Šopek samotarke

Šopek samotarke Manica Komanova

Izdano:	Prosveta, 35/94-125 Chicago, 1943.
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Kako se ženimo

Na dan Sv. treh kraljev je bilo, torej v predpustnem času, ko se na kmetih ženijo in možijo vseprek. Mudi se jim, zakaj bliža se post, ko je greh misliti na ženitovanjsko veselje.

Pri Škerbincu so že vse popoldne pričakovali snubača. Hiša je bila skrbno pometena, velika javorjeva miza, pogrnjena z lepim pisanim prtom in pred jaslicami je v rdečem kozarčku brlela dremava lučica. Sveti duh se je v obliki belega golobčka vrtil na beli nitki, ki je visela izpod stropa; po vsej hiši pa se je razprostiral prijeten duh po brinju in smrečevju.

Škrbinčeva hči Urška se je sukala po hiši kakor vrtalka, in dasiravno je bilo vse v najlepšem redu, je našla vedno še kaj, kar ji ni bilo všeč in znova je začela prestavljati in urejevati. Vendar pa na obrazu brhke Urške ni bilo zapaziti one blažene sreče, ki v takih slučajih navdaja vse možitve željne device.

Na večer je prišel ženin. Bil je pustega obraza in dolgih nog — Markčev Matevž, posestnik velike, a tudi precej zadolžene kmetije. Po obrazu soditi mu je bilo nekaj nad trideset let. Iz njegovega vedenja je bilo posneti, da je fant zelo boječ; ne vemo, ali mu je bilo to že prirojeno, ali pa je izvirala ta plahost samo iz strahu nad negotovim izidom snubitve. Iz zaspanih oči se je razodevala neka topost in brezbrižnost, tako da si ga nehote obsodil: »Ta se ženi, ker ga k temu silijo dolgovi, ženi se, ker se je ženil tudi njegov oče in ker se ženijo tudi drugi ljudje.«

Z Matevžem je prišel tudi stari gostobesedni Gregorač, ženitni posredovalec. Gregorač je bil na glasu kot eden najboljših ženitnih mešetarjev in sam se je kaj rad pobahal, da je že več kot trideset ljudi »skupaj spravil«. Da je pri svoji mešetariji vlovil marsikatero kronico in popil marsikak kozarček rujnega vinca, to se razume.

Oče Škrbinec se je potuhnil, kakor bi niti ne slutil, zakaj sta prišla. Posadil ju je za mizo in govoril o vremenu, pridelkih in živini.

Šele ko so izpili dva poliča, ki ga je Urška prav pridno nosila na mizo, so se začela pogajanja.

»Oče Škrbinec«, je pričel Gregorač ter se popraskal za ušesi, »ne bom dolgo govoril. Saj veste po kaj sva prišla.«

»Prav nič ne vem — res, da ne!« je lagal Škrbinec. »Ali bi morda rada kupila telico, ki jo imam na prodaj?«

»Kaj še, danes imamo vse kaj drugega na vrsti. Ne zaradi telice, ampak, no — zaradi Urške sva prišla!« je rekel nekako v zadregi Gregorač. »No, oče, sedaj pa veste, po kaj sva prišla. Zato pa pravim, da ne bom dolgo govoril: poznamo se itak vsi dobro, ker smo si že od nekdaj prijatelji, Škrbinec, vi ste trden kmet, prav tako trden kakor Matevž. Res da ima Matevž na svojem posestvu tudi nekaj dolga, pa to nič ne de. Nekaj bo priženil, nekaj pridelal, pa pojde. Ni li res tako, Matevž?«

To rekši se je ozrl v Matevža, zatem pa dvignil polni kozarec ter ga v dušku izpraznil. Matevž je v zadregi nekaj pomrmral, obenem pa pod mizo krepko dregnil Gregorača, češ: »Le ti govori!«

Oče Škrbinec je sedeč na gornjem koncu mize bobnal s prsti ob mizo in premišljeval. Všeč mu je bilo Matevževo posestvo, nikakor pa ne njegov dolg. Tudi za Matevža samega se ni posebno ogreval, dasi ni čul prav nič slabega o njem. Na drugi strani ga je pa zopet skrbelo, bi mu Urška ne »ostala«, kar bi bilo za njega, uglednega kmeta, zelo neprijetno. Na kmetih dekle »tako« ostati —ej, ljubi moji, — to vam je sramota, prava sramota!

Po dolgem premisleku reče torej: »Koliko bosta pa vidva zahtevala dote?«

»No, no, no,« pravi Gregorač, »se bomo že zmenili, že! Vidite, oče, če ji več daste, lažje bosta gospodarila. Jaz pravim, vi, ki ste premožni in boste svojo Urško tudi na kaj posadili, ji prav lahko daste pettisoč kron dote, tri vozove bale in — no, eno kravico ji tudi še lahko privoščite, ali ne?«

»Naka, prijatelja!« je povzel odločno Škrabinec. »Urška ni sama, imam še druge za njo. Tudi tem bo treba šteti. Da se pa ne bomo predolgo pričkali naj bo tako-le: Na dan ženitve ji odštejem štiritisoč kron in dva voza bale. Tako! Povedal sem, sedaj pa kakor hočeta!«

»Oče Škrbinčev,« je jel skoraj vpiti že nekoliko pijani Gregorač, »tako naj bo, kakor sem rekel: pettisoč kron, tri vozove bale in eno kravico iz hleva!«

»Niti vinarja več! Če hočeta več, pojdita se ženit drugam!«

»Je li to vaša zadnja beseda, Čkrbinec?«

»Zadnja!«

Gregorač je pogledal Matevža, češ: »Dovolj bo zate!« potem pa je začel glasno klicati: »Urška, ali slišiš, Urška!«

Urška je na glasni krik vsa zardela prihitela iz kuhinje v hišo.

»No, no, Urška!«, je kričal Gregorač, »smo se že zmenili. Očetu je prav, Matevžu je prav in tebi bo tudi. Tristo medvedov, Urška, lahko si ponosna na takega ženina, kakršen je Matevž. Vsaka bi ga bila rada vzela, pa kaj, ko on hoče le tebe! No da, saj pravim, namenjena si mu, pa je! Zdaj pa trčimo in pijmo na dobro srečo!«

»A tako,« pravi Urška in se glasno zasmeje. »Pa kar brez mene ste naredili! To pa ne pojde. Slišite, Gregorač, ta kupčija ne bo držala!« In vnovič se zasmeje Urška ter požuga Gregoraču.

»To se razume, Urška«, se hitro začne mešetar opravičevati »da bomo vse tako ukrenili, kakor ti hočeš. Brez tvoje vednosti in volje se jaz še menim ne. Jaz bi te bil že prej poklical, pa sem si mislil: Urška je pošteno dekle, vedno je ubogala svojega očeta in tudi sedaj ga bo! Vidiš, Urška, tako-le sem si mislil, pa prav nič drugače! O, Urška, za tvojim hrbtom se pa ne sme sklepati nič, prav nič, jaz sem za to, da ne! Zdaj misli, da se razumemo, pa pijmo!«

Urška je hotela še nekaj ugovarjati, a na ostri očetov pogled je umolknila in z drugimi vred prijela za kozarec. Ali komaj je omočila ustnice v vino, je takoj, ne da bi pogledala ženina, izginila v kuhinjo k materi.

»Mati,« je rekla, vstopivši v kuhinjo, »to vam je drvar ta Matevž. Da bi njega vzela — oh! raje grem še danes na mesto kamenje razbijat!«

»Ali dekle!« je začela mati z resnim glasom, »meni se Matevž ne zdi tako napačen.«

»Mehačev Janez je za sedemnajst Matevžev!«

»Vem, vem, Janez ti je zmešal glavo. Zato tako govoriš. Mlada si in ne pomisliš, da se lepota ne kuha in peče. Kaj pa ima Janez druga kakor tisto malo kajžico?«

»Pa tisto brez dolga, mati! Kar ima je njegovo, kar ima Matevž, je pa veliko že drugih ljudi.«

Ko se je mati s hčerjo prerekala, so se možaki v hiši do dobrega pomenili glede ženitve.

Ko sta odhajala, se pusti Matevž niti poslovil ni od Urške, a Urški je bilo to še bolj prav.

Ženin in mešetar sta bila tako vesela, da nista, stopivše iz hiše, prav nič zapazila postav, ki so švignile od ogla Škrbinčeve hiše v temno noč.

Posebno dobre volje je bil Gregorač. Noge so ga sicer že slabo nosile, a tembolj mu je tekel jezik.

»Matevž, čuješ Matevž,« je klepetal med potom pijani Gregorač ter se zaletaval v Matevža, »pa reci, če moreš, da nisem dobro govoril zate! Samo meni se imaš zahvaliti zanjo, samo meni! Tristo medvedov, Matevž, kar vseh deset prstov si oblizni, čuješ, vseh deset pravim. Takega dekleta nisi vreden, pa ga nisi! Ali, Matevž, koliko sem pa za svoj trud zaslužil? Umazan nisi, to vem. Torej, koliko mi daš?«

»Koliko zahtevaš?« ga je vprašal Matevž.

»I no, takole bova naredila, pa le zato, ker si ti, veš! Daj mi dvajset kron, saj sem jih zaslužil!«

»Preveč bo, Gregorač. Deset kron imaš dovolj!«

»Kaj pa misliš? Ali sem svoj jezik, ki sem ga danes skoraj polovico obrabil, ukradel? Komu drugemu bi še več računil! A ker si ti, naredim tako, da ne bo ne po tvojem in ne po mojem. Daš mi petnajst kron in na svatbo me povabiš. Saj ne rečem, da bi sedel tam med svati pri mizi, ne, ostal bom za durmi pri godcih. Ali velja?«

»Naj bo!« reče Matevž in seže v roko pijanemu Gregoraču.

»Bog te poživi, ti si mož, vreden Škrbinčeve Urške!« pohvali Gregorač ves vesel Matevža ter pristavi: »Ali veš, kaj sva pozabila? Vriskati! Kjer smo se že ženili, povsod smo vriskali!«

In mešetar se je zadrl hrapavo: »Juhu-hu-hu!«

V tem prideta do mogočne lipe koncem vasi.

»Dobro znava,« pravi mešetar, »zdaj pa še eno zapojva!«

In res poskuša peti s hreščečim glasom:

»Pa pri nas je korajža, pa pri vas je pa ni ...«

A hipoma umolkne. Izza lipe skoči naenkrat kakih šest črnih postav, oboroženih z deskami, poleni in drogovi. Gostobesedni in sicer vedno pogumni Gregorač zatuli kakor volk in beži, kolikor ga neso njegove stare noge, ne meneč se za ženina Matevža.

Matevž pa ni imel več časa bežati. Dvoje krepkih pesti se ga je oklenilo kakor s kleščami in predno se je dobro zavedel, je ležal, kakor je bil dolg in širok na snežnih tleh.

»Klada bukova!« je zagrmel močen glas. »Tu imaš tisoče, balo, kravo in ne vem kaj še vse! Ti si upaš popraševati za Urško, ti —šleva?«

Na smrt prestrašeni Matevž je v tem glasu prepoznal Mehačevega Janeza, in ker je zvedavi mesec prav tisti hip pokukal izza oblakov, je spoznal tudi druge vaške fante, ki so viheli nad glavo strašna krepelca. Od silnega strahu je bil tako zmeden, da je trdno mislil, da se mu bliža zadnja ura. Komaj se je pobral od tal, že je klečal pred Janezom, ter ga milo prosil:

»Janez, pusti me! Saj ti dam vse, kar hočeš, samo pri življenju me pusti!«

Tem besedam je sledil strašanski krohot fantov, in še celo Janeza je pustila vsa razjarjenost. Da bi komu življenje jemal, tega pač ni nikoli mislil, in ko bi za Urško ne šlo, bi se mu Matevž še začel smiliti. Tako pa je ostal trd in iznova je zagrmel:

»Kaj mi mar ti in tvoje življenje! Ali obljubiti mi moraš, da se ne predrzneš nikoli več prestopiti praga Škrbinčeve hiše!«

»Obljubim, Janez, obljubim! Nikoli več!«

»Mož beseda?«

»Prisežem, če hočeš!«

»Dobro, le glej! A sedaj pojdi!«

Matevž je vstal in tekel domov. Fantje so pa znova bruhnili v glasen krohot.

»Škoda, da tudi Gregorača nismo malo pridržali,« pravi eden izmed fantov.

»Čemu neki?« pravi drugi, »saj se je že tako prestrašil, da ostane najmanj teden dni v postelji!«

In zopet je sledil bučen smeh.

Fantje so se vrnili v vas, kjer so za prvim skednjem odložili svoje orožje.

»Sedaj pa se še mi enkrat oglasimo!« pravi Mehačev Janez.

»Halo, ena, dve ...«

»Juhu-juhu-hu-hu-u-u!« so zavriskali vsi prek, potem pa zapeli tisto priljubljeno: »Fantje na vas gredo, žvižgajo in pojo, jaz pa piščalko mam, žvižgat ne znam!«

Zvoki lepe narodne pesmi so plavali po vasi in priplavali tudi na uho čuječe Urške, ki je takoj uganila, da jo reže njen Janez »naprej« in »čez«...

Drugo jutro je izvedel za ta nočni dogodek tudi oče Škrbinec, ki ni vedel, ali bi se smejal ali jezil, Urški ni rekel nobene žal besede, pač pa je poklical ženo ter ji rekel:

»Gotovo že veš, kako se je godilo Matevžu ponoči. Ali se ti zdi to prav?«

Mati, ki je vodo napeljevala včeraj še precej na Matevžev mlin, je bila danes že na hčerkini strani.

»Ne, prav gotovo ne. Tisto pa spet moram reči, da mi Matevž ni všeč, res da ne!« je dejala z žensko diplomacijo.

»Boljši je še vedno kakor Mehačev, ki nima drugega kakor boro bajtico!« je oporekal oče.

»To je vsa resnica in to sem Urški že povedala. Ali pomisliti moramo, da so njegovi starši pred par leti še gostovali, danes pa imajo že bajtico brez dolga in še nekaj njivice zraven. Janez je sin delavnih staršev in pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. S pridnim delom se marsikaj in kmalu lahko pridobi. Janez je posebno priden, pravijo. Hodi na delo v tovarno in zasluži vsak teden lep denar. Boš videl, Janez bo še enkrat trden. Nenazadnje pa, čeden je res in če ga ima Urška rada, bo vse težave veliko lažje prenašala pri njem, kakor pa pri človeku, ki ne mara zanj in ki je pust, kakor bi same pleve zobal in jesih pil.«

»Ženske ste rojene pridigarice«, je zagodrnjal Škrbinec, videč, da ženske ne užene ...

Popoldne istega dne je pa stopil pred Škrbinčevega očeta Mehačev Janez, lep in močan, čvrst in zdrav, ter rekel pogumno:

»Oče, jaz ne vprašam za doto, niti za balo, niti za kravo, samo — Urško mi dajte! Rada se imava in srečna bova, če hočete.«

Oče ga je pogledal od nog do glave in všeč mu je bil. Namuzal se je in rekel:

»I, saj ti moram dati, če ne pa še mene potlačiš v sneg, kakor si Matevža!«

»Ne, ne, oče tisto pa ne! Že zaradi tega ne, ker ste oče moji Urški!« ...

Mesec pozneje so pokali pri cerkvi topiči. Streljali so vaški fantje na čast svojemu vodji Janezu, ki se je vračal z nevesto Urško od poroke.

Ljudje so smeje zrli za dolgo vrsto kolesljev, dirjajočih po cesti, in so dejali:

»Lep, zdrav par! In pridna sta oba. Srečna sta in ostaneta!«

Oveneli cvet

Izkušnja nas uči, da čim lepša in finejša je cvetlica, tembolj rahločutna je in tem prej jo popari strupena slana. Zdi se mi, da je prav tako s človeškim življenjem. Koliko cvetočih, upa bolnih bitij je plen neizprosne smrti, medtem ko starikavi in bolehavi ljudje pokašljujejo leta in leta.

Taka cvetka je bil Zalokarjev Ivan. Njegovemu spominu naj veljajo naslednje vrstice.

Ivan je bil sin posestnika in mizarja. Ko je dovršil ljudske šole, je vstopil v očetovo delavnico, ter se vrlo dobro izučil mizarske obrti.

Že kot otrok je bil čudovito ljubek. Z leti pa je rasla njegova lepota in v devetnajstem letu je bil tako krasen mladenič, da ga je bilo veselje gledati. Bilj je šibke, a precej velike in ravne postave. V obraz je bil podoben bolj cvetočemu pogledu kot mladeniču, kot sneg bela polt, rožna lica, rdeči ustnici, drobni zobje, vse mu je lepo pristojalo. Najlepše pa so bile njegove oči: iz njih je sijala nepokvarjenost, ki jo zaman iščemo pri večini mladine te starosti.

V svojem dvajsetem letu se je Ivan strastno zaljubil v mojo nečakinjo Milko; toda bil je preboječ in presramežljiv, da bi ji razodel svojo ljubav. Hodil je v posete k Milkinemu bratu in je bil srečen, ako se je mogel tudi z Milko nekoliko pogovoriti. Milka je bila razumna deklica in je kmalu ugotovila, da Ivanovi poseti veljajo več njej, kakor bratu. Vedela je, da jo mladenič ljubi in obožava. Ko se je nekoč vendarle ojunačil ter jej razodel, kaj čuti zanjo, je bila že zdavnaj pripravljena nato. Mirno mu je odgovorila:

»Ivan, mlad si še, stokrat si še premisliš!«

»Nikakor ne!« se je rotil Ivan. »Ti si moja prva in zadnja, ki jo morem ljubiti. Za drugo ni prostora v mojem srcu!«

»Ivan, tako govori vsak mladenič, stori pa drugače.«

»Milka, nisem tak kakor so drugi. Ljubezen, ki jo čutim zate, ponesem v grob.«

In tako je Ivan še dalje zahajal k Milki.

Milka je bila glede ljubezenskih stvari precej hladna. Rada je sicer občevala z Ivanom, toda prav tako rada je kramljala z vsakim, ki je zahajal v hišo ter i v bratovi družbi kratil dolge zimske večere.

»Pri očetu in pri materi mi je tako prijetno,« je dejala večkrat, »in pa saj ni treba, da bi se morale vse pomožiti.«

Ta njena hladnost je podnetila Ivana še bolj. Vedel je sicer, da bi osrečil najlepšo in najbogatejšo mladenko v župniji, ako bi ji ponudil roko in srce, toda kaj so ga brigale druge. Gorel je le za Milko, živel le za njo ter bil strašno ljubosumen na vsakega, ki se je skušal le količkaj njej približati.

Bilo je o vseh svetih. Nebo je bilo oblačno in redke snežinke so padale na množico, ki se je pravkar vsula iz farne cerkve in drla na pokopališče, da tamkaj ob ozaljšanih grobovih nekoliko pomoli za ranjke.

Jaz sicer nisem imela še nikogar na pokopališču, ki bi mu bila dolžna okititi grob, vendar sem šla tja za drugimi. Zanimalo me je od nekdaj lepo petje in vedela se, da na ta dan zapojo pevci na grobeh genljive žalostinke.

Najprej so se vršile cerkvene ceremonije, tem je sledilo petje, potem me je ustavil tu pa tam kak znanec, tako da se je že večerilo, ko sem stopila s pokopališča.

Tedaj pa me potreplje na ramo — Ivan.

»Ali smem malo s teboj?«

»Da, Ivan, prav veselilo me bo.«

Šla sva počasi proti moji rojstni vasi, pomenkovaje se to in ono.

Razume se, da je prišla na vrsto tudi Milka. Ni mi zakrival svoje vroče ljubezni do nje, pač pa mi je tožil, da se ona vse premalo meni zanj.

»Kaj praviš,« mi je dejal in uprl vame svoje modre oči, »ali me bo čakala?«

»Bodi miren, Ivan, vem, da te bo Milka počakala. Ne omoži se prej, ne!«

»Oj ti si teta njena, lahko govoriš dobro besedo zame pri njej, ubogala te bo.«

»Da, Ivan, vse poskusim, le bodi brez skrbi!«

Tako sem ga poskušala potolažiti, kajti smilil se mi je zaljubljeni mladenič.

Pred našo hišo sva se ločila.

Še tisto zimo pa je začel Ivan bolehati. Čutil je bolečine v križu in utrujenost v nogah. V začetku se ni dosti zmenil, toda, ker ga je bolelo vedno huje, se je napotil k zdravniku, ki ga je natančno preiskal ter dokončno dognal, da bo treba operacije.

Ivan je operacijo srečno prestal. Vendar mu je zdravnik strogo zabičal, naj skrbno pazi, kajti ta bolezen zelo rada vpliva na drob, kar je skusil že pri mnogih slučajih.

Zdravnikove slutnje so se le prekmalu uresničile. Ivan se je nekaj časa počutil res bolje, a kmalu se mu je povrnila prejšnja slabost.

Koliko so si prizadevali skrbni starši, da bi oteli ljubljenemu sinu življenje! Klicali so mu zdravnike, lečili ga z vsakovrstnimi zdravili, a zaman! Ivan je hiral in hiral.

V bolezni sem ga večkrat obiskala, ga tolažila, kakor sem vedela. Iz njegovega govorjenja sem spoznala, da trdno upa, da še okreva. Ni čuda! Saj še onemogli starec, ki je sebi in drugim le še v nadlego, nerad misli na smrt, kaj šele mladenič, ki si slika življenje še vse lepše kakor je v resnici.

Najraje se je pomenkoval o Milki. Kljub svoji bolezni jo je vroče ljubil.

»Kako se ti danes zdim?« me vpraša nekoč.

»Ivan, vedno boljši se mi zdiš. Mislim, da boš kmalu spet čil in zdrav.«

»No, to bo Milka gledala, ko po bolezni zopet stopim pred njo!«

»I, le glej, da ji napraviš kmalu to veselje!«

»Mislim, da okrevam do tedaj, ko pojdem z drugimi fanti na nabor. To bo čez tri mesece.«

»Oj, takrat pa napravi Milka tak šopek, da ga boš vesel!«

»Če ga bo le hotela?«

»Bodi brez skrbi Ivan! Imel boš njen šopek, noben drug!«

In veselja so mu zažarele oči.

Taki so bili najini pogovori. Na njegovo željo ga je posetila večkrat tudi Milka, ki je imela za časa bolezni posebno sočutje do njega. Prinašala mu je sveže šopke rož, se šalila z njim ter se trudila na vse načine, da mu vsaj nekoliko osladi zadnje dneve.

Nekoč mi javi njegova mati vsa prepadena, da je Ivan zelo slab. Odpravila sem se nemudoma k njemu. In res, poznalo se mu je že na obrazu, da ni več daleč katastrofa. Prijela sem ga za roko ter mu jo rahlo pritisnila pod odejo. Srce se mi je krčilo v bolesti, ko sem zrla ta upali, a še vedno lepi obraz.

»Skoraj dvomim,« mi je dejal komaj slišno, »da bi še kdaj ozdravel.«

»Ivan dragi, vse je še mogoče!«

»Torej še upaš?«

»Zakaj bi ne upala? Mlad si in vse se lahko obrne na bolje.«

Pogledal me je hvaležno s svojimi milimi očmi, potem pa je trudno zamižal.

Zdelo se mi je, da spi, zato sem hotela tiho oditi.

Bila sem že pri vratih, a še enkrat sem se ozrla nanj v svesti, da ga vidim poslednjikrat.

Kake tri dni pozneje je prišla Milka k meni v vas. Zapletli sva se v najživahnejši pogovor, ko prihiti v sobo njen mlajši bratec ter vzklikne v eni sapi:

»Zalokarjev Ivan je umrl!«

Dasiravno sem bila že davno pripravljena na to, vendar sem začutila v srcu neizmerno bolečino. Molče sem se ozrla v Milko, ki se je v tistem hipu sklonila k meni, naslonila glavo na mojo ramo in zaihtela.

Čutila je predobro, da je z Ivanom nehalo biti srce, ki jo je ljubilo bolj kot vse drugo na svetu ...

Zopet se je približal dan vseh svetih, in zopet smo obiskali grobove svojih ranjkih.

Ustavila sem se takoj pri vhodu, kjer je bil nov, s cvetlicami porasel grob — Ivanov.

Na lepem kamenitem spomeniku je bila vdelana slika iz njegove najlepše dobe. Ta slika je bila tako živa, da sem si mislila, zdaj pa bo stegnil roko proti meni ter veselo zaklical:

»Bodi zdrava!«

Toda bila je le slika, lepa, mrtva slika!

N njegovem grobu so rasle košate krizanteme, ki so obračale svoje cvetove k tlom, kakor bi hotele naznanjati, da tu pod njimi vene telo, ki je cvetelo nekdaj še vse lepše od njih.

Naslonila sem se na spomenik ter se zamislila v pretekle čase ...

Da, danes pred enim letom je bilo ...

Odhajala sem s pokopališča, ko je pristopil tam pri ograji k meni, poln življenja, poln mladostniške lepote in me spremil domov. Mnogo mi je pripovedoval med potjo. In čujem ga še danes:

»Kaj praviš ali me bo čakala?«

Najlepši pirh

Velikonočna nedelja!

Ljubko solnčece je v vsej pomladni krasoti sipalo svoje blagodejne žarke na zemljo in vzbujalo iz nje tisoče cvetk. Dih pomladi je zavel po veseljstvu in vsa narava je glasno klicala, da je napočila Velika noč.

»No, fantje«, je nagovoril Janko svoje tovariše, »kam pa jo mahnemo nocoj?«

Zdajci se je pričelo med njimi živahno posvetovanje; prvi bi šel rad sem, drugi tja, tretji v to, četrti zopet v ono vas.

»Jaz pa pravim,« prične zopet Janko, »da bi šli nocoj v Staneče po pirhe. Kdor je s tem zadovoljen, naj dvigne roko!«

Dasiravno so bili prej fantje različnega mnenja, so vendar na ta Jankov predlog vsi brez izjeme dvignili roke.Sicer se je pa to zgodilo vsakokrat, da je slednjič zmagala le Jankova volja.

Četrt ure pozneje so že korakali fantje proti staneški vasi in dospevši tja, zavili v Markčevo gostilno. V gostilni je bila razen nekoliko pivcev tudi stara Čergoljevka, ki je sedela pri peči in držala na kolenih košarico napolnjeno z rdečimi pirhi in pomarančami. To dvoje namreč so fantje na Veliko nedeljo kaj radi kupovali ter potem za stavo s krajcarji sekali. Čimbolj je bil kdo v sekanju spreten, tem več pirhov in pomaranč si je osvojil.

Janko se je ozrl parkrat po sobi gor in dol, nato pa razvrstil fante okrog prazne mize in poklical vina.

Ko se mu je zdelo vse v redu, je dejal z nekim dostojenstvenim glasom:

»Fantje, jaz imam nocoj še važen opravek na vasi. Dobro se zabavajte ta čas, a glejte, da ste mi pametni in mirni!« S temi besedami je Janko zapustil svoje tovariše. Fantje se na prvi hip nekoliko spogledajo, nato pa si natočijo kozarce ter začnejo od Cergoljevke kupovati pirhe in pomaranče. —

Janko je s hitrimi koraki premeril staneško vasico ter zavil k zadnji, že zunaj vasi stoječi hišici. Čim bližje je prihajal, tem spretneje je stopal. Ko se je priplazil do okna, vzidanega na dvorišče, je obstal kakor vkopan. Začel je prisluškovati. Srce mu je glasno utripalo v upu in strahu.

Tu notri je namreč počivalo dekle, ki je zmedlo Janku srce in glavo. A dasiravno je neprestano mislil nanjo in koprnel po njej, vendar še do danes ni imel toliko poguma, da bi ji razodel, kaj čuti za njo. On, ki je gospodoval vsem vaškim fantom, je bil pred to slabotno mladenko boječ kakor otrok.

»Ali se mi oglasi? Ali kaj čuti zame? Morda misli že na drugega?«

Taki in enaki dvomi so se mu vsiljevali tudi nocoj in ga mučili do skrajnosti. Toda po dolgih dušnih borbah se vendar le ojunači. Lahno potrka na okno:

»Katrica, ali čuješ?«

Nič odgovora.

»Katrica, duša moja, eno samo kratko besedo!«

Zopet nič.

»Katrica moja zlata, saj me vendar poznaš. Ako si huda name, mi vsaj reci, naj se odstranim!«

Zdajci začuje Janko v sobi šumenje, kakor bi kdo vstajal. Poloti se ga blaženo, nepopisno veselje. V tem hipu pa se že okno odgrne in Janku se prikaže mili Katričin obraz.

»Kaj hočeš, Janko?«

»Prišel sem k tebi — zato —,« začel je Janko jecljati ves zmeden, »da — da — ti povem, koko te ljubim, da brez tebe ne morem več živeti! Katrica, povej mi, ali bi postala moja? Pritrdi, Katrica, pritrdi, ali pa me pahni od sebe!«

Katrica mu ni takoj pritrdila, odpahnila ga pa tudi ni.

Pričel se je med njima pritajen šepet, ki je trajal eno uro in še dlje ...

Pozno je že bilo, ko se je vrnil Janko med svoje tovariše, zbrane v Markčevi gostilni. Takoj je poravnal s krčmarjem račun, fantom pa je velel, da je čas oditi.

Odpravijo se zopet proti rodni vasi. Fantje so imeli polne žepe nasekanih pirhov in pomaranč in so bili zelo dobre volje. Najveselejši med vsemi pa je bil Janko. Vriskal je, da je odmevalo od staneške pa do žapuške vasi.

»Janko,« zakliče mu nekdo izmed tovarišev, »kako je to, da si ravno ti tako vesel? Saj vendar ti nimaš nič pirhov.«

Janko pa je vriskal in vriskal.

Kaj so mu bili mar pirhi, kaj pomaranče. —

Saj mu je dala ljubljena Katrica najlepši pirh — svoje srce.

Po morju barka plava ...

Mehačev Polde, rojak naše šentviške vasi, se je odpravljal v Ameriko.

Hrepenenje, da vidi tuje kraje, si mnogo zasluži in se slednjič kot bogat človek povrne v svojo domovino, vse to ga je privedlo do tega sklepa, od katerega so ga zaman skušali odvrniti starši, sosedje in njegovi prijatelji.

Največji udarec pa je povzročilo Poldetovo slovo Kranjčevi Cilki, Poldetovi zaročenki. Koliko grenkih solza je prelila ubožica od tuge in skrbi za svojega ljubljenca.

Polde pa jo je tešil z najlepšimi obljubami, kakršnih si more domisliti le ljubezni polno srce mladih, neizkušenih ljudi.

Na predvečer svojega odhoda se je šel Polde poslovit tudi od Cilkine matere, ki je ta večer dovolila svoji hčeri, da sme nekoliko spremiti svojega zaročenca.

Šla sta po vasi, roko v roki, vedno postajala ... Saj sta se imela toliko pomeniti! ...

»Cilka,« je skušal potolažiti Polde obupano deklico, »vedi, da je za naju oba dobro, da pojdem. Ako mi bo sreča mila, zaslužim v par letih toliko, da bo zadostovalo zame in zate. Tedaj pišem po tebe, da prideš za menoj in tam v daljni Ameriki postaneva najsrečnejši zakonski par. Do tedaj pa ti bom redno dopisoval. Cilka, ali mi boš vselej odpisala? Ali mi ostaneš zvesta?«

»Polde,« je ihtela Cilka, »zakaj me mučiš? Pazi raje , da se mi ti ne izneveriš! Tam v Ameriki je dosti deklet in dve leti sta dolgi, dolgi ...«

»Bodi mirna, Cilka! Upajva, da se vse dobro izteče.«

V takih pogovorih sta prišla do cerkve.

»Počakaj,« pravi Cilka in skoči kakor srna v znano Zakotnikovo tobakarno, stoječo tik cerkve ter se kmalu vrne s šopom viržink v roki, potlači ga Poldetu v žep rekoč:

»Vzemi, Polde, da si boš po poti s kajenjem krajšal čas in mislil name!«

»Cilka, kako si mi dobra!«

Še par vročih poljubov, par tesnih objemov, še nekaj grenkih solz in — ločila sta se.

Teden pozneje pa je dobila Cilka od Poldeta lepo razglednico in na njej zapisano:

»Po morju barka plava, o Cilka bodi zdrava!«

Z drhtečim srcem je Cilka vsaj desetkrat prebrala te vrstice, zatem pa je začela poljubovati razglednico in jo pritiskati na srce.

»Bog ve,« je vzdihovala vsa žalostna, »kje je sedaj on, ki je pisal te vrstice? Ali kaj misli name? O, kedaj bom tako srečna, da sedem tudi jaz na barčico ter se odpeljem za njim ...«

Prve mesece po svojem odhodu je pisal Polde svoji Cilki mnogo pisem, ki so bila polna najlepših in najslajših nad.

Cilka mu je zvesto odgovarjala. Kmalu pa opazi, da postajajo Poldetova pisma redkejša in tudi hladnejša. Poloti se je čuden nemir in grozne slutnje so jo mučile podnevi in ponoči. Ko pa so slednjič pisma popolnoma izostala, je postalo Cilki neznosno pri srcu. Razne misli so se ji kakor hudourniki podile po razbeljeni glavi.

»Ali se morda pisma izgube? Ali je bolan? Morda se je ponesrečil? Kaj pa, ko bi mi postal nezvest? Ne, ne, nikdar ne, ni mogoče!«

Najhujše je šele prišlo.

Nekega jesenskega večera se je vrnil iz Amerike Cilkin sosed, Kopičev Lojze, ter jej neusmiljeno vrgel v obraz strašno vest, da je njen Polde že dva meseca poročen z neko priletno, a precej premožno amerikansko vdovo.

Cilka se je zgrudila kakor brez življenja na tla, ko je zaslišala to nepričakovano novico. Bilo ji je, kakor da je čula svojo smrtno obsodbo. Odtedaj pa je revica začela veneti in bledeti.

Ljudi se je skrbno ogibala. Zdelo se ji je, da jo vsak zasmehljivo pogleduje ter ji privošči njeno nesrečo.

Ko je nekoč pobirala iz skrivnega predalčka vsa Poldetova pisma ter jih metala v ogenj, pride ji v roko tudi prva njegova razglednica, na katero je zapisal:

»Po morju barka plava, o Cilka bodi zdrava!«

Spomnila se je, kako je bila takrat še vsa srečna, v mislih na najlepšo bodočnost. Spomnila se je, kako vroče je poljubovala to mrtvo kartico, ker jo je pisal on.

In sedaj —

Zaihtela je in raztrgala razglednico na drobne kosce.

V času Cilkinega gorja je prišel s tujega Radeckov Joško, krojač in posestnik male hišice, stoječe blizu Cilkinega doma. Joško je bil Cilkin tovariš že iz-za otroških let. Ta je bil sedaj edini človek, do katerega je imela Cilka toliko zaupanja, da mu je odkritosrčno razodela vse svoje srčne bolesti.

»Ha, ha,« se je smehljal Joško, »Cilka, bodi pametna in izbij si ga iz glave! Pomisli, ali je vreden on, ki te je tako hitro pozabil, da bi ti kot pošteno dekle žalovala za njim in si kratila življenje? Beži, beži! — Tudi jaz sem se pred par leti navezal na tujem na neko deklino. Mislil sem, da mi brez nje ni mogoče živeti. Tudi ona me je rada videla, a le, dokler drugega ni bilo. Ko pa je povprašal za njeno roko nekdo drugi, vzela ga je brez premisleka. No, takrat je malo manjkalo, da nisem obnorel. A kmalu sem se potolažil. In ko sem slednjič še zvedel, da je njen soprog zelo nezadovoljen ž njo, sem bil hvaležen, da se mi je izneverila. Hej, Cilka, bodi vesela! Koliko je še fantov na svetu! Boš videla, da se kmalu oglasi kak ženin, ki te bo res vreden!«

Take in enake tolažilne besede živahnega Joškota so vplivale na Cilko toliko, da je začela počasi pozabljati svoje srčne bolečine, pozabljati svojega nezvestega Poldeta. Vsaj dozdevalo se ji je tako.

Joško je začel precej pogosto zahajati h Kraljičevim in pogovori s Cilko so postajali vedno zaupnejši.

Klepetave ženice—oh, in teh je v Sv. Vidu toliko!— so že začele stikati glave in šepetati med seboj, da se med Joškom in Cilko nekaj plete.

Take ženice se sicer večkrat rade zmotijo, a topot se niso, kajti neke nedelje zjutraj je oznanil župnik Valentin raz leco, da sta oklicana Joško in Cilka enkrat za trikrat.

Kdo bi si bil mislil ...

Ženin in nevesta sta takoj drugi dan obljubila pred altarjem medsebojno dosmrtno zvestobo in nato sta v družbi veselih svatov obhajala ženitovanjsko potovanje v priljubljeni Lovrenčevi gostilni.

Predno se je gostija končala, so privriskali domači šentviški fantje na »prežo«. Posedli so okrog peči in gostilničar jim je postavil na mizo škaf vina, ki ga jim je plačal ženin kot odkup za nevesto.

Veseli fantje so začeli pevati pesem za pesmijo. Ko pa so slednjič krepko zapeli tisto:

»Po morju barka plava ...«

je nevesta Cilka pobledela in se zdrznila tako močno, da je ženin to opazil.

»Kaj pa je, Cilka moja?« jo je vprašal skrbno.

»Nič ni, Joško, nič!«

»Ali ti je slabo?«

»Ne, Joško, pojdiva domov!«

Skrbni ženin je hitro ponudil roko svoji mladi nevesti ter jo odpeljal ...

Za njimi pa so se začeli odpravljati tudi drugi.

Po vasi je nastalo zopet vse mirno, vse tiho.

Tudi petje fantov je utihnilo. Le v srcu mlade žene Cilke je vedno glasneje odmevala ona, za njo še vedno nepozabna pesem:

»Po morju barka plava ...«

Na kopici

Ni ga menda na kmetih veselejšega opravila, kakor je spravljanje prosa. Kdor ni na kmetih zrastel, nima pojma o tem. S prosom delamo vse drugače kakor z drugim žitom. Pšenico, ajdo, ječmen denemo takoj, ko je požeto v kozolec. Tam se žito suši toliko časa, da je godno za cepec. A ne tako s prosom. Požeto proso zvozijo takoj z njive domov. Ej, s kakšno častjo vzame potem doma z voza veliki hlapec prvi snop ter ga postavi na popolnoma izpraznjeni pod! Zatem šele sme druga družina segati po ostalih snopih ter jih nositi hlapcu, ki jih postavlja trdo in pokoncu okrog prvega snopa. To traja tako dolgo, dokler ni vse proso na podu.

To je torej prosena kopica. Takoj nato prižene na kpico gospoda par konj ter jih goni po dve uri in še več vedno naokoli, da težka konjska kopita odločijo in izluščijo slednje zrnje iz latovja. Ko se bliža večer, hiti družina opravljati živino, kajti vse ve, da bo nocoj nekoliko prej večerja. Po večerji gresta gospodar in gospodinja takoj večerjat. Za ostalo družino pa se prične šele pravo življenje. Veliki hlapec vzame svetilko in hajdi proti podu, za njim pa vsa družina. S poda sem jim pa že doni nasproti vesel vrišč. Vedeti namreč morate, da kadar je kje kopica, ve zato vsa mladina na vasi. Velik hlapec stopi na kopico, glasno zavriska in zdajci zavriskajo fantje vsi vprek, da se razlega daleč po vasi. S tem se je dalo znamenje, da je kopica otvorjena. Nato se postavijo dekleta okroginokrog kopice ter prično privzdigovati in raztresati slamo, ki jo potem podajajo fantom. Fantje delajo iz te slame nekake snope, ki jim pravijo »berači«, menda zato, ker so vsega zrnja oropani. »Berače« mečejo na voz, ki so ga zapeljali prav tik poda.

To delo traja kake tri do štiri ure, a vendar se zdi vsem ta čas prekratek. Kje je pač mladini bolj po godu, kakor ravno na kopici, kjer se prepeva, se raduje in šali, kolikor ji je ljubo in drago!

Ko je vsa slama spravljena s poda, porinejo in pometejo zrnje s plevami vred v kot, kjer počaka drugega dne, da se izveja.

Seveda bi bil sedaj že čas, da bi šli počivat. Toda sedaj se razvije veselje šele do vrhunca. Ni čuda! Vaški godec, ki je oddaleč opazoval in nestrpno čakal trenotka, da se izprazni pod, sopi kakor bi vzrastel iz tal mednje ter začne gosti same poskočnice. Fantje in dekleta se urno sprimejo ter plešejo in rajajo po dve, tri ure, včasih pa tudi do belega dne.

Pa naj potem še kdo reče, da na kopici ni prijetno! —

Prav tak vesel večer smo obhajali pred par leti na mojem rojstnem domu. Spominjam se vsega, kakor bi se vršilo šele sinoči. Večerja je bila že končana, jaz pa sem hitela v kuhinjo pomivat in pospravljat posodo.

Pravkar sem pospravila zadnje lonce, ko pripoje v kuhinjo sosedov sin, Balantov Jakob.

»I, kaj pa vendar počneš?« me vpraša z veselim glasom. »Tam na podu je tak živahen direndaj, kako le moreš sama tičati tukaj?«

»Jakob, nisem utegnila,« odgovorim mu — »zakaj pa ti ne greš tja?«

»O saj sem že bil tam. Pa kaj ko ima vsaka stresalka že svojega vezača. Po tebe sem prišel. Pojdiva takoj! Veš, tako pridni so, da bo kmalu vsa kopica prazna. Če zamudiva še plesati ne smeva.«

»Ne boj se, Jakob! Vsega nama ostane še dovolj,« sem odvrnila smeje.

Bil je priden dečko ta Jakob. Očeta že davno ni imel. Z materjo, ki je že dolgo bolehala, z edino sestro je delal in trpel dni in noči v borni koči. Ako mu je doma zmanjkalo dela, šel je v dnino, da je več prištel, kajti bil je zelo varčen. Svojo bolno mater je ljubil s pravo sinovsko ljubeznijo; sam zase je bil skop, a materi je postregel s čimer je le mogel.

Letos je bil potrjen v vojake. Kot sin edinec je bil obvezan služiti le par mesecev, a še to se mu je zdelo neizmerno dolgo. Kako bo materi hudo, je dejal včasih, ko me ne bodo videli cela dva meseca!

Nocoj je bil še dovolj vesel, in ko sva stopila na pod ter se pripravila k delu, je bil z drugimi vred kmalu prav židane volje.

»Kajne Jakob,« ga je podražil Štrukljev Francelj, »nocoj sučeš berače v rokah, čez par tednov boš pa puško.«

»No, ta dva meseca mu mineta kar mimogrede,« pravi nato Mehnetov Ivan. »Jaz sem služil cela tri leta, a se mi zdi, da so kaj hitro minula. Sicer pa pri vojakih tudi ni tako hudo, kakor trdijo nekateri.«

»Zase še se ne zmenim,« je rekel Jakob, »pač pa me skrbe mati. Težko jih pustim, četudi le za par mesecev. Vidim, da postajajo vedno slabotnejši.«

Skušali smo ga potolažiti kakor je kdo vedel in znal, on pa je umolknil in pridno vezal. Parkrat se mu je »berač« pod roko razdrl. Tedaj se je hitro sklonil, pobral razmedeno slamo ter jo z nekako jezo vrgel ven pod voz.

Delo nam je šlo vsem še dosti hitro izpod rok, a vendar je udarila ura že polnoči, ko se je oglasila harmonika na podu.

Fantje so prijeli vsak svojo stresalko ter se jeli sukati po podu kakor na kaki ženitnini. Jaz sem se zavrtela z Jakobom.

»Včasih sem že slišal praviti,« mi je začel pripovedovati med plesom, »da kolikor beračev se vezalcu v roki razdere, toliko nesreč ga doleti tisto leto. Bom videl, če je to res. Trije berači so se mi razdrli, tri nesreče me zadenejo letos.«

»Prazne vraže, Jakob, pomisli vendar, kdo more videtiv prihodnost! Kajne, da tega še sam ne veruješ?«

»Ničesar ne verujem, ničesar. To sem rekel kar tako.« To rekoč je čvrsto zavriskal, udaril s peto ob tla in zavrtela sva se še urneje naokrog ...

Ura v vaškem zvoniku je udarila dve čez polnoč, ko smo jenjali rajati ter popadali trudni po svojih ležiščih.

Štirinajst dni pozneje je moral Jakob k vojakom. Bolna mati njegova se ni mogla potolažiti. Bolezen se ji je zelo hitro hujšala. Videlo se je, da ne bo več dolgo. In res, komaj tri tedne po sinovem odhodu so jo našli nekega jutra mrtvo v postelji. Jakob je prišel k pogrebu. Ni jokal ob grobu materinem, vendar se mu je na smrtnobledem obrazu bralo, da je popolnoma uničen.

»Srčno sem želel, da bi bil vojaščine prost,« je dejal, »sedaj mi je vseeno, ali sem pri vojakih deset let ali še več. Doma nimam ničesar več iskati.«

Rada bi ga bila nekoliko potolažila, a ni se mi posrečilo. Do skrajnosti potrt se je vrnil k vojakom.

Deset dni pozneje dobim od njega pismo:

Draga mi! Naznanjam Ti, da me je zadela v kratkem času že druga nesreča. Bili smo na vojaških vajah gori v koroških gorah. Drugim se ni nič hudega zgodilo, jaz pa sem padel tako nesrečno, da sem si zlomil desno nogo. Sedaj ležim v vojaški bolnici. Ko ozdravim, se zopet vidimo. Pozdravljam Te, Jakob.

O ti nesreči fant. Kdo bi si mislil! Pri njem se je pač uresničil pregovor: »Nobena tuga samodruga«. Ko so mu uravnali nogo, se je kmalu vrnil domov, a bil je le senca proti prejšnjemu. Njegova sestrica mu je stregla z veliko skrbnosjo, a zaman. Jakobova lica se niso hotela več porudečiti. Lotil se ga je tisti neusmiljeni kašelj, ki pokonča toliko mladih bitij. Pešal je tako hitro, da se kmalu ni mogel več pokoncu držati.

»Menda se je vse zarotilo proti meni«, je dejal včasih ter trpel vdano dalje.

Ko pa je zavel zopet jesenski veter, ko je začelo na drevju prvo listje rumeneti in po njivah proso zoreti, so oznanili nekega jutra farni zvonovi, da je Jakob rešen vseh nesreč, vsega trpljenja.

Nisem verovala v prazne vraže in v nikaka prerokovanja, a vendar so mi neprestano šumele po ušesih besede rajnega Jakoba:

»Troje beračev se mi je razdrlo, troje nesreč me bo zadelo v tem letu!«

Skopi Groga

Težko bi bilo najti bolj skopega in lakomnega človeka, kakor je bil stari bajtar Groga. Bil je suh kakor trska; ni čuda, saj si še suhega kruha ni privoščil, da bi se nasitil. Oženjen ni bil. Kako tudi! Ženi bi bilo treba obleke, jedla bi vsak dan, ej, to pa ne velja! In če bi prišli še otroci, kdo jih bo redil? Ne, ne, ženitev ni bila po Grogovi glavi. Ker pa sam ni mogel vsega ogospodariti in ogospodinjiti, je dal zemljo v najem, sam pa je hodil na dnino. Vina si ni privoščil niti kapljice, ker se mu je zdelo predrago.

Zato pa se je vsakomur čudno zdelo, ko je nekoč pretkani Grogov sosed Anžek naredil s svojimi sosedi stavo, da pripravi Grogo do tega, da kupi ne le sebi, ampak tudi drugim toliko vina, da bo teklo od mize.

Groga je imel poleg svoje skoposti tudi to slabost, da je bil zelo radoveden. Zaradi tega je hodil redno vsak večer v vas k Porentu, kjer so se navadno zbirali možakarji vse vasi ter premlevali novice iz vseh krajev. To priliko je porab zviti Anžek, da doseže svoj namen.

Nekega večera pride k Porentu, vzame iz žepa dve srečki ter pravi:

»Ljubi sosedje, dve srečki sem kupil. Vsaka velja štiri krone. V par dneh bodo srečke dvignjene. Če bi morda tudi izmed vas kdo rad srečko kupil, mu eno prav rad odstopim. »Groga, — je dejal ter se obrnil k njemu — »kupi ti eno!«

»Beži, beži, Anžek« — je jecljal Groga — »to je že velik denar. Ne morem, naj jo kupi nekdo drugi!«

Toda Anžek ni odjenjal.

»Groga, kupi jo, ne bo ti žal! Trideset tisoč ti prinese ta papir. Bodi pameten in kupi! No, pa če se ti zdi res že preveč, odšteti tiste uboge štiri kronice, pa daj tu sosedom za par litrov vina in jaz ti srečko podarim!«

»Mhe, mhe« — je stokal Groga in iztegoval eno roko po srečki, drugo pa je tiščal v žep — »nič ne dam, nič! Veš, zato ne dam, ker ni gotov, da bi bila ta srečka res srečna. Nič ne plačam, nič! Vzamem jo pa, vzamem! In če na to srečo res kaj zadenem, dam vam toliko za pijačo, da bo kar teklo od mize. Prej pa ne, dokler nisem na jasnem, da res kaj dobim!«

»Dobro! Tu jo imaš« — je odvrnil naglo Anžek in mu dal srečko. »A glej, da ostaneš mož beseda! Ako bo srečka prava, bomo pili, da bomo črno gledali!«

Groga je vse obljubil in boječ se, da bi mu kdo srečke ne vzel, jo je odkuril hitro proti domu.

Anžek pa je gledal za njim in se v pest smejal. Ko je potem navzočim razodel svojo nakano, smejali so se ž njim vred tudi drugi.

Dva dni pozneje so bili možakarji z Grogom vred zopet zbrani pri Porentu.

Kar naenkrat pa trešči med nje Anžek, razoglav in razkuštran in zarjove: »O jaz nesrečnež! Zakaj sem dal srečko Grogi! Groga je zadel, jaz pa nič — nič!«

Groga je široko zazijal, potem pa nič manj glasno kakor Anžek zarjul: »Trideset tisoč kron, trideset tisoč kron!«

Nato je skočil kvišku od samega veselja skakal po sobi kakor otrok. Kdo ve, doklej bi bi bil še srečno Groga norel po sobi, da ga niso možakarji obstopili in kričali vseprek:

»Groga, za pijačo, za pijačo! Ne pozabi, kar si obetal.«

»Da, da, to pa to! Alo vina gori!« je zavpil Groga in vrgel na mizo ves denar, kar ga je imel pri sebi.

Kmalu potem je bila miza obložena z vinom. Pili in peli so kakor na svatbi. Ko bi Groga ne bil tako v tisočake zaverovan, bi se mu moralo vendarle malo čudno zdeti, da je Anžek tako hitro pozabil na svojo nesrečo, kajti izmed vseh je zdaj Anžek najbolj židane volje. A Groga ni videl nič drugega kakor denar.

Ko je bila zabava v najlepšem tiru, stopi v sobo vaški pismonoša, ki je bil z zvitim Anžkom natanko domenjen, in pravi:

»Hej, sosedje moji! Vi se tukaj dobro zabavate pa ne veste, da se je vrinila med denarnimi gospodi tam na Dunaju velika pomota. Prav zdajle je naš poštar dobil brzojavko, da on a srečna številka, 99870 je menim, ni bila dvignjena, ampak številka 99871. Vse skupaj je pomota, za eno številko so se zmotili. To sem prišel povedat, da ne bo imel oni človek nepotrebnih potov.«

Ob tej kruti novici je ubogi Groga kakor od strele zadet obmahnil na mizo in razlil pri tem par litrov vina po tleh. Obraz se mu je spačil kakor človeku, ki ga muči grozen krč, nato pa je s strašnim glasom zbežal v temno noč.

Vsi navzoči so uvideli, da je bila ta šala za Grogo mnogo pregrozna. Hiteli so za njim, a tisti večer ga ni dohitel nikdo.

Drugo jutro so ga našli za vrvjo na vrbi obešenega.

Pod klancem

Pozdravljen, klanec vižmarski. Pozdravljen ti spomin one dobe, ko sem še malo otroče v družbi drugih vaških otrok v poletnem času dirjala in se lovila po tebi gori in doli, pozimi se sankala in prekopicavala v sneg, da je bilo veselje! Pozdravljen, klanec vižmarski, koder sem v poznejši dobi dan za dnem vlačila z ročnim vozičkom ali vozila poljske pridelke na svoj rojstni dom, ki je stal ravno vrh klanca!

Pod tem klancem stoji nekdanja Klanškova hišica.

Klanšek je bil čevljar. Imel je tri sinove. Starejšega, Jakca, ki se je izučil čevljarstva, srednjega sina Franceljna je dal v šolo, kjer se je fant toliko časa učil, da je postal pater, in mlajši Janez, se je učil pri Klanškovem sosedu Špokovcu mizarstva.

Priden človek je bil Klanšek in tudi njegova žena. A imela sta slabost, da jima otroci niso bili enako dragi, četudi so bili vsi pametni in pridni. Ko so starši Janeza čez mero negovali in cenili, dočim je moral Jaka vedno po nedolžnem požreti kako grenko, dasiravno se je trudil Jaka pri delu od zore do mraka in se mu v nikakem oziru ni moglo očitati nič slabega. Seveda je Jakca to bolelo. A ker je bil dober fant in je ljubil svoje starše, je trpel vse potrpežljivo in molče.

Bilo je neke nedelje popoldne. Jakec je iz cerkve prišedši zasačil na dvorišču brata Janeza, ki je po nepotrebnem mučil malega mačka. Jakcu se je mucek smilil in je zato brata pokaral precej trdo. A zdajci skoči iz veže oče, ki je slišal vse, in zareži nad Jakcem:

»Pa ti, ti si upaš razsajati nad Janezkom, ti, ki si vsaj dvajsetkrat slabši in zlobnejši od njega!«

»Oče,« Je viknil Jakec osuplo, nič žalega mu nisem rekel. Da sem ga ozmerjal zaradi grdega trpinčenja nedolžne živalice, to je bila moja dolžnost.«

»Molči,« je zarohnel zopet oče »S svojimi neslanimi pridigami se poberi, da te več ne vidim!«

»Umirite se, oče,« je dejal žalostno Jakec. »Saj, če sem vsem tako na potu, se vam rad umaknem.«

»Ja kar umakni Se! Čim preje greš tem bolj bom vesel!«

»Da, da, čim preje greš, tem bomo veseli,« je zaregljala zdaj še mati, stopivša na prag. »Še dober bo kruh, ki ti ga bo rezal Janez!« »Mati,« je odvrnil Jakec z bridkim glasom, »povedati vam moram, da ne mislim čakati na kruh, ki bi mi milostno padal z bratove mize. Glejte tu moje roke! Delovne so zdrave in močne dovolj, da si služijo kruh same!« — S temi besedami se je Jakec umaknil v hlev ter tako napravil konec nadaljnjemu prepiru.

Od tedaj pa Je Jakec začel resno misliti na prlhodnjost. Vedel je sicer, da bi bilo najbolje zanj, za starše in za vso hišo, ko bi ostal na domu. Že od nekdaj je bila v Kanškovi hiši udomačena čevljarija. Delalo se je ceneno in dobro. Zato pa v vasi in okolici nikomur niti na misel ni prišlo, da bi šel merit svojo obutev drugam kakor h Klanšku. Jakec je bil zaradi svoje zgovornosti in odkritosrčnosti ljudem še posebno priljubljen in ker vrhu tega še daleč naokoli ni bilo nobenega spretnega čevljarja, sta imela Klanškova dva toliko opravila, da sta komaj zmagovala.

A današnji dogodek je pokazal Jakcu dovolj jasno, da bosta stara dva raje sebi škodovala, kakor pa prepustila njemu domačijo.

»Da, da, prav pravijo starši, čimpreje grem, tem bolje je,« si je mislil Jakec z vedno trdnejšim namenom, da odrine od doma.

Kmalu se mu ponudi ugodna prilika.

Na vasi je pred kratkim umrl kočar Matajec. Zapustil je mlado ženo, par otrok in precej dolga. Mlada Matajka je uvidela, da ne bo kos težki nalogi, ki jo čaka po moževi smrti. Treba bo poiskati koči, gospodarja in otrokom očeta.

Kje ga najti? Matujčeva koča ni stala daleč od Klanškove. Zato je Matajka že davno poznala Jakca kot pridnega in poštenega fanta. Poznala je pa tudi napete razmere med Jakcem in starši in vedela, da Jakec ne ostane dolgo doma. Zato mu je po okoliših namigala, da je pripravljena vzeti ga za moža.

Ta prilika je bila za Jakca kakor nalašč, še posebno zato, ker na ta način lahko ostane v domači vasi.

In res, mesec pozneje je bil že Jaka gospodar Matujčeve koče. Kmalu pa je na svojo žalost videl, da se je z ženitvijo vendarle prenaglil žena sicer ni bila napačna, ali dolg, dolg! Tega si je revež preveč nakopal na glavo. Delal je kakor črna živina, a vendar je komaj spravil skupaj toliko, da je bilo za obresti.

V tej stiski in sili je prišel na misel, na katero je prišlo že toliko gospodarjev v njegovem položaju — odpravil se je v Ameriko.

V daljnji Ameriki mu je bila menda sreča milejša, kajti par let po njegovem odhodu se je začela širiti med sosedi govorica, da Jaka pridno pošilja amerikanske dolarje domov in da je žena izplačala že precej dolžnikov.

Klanšku pa se je po Jakovem odhodu obrnilo na slabše. Pogostokrat je moral slišati, zlasti od mladih ljudi, da je znal Jaka napraviti mnogo močnejšo in lepšo obutev kakor on. Ni čudno! Klanšek je lezel že v sedemdeseto leto in oči so mu vedno bolj pešale, zato je imel vsa natančnejša dela v rokah le Jaka. Vrhutega je tudi Jaka, ker je bil sam mlad, dobro razumel, kake vrste čevlje in kakšno modo ima mladina najrajša. Kako pa naj to zna sedemdesetletni starec? Zato so začeli Klanškovi naročniki vedno glasneje godrnjati; a ko so videli, da vse nič ne pomaga, so se začeli obračati do drugih čevljarjev, četudi jih je bilo treba iskati uro daleč.

Tako so Klanšku pošla delo in zaslužek. Žalostno je posedal pri zarjavelem orodju in nezadovoljno kimal z glavo.

»Hej, dokler je bil Jaka doma, kako je bilo prijetno pri hiši! Dela dosti, zaslužka dosti. In še danes bi bilo lahko tako, ko bi bil Jaka doma. Kako mi nagaja ta ničvrednež — — —!«

Pri teh mislih se je še bolj razjezil nad ubogim Jakom.

V tem času je Klanšku še zbolela in umrla žena. Ostal je sam v hiši. Vedel je, da tako ne more iti več dalje, zato je pisal sinu Janezu, ki je mizaril na tujem, naj pride domov ter poskusi z mizarstvom doma.

Janez je takoj odpisal očetu, da bo čez teden že doma.

V nekoliko dneh je bil Janez res doma, ali kakšen? Oči je imel globoko vdrte in pogostoma je pokašljeval.

Oče se ga je ustrašil.

»Kaj ti je, Janez?« ga je povpraševal z vso skrbjo očetovskega srca.

»Nič ne bo hudega, oče, nič,« je odgovarjal sin. "Veste, na tujem ni tako kakor doma! Človek se prehladi, da sam ne ve kdaj. No, pa sedaj je že bolje. Nekaj časa bom moral počivati in se še nekoliko zdraviti z domačimi rožami. V par tednih bom že toliko trden, da poskusim z rokodelstvom.

Tako je upal in tolažil Janez samega sebe in očete. Sosedje pa, ki so videli Janezov upali obraz in opazovali njegovo globoko sapo in počasno hojo, so bili mnenja, da Janez ne bo več dolgo tlačil trave.

Neke nedelje, ko se je vračal Klanšek od maše, se mu je pridružil sosed Špelkovec.

»No, ali je Janez že kaj bolj pri zdravju?« je vprašal sosed Klanška. »Hm, hm,« je jecljal star Klanšek, »nič se kaj posebno ne pohvali, nič. No pa spomladi bo že bolje. Saj se še starci popravijo, pa bi se moj sin ne, ko je vendar še mlad!«

»Ne zamerite, oče, da vam odkritosrčno povem svoje mnenje! Meni se Janez smili. Rad ga imam kakor svojega sina, zato bi bil jaz prvi za vami, ki bi se Janezovega ozdravljenja najbolj veselil, ampak meni se dozdeva, da Janez ne bo dolgo. In če se to zgodi, oče, nikar ne bodite preveč žalostni! Z žalostjo in obupom si v takih slučajih nič ne olajšamo, pač pa še sami sebi grenimo kratko življenje. Boste pa hišico prepisali na Jaka ali pa na njegovega sina. Matajka vam bo zato gotovo tako hvaležna, da vam bo z veseljem stregla do smrti!«

»Kaj, kaj?« je zarežal Klanšek. »Temu pridaniču in njegovemu semenu bi naj jaz vrgel svoje žulje? Nikdar, nikoli!«

»Oče, Jaka je ravno tako vaš sin kakor Janez. Sovraštvo pa, ki ga gojite do njega, je grdo in se bo morda nad vami še bridko maščevalo!«

V tem so prišli do Klanškove hiše in tam sta se razburjena moža ločila brez pozdrava.

Klanšek je stopivši v hišo tako zaloputnil vrata za seboj, da je je Janez kar ustrašil.

»Janez, Janez,« je hitel v eni sapi, »pokončati te hočejo, živega te hočejo v zemljo zagrebsti. Pa samo zato, da bi oni amerikanski ničvrednež vse požrl. Pa ne bo, stokrat rečem, da ne bo!«

»Za božjo voljo oče, kaj se je vendar zgodilo?« je vprašal napol plašno, napol radovedno.

»Matajka, čuješ, Matajka,« hitel je starec, »kje imaš svojega in Jakovega sina?«

»Oče, tukaj je, tukaj!«

To rekši je prijela malega Jakca za roko in ga povedla k staremu očetu.

»Otrok moj,« je zaihtel starček in ga pritisnil krčevito na srce, »rad bi povrnil na tebi krivico, ki sem jo storil tvojemu očetu. Pa ne morem ti dati ničesar, vse so mi vzeli.«

»Matajka,« je dejal z milim glasom, »ali si kaj huda name?«

»Oče, nič nisem huda, nič,« je odgovorila Matajka solznih oči. »Kaj bom huda. naj vidim, da se meni vseeno še bolje godi kakor vam.«

»Kaj pa moj sin Jaka, ali kaj piše. Ali je še živ?«

»Da, oče, že je živ. In piše mi tudi in večkrat vpraša za vas. Sicer pa trpi in dela tam v Ameriki kot črna živina.«

V tem je stenska ura udarila deset.

»Joj,« vzdramil se je starec, »domov moram, če ne mi bosta še zaprla!«

»Očka, pa pri nas spite,« ga je nagovarjala Matajka.

»Ne, ne, moram domov! Pa pridem jutri spet.«

In odšel je drsajočih korakov v temno noč ...

Mlada dva sta že spala, ko je pridrsal stari Klanšek domov. Ko je nekaj časa brezuspešno ropotal s kljuko, je začel trkati na hišno okno, glasno proseč, naj mu odpreta, da pojde počivat.

Ali mladi gospodar, probujen iz spanja, je grdo zarežal nad njim:

»Kje ste pa prej hodili? Saj imate vendar čas pri belem dnevu leči v posteljo. Še tega se manjka, da bi vam na ljubo vstajal iz postelje.«

»Odpri, prosim te, odpri, če ne bom zmrznil,« prosi milo starček.

»Ne odprem vam, ne! Pa pojdite v hlev, tam je gorko in dobro za vas!«

Starec ni več prosil. Šel je proti hlevu, a revež slep in star in vrhutega še v temni noči je zabredel k svinjaku in padel v jamo, kamor se je iztekala gnojnica ...

Drugo jutro so ga potegnili iz gnojnice zmrznjenega.

Pol leta po žalostni Klanškovi smrti je prišel obiskat svoje starše pater Salvator, nekdanji Klanškov Francelj. Šel je tudi tja za hlev na vrt, odkoder se je tako lepo videla Klanškovina, njegova rojstna, a sedaj popolnoma tuja hiša. Naslonil se je na orehovo deblo in glasno jokal. Skušali smo ga potolažiti, a se nam ni posrečilo. Nepotolažen in solznih oči nas je spet zapustil.

Od tedaj ga ni videl nikdo več v domači vasi.

Nesrečni kolač

Ni bila ravno prenapačna Erženova dekla Jera. Služila je svojemu gospodarju že dolgih deset let, pa še kako vdano in zvesto služila! Zato je bil pa tudi Eržen z njo zadovoljen.

Ker pa brez slabosti ni menda bitja pod solncem, tudi Jera ni bila brez njih. Glavna njena slabost je bila, da je silno veliko verovala v vraže. In kdorkoli ji je skušal ovreči vero v njene »coprnije«, vsakdo se ji je zelo zameril. Zato so jih nekateri poredneži iz vsega srca privoščili zelo neljubo nezgodo, katero je nekoč povzročilo njeno praznoverje.

Bilo je na veliko soboto popoldne, ravno v času, ko kmetske gospodinje polnijo jerbase s kolači in poticami, z gnjatmi in pirhi, da jih poneso k velikonočnemu blagoslovu.

Ker je bila od nas do farne cerkve pot že precej dolga, napravili smo blagoslov kar v domači vasi. Domača dekleta, in kjer teh ni bilo pa služkinje, so dvignile jerbase na glavo in hajdi v prijazno Kozlarjevo hišo ž njimi! Tja se je peljal kaplan in podelil blagoslov kar čez vse jerbase.

Ko je prišla Jera s polja domov, jo je že čakal v veži jerbas, naložen in z belim prtom pogrnjen.

Hitro se je umila, poravnala si lase in premenila predpasnik. Ko je hotela jerbas dvigniti na glavo, zazdelo se ji je, da je jerbas premalo zvrhano naložen. Takoj sklene še eno potico pridejati, da bo lepše videti.

Urno skoči proti čumnati, pa glej smola — čumnata je bila zaklenjena.

Erženova gospodinja je odšla namreč nekoliko preje k velikonočni procesiji, drugi domači pa so se še mudili na polju. Vedela je, da bo po Jerinem odhodu hiša nekaj časa brez varuha, zato je vse skrbno zaklenila.

Jeri sedaj ni preostalo drugega, kakor nesti k blagoslovu v jerbasu toliko, kolikor je namenila gospodinja, ali pa podtakniti v jerbas kako drugo primerno stvar.

Pa kje dobiti kaj pripravnega?

Ura je že odbila tri in Jera se je začela bati, da bi ne zamudila blagoslova. V naglici je zgrabila, kar ji je najprej prišlo pod roke. Izvlekla je izza omare dva para obnošenih čevljev in jih potlačila v jerbas pod kolač, potem pa vse skrbno zagrnila.

Jerbas je bil sedaj res lepo zvrhan in Jera ga je zadovoljno dvignila na glavo.

»Dekle, ki pride prvo z blagoslovom domov, se še tisto leto omoži,« — pravi stara vižmarska prislovica. Seveda pametna dekleta že davno niso več polagala na njo nobene važnosti. Tembolj pa je bila o njeni istinosti prepričana Jera.

Da se je Jera, kakor večina Evinih hčera, strinjala z Bogom, ko je bil rekel: »Človeku ni dobro samemu biti,« — menda ni treba posebej povdarjati. Zato je že po poti sklenila poiskati si pri Kozlarju kak kotiček prav blizu vrat, da bo mogla čim preje skočiti vun.

In res, ko je dospela do tja, postavila je jerbas na hišni prag, sama pa je ostala kar v veži. Nekako zmagoslavno se je ozirala po dekletih, ki so zavidljivo opazovale njen najpolnejši jerbas.

Komaj so bile kaplanove ceremonije končane, je že Jera pograbila svoj jerbas ter bežala ž njim iz hiše, boječ se, da jo katera druga ne prehiti. Bila je res prva na cesti.

Prav tisti čas pa je privozil s konji po poti, ki drži mimo Kozlarja, mladenič, Štrukljev Francelj. Pa kakor nalašč ravno ta Francelj, ki je bil izmed vseh vižmarskih fantov Jeri najbolj povšeči! To je po njenem mnenju moglo pomeniti gotovo le srečo. Polna veselih občutkov je začela skoraj teči nasproti Franceljnu, hoteč mu pokazati, kako zna dobro nositi na glavi.

Vsled bremena, ki ga je imela na glavi, ni mogla gledati pod noge in zato tudi ni videla velikega kamna, ki ga je, kakor se je pozneje izrazila Jera, sam vrag zvalil na pot. I v ta kamen je zadela Jera s tako silo, da je skoraj padla, jerbas pa ji je omahnil z glave in —oj— treščil na tla pred konje, ki so prestrašeno odskočili.

Francelj, ki se je sam pošteno ustrašil je začel najprej miriti prestrašene konje. Ko pa je zagledal čvetero pošvedranih čevljev, ki so se izkotalili iz jerbasa ravno predenj, se je zasmejal na vse grlo, da je odmevalo daleč po polji.

»Za božji čas,« se je rogal mladenič pojemajoč od smeha, »Jera, kaj pa to pomeni? Ali misliš jutri k potici čevle prigrizovati namesto gnjati? Sapramiš, da se s kolačem vred tudi stari škarpeti lahko blagoslovijo, tega pa še nisem vedel, ha–ha–ha!«

V tem pa so že dospela na kraj nesreče tudi druga dekleta, vračaje se s kolači domov. Ko so videle, kaj se je zgodilo, in ko so še zagledale one nesrečne čevlje, razmetane po tleh, bušknile so vse hkrati v tak smeh in krohot, da ga ni popisati. Uboga Jera se od sramu ni vedela kam obrniti. Da bi bila čim preje ljudem izpred oči, je pustila na mestu jerbas, kolač, gnjati in čevlje, oh, te nesrečne čevlje, in bežala kolikor so jo nesle noge, naravnost domov. Doma je potem naprosila pastarico, da je šla po jerbas in druge stvari ter jih prinesla domov.

Od tedaj ni mogle Jere nikdo več pripraviti do tega, da bi nesla še kdaj kolač k blagoslovu.

Na svojo žalost se je morala še prepričati, da je bila tudi njena vraža prazna, kajti skoraj vsa dekleta, ki so bila na tisto nesrečno soboto s kolačem daleč za njo, so se že omožila, a Jera je še vedno čakala ženina.

Naši vižmarci so dobri ljudje. Zato niso zaradi te neprilike nikdar Jere sramotili v obraz. Pozabiti pa vendar tega niso mogli in kjerkoli je kdo videl nesrečno Jero, je šepnil svojemu tovarišu:

»Glej, to je pa tista z blagoslovljenimi čevlji!«

Moja zvezda

Božična noč, srečna noč!

»V tej blaženi noči vidijo nekateri srečni ljudje ravno o polnočni uri na nebu svitlo zvezdo, katere se drži zlat križec. Ta zvezda pomenja arečo za vsakega, ki jo vidi. Seveda jo morejo videti le oni, ki so v popolni milosti božji!«

Tako nam je pravila mama in užaljena je bila, ako ji nismo verjeli.

Da,da, bilo je lansko božično noč, ko mi je prigovarjala zlata mamica, naj grem iskat »srečno zvezdo«! A jaz je nisem slušala! Sedla sem k peči poleg nje ter se začela razgovarjati z njo o tem in onem. Žalostne misli so mi vstajale v duši, a skušala sem jih dobri mamici prikriti. Slutila sem namreč, da bom morala prav kmalu oditi po svetu in da nocoj zadnjič obhajam sveti večer v hiši, kjer mi je tekla zibelka, v hiši, na katero me priklepa tisoč srečnih spominov ...

Zrla sem nepremično v ljubo mamico in zdelo se mi je, da zrem v ono »srečno božično zvezdo,« ki mi zatone kmalu — prekmalu ...

Kakor sem slutila, tako se je zgodilo. Še tisto leto smo dobili v hišo novo gospodinjo, ki je zavzela moje mesto, a jaz sem morala po svetu.

Poslovila sem se od rodne hiše z ono nepopisno bridkostjo v srcu, ki jo okuša le oni, ki hodi po tisti poti, na katero sem bila primorana stopiti jaz!

Ej, pot od doma je grenka, grenka!

Toda naša usoda je mnogokrat brezčutna in neusmiljena ter se igra z nami kakor veter s travnimi bilkami.

V svetu sem se kmalu privadila novemu življenju. Našla sem ljudi, ki sem jih ljubila in oni so ljubili mene, a kljub temu se me je mnogokrat z neko neodoljlvo silo polaščalo hrepenenje po domu, po mamici in njeni ljubezni, po oni ljubezni, ki jo more gojiti do svojega otroka le mati in nihče drug na svetu ...

In tako se je zopet nagnilo leto in zopet je napočil sveti večer. O, s kolikim vesoljem sem ubrala pot pod noge, hoteč doma obhajati božično noči z nebesnega oboka, so začele vedno pogosteje gledati name zvezde, ki so s svojo lučjo še bolj podžigale v meni hrepenenje, da vidim čim prej mojo »srečno zvezdo«, oblagodarjeno z bogatim žarom materine ljubezni! ...

Tupatam me je ustavil kak znanec, prijazno vabeč, naj stopim z njim v hišo, da praznujem pri njem sveti večer. Toda gnalo me je z vso silo natorej proti rodni hiši ...

Mamica je že čakala name. Prihitela mi je naproti ter me odvedla v hišo.

In zopet sva, kakor pred letom, sedli k peči ter se zapletli v živahen pogovor.

In ko sem zrla v ta dobrosrčni obraz, ko sem stiskala njene vele roke, tedaj me je vso prevzela ena sama velika želja, a to ni bila več želja, ampak glpboka pobožna molitev, ki je kipela iz dna otroškega srca tja gori nad oblake:

Naj dobrotno nebo še mnogo let pusti sijati v moje oblačno življenje mojo najlepšo, mojo najsvitlejšo zvezdo — materino srce!

Kurent

Takole koncem oktobra je bilo, in že se jo oglašala burja teko brezobzirno, da nas je pošteno pretresal mraz, ko smo čepeli tam za drvarnico, obrezovali repo in,jo metali skozi okno, ki je stalo tik zemlje, odi tam pa se jo trkljala po napeljanih deskah v globoko klet.

»Miha, hiti, in nikar samo ne zijaj okrog!« je priganjala pastirja dekla Meta.

»I, ko me pa tako zebe.«

»če boš postopal, te bo še bolj. Čim bolj boš hitel, tem preje boš na gorkem. Zdaj moramo biti še posebno pridni: Vsi sveti so pred durmi, repe imamo pa še veliko na njivi. Lahko zapade sneg, potem pa bo le še mraz.«

»Kdor po Vseh svetih repo obrezuje, ta si prste oblizuje,« modruje teta Špela.

"Oblizuje jih ne, ker so preveč prsteni, ampak piha vanje,« ugovarja hlapec Gašper.

Zdajci se začuje doli pod klancem votel, zategnjen vrisk, spremljan od otročjega smeha:

»Kurent gre, Kurent!« reče pastir.

»Blagor norcem,« pristavi Gašper.

Medtem je bil Kurent že na vrhu in zavil okrog sosedove hiše naravnost proti nam, obkrožen od kopice otrok, ki so kričali vanj kakor srake.

Smešno je bilo videti tega, nekaj nad trideset let starega čudaka. Klobuk mu je bil krog in krog obdan s petelinjim in kurjim perjem, izza pasa in iz vseh žepov pa so mu štrlele raznobojne, poljske cvetlice.

Ko je prišel do nas, je vzel iz žepa male orglice.

»Kurent, pojdi nam pomagat!« je zaklical pastir.

»Ne grem!« je odgovoril kratko.

»I no, Kurent, pa bi počenil nekoliko k nam«, ga je nagovarjal Gašper.

»Se nič ne menim z vami!«

Nesel je orglice k pustom in zaigral veselo poskočnico ter odšel daljo po vasi, otroci pa kajpada vsi za njim.

»Kako mu je dobro,« vzdihne pastir.

»Saj pravim, blagor norcem,« ponavlja Gašper.

Tam na vasi se je znova začul glasen juhu-hu-hu ...

Kurent — to ime so mu dali poredni vaščani, njegovo krstno ime mu je bilo Jernej — ni bil vedno tako revše, kakor si ga predstavljate iz opisanega prizora. Bil je najstarejši sin vaškega mlinarja, močan in nekdaj zelo pameten in priden fant. Ker je bil čednega obraza, so dekleta kaj rada takole na skrivaj poškilila za njim, toda Jernej se je kaj malo brigal zanje. Le z eno sta si bila dobra in ta je bila Merkuševa Katra, edina hči že davno umrlega polzemljaka Merkuša, ki je zapustil vso svojo imovino Katri, ki je bila tedaj še malo dekletce. Zveza med Katro in Jernejem je bila tudi očetu Mlinarju zelo po godu, in vaška potovka, ki se ni zmotila nikoli, je trdila, z vso gotovostjo, da ne bo dolgo, ko Mlinarjev Jernej zagospodari na Merkuševini.

Žalibog, zavrtilo se je drugače.

Tisti Čas je začel zahajati v Merkuševo hišo neki, do tedaj popolnoma tuj človek. Po obleki in vedenju soditi je bil najbrž iz bližnjega mesta. Postave je bil vitke in obraz mu je krasilo svetlo rjava, na kratko pristrižena brada.

Sosedje so začeli vleči Katro skozi zobe in se čudili Jerneju, da se ne gane nad "Šlibarjem," tako so ga namreč imenovali, ker mu niso vedeli pravega imena.

»Za Katro mu ni, posestvo, to mu diši. Ampak z dolgo suknjo in s kravato pod vratom ne bo oral in s svojimi mehkimi rokami ne bo kidal gnoja. Če bo res vzel Katro, bo posestvo takoj prodal, sam pa pihal kdove kam. Morda je že oženjen. No, Katra bo doživela še čudne čase. Prav ji je!«

Tako so besedovali sosedje in se hudovali na Katro in Šlibarja.

Neko jutro je počila po vasi pretresljiva novica. Stari Boltež in njegov sin, ki sta se peljala zjutraj zgodaj na semenj, sta našla ob poti, ki drži od Merkuša tja čez travnike, Mlinarjevega Jerneja, pobitega ro do smrti. Takoj sta obrnila konja, naložila Jerneja vsega krvavega na voz in ga še nezavestnega pripeljala domov k Mlinarju.

Tedaj so zagnali ogorčeni sosedje velikanski hrup:

»Šlibar ga je, prav Šlibar in nihče drugi!«

Začele so se obširne preiskave. Šlibarja so aretirali. Morda res ni bil kriv, ali pa se je znal izvrstno zagovarjati, natančnih dokazov pa tudi ni bilo, in tako so ga kmalu spet izpustili, v veliko nevoljo vaščanov. Vkljub temu pa Šlibar ni imel sreče. Še tisto leto je baje neko noč zašel v Savo in utonil.

Jernej je ležal in se zdravil dva dolga meseca. Zdravnik je izjavil, da sta mu bila zadana po glavi dva težko udarca z železnim drogom, vsled česar so se mu pretresli možgani. Krepka in močna narava je slednjič zmagala. Jernej je ozdravil, toda samo telesno. Vsled silnih udarcev se mu je omračil um in nekdaj tako pameten in vesel fant je postal — blazen.

Sicer se je zdelo, da se mu vračajo jasni trenutki v dušo in tedaj je postajal otožen in molčeč ter se vedno lotil kakega dela. Pa to ni trajalo nikoli dolgo. Stara bolezen se je kmalu oglasila in nesrečni Jernej je zbežal po vasi, vriskal in igral na orglice, V veliko veselje otrokom, ki so ga ob takih prilikah vsega ovenčali z rožami in drugo ropotijo.

Katra je bila zdaj brez ženina, prvi je zblaznel, drugi je utonil. Sicer pa ji odslej menda ni bilo kdove kaj do možitve, kajti njeno imetje je pozneje privedlo še marsikaterega snubača v hišo, toda odrekla se je vsakemu. Najela je hlapca in deklo ter samo s pomočjo svoje že precej stare matere gospodarila naprej. Med dekleta je zašla redko in tudi vesela ni bila več tako kakor prejšnje čase.

Drugi dan pri tem dogodku smo se še vsi pridno ukvarjali z obrezovanjem, a tretjega dne so me pustili samo pri tem delu. Hlapec, dekla in pastir so ta dan kopali na njivi veliko jamnico, da zasujejo vanjo ono repo, ki naj ostane čez zimo shranjena na njivi.

Ravno sem natihoma računala, v kolikem času bom s delom gotova, ko primaha k meni Kurent Tisti dan ni bil nič našemarjen in to je bilo znamenje, da se mu je za nekaj časa zopet povrnil razum.

Obstal je pred menoj in ogledoval precejšen kup še neobrezane repe

»Danes si pa kar sama, danes!«

»Da, Jernej, kar samo so me pustili te grdobe.«

»Presneto je še velik kup. Ko bi mi dala nož, bi ti pomagal nekoliko.«

Takoj ti ga prinesem, Jernej. Ali hočeš morda kos kruha?

»Pa ga le prinesi!«

»In en kozarec mošta, kajne?«

»Le prinesi, no!«

Pohitela sem v hišo in se kmalu vrnila z nožem, kruhom in moštom. Kurent je hlastno segel po kruhu in ga hitro spravil, enako je bilo z moštom.

Nato je vzel nož, počenil k kupu ter se urno lotil dela.

Skušala sem ga napeljati v pogovor:

»Če te le ne bo zeblo, Jernej.«

Za hip je prejenjal z delom in se otožno zrl vame:

»Ti, zakaj mi pa praviš Jernej?«

»I, zato, ker ti je tako ime. Kako pa ti naj rečem?«

»Drugi mi pravijo Kurent.«

»Ker so hudobni. Pameten človek ne bo nikogar obkladal z žaljivimi priimki.«

Skomizgnil je z rameni ter se zopet lotil dela.

»Veš, zato mi tako pravijo, ker sem norec.«

»Kdo pravi, da si norec, kdo?« Le bolan si včasih. Bolezni so pa raznovrstne. Eden jo čuti v životu, drugi v nogah, tebi se je pa vtihotapila v glavo. Pa zato še nisi norec, ampak revež, kakor je revež vsak bolnik.«

»Revež sem res, toda jaz sem tudi zločinec.«

Plaho sam se ozrla vanj, misleč, da ga spet zapušča razum. Toda njegove oči so bile mirne in nenavadno otožne.

»Ti si zločinec? O Jernej, kaj ti še ne pride na misel.«

Popravil je klobuk, ozrl se kvišku in globoko vzdihnil.

"Vidiš, kadar sem pri pameti, bi tako rad povedal komu, kar me tišči tu notri v prsih. Pa ne najdem človeka. Tebi bi razodel vse, prav res da bi ti, ko bi vedel, da znaš molčati. Ali smem zaupati?«

»Le govori, Jernej! Če želiš, da to, kar mi zaupaš, ohranim zase, potem hočeM' molčati, kot Bi mi zaprl usta s trojno ključavnico.«

»Dobro, potem, ampak dekle —«

Zavzdignil je prst ter mi grozeče zažugal.

»Brez skrbi, Jernej! Kar mi poveš, pojde z menoj v grob.«

Ogledal se je pazno na vse strani, primaknil se bliže k meni ter začel, ne da bi prejenjal z delom, s pritajenim glasom:

»Veš, to je bilo v onem času, ko sem bil jaz še tak, ko ste drugi ljudje. Bll sem zdrav, vesel, čvrst in pogumen, da bi se šel metat s samim medvedom, če bi bilo treba. Večkrat sem zašel tja gori k Merkušu — kaj bi tajil — hodil sem radi Katre. Rad sem jo imel, zelo rad in ona tudi mene, vsaj zdelo se mi je tako. Ni manjkalo mnogo, da bi začela pripravljati ženitnino, da se ni tedaj priklatil v vas tisti Šibar, naj ga vzame vrag! Še danes se mi krčijo pesti, če se spomnim nanj in

»Jernej, sem mu segla v besedo, »i kdo vendar je bil in od kod je prišel tisti človek?«

»Kdo je bil? Postopač in zanikarnež. Dišalo mu je Katrino premoženje, drugega nič. Enkrat se je izdajal za bogatega kupca, drugič za agenta in tretjič zopet za kaj drugega. V resnici je bil pa čisto navaden slepar.«

»Ampak Jernej, ti morda veš, kako zlomka, da se je Katra seznanila z njim?«

»Kako neki! Postopač kakor je bil, se je nekoč iz dolgega časa mimogrede obesil na voz mesarju, ki se je peljal Merkušu kupovat živino. Gotovo je tedaj zvedel od mesarja, da ima Katra lepo premoženje, in od tedaj je vohal okrog Merkuša, kakor stekel pes. Jaz sem sicer parkrat resno vprašal Katro, kaj to pomeni, toda ona mi je rekla, da tudi njej niso ljubi Šibarjevi obiski, a dokler se on dostojno vede in je ne nadleguje z nikako ženitno ponudbo, dotlej mu še ne more naravnost pokazati vrat, No, jaz sem potrpel, čeravno mi je to bilo kaj malo všeč. Kmalu nato pa mi je začel namigavati ta in oni, če sem res čisto slep in če bom še dolgo igral vlogo kužka. Tedaj me je zgrabila jeza. Stopil sem pred Katro in rekel odločno:

»Katra, eden mora izostati! Sedaj govori, ali Šibar ali jaz!«

Katra je glasno zaihtela:

»Jernej, kaj vendar misliš? Ne pusti me! Naj se zgodi po tvoji želji. Pri prvi priliki mu zabičam naj ne prestopi več našega praga!«

Jaz sem se pomiril. Katra je dano obljubo izpolnila, kajti kmalu potem ni bilo Šibarja več videti v naši vasi.

Ampak ta sleparski prekanjenec je hitro zavohal, kdo mu je zastavil pot in prekrižal njegove umazane namere. Pa jaz bi prav nič ne rekel, ko bi bil ta zanikrnež stopil pred me in mi rekel v obraz:

»Jaz in ti ljubiva eno dekle, ona pa ne bo vzela obeh. Udariva se zanjo!«

Nič bi ne rekel pravim. Ampak pograbil bi ga kot mlado mačko in mu tako prerahljal njegove grešne kosti, da bi ga za vedno minile skomine laziti okrog Merkuševine. Toda ta strahopetna kukavica ni imela poguma do odkritega boja, pač pa se me je hotela iznebiti na prav tolovajski način. Ko sem šel nekega večera veselo žvižgaje od Merkuša domov, je skočil izza neke vereje za menoj, hoteč me na mestu ubiti. Ko me je z neko železno stvarjo z vso močjo udaril zadaj po glavi, sem padel in dobro se še spominjam, ko sem že ležeč na tleh videl in spoznal tega vraga. Nato me je udaril drugič, nakar sem izgubil zavest. Le čudno se mi zdi, zakaj me ni pobil do smrti. Moral ga je kdo pregnati, ali pa je mislil, da sem že mrtev.

»Torej te je res on. Čuj, Jernej, zakaj ga nisi naznanil sodišču?«

»Beži, beži, kdo bo pa verjel meni, norcu. Pa tudi radi Katre nisem hotel tega vleči na dan. Gotovo bi imela tudi ona sitnosti in nepotrebna pota, ljudje bi pa znova brusili jezike nad njo.«

»Ali si po bolezni še kaj hodil k Merkušu?«

»Nikoli več! Po kaj naj bi šel? Četudi bi me Katra še rada imela, ne bi se z njo poročil. Ona rabi moža, ki bi ji bil v pomoč, ne pa v nadlego. Prej že, prej. Po bolezni pa ni bilo več misliti, da bi bil jaz kje za gospodarja. Šibar, ta pošast me je pripravila ob pamet in ob vse.«

Tu je Kurent nekoliko prejenjal in nanovo globoko vzdihnil.

»Katro sem imel takole na skrivaj še vedno toliko rad, da sem ji želel dobrega moža. Še celo smilila se mi je včasih, ker sem slutil, da jo peče vest.

Nekega večera sem se kakor po navadi zaril v seno, hoteč sladko zaspati, a ni šlo. Začela me je tako močno boleti glava, da sem vstal, se za silo oblekel in začel hoditi po vrtu gori in dili, prav tja doli do pota. Noč je bila jasna in mesečna. Kar zagledam človeka, ki se mi hitro bliža po stezici, ki drži tam za vrtovi. Mislil sem, da mora biti to gotovo kak sosed, ki se je zakasnil po opravkih. Da bi se ne bilo treba razgovarjati , sem stopil za obširno hruškino deblo. Tedaj je švignil mimo mene. Pa kdo je bil — strela božja — ali veš, kdo je bil? Nihče drugi kot Šibar, ta živi vrag! Noge so se mi tresle, ko sem stopil izza debla in gledal za njim. Šel je naravnost pod okno Merkuševe Katre.

Čudno, da se mi ni takrat počila že itak vsa razmesarjena glava. Da bi jaz kaj takega pričakoval od Katre, ne, nikoli! Saj more vendar dobro vedeti, da je on tako tolovajsko napadel in me pahnil v največjo nesrečo za vse življenje. O, prav dobro ve Katra vse to in vendar še vedno občuje s tem tolovajem in izdajalcem. Fej, malovrednica!

Prokleti Šlibar, sem se zaklel, naj me pri priči zadene strela z neba, ako ne boš nocoj zadnjič sleparil okrog Merkuša. Nocoj napraviva račun!

Vedel sem, da se bo vračal domu čez Savo, zato sem se takrat odpravil k mostu. Tam sem nekaj časa pohajal sem in tja, slednjič sem ga le dočakal. Pri mesečini sem ga spoznal že od daleč. Urno sem smuknil na drugi konec mostu in se zaobrnil nazaj. Na sredini mostu sem mu prišel nasproti. Stopil sem predenj in ga trdno prijel za roke.

»Ali me še poznaš,« sem vprašal. »Glej, ti si me tako napadel zahrbtno in me pobil z železnim orodjem, jaz pa stopam praznih rok pred tvoje obličje. Sedaj je prišla ura, da podpiševa račun!«

Šibarju se je od groze spral obraz. Skušal je nekaj govoriti pa ni mogel na dan z besedo. Prijel sem ga trdneje, ga vzdignil od tal, ter ga kakor otroka zavihtel čez ograjo. Doli mostom se je začul glasen bunk ...

Mene je stresel mraz.

»Križ božji, Jernej, torej si ga ti —«

»Jaz sem ga, jaz! Ko je drugo jutro ribič Oprešnik izvlekel iz Save njegovo truplo, je mislil, da je Šlibar po nesreči zašel v vodo. Tako so mislili tudi vsi drugi in so še danes tega mnenja. Bil sem pa jaz tisti, ki je temu pridaniču naklonil poslednjo kopel. No, sedaj pač ne boš več trdila, da nisem zločinec.«

Vse, kar mi je povedal Kurent me je tako čudno razburilo, da niti opazila nisem, da je najino delo dokončano in se že dela noč.

Kurent je odložil nož ter se vzpel na koncu.

»Opravila sva. Zdaj moram domov. Očetu sem obljubil, da pridem še pred večerom večerom. Torej rakov tja proti vodi, kjer je stala njegova rodna hiša.

Odslej mi Kurentova izpoved ni hotela iz spomina. Četudi sem se trudila misliti na kaj drugega, mi je vedno stopil pred dušo Kurent s svojim tragičnim življenjem. On, ki pravzaprav ni zakrivil ničesar in vendar je tako kruto preganjan od brezsrčne usode, ki ne pozna usmiljenja nad onim, ki si ga je izbrala za svojo žrtev.

Nekaj dni pozneje sem se mudila na vrtu. Pospravljala sem to in ono ter pripravljala po razdrapanih gredicah prostor bližajočemu se snegu.

Nekdo mi položil od zadaj roko na ramo. Ozrem se.

»Ti si, Jernej?«

Stal je kakor ukopan pred menoj, molčal in se zdaj pa zdaj potresaval od mraza. Nemirne oči so mu begale v nekem čudnem sijaju, iz česar sem sklepala, da, se mu bržkone vrača njegova stara bolezen — blaznost.

»Jernej, prehladil se boš,« ga nagovorim iznova.

Kakor bi ne čul mojih besed, se ozre plašno naokrog, nagne se k meni ter mi šepne polglasno:

»Ti, ali me boš ovadila?«

»Ovadila? Jernej, ne razumem te! Zakaj pa?«

»I, saj veš, za tisto, kar sem ti povedal zadnjič.«

»O Jernej, ne imej vendar tako praznih skrbi! Saj se že nič več ne spominjam na to. In če bi se tudi, bi te ne spravila v nesrečo. Kakor sem rekla, ostanem tiha kot grob, midva ostaneva prijatelja! Sicer pa nikar vedno ne premišljuj o tem! Bodi vesel, Jernej, saj si mlad in tak korenjak, da mu ga ni para v sedmih vaseh.«

Izza sosedove hiše se prikaže Merkuševa Katra, nesoč poln predpasnik temenskih žoltorumenih kumar.

»Oho,« mi zakliče glasno, »ti imaš pa fanta. Ne vem, komu naj te zatožim.«

»Katra, če bi bilo danes še tako, kot je blio nekdaj, bi me morala sedaj le zatožiti kar sama sebi«, ji odvrnem v šali.

Katra je nekoliko stresla z glavo in zdelo se mi je, da ji moja opazka ni posebno po godu. Hotela sem obrniti pogovor drugam.

V tem hipu se Kurent z divjim krikom zakadi kakor besen proti Katri: »Ti si kriva!« Mene je strah tako prevzel, da sem le v nekaki omotici še čula Katrin krik, videla rumene kumare, ki so se trkljale po tleh in bežečo Katro, za katero se je podil razdivjani Kurent. Bila sem si v svesti, da če jo dohiti, bo njej.

Ko sta mi že davno izginila izpred oči, so se mi še le toliko omajale noge, da sem se podvizala do vaškega vodnjaka. Tam je bilo vse polno žensk, ki so mi hitele pravit, da je hotel blazni Kurent umoriti Merkuševo Katro, da pa mu je k sreči ušla domov in mu tik pred nosom zaklenila vrata.

»Ne bom si odslej več upala iz hiše«, je vpila stara Matajka in krilila z velikimi rokami.

»Življenja si ne bo nihče več svest pred tem norcem. Morajo ga spravili na varno,« je modrovala Jernejčkova Mica.

»Morajo ga, morajo!« so kričale vse vprek.

Oddahnila sem se. No, da je le ni dotekel, sedaj je vse dobro.

Drugo jutro se je pripeljal k Mlinarju župan z občinskim slugo. Kurent, ki je tedaj ravno zlezel iz postelje, se ni kar nič protivil, ko mu je oče omenil, da bo moral z županom. Voljan kakor jagnje zlezel na voz, se vsedel med župana in slugo, na kar ja ta pognal konja ... Od tedaj se Kurent ni več vrnil v našo vas. Že čez mesec dni je umrl v blaznici.

Spomini na birmo

Tisti čas mi je bilo nekako sedem let in moja mati si je resno belila glavo, kje mi dobi pripravno botro. »Veš, otrok moj, bogve kaj ne bom več hodila okrog botric in silila tudi v nobeno. Če tja do nedelje ne dobim pripravne, boš pa počakala na drugo leto!«

»Oh, mama, naj grem letos! Vprašajte še Porentovo Mano, ta mi bo rada zavezala!«

»Ne more, Mana bo vezala Janovi Lenki!«

»Kaj pa Tomažkova Polona?«

»Bo vezala Štrukljevi Micki.«

Meni je šlo na jok. Torej še eno dolgo leto čakati na presreč- no birmo ...! Bogve kaj še vse lahko pride dotlej. Morda že umrjem ...

Drugi dan sva šli z materjo na njivo. Na potu naju sreča Kovačeva Franica, edina hči najbogatejšega vaščana.

»No ti punčika«, mi reče prijazno ter me pogladi po kuštravih laseh, »ali si kaj pridna? Letos pojdeš k birmo, kaj?«

»Nima botre,« odgovori mati mesto mene.

»Botre nimaš«, začudi se Franica.

»Si pa že morda preveč izbirčna. Kaj pa, ali bi ne hotela mene?«

»Oh, rada, rada,« sem vzkliknila in proseče dvignila proti njej obe roki.

»Dobro, midve sva zmenjeni! Pa vi mati, ali ste zadovoljni?«

Moja mati je bila iznenadena. Ni vedela, ali govori Franica za šalo, ali misli resno.

»Franica, ali misliš zares?«

»I seveda! Čemu bi se norčevala. Saj sem že večkrat mislila na to, pa človek se nerad ponuja. Le čakajte, danes zvečer pridem k vam, da se do dobrega zmenimo!«

»Oj, Franica, verjemi mi, da bi bila jaz najpreje tebe prosila, toda nisem upala —, nisem mislila, da bi ti hotela,« se je opravičevala mati.

»Bežite, bežite, — ne bi hotela — zakaj pa ne! Saj smo sosedje in vedno navezani drug na drugega. Danes potrebujete vi mene, jutri pa jaz vas. Kakor sem rekla, zvečer pridem.«

Kdo naj popiše moje veselje! In z mano je bila vesela tudi mati, ker sedaj je bilaa skrb za botro odpravljena.

In pa še tako bogata botra, to, to!

Zvečer tistega dne je prišla Franica k nam. Z njo je prišla tudi šivilja, ki mi je pomerila novo obleko. Franica in moja mati sta se imeli mnogo pogovoriti, preden je bilo vse urejeno radi birme.

Prišel je zaželjeni dan. Belo oblečena in z vencem na glavi sem nestrpno čakala na botrca. Mati je hodila okrog mene in me neprestano učila, kako se naj vedem.

Zdajci je pridrdral voz in obstal pred hišo. Vztrepetala sem in planila iz hiše. Botrca, oblečena v črno svileno obleko, mi je smehljaje pomolila roki in me dvignila na voz.

»Franica, kako si ponižna!« je rekla mati, ogledovaje njen beli robec na glavi. »Niti peče si ni si nadela.«

»Saj je ruta še lepša,« je dejala Franica in velela vozniku pognati.

In voz je zadrdral po prašni cesti.

Oh, kaj sem tisti dan vse lepega videla!

Pa ta moja dobra botrca! Le ziniti mi je bilo treba in vse mi je kupila. Sladkih piškotov natlačen robec, zlate uhane, mašno knjigo, rožni venec, denarnico, v katero mi je vsula polno svitlih kronic, jej, jej ...!

»Ali bi rada še kaj?« me je vpraševala skrbno.

»Oj botrca, če bi še ene male orglice ...!«

»Ah, saj res, na te sem pa čisto pozabila. Takoj jih dobiva!«

Stopili sva v neko prodajalno in dobra botrca mi je kupila najlepše orglice.

»No kaj še? Le govori, otrok, sedaj je čas!« je smehljaje pripomnila ter mi pomolila pod nos odprto, z bankovci napolnjeno denarnico. »Glej, saj imava še denar.«

»Dovolj je, botrca, dovolj!«

»Če je dovolj, pa pojdiva domov!«

Odpeljali smo se zopet proti domu. Ko je bilo mesto za nami, sem takoj izvlekla iz žepa orglice in začela ubirati prečudne melodije. Blizu domače vasi sem spravila orglice v žep in se ozrla v botrco.

Zdrznila sem se ... Botrca je jokala ...

To mi je bilo nekaj čisto nedoumnega. Moj bog, ona, ki ima toliko denarja, da lahko kupi sto in sto orglic, pa joka ...

Pripeljali smo se domov in botrca je stopila z menoj v hišo.

Mati nama je prihitela nasproti.

»Franica, kako naj se ti zahvalim. To je preveč!«

»Eh, mati, mala reč! Mi boste pa vrnili, čujte mati, ali mi boste vrnili?«

»Kako to misliš Franica?«

Tedaj pa je moja botrca položila materi roki okrog vratu, zašepetala ji je nekaj na uho in zaihtela.

Moja mati je prekrižala roke visoko nad glavo ter vzkliknila presunljivo:

»Križani Bog — Franica — uboga reva, ali je mogoče ...«

Jaz sem se začudila ter stopila tik ob njiju. Toda zapazili sta me ob pravem času in se oddaljili v kamrico ...

Nisem silila za njima. Izvlekla sem zopet orglice ...

Nekaj tednov pozneje je prirobantil k nam Kovač, Franicin oče. Gledal je grdo in strašno je klel.

»Pomisli, soseda,« je kričal in se zaganjal proti moji materi, »ta sramota v našo hišo!« Moja hči — vlačuga — s hlapcem — fuj — še danes jo vržem na cesto kakor psa!«

"Primož, nikar tako ne razgrajaj!« ga je mirila moja mati. Boš še zbolel. Franica pa seveda ni prav naredila. Meni se je razodela na Binkoštno nedeljo in tedaj sva se domenili, da ji vrnem botrinjo. Ubožica, saj je že itak dovolj pretrpela, čemu jo sedaj še izganjati. Sicer pa, ljubi sosed, vsega tega si nekako sam kriv! Hlapca si imel tako zalega pri hiši, priložnost pa napravi tatu. Mladi ljudje so lahkomiselni in prav nič se ne vprašajo, kaj bo jutri. Primož, saj si hlapca vedno hvalil, da je priden in razumen, bo pa še prav dober gospodar in — —«

»Nikdar« je zagrmel Kovač in udaril ob mizo tako silno, da sem v smrtnem strahu zbežala k svojemu očetu, ki se je mudil zunaj na vrtu.

Čez dva dni je prinesla vaška babica k nam majčkenega in čudovito lepega otročička, odetega s snežno belim prtom. Moj oče in mati sta smuknila v pražnjo obleko ter odšla z detetom v cerkev ...

Pozno zvečer, jaz sem bila že v postelji, vrnila sta se oče in mati, oba vesela in dobre volje.

»Ali si videla, stara«, je rekel oče in odlagal suknjo, »da je bil Kovač nocoj že veliko bolj mehak« Jaz pravim, še gostijo bodo napravili!«

»Bodo jo, bodo,« mu je pritrjevala mati. Saj je najbolj prav tako! Hlapec je priden fant, jaz mu prav privoščim, Franici pa tudi, ko ga ima tako rada, No, naj urede, kakor že hočejo, vrnila sva pa le!«

Gospod Dominik

Mlada Kajževka je bila pridna in skrbna žena. Odkar je bival njen mož že dve leti v Ameriki, obdelovala je sama vso zemljo, ki je pripadala k bajtici in redila pri tem dvoje glav goveje živine in enega ščetinca. Imela je dvoje otrok, ki sta jo pri njenem delu že itak preobilnem le ovirala, kajti sinčku Ivanu je bilo pet, hčerki Miciki pa šele tri leta.

Toda Kajževka je znala premagati vse težkoče in bila je zadovoljna. Kadar ji je soprog poročal, da je zdrav in da mnogo zasluži, in če ji je s pismom vred poslal še zavitek amerikanskih tolarjev, tedaj je bila Kajževka brezdvomno najsrečnejša žena na svetu.

Za družbo, zlasti za klepetave ženice ni marala, edino z mlado Žagarico je rada pokramljala. To menda zato, ker ju je vezala enaka usoda. Žagar je namreč z Kajževcem vred odšel v Ameriko, kjer sta varčna gospodarja ves čas skupno trdo služila ameriške tolarje. In kakor sta bila moža vedno dobra prijatelja, prav tako je tudi med ženama vladala vedno močnejša prijateljska vez. Imeli sta obe enake skrbi, kajti tudi Žagarica je morala oskrbovati hišo z nedoraslimi otroci. Pomeniti sta se torej imeli vedno dosti, sedaj o otrocih, sedaj zopet o svojih soprogih in tako naprej.

Tako je poteklo pet let.

Nekega večera pa, bilo je v zgodnji pomladi, dobi Kajževka od moža pismo, v katerem jo obvešča, da se skoro snideta. Kot vzrok navaja neodoljivo željo, da vidi zopet enkrat po dolgem času njo, svoja otroka in domačo grudo. Zraven je pripomnila, da se tudi Žagar resno odpravlja, vendar šele jeseni, ko bo dovršena neka stavba, pri kateri je zdaj zaposlen.

Kdo je bil tega poročila bolj vesel kakor Kajževka. V eni sapi je letela k svoji prijateljici Žagarici, da čimpreje naznani preveselo novico. In potem sta se skupaj radovali. Saj sta si pridna moža v teh petih letih toliko prihranila, da so bili dolgi obeh hiš poplačani in še celo nekaj denarja je bilo naloženega v hranilnici.

Zakaj bi se torej naenkrat ne odpočila na dragi zemlji domači, med ljubljenimi svojci! Pa kako lahko jima bo sedaj gospodariti! Do sedaj sta bili revici za vsako najtežje delo sami, a odslej jima bodo povsod v pomoč krepke moške roke. In poleg tega tudi ne bo več treba zbirati težko prisluženega denarja za obresti, ampak vse, kar se bo pridelalo se lahko proda, denar pa se naloži v hranilnico. Oj, to bo življenje!

Štirinajst dni pozneje je bil Kajževec doma. O, koliko so si imeli povedati! In Žagarica, ki je bila prva dva dni po njegovem prihodu več pri Kajževih kot doma, se kar ni mogla utruditi s vprašanji. Ubogi Kajževec je mnogo pretrpel, predno je bil s pripovedovanjem gotov. Za Kajževko so nastopili zdaj boljši časi, pa tudi za Žagarico, kajti Kajževec je na prijazno prigovarjanje svoje žene rad pomagal svoji sosedi pri težjih opravilih.

Tako se je čas Žagarjevega prihoda vedno bolj bližal. Kajževka pa je z začudenjem opazovala, da se Žagarica svidenja s svojim možem nič več tako ne veseli kakor v začetku. In ko je nekoč omenila svojemu soprogu, se je ta okrenil, kakor bi je ne slišal in je hitro zasukal pogovor na druge reči.

Nekega popoldne — Kajževec je bil za par dni odsoten na nekem oddaljenem semnju — pridrvel je Kajževček Ivanček veselja žareč mamici povedat, da je Žagarjev ata doma.

Kajževka je bila silno radovedna videti in slišati svojega amerikanskega soseda. Ko bi ne slučajno bila z otroci sama doma, gotov o bi stekla še isti večer k sosedu.

Pa saj je revica morala drugi dan slišati dovolj, še mnogo preveč!

Naslednje jutro, ko je nič hudega sluteč pripravljala zajtrk, prirobanti k njej v kuhinjo Žagar, ozre se divje naokrog in brez pozdrava zarehči:

»Kje je?«

»Kdo?«

»Kdo, in ti še vprašaš, kdo! Tvoj ničvredni mož, ta slepar ciganski! Kje je, pravim, oni razbojnik, zanikarnež, svetohlinec, da ga raztrgam na tisoč koscev! Hinavec grdi, ki mi je zapeljal ženo, uničil mene in osramotil vso hišo! Ha, ha, skrila si ga kajneda, o, ne pomaga nič, prideva pa drugje skupaj in tedaj gorje mu!«

Nato je zbežal kakor obstreljena zver ven na prosto in dalje, dalje — —

Z nesrečno Kajževko je bil ta udarec strašen. Kakor brez življenja se je sesedla na tla. V duši ji je vstal grozen vihar. Skušala je trezno premisliti, kaj se je zgodilo, a ni imela moči.

KO se je slednjič vendarle nekoliko umirila, je bila prva njena pot k domačemu župniku, kateremu je odkritosrčno razodela vse gorje.

Župnik ni bil eden tistih, ki grešnika v takem in podobnem slučaju kar na prvi hip križajo. Poznal je dobro Kajževca, kakor tudi Žagarico, imel je oba za poštenjaka in vedel je takoj, da je tej pregrehi bila največ priložnost kriva. Z milimi besedami je skušal tolažiti ubogo ženo, naj se voljno vda v svojo usodo ter naj skuša spraviti moža na pravo pot. In slednjič ji je dobri duhovnik obljubil, da zastavi vse svoje moči, da se stvar kolikor mogoče mirno poravna.

Kajževka se je vrnila precej pomirjena domov. A čim bolj je premišljevala vso to nesrečno zadevo, tem bolj je bila uverjena, da je moževemu padcu tudi sama kriva. »Priložnost celo največje poštenjake zapelje«, je rekel župnik. A ona je nič hudega sluteč, mnogokrat silila svojega moža naj pomaga svoji sosedi pri tem in onem delu.

Po Kajževkinem odhodu je začel župnik misliti, ali bi ne bilo dobro stopiti do Žagarja. Bal se je namreč, da bi se razburjeni mož ne maščeval nad svojo nezvesto ženo.

A ni dolgo časa premišljeval: Vrata se nenadoma odpro in pred njimi stoji — Žagar.

»Veste gospod župnik,« je začel s trepetajočim glasom, »prišel sem vam potožit —« »Vse vem, vse, prijatelj moj«, mu je župnik naglo segel v besedo.