji domišljiji so živele bolj sveže, bolj bujne barve, te pa so tako zbledele, preperele, kakor da so jih pogasila stoletja. Kako pokvarjeno je že to delo ... Ne, treba je pogledati tudi z razumom: in tako stopiš na desno, na levo, v sredo, naprej, nazaj, in v napetih dramatičnih čuvstvih ti reagira srce. Linije, dramatičnost prizora, kompozicija in vse, kar si čital po knjigah, vse je res, ampak ... nihče še ni povedal prave besede. Zakaj tega vtisa ni mogoče opisati z besedami.

Nekaj najlepšega v Milanu je Ljudski vrt. V tem vrtu imajo tudi majhen zoološki oddelek. V tem oddelku je lev, ki ga je podaril milanskemu mestu Mussolini, kakor stoji pisano z velikimi črkami na ograji. Pred to ograjo se seveda vedno tre ljudi. Preprosto ljudstvo, otroci, vojaki, a tudi elegantne damice. Zlasti elegantne damice so jako nestrpne. Na vse mogoče načine prosijo in izzivajo leva, naj se jim pride galantno predstavit. Toda lev, mračen in vzvišen, se ne zmeni zanje: ležeč v svoji kletki mežika s polzatisnjenimi očmi v solnce. Ko Ie ni konca vika in prošenj, se naposled dvigne, gre počasi in leno proti ograji, ošine s prezirnim polovičnim pogledom radovedno drhal človeških kreatur, nato pa se še bolj počasi okrene, dvigne zadnjo nogo in bliskoma — šššš — brizgne močan rumen curek po obleki in obrazih. Otroci in damice zakrešče in se razlete, lev pa se počasi in dostojanstveno odpravi nazaj.

Jaz stojim ob strani in neizrekljiv smeh se dviga v meni. Da, to je suverena gesta!

Ta dva vtisa sta se mi zapičila v spomin in me ne bosta ostavila.

»Z bogom, ti lepo in tuje mesto,« sem si dejal, ko smo odhajali. Lepo in tuje. A kmalu bomo doma. V mestu, kjer smo doma vsi.

Milan — Pariz.