Pomladanski sprehodi: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 9: | Vrstica 9: | ||
}} |
}} |
||
Pomlajena narava vzklija v novi pomladi k novemu življenju. Gozd ozeleni in nasiča z balzamovim vonjem vzduh, da, tedaj ozeleni tako krasno, tako prekrasno, kakor da bi se oblekel v svatovsko obleko, da svatuje pri veličastni svatbi pomlajene narave. Beli zvončki pokazujejo glavice iz tal, dehteče vijolice tiho samujejo z a grmovjem, jetrnik se lepo zlaga z zelenjem v gozdu in teloh v sneženih poljih preplavlja bregove. Kostanji so v razkošnjem cvetju in košate lipe razširjajo daleč na okoli svoj vabljivi duh, lahna sapica pa raznaša ta vonj po prostrani poljani. Drobne čebelice letajo od cveta do cveta, nabirajo med in vosek, da sezidajo in z njega doma veličastno, |
|||
Pomlajena narava vzklij a v nov i |
|||
čudežno palačo, pisani metulji se sklanjajo nad pisanim cvetjem in v sladkem poljubu srebajo sladki med. Ptiči žgole med drevjem in nas vabijo k ljubavi, sami uživajoči večno in vendar mlado ljubezen. Midva pa šetava tedaj po livadah in logih, po poljanah in gozdih, naslajava in navdušujeva se v narav iza |
|||
pomlad i k novemu življenju. Goz d |
|||
ljubav, prisegava si zvestobo in ljubezen, ono veliko, preskonČno ljubezen, katero nama vdihava cela narava. Mirjam! Kaj ne, da se še spominjaš tistih bajnokrasnih majnikovih dni, ko sva Šetala po livadah, po logih, po poljanah, po gozdih, šetala tja v brezmejne daljave in sanjala o ljubavi, o srečni, neskaljeni ljubavi? In, Mirjam, se li spominjaš tudi še tistih prekrasnih, čarobnih majnikovih večerov. Nebo je žarelo nad temnim gozdom v zatonu solnca, mali oblački na nebu so odsevali v vijoličastem svitu, skalnati, snežnobeli gorski skladi na vzhodu so bleščali, iz tal, kostanjev, smrek in jelk je dehtel balzamov vonj tako vabljivo, tako mamljivo, midva pa sva tudi tedaj šetala še dalje v brezmejne daljave in sanjala o ljubezni, o srečni, neskaljeni ljubavi. |
|||
ozeleni i n nasiča z balzamovim vo |
|||
⚫ | |||
njem vzduh, da, tedaj ozeleni tako |
|||
⚫ | |||
krasno, tako prekrasno, kako r da b i |
|||
⚫ | |||
se oblekel v svatovsko obleko, da |
|||
svatuje pr i veličastni svatbi pomla |
|||
jene narave. Bel i zvončki pokazujejo |
|||
glavice i z tal, dehteče vijolic e tiho |
|||
samujejo z a grmovjem, jetrni k se |
|||
lepo zlaga z zelenjem v gozdu i n tel |
|||
oh v sneženih poljih preplavlj a bre |
|||
gove. Kostanj i so v razkošnjem cvetju |
|||
ni košate lipe razširjajo daleČ na |
|||
okoli svoj vabljiv i duh, lahna sapica |
|||
pa raznaša t a vonj po prostrani po |
|||
ljani. Drobne čebelice letajo od cveta |
|||
do cveta, nabirajo med i n vosek, da |
|||
sezidajo i z njega doma veličastno, |
|||
čudežno palačo, pisani metulji se |
|||
sklanjajo nad pisanim cvetjem i n v |
|||
sladkem poljubu srebajo sladki med. |
|||
Ptiči žgole me d drevjem i n nas va |
|||
bijo k ljubavi, sami uživajoči večno |
|||
i n vendar mlado ljubezen. |
|||
Midva pa šetava tedaj po livadah |
|||
in logih, po poljanah i n gozdih, naslajava |
|||
i n navdušujeva se v narav i z a |
|||
ljubav , prisegava s i zvestobo i n ljubezen, |
|||
ono veliko , preskonČno ljubezen, |
|||
⚫ | |||
rava. |
|||
Mirjam! Kaj ne, da se še spominjaš |
|||
tistih bajnokrasnih majnikovih |
|||
dni, ko sv a Šetala po livadah, po logih, |
|||
po poljanah, po gozdih, šetala |
|||
tja v brezmejne daljave in sanjala o |
|||
ljubavi, o srečni, neskaljeni ljubavi 9 |
|||
In, Mirjam , se li spominjaš tudi |
|||
še tistih prekrasnih, čarobnih majnikovi |
|||
h večerov. Nebo j e žarelo na d |
|||
temnim gozdom v zatonu solnca, mali |
|||
oblački na nebu so odsevali v vijoli |
|||
častem svitu, skalnati, snežnobeli gorski |
|||
skladi na vzhodu so bleščali, i z |
|||
tal, kostanjev, smrek i n jel k j e dehtel |
|||
balzamov vonj tako vabljivo , tako |
|||
mamljivo , midv a pa sva tud i tedaj |
|||
šetala še dalje v brezmejne daljave |
|||
in sanjala o ljubezni, o srečni, neskaljeni |
|||
ljubavi. |
|||
⚫ | |||
⚫ | |||
dolgo, da je solnce zatonilo za viso |
|||
⚫ | |||
še zadnji žarki od snežnobelih vrhov, |
še zadnji žarki od snežnobelih vrhov, |
||
da |
da je končno tudi te objel tihi mrak, |
||
in da je splavala večernica na nebu. |
|||
Šetala sva dalje proti brezmejnim |
|||
daljavam, govorila sva o ljubavi |
daljavam, govorila sva o ljubavi |
||
in poljubi, ah, vroči |
in poljubi, ah, vroči poljubi naj bi |
||
podžigali ljubav |
podžigali ljubav, naj bi jej dovajali |
||
novega goriva, da vzplameni mogoč |
novega goriva, da vzplameni mogočnejše, da njen plamen nikdar, nikoli |
||
nejše, da njen plamen nikdar , nikol i |
|||
ne ugasne. |
ne ugasne. |
||
Jasno nebo pa so posejale zvezdice, |
Jasno nebo pa so posejale zvezdice, |
||
tako svetle in tako blesteče, |
tako svetle in tako blesteče, kakor da bi nama hotele svetiti na poti |
||
o r da b i nama hotele svetiti n a poti |
|||
ljubavi. |
ljubavi. |
||
Skupaj so |
Skupaj so bile te svetle, blesteče |
||
zvezdice, sklanjale so se druga k |
zvezdice, sklanjale so se druga k |
||
drugi, kakor da |
drugi, kakor da bi se poljubljale, |
||
kakor da |
kakor da bi se vnemale druga za |
||
drugo, |
drugo, in skrivale so se in znova se |
||
prikazovale , |
prikazovale , znova se poljubljale, ah |
||
poljubljale se tako presrčno, tako |
poljubljale se tako presrčno, tako |
||
vroče, |
vroče, kakor da bi se znašle pri prvi |
||
ljubavi. |
ljubavi. |
||
Ali ni bila to le bridka prevara, |
|||
Mirjam? |
Mirjam? |
||
So |
So li res tako blizu drug a drugi, |
||
svetle zvezdice ? |
svetle zvezdice ? Ali niso v resnici v velikanski razdalji med seboj, ali bi |
||
velikansk i razdalji me d seboj, ali bi |
|||
ne hitele milijone in milijone let |
ne hitele milijone in milijone let |
||
druga nasproti drugi, da bi se končno |
druga nasproti drugi, da bi se končno |
||
znašle v presrčnem objemu? |
znašle v presrčnem objemu? |
||
Da, da, Mirjam , velikanska je |
|||
razdalja med njimi |
razdalja med njimi. |
||
In midva, Mirjam, kaj ne, midva |
|||
sva si tudi blizu, tako blizu, da ni |
sva si tudi blizu, tako blizu, da ni |
||
nobene razdalje ? In med nama tudi |
nobene razdalje ? In med nama tudi |
||
ne |
ne more biti nobene razdalje, saj |
||
naju veže |
naju veže in bo vedno, večno vezala |
||
ljubav |
ljubav za vedno, za večno. |
||
Prišla sva v gozd. Listje je skrivnostno |
Prišla sva v gozd. Listje je skrivnostno |
||
šuštelo |
šuštelo pod nogami, midva pa |
||
sva hitela dalje v brezkončne daljave. |
|||
Smrekovi vrhovi so se sklanjali pred |
|||
hladno sapo, |
hladno sapo, pozdravljali so se in |
||
objemali, |
objemali, želeli si lahkega počitka, |
||
zadnji objem še, predno |
zadnji objem še, predno zasnivajo v |
||
temni, bajnokrasni majnikovi noči. |
temni, bajnokrasni majnikovi noči. |
||
Naj |
Naj upanje navdajala gorka, vroča |
||
ljubav |
ljubav. |
||
Bukovje je šepetalo, šepetalo tako |
|||
skrivnostno, tako bajno |
skrivnostno, tako bajno in tajno, da |
||
se |
se nama je dozdevalo, da žubori poleg naju bistri studenec, ki skaklja |
||
od kamna do kamna, pripovedovalo |
|||
l e g naju bistr i studenec, k i skaklj a |
|||
⚫ | |||
od kamn a d© kamna , pripovedoval o |
|||
⚫ | |||
vesti ljubezni, velike, neskončne ljubezni. |
vesti ljubezni, velike, neskončne ljubezni. |
||
In midva sva prisluševala tem |
|||
pravljicam in pripovedkam, v srcih |
pravljicam in pripovedkam, v srcih |
||
pa se je vnemal a in vžigala še |
pa se je vnemal a in vžigala še mogočnejša, še iskrenejša ljubav. |
||
⚫ | |||
gočnejša, še iskrenejša ljubav. |
|||
⚫ | |||
⚫ | |||
⚫ | |||
⚫ | |||
⚫ | |||
⚫ | |||
⚫ | |||
⚫ | |||
številnih zvezdic , da b i jih objel,' v |
|||
⚫ | |||
črvička, da bi ga poljubil. — |
črvička, da bi ga poljubil. — |
||
Kadar pa zrem doma v majnikovih |
Kadar pa zrem doma v majnikovih |
||
nočeh tja v sinje nebo, kadar |
nočeh tja v sinje nebo, kadar |
||
preštevam zvezde |
preštevam zvezde, kadar sledim |
||
oblačku, katerega žene lahen |
oblačku, katerega žene lahen vetrič |
||
proti tebi, tedaj |
proti tebi, tedaj mu sporočam po |
||
zdrave, presrčne pozdrave, katere naj |
zdrave, presrčne pozdrave, katere naj |
||
ponese tebi, predraga Mirjam |
ponese tebi, predraga Mirjam. |
||
In tedaj se zaziblje duša v sladke |
In tedaj se zaziblje duša v sladke |
||
sanje, |
sanje, sniva o tebi, predraga Mirjam, |
||
s teboj i tedaj šeta po livadah |
s teboj i tedaj šeta po livadah in logih, po poljanah in gozdih v bajnokrasnih |
||
⚫ | |||
gih, po poljanah i n gozdih v bajnokrasnih |
|||
⚫ | |||
⚫ | |||
⚫ | |||
⚫ | |||
⚫ | |||
ti zvestobo i n ljubezen, ono v,eliko |
|||
⚫ |
Redakcija: 17:47, 20. oktober 2015
Pomladanski sprehodi Fran Govekar |
|
Pomlajena narava vzklija v novi pomladi k novemu življenju. Gozd ozeleni in nasiča z balzamovim vonjem vzduh, da, tedaj ozeleni tako krasno, tako prekrasno, kakor da bi se oblekel v svatovsko obleko, da svatuje pri veličastni svatbi pomlajene narave. Beli zvončki pokazujejo glavice iz tal, dehteče vijolice tiho samujejo z a grmovjem, jetrnik se lepo zlaga z zelenjem v gozdu in teloh v sneženih poljih preplavlja bregove. Kostanji so v razkošnjem cvetju in košate lipe razširjajo daleč na okoli svoj vabljivi duh, lahna sapica pa raznaša ta vonj po prostrani poljani. Drobne čebelice letajo od cveta do cveta, nabirajo med in vosek, da sezidajo in z njega doma veličastno, čudežno palačo, pisani metulji se sklanjajo nad pisanim cvetjem in v sladkem poljubu srebajo sladki med. Ptiči žgole med drevjem in nas vabijo k ljubavi, sami uživajoči večno in vendar mlado ljubezen. Midva pa šetava tedaj po livadah in logih, po poljanah in gozdih, naslajava in navdušujeva se v narav iza ljubav, prisegava si zvestobo in ljubezen, ono veliko, preskonČno ljubezen, katero nama vdihava cela narava. Mirjam! Kaj ne, da se še spominjaš tistih bajnokrasnih majnikovih dni, ko sva Šetala po livadah, po logih, po poljanah, po gozdih, šetala tja v brezmejne daljave in sanjala o ljubavi, o srečni, neskaljeni ljubavi? In, Mirjam, se li spominjaš tudi še tistih prekrasnih, čarobnih majnikovih večerov. Nebo je žarelo nad temnim gozdom v zatonu solnca, mali oblački na nebu so odsevali v vijoličastem svitu, skalnati, snežnobeli gorski skladi na vzhodu so bleščali, iz tal, kostanjev, smrek in jelk je dehtel balzamov vonj tako vabljivo, tako mamljivo, midva pa sva tudi tedaj šetala še dalje v brezmejne daljave in sanjala o ljubezni, o srečni, neskaljeni ljubavi. In šetala sva dalje po livadah in logih, po poljanah in gozdih tako dolgo, da je sonce zatonilo za visokimi gorami, da so se poslavljali le še zadnji žarki od snežnobelih vrhov, da je končno tudi te objel tihi mrak, in da je splavala večernica na nebu. Šetala sva dalje proti brezmejnim daljavam, govorila sva o ljubavi in poljubi, ah, vroči poljubi naj bi podžigali ljubav, naj bi jej dovajali novega goriva, da vzplameni mogočnejše, da njen plamen nikdar, nikoli ne ugasne. Jasno nebo pa so posejale zvezdice, tako svetle in tako blesteče, kakor da bi nama hotele svetiti na poti ljubavi. Skupaj so bile te svetle, blesteče zvezdice, sklanjale so se druga k drugi, kakor da bi se poljubljale, kakor da bi se vnemale druga za drugo, in skrivale so se in znova se prikazovale , znova se poljubljale, ah poljubljale se tako presrčno, tako vroče, kakor da bi se znašle pri prvi ljubavi. Ali ni bila to le bridka prevara, Mirjam? So li res tako blizu drug a drugi, svetle zvezdice ? Ali niso v resnici v velikanski razdalji med seboj, ali bi ne hitele milijone in milijone let druga nasproti drugi, da bi se končno znašle v presrčnem objemu? Da, da, Mirjam , velikanska je razdalja med njimi. In midva, Mirjam, kaj ne, midva sva si tudi blizu, tako blizu, da ni nobene razdalje ? In med nama tudi ne more biti nobene razdalje, saj naju veže in bo vedno, večno vezala ljubav za vedno, za večno. Prišla sva v gozd. Listje je skrivnostno šuštelo pod nogami, midva pa sva hitela dalje v brezkončne daljave. Smrekovi vrhovi so se sklanjali pred hladno sapo, pozdravljali so se in objemali, želeli si lahkega počitka, zadnji objem še, predno zasnivajo v temni, bajnokrasni majnikovi noči. Naj upanje navdajala gorka, vroča ljubav. Bukovje je šepetalo, šepetalo tako skrivnostno, tako bajno in tajno, da se nama je dozdevalo, da žubori poleg naju bistri studenec, ki skaklja od kamna do kamna, pripovedovalo si je bukovje v mehkem objemu po vesti ljubezni, velike, neskončne ljubezni.
In midva sva prisluševala tem pravljicam in pripovedkam, v srcih pa se je vnemal a in vžigala še mogočnejša, še iskrenejša ljubav. Ah, kako ljubim te bajnokrasne majnikove večere! Duša vzplameneva tedaj, vživa, vzkipeva. In v teh trenotkih bi se povspel rad gori do neštevilnih zvezdic, da bi jih objel, v teh trenotkih bi izkopal iz tal najmanjšega črvička, da bi ga poljubil. — Kadar pa zrem doma v majnikovih nočeh tja v sinje nebo, kadar preštevam zvezde, kadar sledim oblačku, katerega žene lahen vetrič proti tebi, tedaj mu sporočam po zdrave, presrčne pozdrave, katere naj ponese tebi, predraga Mirjam. In tedaj se zaziblje duša v sladke sanje, sniva o tebi, predraga Mirjam, s teboj i tedaj šeta po livadah in logih, po poljanah in gozdih v bajnokrasnih majnikovih dnovih, naslaja in navdušuje se v naravi za ljubav, prisega ti zvestobo in ljubezen, ono veliko, brezkončno ljubav , katero jej vdihava cela narava.