Odlomek iz romana

Odlomek iz romana. Ivan Cankar

Izdano:	Slovenski narod 10.–13. december (1912), 45/184–187
Viri:	284, 285, 286, 287
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

II. Greh.

Tri dni je bila Marta v službi, ko jo je polkical Malinovec, gospodar, iz dvorišča v vežo.

Njegov obraz je bil svetal in zabuhel, drobne oči pa so bile zakrvavele in ustnice zatekle.

Marta je bila zasopla, visoko izpodrecana, roke so bile gole do nad komolcev.

»Ali veš kje je Lešenje?« 

»Vem!« 

»Stopi tja in reci Kočarju, da naj pride!« 

»Večeri se!« 

»Kaj te je strah?« 

Marta si je pogladila lasé s čela, spustila je izpodrecano krilo, da je seglo do gležnjev, odvihala si je rokave ter jih zapela za pestjo; in je šla.

Uro hoda je bilo do Leševja; Preko močvirja, skozi samoto se je vil blatni kolovoz. Gruče samotnih brez, gruče nizkih hrastov, samujočih na ogromni zeleni krtini, Bog vedi po kakšnem naključju izgubljenih v to žalost; in daleč tja, vse do konca, pusto otožno polje; tako otožno, s svoji topi bridkosti, tako pustotiho, kakor mati, ki nima kruha, da bi ga dala otrokom ... Nebo je bilo svetlo, na močvirje pa so legale sence, že tihe in tenke, komaj razločne.

Marta je stopala z urnimi koraki; ni je bilo strah, toda slutila je, da se noči, videla je neprijazno samoto in rajša bi bila doma. Uro hoda je bilo, če se je človek ogibal luž in mlak in če je premišljeval, predno je stopil na vegasto brv. Marti se je mudilo, ni se ogibala ničesar in se ni bala; prišla je prej.

Pozabljena vas, kraj močvirja ob razritem holmu skrita, temna in čemerna. Človek je prišel iz vasi, gibal se je nalahko; ali je bil hlapec, ki je bil pustil delo in se ob belem dnevu upijanil, ali brezposeln potepuh.

»Kje so Kočarjevi?« je vprašala Marta in se je ognila.

»Glej dekleta!« se je vzradostil potepuh in je iztegnil obedve roke.

»Pokaži mi, kje so Kočarjevi!« je ukazala Marta.

»Kaj bi tam? Z menoj pojdi rajše, v krčmo pojdi, pij z menoj!« 

Marta je stopila urno dalje, človek se je gibal ob poti in je klical za njo ljubeznive besede, naposled se je razjezil in je zmerjal.

Tam, kjer se je križal blatni kolovoz z nasuto cesto, je stala visoka hiša, vsa do vrha z bršljanom in trto ovita. Očitno je bilo poslopje že zelo staro; zidano je bilo kakor grad ali jetnišnica iz prejšnjih dob; zidovje je bilo močno, stalo je tam kakor na vekomaj, okna so bila majhna, globoka in omrežena. Okoli poslopja je bila nekoč lesena ograja, zdaj so bili tam samo še njeni ostanki, gnili in razpali; na gredah je rasel plevel do kolena; morda so rasle tam rože nekoč.

Marta se je začudila, ko je ugledala pred hišo voz in konja, pa nobenega hlapca in tudi ne odprtih vrat. Od konja, ki je bil pogrnjen, se je še kadilo, blato na kolesih je bilo še mokro.

Stala je in se je čudila, ko so se nenadoma, ropotoma odprla vrata in je prihitel po pesku na cesto z drobnimi, hitrimi koraki debeli gospod Malinovec. Marta je obstrmela in se ni genila.

»Kaj iščeš Kočarja?« se je zasmejal Malinovec na ves glas. »Saj sem jaz Kočar, jaz sem Kočar nocoj! ... Če bi ga bila iskala tam na vasi, bi ga ne bila našla ... pijan je kakor toča ... zdaj šele se morda ziblje iz mesta, ne vem, če se priziblje ... Bal sem se že, da pridem prepozno, urne so tvoje mlade noge!« 

Marta ni mogla govoriti, stala je ukopana.

»Zbledlo se mu je!« jo je prešinilo.

»Potrpi malo!« je hitel Malinovec in jo je potrepljal po rami; stopil je par korakov na drugo stran hiše in je klical z zategnjenim, pojočim glasom.

»Haná! Haná!« 

Čuden človek se je prikazal izza hiše; ni bila ženska, ni bil moški: na glavi je imel zimsko kučmo, dasi jesen še ni bila mrzla; zeleni predpasnik mu je segal od vratu do gležnjev, obraz je bil gol, zgrbljen, čemeren.

»Odpelji!« 

Prijel je čemerni človek konja za uzdo, izpregovoril ni besede, ozrl se ni nikamor in vse. človek, konj in voz, je izginilo za hišo. Šele tedaj, ko se je Marta ozrla za njim, je videla, da ima človek krilo, da mu visi kratka, tenka kita, repku podobna, izpod črne kučme.

»Zdaj pa najino reč!« se je nasmehnil veselo Malinovec.

Marta je molčala.

Malinovec ji je pogledal v obraz in je umolknil za hip tudi sam. Oblečen je bil nenavadno skrbno, kakor za veliko maso; dolga črna suknja mu je segala do kolen, svetel klobuk je imel na glavi. Še bolj napet in svetal je bil njegov obraz, in še bolj bled; tolste ustnice so trepetale.

»Čemu me je pošiljal gospodar?« je rekla Marta. »Če je on tukaj, ni treba, da bi bila jaz. Sam bo opravil.« 

Še trenotek je molčal; gledal je nanjo s pazljivim, komaj rahlo motnim pogledom.

»Kaj nisi spoznala?« 

»Nisem spoznala!« 

»Spoznaj, dekle!« 

Prijel jo je za roko in Marta je šla, kakor gre človek v začudenju, kakor gre neplah otrok v radovednosti.

Predno sta prestopila prag, jo je prijel za obedve roki.

»Stoj, dekle, ne preko praga! Nič prej, dokler ti ne povem, da se te ne dotaknem, če se ne zasmeješ — da pojdeš takoj, če zajokaš!« 

»Ne znam jokati, tudi smejala se ne bom!« je odgovorila Marta. »Ampak pozno je že, že se noči, domov je treba; in jaz ne maram v to hišo!« 

Izpustil je njene roke.

»Domov ne pojdeš, dokler ne ukažem ... Ta hiša, dokler si v nji, je tvoj dom ... stopi preko praga in ukazuj!« 

Marta je stopila preko praga ...

Tako pusta in odljudna je bila hiša znotraj kakor zunaj. Na lesenih, vegastih stopnjicah je ležal debel prah, zid je bil siv in vlažen, temni in ozki so bili hodniki. Koncem hodnika je odprl Malinovec duri in stopila sta v izbo, ki je bila popolnoma temna; najbrž so bila okna zelo skrbljivo zadelana in zabita.

Marta je postala pred durmi.

»Nič se ne boj, takoj bom luč prižgal!« 

Stopila je za njim; razločila ni ničesar, v obraz pa ji je puhnil težek, prijetnodišeč, skoro prevroč vzduh.

Steklo je zažvenketalo, Malinovec je prižgal luč. Marta se je ozrla vsa osupla. Izba je bila opremljena razkošno, skoro bahato. Gospodar je bil bogat, toda umetnik ni bil, pač pa očitno jako len človek. Divanov in naslanjačev je bilo v izbi preveč, preveč je bilo tudi zlata; za ped široki okvir ogledala, ki je segalo od stropa do tal, je bil ves pozlačen; pozlačeni so bili okvirji podob, ki so se zdele Marti prav tako lepe kakor nespodobne in celo svetilka je bila pozlačena. Okna so bila zadelana in zagrnjena z mnogoštevilnimi, težkimi zastori, stene same so bile pregrnjene z rdečo žido; ne glas, ne krik bi ne segel na cesto; na tleh so ležale tako mehke preproge, da ni bilo slišati koraka.

Marta je premerila izbo z enim samim osuplom pogledom.

»Čemu ste me klicali v ta tempelj?«

Malinovec se je zasmejal.

»Kaj ni res tempelj? To je beseda! Že zaradi te besede te imam rad ... Dolgo sem premišljeval, kako bi krstil ta svoj dom ... nazadnje sem mu rekel laboratorium ... Ampak tempelj je lepše in spodobnejše ... kaj niso govorili tudi o tempeljnu radosti in ne samo o tempeljnu časti božje? Jutri bom dal napisati nad duri z zlatimi črkami: »Tempelj!«

»Čemu ste me klicali sem?« je vprašala Marta vdrugič in ni stopila izpred duri.

»Zakaj stojiš tam, Marta? Pridi bližje! Saj sem ti rekel: zakaj si moj gost, tvoj je moj dom ... po stari slovanski šegi ...«

Stopil je bližje, Marta se je umeknila tako daleč, da se je s pleči doteknila duri.

»Čemu?« je vprašala vtretjič.

Malinovec je bil morda že nekoliko zlovoljen; obraz njegov je bil še zmirom vesel in svetal, v glasu pa je ležala rahla senca osornosti in nestrpnosti.

»Čemu? Kam se ti tako mudi, da izprašuješ po cilju s to trdovratnostjo? Kaj si vprašala, ko sem ti ukazal, da pojdi Kočarja klicat? ... Ne izprašuj po cilju, ne izprašuj po koncu! Če se človek napoti, je najboljše, da zamiži in nič ne vpraša ... Toda ne boj se, tudi o cilju bova govorila ... kadar pride ura ... Sedi najprej!«

Marta, v blatni, kmečki obleki, z rdečimi, delavskimi rokami, z gladko počesanimi lasmi, s pisano ruto okoli vratu in s svojim svežim obrazom ni sodila v bahato, pozlačeno izbo, opremljeno za dolgočasno, dolgo damo z visoko frizuro, bolehnimi lici in koščenimi komolci.

»Zakaj bi ne sedla?« je pomislila. »Tako bom slišala, kakor če stojim; in duri so blizu.«

Stopila je bližje in kamor je stopila, so se poznali na preprogi sledovi blatnih čevljev; sedla je na rob naslanjača, roke je položila na kolena.

»Zdaj povejte, kar ste mislili povedati; noč bo že in uro hoda je preko močvirja!«

Sedel je nji nasproti, onstran mize.

»Kaj še nisi pogledala na mizo?«

Težko obložena je bila miza z jedjo in pijačo; iz tenke visoke vaze so cvetele rožce, v vrsti so stale steklenice, samo dvoje kozarcev je bilo.

»Pij!«

Odmašil je steklenico in je točil; narahlo se mu je tresla roka.

»Ne maram piti!«

Natočil je tudi sebi in je vzdignil kozarec.

»Moraš piti, vsaj ustnice omoči! ... Drugače ti ukažem, tvoj gospodar, da sediš tukaj do noči, do polnoči, do jutra, brez pijače in brez jedi ... Moj gost si, pij in jej, ne boj se!«

Marta je omočila ustnice.

»In zdaj vstanem!« je rekla.

»Zdaj si šele sedla!« je vzkliknil Malinovec; in v tistem trenotku je bil resnično prestrašen njegov pogled. »Saj si šele sedlo, dekle! Saj sem te šele dobro videl, saj sem ti hotel šele razložiti! Prej si izpraševala po cilju, zdaj bi šla nenadoma brez vprašanja! ... Omočila si ustnice, pa še prigrizni!«

Marta je vzela košček belega kruha in je prigriznila. Malinovec si je natočil drugi kozarec in je izpil na dušek: rahla rdečica se je prikazala na njegovih zabreklih licih, oči so gledale svetlejše, toda nemiren, kakor trudoma zatajevan, je bil njih ogenj. Pogladil se je z debelo roko preko čela in lica, kakor da bi zabrisal rdečico, ugasil ogenj, in se je nasmehnil.

»In zdaj, ko tako lepo sediva, se bova pogovarjala prijazno ... Kaj si mislila, ko si stopila za mano v to hišo?«

»Da se vam je zmedlo!« je odgovorila Marta.

Krohotoma se je zasmejal Malinovec.

»Tudi to je imenitna beseda! ... Res se mi časih samemu zdi, da je to življenje blaznost, rahla blaznost, prijetna in nikomur škodljiva. Če je tako, zakaj bi človek ne bil blazen? Zakaj bi se še celo ne želel take blaznosti, ki mu šele, po pustem dnevu, odpre duri do sladkosti? Do resničnega življenja; zakaj tisto tam, tisto klaverno, dolgočasno dremanje, kaj je tisto življenje? Šele kadar se zmede človeku, vidi nebesa ... Pijva, Marta, v čast in slavo blaznosti!«

Vzdignil je kozarec; nehoté brez misli, je vzdignila kozarec tudi Marta in trčila sta zvonko.

»Nisem mislil, resnično ti povem, da bova kdaj trčila s kozarci! ... Ko si prišla in sem videl prvikrat tvoj obraz, sem se skoro prestrašil; in vendar me je prešinila sladkost od glave do nog. S pestjo je ne boš ugnal, sem si mislil, kvečjemu z mezincem! — Še nalašč sem oblekel to spodobno črno suknjo, ta beli telovnik in še rokavice sem hotel obleči, da bi bilo vse v redu; pa jih nisem oblekel, ker je bilo že pozno ...«

Marta je sedla nekoliko vpognjena, eno roko na mizi, drugo na kolenu in je gledala s pazljivim, skoro srepim očesom gospodarju v obraz.

»Kako prazne, brezsmiselne besede!« je mislila. »In vendar je nekaj skritega za njimi, čaka kakor za hrbtom. Ni se mu zmedlo in rada bi videla, kaj se prikaže izza hriba!«

Malinovec je odmašil drugo steklenico; pil je veliko in hlastno, skoro nevede, kakor človek, ki nečesa pričakuje ali ki se nečesa boji; ogenj njegovih oči je bil že nekoliko moten, kakor plameneč izpod gostega dima.