Na kmetih (Zofka Kveder)

Na kmetih: Povest Zofka Kveder

Objavljeno pod psevdonimom Poluks.

Spisano:	Edinost 1899
Viri:	dLib 2. 5. 1899 (1. nadaljevanje),
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

V nedeljo popoludne je bilo. Pri Dobniku, vaškem krčmnrju, je sedelo lepo število pivcev in debelušna Dobuikovka je imela dokaj opravila. Ta je hotel imeti vina, oni klobas, drugi pa so kričali zdaj za žvepleuke, zdaj za čašico slivovke.

Marica, mlada brhka domača hči, je sicer tudi pomagala materi, in oče Dobnik se je oprezno vrtel mej mizami, a kaj, gospodinji treba paziti na vse. Zdaj si je flegmatični nje soprog tam v kotu tlačil pipo, zdaj se je Marfra smejala pri onem-le navihanem sosedovem sinu, dekla v kuhinji se je šalila z hlapcem, mesto da bi pazila na kuho — tako, tla je bilo treba Dohnikovi materi imeti povsod oči in ušesa.

Pa je bila res imenitna gostilna pri Dobniku. Tako dobre pijače in tako okusne jedi ni bilo dobiti nikjer drugje, in ni čuda, če je Dobnik precej ponosno nosil glavo. I kaj se hoče, lahko je takim, ki jim ne manjka cvenka, prazna vreča ne stoji pokonci. Tam v kotu okolo stirioglate belo osnažene javorjeve mize so je zbrala družba starejih kmetov. Počasi so padale besede, a vsaka je bila tehtna. Že marsikako so zmodrovali o letini in o živini, o slabih časih in vremenu, ko se je pridrenjal do mizo Pavlovcc, slok, postaven kmet, temnega obraza, v že oguljeni nedeljski suknji. Nekako osorno je odrinil starega Simna, ki je- sedol široko na klopi in opiral komolce ob mizo ter molčč zleknil svojo dolgo postavo v dve gubi.

— Slivovke, eno osmino! — je zakričal z raskavim glasom in jezno zarežal nad Dohnikom, ki ga je nekako neverjetno motril z svojimi majhnimi zalitimi očmi.

— No prokleto! kaj pa zijaš v me, kakor da me nisi videl še živ dan, za eno osmino sem ti menda še dober! —

— I no, i no ! — je pogovarjal krčmar ter odhitel po slivovko, zraven pa ugibal, kje neki bi se ga bil Pavlove« navlekel že tako zgodaj. — To presneto oštirče debelo, kako me gleda, kakor bi se bal za tisto svojo žlodro — je goclr- njal Pavlovec med tem in nejevoljno popravljal klobuk mi glavi.

— Smonta, kaj te je pa prevzelo, da si tako prebito siten ? — se je oglasil njegov sosed Simon počasno, ter oprezno nesel kozarec vina k ustom.

— Siten! K oče, kaj vam za to, kakšen sem! Saj vam rt i so m nič dolžan, da bi se še vi ujedali nad menoj. —

— Kedo se ujeda, kodo ? ! Ti sam se ujedaš najbolj ! Tu prihaja semkaj k naši mizi, pa rolmnti in rentači, ne tla bi vedel, zakaj in kako!

— Hudika ne vedel! —

— Kaj pa ti je prav za prav, tla gledaš, ko sam rogati? — so začeli povpraševati še drugi.

— Glodam! sn j lahko. Klel bi, da bi se iskre kresale! — j e rojil Pavlovec še vedno, vzeloštirju, ki je prinesel slivovko, osmiuko i/, rok in v hipu izpil skoro polovico.

Malo prehitro si začel — piknil ga je Grabiša, kmet srednjih let in ne baš prijatelj Pa v lt > v če v. • — Prehitro ali ne, ti ne boš plačeval za me! Hudičevo olje bi pil, tak sem ! — Bog so usmili, kaj pa je prišlo v to ! je javkal Dobnikar, ki se je bal, tla se ne bi vnel kak prepir.

Pa Pavlovee je le klel in se jezil, gledal pisano in razjarjeno tolkel ob mizo. — Napil se ga je kje, zdaj se pa jezi, kakor bi mu bila res sila — je modroval stari Simen ter se odmaknil od svojega hudega soseda. — Sila ali ne sila! Kaj veste vi, kaj so skrbi, kaj je nesreča! Menda 'mi sam vrag sedi za vratinu, kar sem prevzel to bajto prokleto! — robantil je Pavlovee.

I, ne kolni, ne kolni! — ga je pogovarjal pobožni Zevnikar iz svojega kota ter plašno pogleclaval čez mizo.

Hudik bi ne klel! Smejam naj se, kaj ne?! Popoludne sem poslal pastirja konje past. Kavno sem se zleknil na vrtu v senco in oprl komolce v travo, kar je priletel sosedov hlapec nad me in kričal, kakor da so vsi križi doli. Pa sem ustal in tekel za njim v našo ogrado, kjer je bil pastir s konji. No in tam je ležal sivec na tleh, Jožko pa je javkal zraven za žive in mrtve. — Kuj pa je bilo? vmešala se jo, radovedna krčmarica v pripoved in trla svoj beli predpasnik med prsti. (Pride še.)

Ker je OCR iz Edinosti slab (kot kaže prvo nadaljevanje zgoraj), 
naj korektor kot izhodišče raje uporabi poznejšo redigirano verzijo 
povesti in jo popravi po prvem natisu v časniku. Redigirano verzijo dobi pri meni
(miran.hladnik@guest.arnes.si). --Hladnikm (pogovor) 18:06, 7. oktober 2013 (UTC)