Grobovi (Slovenec): Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja
Brez povzetka urejanja
Vrstica 1: Vrstica 1:
{{naslov
| prejšnji=
| naslednji=
| naslov= [[Grobovi]]
| avtor= –c–k–
| opombe= Objavljeno v [[Slovenec]] letnik 44, št. 250 (31. oktober 1916) v rubriki [[Listek|Listek]]
| obdelano=1
| vir= [http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-H1MEQ48Z/?query=%27keywords%3dslovenec%27&pageSize=100&fformattypeserial=newspaper&fyear=1916&frelation=Slovenec+%281873%29&sortDir=ASC&sort=date&page=]
|licenca=javna last
}}

»Bog ve koliko daljnogledov je zdaj vprtih na naju?«
»Bog ve koliko daljnogledov je zdaj vprtih na naju?«



Redakcija: 22:47, 23. oktober 2013

Grobovi
–c–k–
Objavljeno v Slovenec letnik 44, št. 250 (31. oktober 1916) v rubriki Listek
Viri: [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: V tem besedilu je še veliko napak in ga je potrebno pregledati ali pa še ni v celoti prepisano.
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt


»Bog ve koliko daljnogledov je zdaj vprtih na naju?«

»Naj! ... Sicer pa — lahko, da je nevarno.«

»Misliš, da si vreden laške granate. Če sem jo vreden, mi jo lahko pošljejo. Vendar pa — ne bi maral še umreti... Vidiš tam.«

V zemlji je režala velika jama, izkopana od granate, daleč na okoli prst in rjavo kamenje. Na desno zaprta hiša z zabitimi vrati in okni.

Potegnila sva se po golem, le s trto porastenem pobočju griča med njivami na vrh. Zavila sva na stezo okrog, se skrila za vrhunec in stala pred staro cerkvijo sv. Mavra z obzidanim pokopališčem. V daljavi se je svetil Krn s svojimi strmimi pobočji in oznanjal smrt, kot bela kopa kosti. V obtolminski vasici se je kadilo iz pogorele hiše, kamor je pred par minutami udarila granata. Zadaj nad hribom se je razpočil šrapnel in pustil oblaček dima.

»Vidiš.«

V pokopališčnem zidu je režala od vrha globoka zareza, nedaleč proč je zijala za klobuk velika luknja skozi zid. Upognil sem se, da bi poiskal drobec granate vsaj. Nič! Samo zdrobljen omet in kamenje ...

»Ne išči! To je že stokrat preiskano. Ljudje odnašajo spomine. Drugi iščejo iz veselja . . Najbrž je bila cela. Tam tudi..«

Na tleh, tik steze ob grobovih, se je risala napol zasuta luknja v zemljo.

»Mrtvi nimajo miru ...«

»Živi legajo, mrtvi vstajajo. Tako mora biti. Vse se vrši kot ob sodnjem dnevu.Si že videl kdaj razdejanje? Poglej sem!«

Stopila sva med grobovi k mrtvašnici z razčesnjenimi vrati. Na tleh je ležalo na debelo kamenje, razbita opeka, omet, les, svečniki, razbite podobe, vse križem, da skoraj nisi mogel razbrali predmeta od predmeta. Strop predrt, viseč, razdejan, z visečimi latami. Vidi se streha in skozi streho jasno jesensko nebo. Razbita opeka se je ustavila v plazu na spodnjih latah in se nakopičila, da se nehote stresneš, da ne pade nate ...

Razdejanje, razdejanje! In nazadnje je to malenkost. Če bi se merila sila s sovraštvom in ji bila enaka — ali bi se ne obrnila zemlja v hipu in pokazala svoje korenine kvišku? Kako dobro, da je človek navsezadnje vendarle — črv. Kaj govori to gromenje od vseh strani?