Žalostna Mati Božja

Žalostna Mati Božja Silvin Sardenko

Spisal Silvin Sardenko

Izdano:	Slovenec 43/213 (18. 9. 1915), 1–2.
Viri:	dLib
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave:	To besedilo je površno pregledano in se v njem še najdejo napake.
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

Srce brez trpljenja je svet brez razodetja; večnost vidi le v motni luči. Sedaj si se nam razodela.

Dokler nismo videli krvavih dni, nam je blestela tvoja podoba kakor daljna zarja skoz gosto meglo, sedaj ko stojimo s teboj na Kalvariji, gledamo tebe in tvoje bolečine iz oči v oči.

Komu te bomo primerili, ali komu te bomo pripodobili, jeruzalemska hči? Velika je namreč kakor morje tvoja potrtost: kdo te bo utolažil?

Sedaj si se nam razodela in v svojem trpljenju nas tolažiš, Žalostna Mati božja.

I. Danes te razumeta mož in žena, objokana v dolini solza. Poslavljata se. Do cerkve ga je spremila žena z otrokom v naročju. Še enkrat sta stopila v cerkev drug ob drugem, morda — zadnjikrat. Kakšna razlika od onega dne, ko sta drug ob drugem prihajala pred oltar — prvikrat. Takrat sta prihajala le v znamenju združitve, danes prihajata v znamenju ločitve — kdo ve doklej.

Mož se je ozrl na ženo z otrokom: »Morda se več ne vrnem. In tvoje srce pretrese bridka vest.«

Žena se je spomnila besede, ki jo je Simeon govoril tebi. Odšla je z otrokom žalostna in vendar bogovdana, zakaj z njo in v njej si bila ti, Žalostna Mati božja.

II. Danes te razume preplašena matibegunka. Komaj je zazorela pšenica na polju, komaj je zacvetela trta v gorici, že so morale bežati matere z otroci in dojenci. Kakor ranjeni so omedlevali otroci po cestah in svoji materi so rekli: »Kje je kruh in vino?«

Tam na koncu vasi se je begunka za trenutek ustavila ob tvojem znamenju. Luč ni več plamenela pred njim, kakor sicer vedno, le solza begunske matere je gorela pred teboj.

»Mamica, ne jokaj!« je prosila deca. »Tiho, otroci! Naj teče solza!«

V tej solzi je begunka utolažena zazrla tebe, ko si bežala v Egipt, Žalostna Mati božja.

III. Danes te razumejo siromakibrezdomci. Begajo po trgih, begajo po mestih, izprašujejo po ljudeh, izprašujejo po listih in iščejo svojih dragih, ki so se jim izgubili.

Voz in vlak jih je vzel, in ne voz, ne vlak ne ve, kam jih je peljal in kje jih je pustil.

V gručah hodijo ljudje, tuji in domači, sirote plakajoče iščejo med njimi izgubljenega, zaželenega.

Vsi obrazi pridejo mimo, samo enega ni.

Sirote, pomirite se! Glejte, mimo prihaja tudi ona, ki je izgubila svojega sina, svoj in vaš zaklad vam pomaga najti: Žalostna Mati božja.

IV. Danes te razumemo vsi, ki dan za dnem srečavamo ranjene brate, ki se vračajo s križevega pota.

Kakšni so! Bog jim je postaral kožo in meso, nasitil jih je z grenkostmi in upijanil jih je s pelinom, mislijo in mislijo in žalostna duša omedleva v njih.

Pozdravili smo jih s sočutnim pogledom in hoteli smo reči: »Izginilo je naše upane v Gospoda.«

Pa zaslišali smo nad seboj močnejši glas: »Kdo je tisti, kateri bi smel reči, da se kaj zgodi, kar bi Gospod ne zapovedal.« Povzdignili smo svoje srce in roke, zagledali smo s križem obloženega tvojega Sina in tebe, Žalostna Mati božja.

V. Danes te razume duhovnik-kurat. Vsak dan stoji ob križu na Kalvariji pri umirajočih. Vsako uro sliši žalostno prošnjo: »Žejen sem«. Vsako uro vidi potrtost in zapuščenost smrtnoranjenih trpinov.

Čuj, spet prošnja!

»Gospod kurat! Doma zapuščam ženo in petero otročičev. Brez strehe so, in sedaj bodo še brez očeta.«

»Bog jim bo oče.«

Duhovniku se je trgalo srce v prsih. Sam nima ne žene, ne otrok, pa bi rad umrl namesto tega moža. A duhovniško srce ni moglo umreti, a moralo je trpeti silno bol sočutja in usmiljenja. Kaj si morala trpeti šele ti, ko si na križu videla umirati svojega sina, Žalostna Mati božja.

VI. Danes te razume naša domovina. Sina za sinom sprejema v svoje naročje nemega, razbitega, mrtvega.

Odhiteli so v boj z jasnim obrazom in gorkim srcem, polni zdravja in življenja kakor jutranje solnce, a danes padajo domovini v naročje kakor krvavi zor za temne gore.

Izpolnila se jim je vsaj ena želja: počivajo v domovini, ki so jo obranili z lastno krvjo. Žrtev domovinske ljubezni.

Domovina z mrtvim sinom v naročju je tudi tvoja podoba, Žalostna Mati božja.

VII. Danes te razume verno ljudstvo. Niso bili vsi, ki so padli za domovino, ob smrti izročeni domači zemlji, mnogo mnogo in premnogo jih je zagrebla tujina. Za njih pogrebom niso šli: ne oče, ne mati, ne sestra, ne žena, ne dete, ne rojak, ne sorodnik. Njim v slovo niso zapeli ne zvonovi, ne drugi žalni spevi. Zatonili so v daljnem grobu, kakor zatone zvezda z neba in nihče ne ve, kam se je utrnila. Koliko naših nadebudnih in nadepolnih zvezd se je tako utrnilo.

A ti, ki si na zadnjem potu spremljala svojega Sina v tuji grob, si s svojo nevidno navzočnostjo tudi našim bratom ob smrti — tujino izpremenila v domačijo, Žalostna Mati božja.

Kolikorkrat gremo mimo tebe, tolikokrat smo utolaženi. Vsi potoki krvi in solza izginejo v morju tvojih bolečin, Tolažnica žalostnih.