Pomladanski sprehodi: Razlika med redakcijama
Brez povzetka urejanja |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 3: | Vrstica 3: | ||
| normaliziran naslov = Listek |
| normaliziran naslov = Listek |
||
| avtor = Fran Govekar |
| avtor = Fran Govekar |
||
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 28. maj {{mp|leto|1906}} ( |
| izdano = ''{{mp|delo|Slovenski narod}}'' 28. maj {{mp|leto|1906}} (39/121), 1 |
||
| vir = [http://www.dlib.si/ |
| vir = [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-XQK58FE6] |
||
| obdelano = 1 |
| obdelano = 1 |
||
| dovoljenje = javna last |
| dovoljenje = javna last |
Redakcija: 17:18, 20. oktober 2015
Pomladanski sprehodi Fran Govekar |
|
Pomlajena narava vzklij a v nov i pomlad i k novemu življenju. Goz d ozeleni i n nasiča z balzamovim vo njem vzduh, da, tedaj ozeleni tako krasno, tako prekrasno, kako r da b i se oblekel v svatovsko obleko, da svatuje pr i veličastni svatbi pomla jene narave. Bel i zvončki pokazujejo glavice i z tal, dehteče vijolic e tiho samujejo z a grmovjem, jetrni k se lepo zlaga z zelenjem v gozdu i n tel oh v sneženih poljih preplavlj a bre gove. Kostanj i so v razkošnjem cvetju ni košate lipe razširjajo daleČ na okoli svoj vabljiv i duh, lahna sapica pa raznaša t a vonj po prostrani po ljani. Drobne čebelice letajo od cveta do cveta, nabirajo med i n vosek, da sezidajo i z njega doma veličastno, čudežno palačo, pisani metulji se sklanjajo nad pisanim cvetjem i n v sladkem poljubu srebajo sladki med. Ptiči žgole me d drevjem i n nas va bijo k ljubavi, sami uživajoči večno i n vendar mlado ljubezen. Midva pa šetava tedaj po livadah in logih, po poljanah i n gozdih, naslajava i n navdušujeva se v narav i z a ljubav , prisegava s i zvestobo i n ljubezen, ono veliko , preskonČno ljubezen, katero nama vdihava cela na rava. Mirjam! Kaj ne, da se še spominjaš tistih bajnokrasnih majnikovih dni, ko sv a Šetala po livadah, po logih, po poljanah, po gozdih, šetala tja v brezmejne daljave in sanjala o ljubavi, o srečni, neskaljeni ljubavi 9 In, Mirjam , se li spominjaš tudi še tistih prekrasnih, čarobnih majnikovi h večerov. Nebo j e žarelo na d temnim gozdom v zatonu solnca, mali oblački na nebu so odsevali v vijoli častem svitu, skalnati, snežnobeli gorski skladi na vzhodu so bleščali, i z tal, kostanjev, smrek i n jel k j e dehtel balzamov vonj tako vabljivo , tako mamljivo , midv a pa sva tud i tedaj šetala še dalje v brezmejne daljave in sanjala o ljubezni, o srečni, neskaljeni ljubavi. I n šetala sv a dalje po livadah i n logih, po poljanah i n gozdih tako dolgo, da je solnce zatonilo za viso kimi gorami, da so se poslavljali le še zadnji žarki od snežnobelih vrhov, da j e končno tudi te objel tih i mrak, i n da je splavala večernica n a nebu. Setala sva dalje proti brezmejnim daljavam, govorila sva o ljubavi in poljubi, ah, vroči poljub i naj b i podžigali ljubav , naj b i jej dovajali novega goriva, da vzplameni mogoč nejše, da njen plamen nikdar , nikol i ne ugasne. Jasno nebo pa so posejale zvezdice, tako svetle in tako blesteče, kak o r da b i nama hotele svetiti n a poti ljubavi. Skupaj so bil e te svetle, blesteče zvezdice, sklanjale so se druga k drugi, kakor da b i se poljubljale, kakor da b i se vnemale druga za drugo, i n skrival e so se i n znov a se prikazovale , znov a se poljubljale, ah poljubljale se tako presrčno, tako vroče, kako r da b i se znašle pr i prv i ljubavi. A li ni bila to le bridka prevara, Mirjam? So l i res tako bliz u drug a drugi, svetle zvezdice ? Al i niso v resnic i v velikansk i razdalji me d seboj, ali bi ne hitele milijone in milijone let druga nasproti drugi, da bi se končno znašle v presrčnem objemu? D a , da, Mirjam , velikanska j e razdalja med njimi . I n midva, Mirjam, kaj ne, midva sva si tudi blizu, tako blizu, da ni nobene razdalje ? In med nama tudi ne mor e biti nobene razdalje, saj naju veže i n bo vedno, večno vezala ljubav z a vedno, z a večno. Prišla sva v gozd. Listje je skrivnostno šuštelo po d nogami, midva pa s va hitela dalje v brezkončne daljave. Smrekov i vrhov i so se sklanjali pre d hladno sapo, pozdravljal i so se i n objemali, Želeli s i lahkega počitka, zadnji objem še, predno zasnivaj o v temni, bajnokrasni majnikovi noči. Naj u p a j e navdajala gorka, vroča ljubav . Bukovj e j e šepetalo, šepetalo tako skrivnostno, tako bajno i n tajno, da se nam a j e dozdevalo, da žubori po l e g naju bistr i studenec, k i skaklj a od kamn a d© kamna , pripovedoval o s i j e bukovj e v mehkem objemu po vesti ljubezni, velike, neskončne ljubezni.
I n midva sva prislusevala tem pravljicam in pripovedkam, v srcih pa se je vnemal a in vžigala še mo gočnejša, še iskrenejša ljubav. A h, kako ljubim te bajnokrasne majnikov e večere! Duša vzplamenev a tedaj, vživa, vzkipeva. I n v teh trenotkih bi se povspel rad gori do ne - številnih zvezdic , da b i jih objel,' v t eh trenotidh bi izkopa l i z tal najmanjšega črvička, da bi ga poljubil. — Kadar pa zrem doma v majnikovih nočeh tja v sinje nebo, kadar preštevam zvezde , kadar sledim oblačku, katerega žene lahen vetri c proti tebi, tedaj m u sporočam po zdrave, presrčne pozdrave, katere naj ponese tebi, predraga Mirjam . In tedaj se zaziblje duša v sladke sanje, sniv a o tebi, predraga Mirjam , s teboj i tedaj šeta po livadah i n lo gih, po poljanah i n gozdih v bajnokrasnih majnikovih dnovih, naslaja i n navdušuje se v narav i z a ljubav, prisega ti zvestobo i n ljubezen, ono v,eliko , brezkončno ljubav , katero j,ej