Hiša v dolini

Hiša v dolini Novela. Ivo Šorli

Spisal dr. Ivo Šorli

Izdano:	Slovenski narod, 12. oktober 1908 (41/238), 1; 13. oktober 1908 (41/239), 1; 14. oktober 1908 (41/240), 1; 16. oktober 1908 (41/242), 19. oktober 1908(41/244), 1; 20. oktober 1908(41/245), 1; 21. oktober 1908 (41/246), 1; 23. oktober 1908 (41/248), 1; 26. oktober 1908 (41/250), 1
Viri:	dLib 238, 239, 240, 242, 244, 245, 246, 248, 250
Dovoljenje:	Besedilo še ni v javni lasti, a je dostopno na portalu Digitalne knjižnice Slovenije (dLib.si)
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Prelepo družbo smo imeli takrat v Trstu in prepevali smo vsak večer, da so se nam srca topila.

In daleč okrog je slovelo naše zbirališče zaradi nas, da ni bilo čudno, če smo imeli skoraj vedno kakega gosta v svoji sredi, bodisi našega preljubega župana iz devete vasi ali kakega drugega častitega rodoljuba z dežele.

Jedva koga pa smo se tako razveselili in ga tako sprejeli, če je prišel, kakor gospoda Sušo, veleposestnika iz Dola, moža krepke, mogočne postave, zdravih nazorov in lic, vedno v škornjih do kolen, glasnega, odločnega govorjenja, nekoliko vihravega temperamenta in čudovito radodarnega srca.

A ne samo radodarno, tudi čudovito modro je bilo njegovo srce; in mi, kar nas je naše vrste ljudi, damo na to celo več, nego na modrost glave, ki jo njen lastnik porabi običajno le v svojo korist, ali še celo na škodo svojega bližnjega.

Zbog te lastnosti sva se prikupila kmalu drug drugemu, in povabil me je prav res, naj pridem enkrat vsaj za en mesec k njemu.

Za en mesec nisem mogel, a za en teden sem lahko šel.

»Samo, da se ne boste dolgočasili pri meni , ker družbe tu razen mene ni nobene, jaz sam pa imam ves dan opravka,« je rekel.

»Te bolezni ne poznam, gospod Suša!« sem odgovoril. »Dolgčas je človeku, ki sam ni dolgočasen, kvečemu v dolgočasni družbi.«

»Saj pravim tudi jaz vedno, da je dogčas jako relativen pojem!« je vzkliknil vesel, da se mu ne bo treba brigati zame. Enkrat te dni vam bom povedal celo jako pomenljivo historijo o tem. Ampak sedaj, — pomagajte si sami, kakor si morete! in Bog vam bo pomagal!«

Potikal sem se potem ves dopoldne po njegovem obširnem posestvu, klatil s svojo palico osatove glavice, žvižgal in počenjal vse, kar počenja človek, vajen vse leto le belega zidovja in mestnega prahu, ko vidi vse zeleno, zeleno okrog sebe in se opijani sočnih, duhtečih trat.

Dol, s svojimi vrti in travniki, je bil prava oaza visoko gori na pustem Krasu. Pogozdili so bili sicer že precej daleč ven čez živo zemljo, a uradna drevesa so stala še vedno čemerna in drugo drugemu neprijazna zunaj med kamenjem, kakor da še ne vedo prav, ali bi se prijela ali ne. In dalje tam daleč ob robu okroginokrog se je širil, kakor že stoletja, pust gol svet.

Mislil sem si takoj, da mora biti poseben pogled čez tako pustinjo, in takoj po kosilu, ko je odšel gospod Suša zopet na polje, sem se odpravil proti južnozahodni strani, kjer ni daleč daleč okrog nobene vasi.

Korakal sem še od zadnjih dreves kako poldrugo uro dalje, ne da bi se le enkrat ozrl in ne da bi gledal okrog sebe, ker sem hotel stati naenkrat sredi goličave.

In tam šele, na edinem holmu v kameniti ravnini, — segajoči vse tja do posameznih zelenih drevesnih otokov na severu in do mrko se svetlikajočega, komaj še vidnega morja na južni strani, — tam šele sem se ustavil in sem dolgo in nepremično užival bledo, tiho, mrtvo veličastvo okrog sebe.

Pregledal sem potem svet in premeril, kod bi se vrnil domov, da bi dospel ravno do večera. Zanimalo me je samo še, kam se vidi s čeri ravno na zahodu, še nekoliko višje od hribčka, na katerem sem stal. V kako rodovitno dolino pač, ker mora bit i enkrat vendar tudi kamenja konec. Spominjal sem se, da je vsaj na zemljevidu tudi na ono stran še precej mest in vasi.

Še četrt ure in bil sem tam. Res dolina, a kaka dolina! Ozka, gola, pusta, in samo prav na dnu mala hišica z nekoliko vrta okrog; na oni strani pa zopet strm hrbet navzgor.

Naenkrat sem ostrmel. Vse to tam doli mi je bilo vendar nekako znano ... Kje vraga sem videl in kdaj nekaj vsaj docela sličnega? ...

Nameril sem daljnogled dol in pregledaval počasi vso dolinico od zgoraj do spodaj, kjer se je izlivala v dolgo in vedno širše močvirje, do morja.

In naenkrat sem jo imel! Da, tudi oni košček železničnega tira sem našel zdaj, ki je držal po mostu iz enega predora čez to kotlino v drugega. Vozil sem se že večkrat tod mimo. In vsakrat, ko se je na tem mestu zasvetlilo po tmini podzemskega rova, sem videl to samotno hišico tam spodaj, in vselej sem jo nesel v svoji duši s seboj z vso njeno globoko melanholijo, z vso njeno čudno poezijo. In vsakrat sem snoval vse mogoče dogodbe okrog nje. Toda kdo je mogel pričakovati, da jo zagledam od tu dol in tako nenadoma!

Sedel sem na kamen za seboj in sem opazoval vsako stvar posebej. Hišica je bila krita z rdečimi korci, stene pa so bile bele in docela gladke, kar daje primorskim hišam v soseščini z Lahi precej pust značaj.

Vendar se ji je videlo po lični leseni uti sredi lepo ograjenega, čeprav zdaj že popolnoma zapuščenega vrta, da ne morejo živeti v njej kmečki ljudje.

Toda, kdo vraga? In od česa? Mlinskih koles ali česa drugega ni bilo videti, dasi je teklo nekoliko motne vode mimo, tisto malo vrta pa ni moglo rediti niti enega človeka.

Zdaj, ko sem imel vse to prosto in vsej solnčni luči pred seboj, se mi ni zdelo več tako poetično, a zanimalo me je vseeno še vedno; in ko sva sedela z gospodom Sušo pri večerji, ga nisem pozabil vprašati, ali ve kaj, kdo stanuje tam spodaj.

Pogledal me je zelo presenečeno in nekaj časa mi ni ničesar odgovoril.

»Kaj tam ste bili, in tudi na vas je naredila baraka tak vtisk! Potem pa že mora biti res nekaj na tem in me ni takrat samo luna trkala ... Jaz sem namreč doživel tam spodaj nekaj prav posebnega ... ravno svojo historijo o dolgem času, katero sem vam bil omenil danes opoldne.

»No, za historijo s takim naslovom je ta kraj torišče res kakor nalašč, ker spodaj bi moralo postati celo največjemu filozofu slednjič vendarle malo preidilično,« sem se zasmejal.

»To je ravno vprašanje ... Toda, da se ne bova šele pričkala, čujte sami, kako se je bilo zgodilo.

Tisto menda že veste, da sem se bil dal po enoletnem prostovoljstvu aktivirati. Konji so me bili zapeljali, in postal sem dragonec z dušo in telesom. Škornji so se prijeli takrat mojih nog. Pa sem bil tudi dečko, to vam rečem! Moj stari je imel denarja drugače nego danes jaz, ki sem v tistih časih sam zabil, kolikor sem le dobil, in je potem še dolga bolezen mojega rajnega brata pobrala lepe tisočake. Oče je bil nekoč sam vojak in se je pretepal s Pijemontezi po Laškem. Pri tem je bil izgubil nogo, a zato pridobil sveto prepričanje, da mora imeti oficir, posebno dragonski, denarja, ako hoče kaj veljati. Skoraj bi rekel, da je bil tem bolj ponosen name, čimveč sem porabil, čeprav je brat vedno bolj grdo gledal.

Naenkrat dobim poročilo, da je oče umrl. Hitel sem k pogrebu, in potem smo odprli testament. Pustil mi je sicer še vedno lepo vsoto, a v glavnem je ostal vendar kmet: dom, hiša, dedič, to je prvo. No, nazadnje sem bil pa še dve leti nadporočnik in vnesel sem se bil tudi že nekoliko, da mi je moralo še vedno zadostovati, če sem hotel postati malo bolj pameten.

Ampak blagor vam, da se že v teh letih ne dolgočasite v samoti. Jaz pa nisem zbežal takrat že drugi dan po pogrebu zopet v svet le zato, ker sem bil rekel bratu, da ostanem še ves mesec tu in nisem hotel omanjkati besede.

Podil sem se za vaškimi dekleti, da mi je še danes sitno, če me spomni katera mojih starejših dninaric pri izplačevanju ob sobotah od daleč na tiste čase; večjidel dneva pa sem prebil na lovu. No, eno pa le moram reči na svojo korist: če sem stal tam zunaj, mi en sam zajec vendar ni bil več nego vse drugo. Jemal sem puško s seboj bolj v opravičilo pred pametnimi ljudmi, ki ne morejo umeti, kako se klati človek, tudi če nima drugega posla, po samih samotah.

In na enem takih potov sem prišel nad ono dolino in sem zagledal najbrže z istega mesta, kakor danes vi, hišo na dnu. Niti kot otrok, niti pozneje kot dijak nisem bil še dospel do tu sem, in zato mi je bilo vse novo.

Menda ga ni človeka, ki bi samo pogledal in šel, naj mu vzbudi potem ta slika že taka ali taka čuvstva. Kar se tiče mene, moram reči, da se me je polotila sama žalost in potrtost. Kakor prime včasih človeka, če zagleda naenkrat odprt grob pred seboj ... In občutil sem vso krivico, da je zakopan en človek za vse življenje v takem kraju, kjer se vleče življenje mimo, kakor tista lena, umazana voda tam doli, ko je na svetu Pariz, Dunaj in sto veselih mest, kjer ne moreš povžiti niti stotine, kar ti nudi vsaka minuta.

Skoraj v tolažbo mi je bilo, da se ves ta čas ni zganilo nobeno živo bitje, in že sem mislil, da koliba spodaj samo še straši in da ni nikogar več, ki bi bil proklet živeti v njej, ko zagledam z daljnogledom naenkrat stopiti iz hiše visoko žensko postavo.

Kdo in kaka je, seveda nisem mogel razločiti, a ravno zato me je mikalo tem bolj; ker, da ni kmetica, toliko sem bil gotov. Šla je počasi proti uti, je sedla tam na bel stol pred njo in je odprla knjigo.

Čakal sem precej časa, a ko sem videl, da ne bo nikogar drugega, me je začelo mikati vedno bolj, da bi se spustil dol.

Saj vam pravim: časa sem imel dovolj, len človek nisem bil nikdar in za pol ure dol in eno uro potem nazaj gor, mi res ni bilo. Priporočil sem se svojemu angelu varuhu in sem jo udaril naravnost dol, res čez drn in strn , da se je valilo pol hriba za mano.

Mislite si lahko sami, kako je pogledala! Naenkrat, kakor bi zrastel iz tal, stoji mlad, postaven vojščak pred njo, tu v tej grapi! Ampak prav gotovo, da nisem bil nič manj presenečen jaz. Bogme, za tako bi se bil tudi na Ringu dvakrat ozrl ...

Imel sem pa vseeno toliko takta, da nisem klatil neslanosti. Spoštljivo sem se opravičil, da me je zanesla lovska strast v globino in da mi zato ne sme zameriti, če sem jo motil v njeni samoti.

Otresla se je kmalu vsake zadrege in govorila z menoj kot prava velika dama; tistih par besedi namreč, kar sva jih govorila. Zakaj, ko mi je bila prinesla iz hiše kozarec vode, za katero sem jo prosil, mi je pokazala precej jasno, da grem lahko zopet dalje.

Pa sem se bil že toliko izvežbal v svojem poklicu, da sem vedel kolikokrat se vedejo ženske le radi lepšega tako; in zato sem prezrl njene miglaje in sem se trudil izvedeti kaj več, kak vrag je mogel spraviti tako krasno, izobraženo in fino damo v to jamo.

— Pa vendar niste sami tukaj milostljiva?

— Ne. Moj mož je šel slučajno za nekaj ur po svojih opravkih. Sicer pa roparjev tu v teh krajihh itak ni, ko vedo, da pri nas ne najdejo ničesar, nadležnežev se pa tudi ni nadejati.

To ni bilo le namigavanje več, in že glede na svojo obleko sem moral biti kavalir in izvajati posledice. Priporočil sem se torej najvdaneje in sem odšel.

Vsakotoliko sem postal in sem gledal dol nazaj. Čitala je mirno dalje, kakor da se ni zgodilo čisto nič .. ali kvečemu, kakor da je šel kravar mimo. Lepa čast, kaj?

Pa je že tako na svetu: da bi bil našel mehko žensko in dobil par poljubov, bi me ne bilo mikalo več. Tako pa je stala neprestano pred menoj, s svojim hladnim, prezirljivim obrazom in s svojimi ošabnimi, odklanjajočimi očmi.

Ali nisem bil drugi dan že zopet vrh doline? Danes sem videl tudi moža. Bogme, kak mož! Čisto sive lase je imel in dolge, kakor jih nosijo nemški profesorji na vseučiliščih. On je v uti nekaj pisal, ona je nepremično čitala ob njem.

Saj veste, kaj si misli mlad človek, če vidi starega moža ob mladi, lepi ženi ... Starec in cvetoča krasotica, — oba na dnu pustega močvirja, med dvema golima stenama! Saj normalen nadporočnik si ne more misliti drugega, nego da sta ali oba malo prismojena, ali pa da je on ljubosumen in ona uboga zapeljana in zaslepljena žrtev, kakor je bilo soditi vsaj po njenem osornem vedenju z menoj, ko sem bil včeraj spodaj.

Te zadnje hipoteze sem se oprijel, in vrag mi je šepetal neprestano, ko sem se vračal in tri dni potem, naj jo rešim — to žrtev. Kaj nas neki le mami, da se vtikano v tuje zadeve? Res, verjemite mi, da mi ni bilo toliko na tem, ali dobim ravno jaz zakleto princezinjo, ampak ni mi dalo miru, da bi odcvetela brez koristi tam spodaj in obžalovala potem morda vse življenje svojo izgubljeno mladost, ko bi enkrat spoznala.

In še to je bilo: Ako bi bil imel drug opravek, bi mi niti na um ne bilo prišlo, pečati se še dalje z njo; a tako je bilo : kar sem bil iztaknil tam zunaj, je bilo edino, kar ni bilo tako strašno vsakdanje in navadno, kakor vse drugo. Hočem namreč reči, da bi se drugje in v drugih razmerah prav gotovo ne bil zaljubil, ker nisem bil več v letih, ko se človek vname kakor slama. Tako pa sem bil malo zaljubljen že po prvem posetu v dolini ... bogme, da sem bil!

In bolj nego sem se branil, bolj me je mikalo. In tako se je zgodilo, da so se obrnili moji koraki že tretjič zopet tja ven po kameniti poti, in da mi je utripalo srce kakor idealnemu mladeniču.

Ustavil sem se na svojem opazovališču vrh doline in sem gledal dol. Sedela je zopet na svojem stolu iz belega bičevja in je čitala. Starca pa ni bilo videti danes nikjer.

Ostal sem dolgo tako in nisem vedel, kako bi. Morda je dedec vendar kje v hiši. In če bi me imela zopet tako odpraviti, bi se zdelo človeku slednjič le nespametno hoditi dol.

Naenkrat se je ozrla gor. Morda me je celo spoznala; vsekakor pa je videla, da jo gledam. Očividno jezna je vstala in je odšla v hišo.

Tu jo imaš! Pričakoval sem že, da pripelje celo moža ven in da me pokaže še njemu. Iz previdnosti sem se skril rajši za svoj rob.

Menda se ji ni zdelo niti vredno! Mene je to pa še bolj podžgalo; potisil sem vse pomisleke vstran in sem se spustil zopet dol. Slednjič mi ne more nihče prepovedovati, da grem mimo, tudi če je njen takozvani mož doma.

Pa ga res ni bilo. Sedela je pri oknu, ko sem prišel tiho okrog ogla in je bila tako zatopljena v svojo knjigo, da je pogledala šele, ko je zahreščal pesek pod mojimi nogami. Seveda, kako me je pogledala, to je drugo vprašanje ...«

Gospod Suša se je debelo zasmeja1 in je tlesknil potem s prsti visoko v zrak.

»Tisto vam rečem, prijatelj, človek, ki se pusti oplašiti že od kraja, je izgubljen; posebno pri ženskah. Vztrajnost je nad lepoto, nad vsako drugačno prikupnostjo! Celo to bi rekel, da znajo ljudje, ki si jih pridobljajo na prvi pogled, le redko ženska srca tudi obdržati. Kakor če pregneš preveč naenkrat vejo češenj k sebi: ogledaš se, pa ti švigne zopet v zrak; če si si jo pa počasi in dobro uklonil in jo, če treba tudi nekoliko nalomil, deneš lahko obe roki v žep in ješ z ustmi, ako te veseli.«

Zadovoljen s to primero je puhnil gospod Suša nekolikokrat dima iz svoje pipe predse. Potem je nadaljeval:

»Pogledala me je, sem rekel, pogledala vam pravim, da sem kar odletel. Ampak sicer si res nisem storil veliko iz tega. »En trd pogled — srce se stre,« pravi pesnik. — Pesniško morda, a ne vojaško! Sklenil sem bil tudi, da se danes ne dam odgnati kar tako. Hm ... zadnjič sem si predstavljal bogve kakega korenjaka, ko je rekla, mož, — danes sem vedel, pri čem smo.

— Česa želite pravzaprav gospod? je vprašala srdito, ko sem jo bil najponižneje pozdravil.

— Za prvo samo, da mi dovolite sesti hipec na to klop, ker sem silno truden, sem rekel in sem sedel.

Nobenega odgovora. Pač pa je že zopet čitala, ko sem se ozrl tja. Kakor da me ni. Ne bodi len, sem vzel tudi jaz svoj časnik iz žepa in sem ga resnobno razgrnil. Prav kakor ona dva Angleža, ki sta se srečala sredi brvi in sta začela potem čitati, ker se ni hotel umakniti ne eden, ne drugi, — prav tako sva se držala.

Naenkrat se je glasno zasmejala. Videlo se ji je, da jo jezi, ko se ni mogla premagati, a jaz sem že vedel, da sem zmagal, kolikor mi je bilo za prvo potrebno.

— Veste, da ste pravzaprav do skrajnosti nesramni, gospod? je rekla in se je trudila, da bi postala zopet jezna.

Skesano sem priznal, da se tega v polni meri zavedam, ampak, da ne morem nič zato, če me je bilo srce premagalo, da sem prišel, — prišel vkljub temu, da je bila zadnjič z menoj tako neprijazna. No, nato ona — nekoliko jo je bilo moje očitanje vedarle zbegalo, — nato ona, da to sicer ni njena navada in da je rada z vsakiim človekom prijazna; samo to da jo je zavzelo takoj proti meni, ko hodim v tej obleki po takih skalah, kakor bi res mislil, da se mi potem ne more ustavljati nihče na svetu. Njej da se zdi sploh za ženo neizrečeno žaljivo, če se ji bliža kdo ves načičkan in namaziljen, kakor da ji že vnaprej ne zaupa toliko razuma, po čem ga bo sodila, po njegovi obleki ali po njem samem. Jaz sem ji zatrjeval, da nikakor nisem imel takih namenov, in sploh, da je ona prva, ki me je presenetila s takimi nazori, ker vsaj velika večina žensk nikakor ne občuti kot žalitev, ampak še kot poklon, če se zanima zanjo ravno ptič, ki ima lepše perje od svojih soptičkov; proti čemur je zopet ona replicirala, da smo moški sami krivi, če so ženske puhle in plitke.

Tako in enako sva se prijateljsko pomenkovala že vsaj eno uro, in spoznaval sem vedno bolj, da res nimamm navadne vrste ženske pred seboj, ko se je pričela naenkrat nemirno ozirati okrog sebe in je potem kar rekla, da bi utegnil pritii vsak hip njen soprog in da bi ji bila ljubše, če bi me ne našel več tu.

— Ali smem še priti? sem vprašal. Dobro znamenje, kaj ne, da me je možu že skrivala? ...

— Ne, za božjo voljo ne! se je branila, češ, da mi naravnost prepoveduje, da sploh nima smisla, in tako dalje.

— Ampak tega vam vendar ne ne bom verjel, da vam je neljubo izpregovoriti morda že po dveh, treh letih še s kom drugim kako besedico, kakor z vašim možem!... sem se zasmejal. Vaš gospod soprog je najbrže profesor? sem dostavil z nekoliko zlobnosti.

— O ne! je rekla ponosno. Moj mož je pesnik in dela že dve leti na velikem problemu. Zato sva si tudi izbrala ta mirni kotiček. In jaz, gospod nadporočnik, imam preveč spoštovanja pred njegovim genijem, če bi ga že pred njim samim ne imela, da bi ga hotela razburjati ...«

— Kaj je tako ljubosumen? sem se zopet zasmejal. Sicer bi imel dovolj vzroka, ker kdor pride enkrat tod mimo, ne pozabi nikdar več te poti ... Ampak, ko vas pozna, bi rekel ...

— Ni ljubosumen, ampak družbe ne mara, ker ga vsaka stvar odvaja od njegove naloge.

Toliko svete groze je sijalo iz njenih oči, da sem moral misliti, ali da je res žena velikega pesnika, ali pa da ji je znal vsaj izsiliti to veliko spoštovanje. Ampak mene to seveda ni ganilo ...

— Če odvaja njega, sem rekel, pa vas ne odvaja. Saj vi vendar ne pišete romanov, dram, epov in takih stvari. In kot tak mož si mora še želeti, da najdete včasih dostojnega človeka, s katerim se lahko malo razvedrite.

— Pa si ga ne želi! In jaz še manj, je odgovorila trmasto. In potem je zamolklo pristavila: Odkar nama je umrl triletni sinček, je zame vsega konec na tem svetu.

Obstal sem presenečen. A potem se mi je zdelo, da je bolje, če ji ne verjamem, da je zanjo že res vsega tako konec; in kakor da sem preslišal, sem ji napovedal, da pridem Še. če torej res noče razburjati svojega soproga, naj mi rajše sama pove, kdaj ga ne bo doma ...

— Pa bo! In pove vam sam, kako ime zasluži vaše ravnanje! je vzkliknila srdito.

— Pa naj bo, no, če vam je ljubše tako. Sicer itak vem, da ga v torek popoldne ne bo doma, sem se zasmejal.

— Kako veste to? je vprašala vsa začudena, in se je s tem seveda izdala.

— Zato, ker sem bil dvakrat tam gori take dneve in vem, da živijo taki gospodje kakor ura. Ob torkih in sobotah popoldne odhaja torej redno za nekaj časa z doma.

— O, tako redno pa že ne, je menila prekanjeno.

— Pa vsaj navadno. Sicer pa itak pregledam prej od zgoraj dol, ali je varno. In tudi to vam obljubljam, da pridem v civilni obleki, ker me drugače vidi res lahko vsak s hriba v hrib in ve potem tudi, kdo je bil.

Seveda je še vedno ugovarjala in mi pretila z vsem mogočim, a morala bi bila najti koga drugega, da bi bila kaj opravila. Takoj naslednji torek sem stal zopet tam gori na vrhu, in ko sem videl, da je varno, sem stekel dol.

Tako sem prihajaj vsak teden po dvakrat, in morala se je slednjič prilagoditi. Celo majhno znamenje je bilo vsakrat na najvišjem oknu, da moža ni doma. Seveda vse le zato, da se veliki pesnik ne razburja pri snovanjnu svojega velikega umotvora ...

V resnici, pravim vam še enkrat: če bi bilo to kje drugje, bi pač ne bil napravil vsak teden po dvakrat take poti, zato da sedim potem po dve, tri ure kakor lipov bog ob eni najlepših žensk. Tu, v tej tihi idili pa sem bil šestnajstleten dečko, in moja duša je čepela pri njenih nogah kakor bel golobček ... vsak dan bolj bel golobček ...

Sicer pa moram priznati, da ni bila toliko moja zasluga vse to. Saj sem si jo upal komaj pogledati ... Kaj bi se človek delal! Čutil sem, da me presega v vsakem oziru za cele gore, in sem sedel, kakor sedi vaški učenček pred svojo lepo mlado učiteljico. Kje vraga na svetu je človek še čul take stvari, o kakršnih je govorila ona! ... Ampak eno lahko rečem, da sem bil dober, pazljiv in sprejemljiv šolarček. In to jo je brezdvomno čez vse veselilo. Vsak človek rad vzgaja, če čuti, da je poklican v to in da padajo njegove besede tudi še na rodovitna tla ...

Ob takih razmerah še misliti ni bilo na neumnosti, in tudi ako so mi prišle v glavo, so mi takoj prešle, ko sem se ozrl v njen resnobni obraz.

Prijatelj, da, prijetna družba, — to sem ji že bil, ampak proti njenemu možu je bil človek kakor leščerba proti solncu. Kakor bi bili omenili le od daleč kaj takega, pa bi vas bila pogledala: »Kaj pa si ti ubogo človeče, da se predrzneš? Jaz sem sicer samo moštranca in ne hostija, ampak tudi ko vzame mene, si mora duhovnik oviti prej roke? ...«

Verjemite mi, da ima tudi najmodrejši človek vsaj na eno stran deske tik pred nosom in je potem vse zastonj, kazati mu čez. Njen mož, to je bil njen malik, njen bicli-pucli, in za njim ni bilo ničesar več.

To ji je pa vseeno dobro delo, da je videla, kako jo vsak dan bolj ljubim in častim. Zdelo se mi je celo, da ni prav nič huda name, niti zato ne, ker sem ljubil njo edinole radi nje same, in ne ker je bila v tako bližnem sorodstvu z umotvorom njenega moža.

Enkrat sem pa vendarle hotel videti, kak je pravzaprav ta njegov spis, in poprosil sem jo prav lepo, naj bi mi ga pokazala. Dolgo se je pomišljala, a potem je le vstala in mi je šla po en spev v hišo, ki je bil že popolnoma končan. Ne prisvajam si bogve koliko sodbe v takih rečeh, a reči moram, da je vsaj meni zelo imponiralo, kar je bil mož napisal. No, ko je pozneje izšlo, je zbudilo baje res veliko priznanja in občudovanja.

Ampak, če sem bil pol vesel, ko sem se uveril, da se ta lepa ženska žrtvuje vsaj pravemu pesniku in ne kakemu sleparju, me je na drugi strani toliko bolj potrlo, ker sem videl, da ji ne pridem prav zato nikdar bliže ... Čutil sem se resnično premajhnega, da bi tekmoval s takim duševnim atletom.

Pa še eno mi je zadala: vprašal sem nekoč prav hinavsko-nedolžno, ali je njen mož še jako mlad, ko piše s tolikim ognjem.

— O ne, je rekla in se je veselo nasmehnila. Moj mož ima še več nego dvakrat toliko let nego jaz. Ampak, ko so nam navadnim ljudem, recimo meni in vam, leta kakor butara toliko težkih polen, jih genij še čuti ne. Tudi hrbet imajo drugačen božji izvoljenci ... Šestinšestdeset let ima, a rečem vam, da se lahko kosa z vsakim tridesetletnim možem v vsakem oziru!

Kakor bi mi hotela precej jasno povedati, da se zelo motim, ako mislim, da sem le v kaki stvari več nego on.

Skratka: kamor sem potrkal — kamen.

Ponavljam vam zopet, da nisem imel nobenih nelepih misli, vsaj zdaj ne več. V ljubezni velja pač še posebej prislovica, da pride pravi tek šele, ko človek že je; in tu je bilo preklicano malo upanja, da me sploh kdaj povabijo le na rob mize, kaj šele, da bi mislil dalje ... In nazadnje sem bil spoznal zdaj res že in popolnoma, da bi bilo vsako upanje zaman ... Edina pot bi pač bila, da bi bil porušil njeno zaupanje v soproga. Ampak če bi se mi tudi res posrečilo, podsekati nekoliko človeka, ostal bi pred njo še vedno — pesnik. In da bi tega podrl, bi bilo treba drugega moža, moža, ki bi bil večji od njenega, ali pa, ki bi ji bil znal vsaj pokazati in dokazati, da stavi onega previsoko. Takle revček pa, kakor sem bil jaz, je moral čisto lepo molčati in biti zadovoljen, da je smel sedeti ob njej, ako ni hotel izgubiti še tega. Glejte, toliko razuma sem vendar še imel, da se vsaj precenjeval nisem.

Tako je potekal moj dopust, in predno sem se nadejal, je bilo treba pričeti misliti na odhod. Kaj ne, vsak dan desetkrat se čita fraza, da ta in ta ne more brez te in te živeti, ko ni niti stotine tako hudo. Pri meni je bilo pa to skoraj res. Saj niti misliti si nisem mogel več, kaj naj počnem sedaj na Dunaju brez nje. Strašno žalosten se mi je zazdel ves svet okrog mene, če sem se spomnil da bo treba iti. Včasih je prišla sicer še misel k meni, ki je nosila moje odložene škornje in je požvenketovalo z mojimi ostrogami, vesela, vojaška misel, češ: kaj boš vraga! Tam zunaj v svetu je še tisoč lepih žensk; in predno preteče mesec, se boš smejal samemu sebi. Ampak z mučeniško trdovratnostjo sem jo vsakrat odgnal to misel in sem za trdno sklenil, da prav nalašč nočem biti na svetu nikdar več srečen in vesel.

Ej, da, je že res, kar sem rekel prej, da sem se bil že vdal v svojo usodo; a pravzaprav se je bil vdal samo moj pogum; srce je pa še vedno vrtalo in iskalo in je delalo ob vsej svoji portosti najnezmiselnejše načrte ... Kako bi jo pregovoril, da bi ušla z mano, ali pa da bi jo kar uropal in s silo odtiral . Vso svojo dedščino bi bil dal za en sam mesec življenja ž njo in bi bil životaril potem zadovoljno vse svoje življenje za pokoro. Kakor pred kraljico bi ji na mah odprl z zlatim ključem vse prelesti velikega življenja, in ničesar bi ne bilo, česar bi ji ne ponudil, naj bi se zgodilo potem z menoj, kar bi se bilo hotelo.

— Slednjič vam mora biti včasih vendar dolgočasno tukaj v tej grozni jami, sem poskusil nekoč, ko sva sedela že dlje časa molče drug ob drugem. Povejte mi prav odkrito, rotim vas, ali se res nikdar ne spomnite življenja tam zadaj, z vsem, kar nudi svetli svet?

— Svet? ... življenje? ... se je nasmehnila. Meni hočete praviti, kaj je to? Meni, ki sem živela najprej toliko časa tam zunaj prav sredi tega življenja in sem zdaj že toliko časa tu , da imam pravico soditi. Veste, kaj je življenje v smislu kakor rabite to besedo vi? Navada! Razvada! Kakor se privadijo ljudje alkohola, nikotina, tako se navadijo »živeti« in mislijo potem, da morajo. In kakor sva se odvadila z mojim možem vina, tako sva se odvadila tudi »živeti«. In verjemite mi: kakor se zdi ozdravljenemu pivcu gabno, da je pil , tako se godi meni, če se spomnim, kaj se to pravi »živeti«!

Bil sem popolnoma pobit in nisem vedel več odgovora. A naenkrat sem se spomnil:

— Vaš gospod soprog gre pa vendar še včasih med življenje. Celo vsak teden po dvakrat. Če on, zakaj bi vi ne, pravim.

— On mora! je rekla mirno. Imamo sicer toliko, da živimo, toda če bi le rabili, bi se slednjič vendar poznalo. Tako je jaka prilika, nekaj zaslužiti. Neki knez v Trstu ga je namreč naprosil, da nadzoruje vzgojo njegovih sinov. Treba mu je priti samo malo pogledat, ob sobotah redno in še enkrat med tednom nepričakovano, in je zato res knežje odškodovan. Toda vsakrat ko se vrne, ga vidim, kako težka žrtev mu je to.

— Že posebno, ko mora imeti od tu zelo daleč do bližnje postaje, sem zajecljal, ko nisem vedel drugega, preveč oplašen, da pobije prav vsak moj ugovor takoj zopet v tla, komaj da se pokaže na dan.

«— O, nikakor, je rekla: Postaja je pa takoj tukaj zadaj, komaj pol ure daleč. Od t am dobivamo tudi vse potrebno, kolikor ne pridelamo na vrtu in ne prinese on s seboj.

Tega kneza sem potem naslednje dni pa vendarle večkrat premišljeval. Skoraj bi sam ne vedel, zakaj se mi je zdel tako maloverjeten. Kaj bi res v vsem velikem mestu ne bilo najti primernega človeka, da nadzoruje učitelje njegovih otrok? Recimo tudi, da je bil mož že daleč sloveč pesnik, — radi mene lahko, ki sem poznal jako malo takih imen, — kako da je hotel knez, naj vpliva na mlade duše njegovih otrok ravno tak mračen mizantrop? In da je ta človek bil to, da se je videlo na prvi pogled in iz tega, kako je živel, in iz tega, kako je pisal. Ona sama mi je pravila, da so ga imeli naravnost za anarhista. Takih knezov pa, ki bi si naročevali v hišo kar od daleč anarhistov, če še tako teoretičnih, menda ni bilo, jih ni in jih ne bo veliko. Mogoče je vse na svetu, toda meni se je dozdevalo vseeno vedno bolj, da je gospodu pesniku njegovo bivališče za dan na dan vendarle nekoliko preveč pusto in da se gre vsled tega včasih malo porazvedrit, — tem laže, ker ve ne samo, da ga ženica doma zvesto pričakuje, ampak tudi, da ne bo v tako pustinjo izkušnjavca, celo če bi si ga želela.

Naenkrat mi je šinila pri tem misel v glavo: kaj če bi se enkrat sam prepričal? Zakaj, če ga zasačim, da se laže, potem je moja! Prav zato, ker stoji kakor bog pred njo, trešči taka vest tem močnejše v njo ... Morda bi se pozneje pač domislila, da je treba duševne velikane meriti drugače nego navadne ljudi, a v prvem hipu bi videla samo človeka in bi bila samo ženska. In če bi se pustila zavesti od prve strasti, bi potem itak ne mogla več nazaj.

Da, s tako novico bi ji človeka ne podsekal samo, kakor sem rekel prej, ampak bi ga izpodnesel, bi ga na mah treščil ob tla, da bi se zdrobil — idol! In v to se je izplačalo splaziti se enkrat, in če treba še večkrat za njim. Ni bilo kavalirsko, a bil sem pol nor, in vsako sredstvo mi je bilo dobro.

In sem storil tako. Njej sem rekel, da moram žalibog ravno v soboto v Trst, ker hočem doseči podaljšanje dopusta. To je bilo tudi res. Zdaj še celo nisem mogel proč, ko se je zasvetilo vsaj malo upanja pred menoj in sklenil sem, da si na vsak način izbojujem saj še dva, tri tedne. Žal mi je bilo sicer tudi samo za enkrat izgubiti teh dvoje, troje sladkih uric ž njo, a take dneve, ko je bil doma, ga vendar nisem mogel iskati v Trstu.

Nisem se motil. Gospod pesnik se je hodil v Trst res samo zabavat ... Umel sem ga pravzaprav lahko: pravijo, da so umetniki vsi bolj ali manj perverzni; pred svojo ženo je hotel ta človek biti vedno in v vsaki stvari vzor, in ker je ostajal pri tem na pol lačen, se je moral nasititi drugje ...