Pomladanski sprehodi

Pomladanski sprehodi Fran Govekar

Izdano:	Slovenski narod 28. maj 1906 (39/121), 1
Viri:	[1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Pomlajena narava vzklij a v nov i pomlad i k novemu življenju. Goz d ozeleni i n nasiča z balzamovim vo ­ njem vzduh, da, tedaj ozeleni tako krasno, tako prekrasno, kako r da b i se oblekel v svatovsko obleko, da svatuje pr i veličastni svatbi pomla ­ jene narave. Bel i zvončki pokazujejo glavice i z tal, dehteče vijolic e tiho samujejo z a grmovjem, jetrni k se lepo zlaga z zelenjem v gozdu i n tel oh v sneženih poljih preplavlj a bre ­ gove. Kostanj i so v razkošnjem cvetju ni košate lipe razširjajo daleČ na okoli svoj vabljiv i duh, lahna sapica pa raznaša t a vonj po prostrani po ­ ljani. Drobne čebelice letajo od cveta do cveta, nabirajo med i n vosek, da sezidajo i z njega doma veličastno, čudežno palačo, pisani metulji se sklanjajo nad pisanim cvetjem i n v sladkem poljubu srebajo sladki med. Ptiči žgole me d drevjem i n nas va ­ bijo k ljubavi, sami uživajoči večno i n vendar mlado ljubezen. Midva pa šetava tedaj po livadah in logih, po poljanah i n gozdih, naslajava i n navdušujeva se v narav i z a ljubav , prisegava s i zvestobo i n ljubezen, ono veliko , preskonČno ljubezen, katero nama vdihava cela na ­ rava. Mirjam! Kaj ne, da se še spominjaš tistih bajnokrasnih majnikovih dni, ko sv a Šetala po livadah, po logih, po poljanah, po gozdih, šetala tja v brezmejne daljave in sanjala o ljubavi, o srečni, neskaljeni ljubavi 9 In, Mirjam , se li spominjaš tudi še tistih prekrasnih, čarobnih majnikovi h večerov. Nebo j e žarelo na d temnim gozdom v zatonu solnca, mali oblački na nebu so odsevali v vijoli­ častem svitu, skalnati, snežnobeli gorski skladi na vzhodu so bleščali, i z tal, kostanjev, smrek i n jel k j e dehtel balzamov vonj tako vabljivo , tako mamljivo , midv a pa sva tud i tedaj šetala še dalje v brezmejne daljave in sanjala o ljubezni, o srečni, neskaljeni ljubavi. I n šetala sv a dalje po livadah i n logih, po poljanah i n gozdih tako dolgo, da je solnce zatonilo za viso ­ kimi gorami, da so se poslavljali le še zadnji žarki od snežnobelih vrhov, da j e končno tudi te objel tih i mrak, i n da je splavala večernica n a nebu. Setala sva dalje proti brezmejnim daljavam, govorila sva o ljubavi in poljubi, ah, vroči poljub i naj b i podžigali ljubav , naj b i jej dovajali novega goriva, da vzplameni mogoč­ nejše, da njen plamen nikdar , nikol i ne ugasne. Jasno nebo pa so posejale zvezdice, tako svetle in tako blesteče, kak o r da b i nama hotele svetiti n a poti ljubavi. Skupaj so bil e te svetle, blesteče zvezdice, sklanjale so se druga k drugi, kakor da b i se poljubljale, kakor da b i se vnemale druga za drugo, i n skrival e so se i n znov a se prikazovale , znov a se poljubljale, ah poljubljale se tako presrčno, tako vroče, kako r da b i se znašle pr i prv i ljubavi. A li ni bila to le bridka prevara, Mirjam? So l i res tako bliz u drug a drugi, svetle zvezdice ? Al i niso v resnic i v velikansk i razdalji me d seboj, ali bi ne hitele milijone in milijone let druga nasproti drugi, da bi se končno znašle v presrčnem objemu? D a , da, Mirjam , velikanska j e razdalja med njimi . I n midva, Mirjam, kaj ne, midva sva si tudi blizu, tako blizu, da ni nobene razdalje ? In med nama tudi ne mor e biti nobene razdalje, saj naju veže i n bo vedno, večno vezala ljubav z a vedno, z a večno. Prišla sva v gozd. Listje je skrivnostno šuštelo po d nogami, midva pa s va hitela dalje v brezkončne daljave. Smrekov i vrhov i so se sklanjali pre d hladno sapo, pozdravljal i so se i n objemali, Želeli s i lahkega počitka, zadnji objem še, predno zasnivaj o v temni, bajnokrasni majnikovi noči. Naj u p a j e navdajala gorka, vroča ljubav . Bukovj e j e šepetalo, šepetalo tako skrivnostno, tako bajno i n tajno, da se nam a j e dozdevalo, da žubori po ­ l e g naju bistr i studenec, k i skaklj a od kamn a d© kamna , pripovedoval o s i j e bukovj e v mehkem objemu po ­ vesti ljubezni, velike, neskončne ljubezni.

I n midva sva prislusevala tem pravljicam in pripovedkam, v srcih pa se je vnemal a in vžigala še mo ­ gočnejša, še iskrenejša ljubav. A h, kako ljubim te bajnokrasne majnikov e večere! Duša vzplamenev a tedaj, vživa, vzkipeva. I n v teh trenotkih bi se povspel rad gori do ne - številnih zvezdic , da b i jih objel,' v t eh trenotidh bi izkopa l i z tal najmanjšega črvička, da bi ga poljubil. — Kadar pa zrem doma v majnikovih nočeh tja v sinje nebo, kadar preštevam zvezde , kadar sledim oblačku, katerega žene lahen vetri c proti tebi, tedaj m u sporočam po ­ zdrave, presrčne pozdrave, katere naj ponese tebi, predraga Mirjam . In tedaj se zaziblje duša v sladke sanje, sniv a o tebi, predraga Mirjam , s teboj i tedaj šeta po livadah i n lo ­ gih, po poljanah i n gozdih v bajnokrasnih majnikovih dnovih, naslaja i n navdušuje se v narav i z a ljubav, prisega ti zvestobo i n ljubezen, ono v,eliko , brezkončno ljubav , katero j,ej