Dva izleta na Rusko: razlika med redakcijama

Jump to navigation Jump to search
m
popravki
(prelomi strani)
m (popravki)
}}
 
{{neoštevilčena poglavja}}
__FORCETOC__
 
<poem>»Я тамь былъ, медъ, пиво пиль,
Pri mestu Tveri smo se peljali črez Volgo, ki je odtod plovna in nosi že parobrode. Na zapadni strani se dvigajo Valdajske višine, hribi do 300 m visoki. Med njimi leži več manjših jezer, iz katerih izvira Volga. Potem ni nobene zanimive postaje več do glavnega mesta. Kurirni vlak na tej progi ima samo I. in II. razred in vozi s seboj tudi jedilni vagon. Obedoval sem v Mali Višeri, večerjal pa na vlaku. Kolodvorske obednice so v Rusiji opremljene najelegantneje; hrana ni draga, dobi se pa jako ukusna jed. Jaz sem povsod zahteval boršč, ki bi se tudi med Slovenci moral udomačiti. Na pesi je vkuhano goveje in svinjsko meso, na to mešanico, ki da izvrstno juho, vliješ še par žlic kisle smetane in — ambrozijski boršč je gotov! Jako pogosto se dobijo ribe. Močnate jedi ruske so tudi {{prelom strani}} nekaj posebnega. To so razne vrste paštete, »pirožki« imenovane. Za pijačo se podaje izborno krimsko vino, pivo in seveda neizogibni čaj.
 
Od Peterburga do Moskve vozi »kurjerski« ravno 12 ur, od 9 l/2½ zjutraj do 9 1/2½ zvečer. Bila je trda noč, a matuška Moskva je gledala na nas s tisočimi očmi, ko smo se pripeljali v njeno okrilje. Veliki »hotel Kontinental« na Gledališkem trgu me je bil sprejel pod svojo gostoljubno streho ...
 
Ne vem, sem li sploh kaj spal ali ne. Noč mi je bila napoti in težko sem pričakoval dneva, ko se mi prikaže matuška »beloka-mennaja« Moskva v vsej svoji čarobnosti. Samo Carigrada in Rima sem se tako veselil kakor Moskve, pa Moskve še bolj, saj je naša, slovanska! Toliko da sem utegnil zjutraj popiti čašo čaja, pa sem že tekel v Kremlj, do katerega sem imel samo par minut hoda. Prispevši v Kremlj, popel sem se kar na znameniti, 97 m visoki zvonik Ivan Veliki, s katerega je čudovit razgled po vsej ogromni Moskvi. Pod menoj leži torej trdnjavi podobno jedro cele Moskve, stari, častiti Kremlj s svojimi cerkvami, samostani, arsenalom, vojašnicami in carskimi palačami. Opasuje ga visok zid v obliki trikota, skoz katerega vodi petero z visokimi, močnimi in arhitektonsko zanimivimi stolpi utrjenih vrat. Okoli Kremlja se širi takozvani Kitajgorod (»Kitajsko mesto«, kjer pa ni Kitajcev!), okoli tega leži »Bje1ijgorodBjelijgorod«, potem »Zem1janójZemljanój-gorod« in ob robu nazadnje leže predmestja.
 
Kak pogled! V solncu se leskečejo pozlačene in pisane kupole nebrojnih cerkva, vmes se dvigajo ponosne palače, javne in privatne. Zeleni parki in vrtovi dajejo sliki mehak izraz. Med hišami se vijejo široke in ozke, navadno zakrivljene ulice, med posameznimi mestnimi kvartali pa skrbno izvedeni buljvarji. Na južni strani, skoro tik pod zidom kremljevskim pa se vije v širokem, Su podobnem krogu počasi reka Moskva, črez katero se razpenja več umetnih mostov. Na oni strani reke leži še velik del mesta, takozvano Zamoskvorječje ... »Ruski Rim!« porečeš, ko ti počivajo oči na tej pisani panorami, na tem morju hiš, gradov, saborov in palač. Ne! Rim spaja v sebi pojem zapadnega mesta. Moskva je nekaj drugega: To je ruski, slovanski orijent! Orijent v slovanski obleki. Oziram se s hodnika na vse strani in povsod mi čuti srce: orijent!
<center>* * *</center>
 
Vožnja iz Moskve do Kijeva traje od poludne do večera drugega dne. Že v Moskvi sem imel v svojem popotnem načrtu — Leva Tolstega. Ko pa smo prispeli proti večeru v Tulo, izvem na postaji, da se je slavni pisatelj pred dobrim tednom odpeljal v Krim. Prva postaja od Tule je Kozlovka in odtod je samo 3½ 1/2 ''km'' do Jasne Poljane. Moj dnevnik in seveda tudi moj potopis sta vsled tega izgubila najaktualnejšo stran. Po večerji sem legel, vdan v svoj fatalizem. Tudi ves drugi dan sem na vožnji preko neskončne Ukrajne skoro prespal v kupeju. Namesto duhomorne ravnine sem gledal v sanjah Rjepinovo sliko, katere original sem videl v Moskvi. Okoli hrastove mize sede in stoje junaki, ukrajinski brkasti kazaki, in eden piše muhast odgovor nadutemu turškemu sultanu — ne vem, kateremu — ki jim je bil zagrozil z vojno. Hahaha! Vsi se držijo za trebuhe in ne morejo se nasmejati toliki predrznosti! Le pridi, če te srbi hrbet, turški pes! Mi ti ga že namažemo!
 
Hahaha! Taki junaki so bili Zaporožci! To sliko gledam in moram se smejati še jaz. Moja dva sopotnika, dva jaroslavska trgovca, hočeta vedeti, zakaj se smejem. In ko jima povem, smejali smo se potem vsi trije do Kijeva ...
Cerkve odeške niso tako znamenite kakor v severni Rusiji, dasi jih je več zanimivih.
 
Ker je bila neznosna soparica, sedel sem na izvoščika ter mu zaklical: »V Lanžeron!« To je morsko kopališče na zapadni strani mesta. Vozeč se po Puškinski ulici, sem videl enonadstropno staro hišo, na kateri je vzidana marmornata plošča z napisom: »Tukaj je živel A. S. Puškin 1l. 1823.«
 
Kmalu sem se pripeljal v obširni Aleksandrovski park in odtod je samo še par minut do Lanžerona. Kopališča so prvega, drugega in tretjega razreda. Kabine, postavljene na pilotih nad morjem, so narejene kakor pri nas. Pri blagajnici se shrani lahko denarnica, ura in druge take stvari. Še boljše pa je, če denar, kar ga ne potrebuješ, pustiš doma v hotelu. Ko sem zahteval pri blagajnici, oziroma pri perici kopelnih hlač, me je začudeno pogledala, češ, da se tukaj moški kopljejo navadno v Adamovem kostimu. Ko sem rekel, da nisem tukajšnjec, dobil sem po dolgem iskanju hlače. V morju sem se prepričal, žal, na svoje oči, da se v Adjesi — pa tudi še drugod v ob Črnem morju — kopljejo moški takšni, kakršne je Bog ustvaril. Če se tudi ženske kopljejo tako, kakor se je kopala svoje dni Afrodita Anadyomene, pa ne vem, ker je žensko kopališče popolnoma ločeno od moškega.
Na palubi je že precej živo. Vsakdo bi se rad naužil svežega v jutranjega zraka. Ah, jutro na morju! Človek bi zavriskal, tako prijetno je, dihati vase slano morsko sapo. Danes, 6. julija, je vrhutega še nedelja. Vse se čuti nekako prazniško. Tamle daleč že vidimo nekaj belega. Naš parnik nameri svojo pot bolj proti vzhodu. Ob desetih dopoldne plavamo skozi močno utrjeni vhod v pristan Sevastopolski.
 
<poem>»Ili grmi u"il’ se zemlja trese?
Niti grmi nit'nit’ se zemlja trese —
več pucaju topovi!«</poem>
 
Ko se je komaj svitalo, smo obstali pred Feodozijo, ki pa sem si jo ogledal šele na povratnem potu.
 
Popoludne ob dveh dne 7. julija pa smo zasidrali »Konstantina« v Kerčkem zalivu. Morje je tukaj jako plitvo in zato smo se, kar nas je hitelo pogledat Kerč, prepeljali na posebni parni barkasi do mesta. Kerč šteje kakih 30.000 prebivalcev ter leži ob prelivu v Azovsko morje. Mesto je utrjeno. V starem veku je stalo tukaj grško mesto TlavTr/vaTCatovΠαντιχαπαῖον (Pantikapajon). O dragocenih izkopinah, ki so jih našli tukaj, sem govoril že v prvem izletu. V bližini Kerči pa se nahajajo še zdaj jako znamenite gomile, ki jih razkopavajo ruski arheologi. Bržko sem bil stopil na suho, šel sem v mesto, ki se mi je zdelo zelo prazno. Doidem neko gospodično, ki je nesla knjige pod pazduho, ter jo vprašam, kje je mestni muzej. Utegnila {{prelom strani}} je biti ali kaka učiteljica ali študentka. Drage volje mi je pokazala pot do muzeja ter potem še do stare cerkve sv. Ivana, ki je bila sezidana baje že v X. stoletju. Zahvalil sem se prijazni Rusinji (ali Grkinji?) za spremstvo ter se povrnil v pristan in kmalu smo bili spet na »Konstantinu«. Bog ve, ali se mlada Kerčanka še kdaj spominja radovednega tujca, ki ga je vodila lani po Kerči?
 
Na palubi našega »Konstantina« ima neka odeška knjigarna svojo podružnico. Knjigar je bil mlad Jud, ki je seveda govoril gladko ruski jezik. Na skladu je imel razglednice, ruske knjige, raznovrstne, večinoma sila lahke beletristične vsebine ter časnike, ki jih je dobival po raznih pristanih. V tej plavajoči knjigarni sem si tudi kupil ruskega »vodnika« po Kavkazu in po Krimu. Oba je izdal v ruskem jeziku Grigorij Moskvič (psevdonim?)<ref> Grig. Moskvič: Iljustrirovannvj praktičeskij putevoditelj po Krymu. Cena vez. eksempl. 1 rub. Odesa 1902. — Grig. Moskvič: Illjustr. prakt. putevoditelj po Kavkazu. Cena 1 r. 50 kop. Odesa 1902. </ref> Prelistaval sem prav rad obe knjigi, ker sem v obeh našel veliko več nego v nemškem Badekerju. Ruski »vodnik« po Krimu ima pridejano celo tartarsko slovnico in slovar. Obe Moskvičevi knjigi sta ilustrovani, imata priložene tlorise mest, zemljepise itd. ter sta urejeni jako praktično.
»Ne razumem vas, kaj hočete reči s tem!« pravim.
 
»No, če prime koga morska bolezen, da mu je zelo slabo, tako da si pritisne robec na usta... pravimo mi Rusi, da mora iti takšen siromak 'v‚v Rigo'Rigo‘ ...«
 
Ne, »v Rigo« nisem bil šel niti enkrat ne na vsej vožnji po Črnem morju, pač pa sem videl vsak dan druge potnike, ki so silno trpeli vsled morske bolezni. Proti tej zagonetni bolezni priporočajo razna previdnostna pravila, toda radikalnega zdravila doslej še niso našli. Glavna stvar je tudi na morju: zmerna dieta, zdrav želodec in pa normalni živci ...
Popoludne proti trem smo se ustavili v luki Potijski. To je bilo nekaj nenavadnega, kajti morje je baje tukaj največkrat nemirno, tako da parniki ne morejo do kraja. Poti (7000 duš) leži ob izlivu Riona v močvirnati ravnini, kjer je mrzlica doma. Štirje popotniki {{prelom strani}} smo porabili čas ter se odpeljali v mesto, ki ima sicer ravne ulice, drugače pa ni tukaj nič posebnega. Da bi prestrašili mrzliške bacile, stopili smo gredoč v neki vinski hram ter izpili buteljko ognjevitega kahetinskega (gruzinskega) vina ...
 
Ob najlepšem vremenu nas je bil pripeljal ob polusedmih zvečer naš ljubi »Konstantin« v Batúm. Bili smo njegovi gostje od sobote popoludne do srede zvečer — 4 1/2½ dni. S hvaležnimi očmi sem se še ozrl na lepi parobrod, ki nas je zdrave in vesele oddal na molu batumskem.
 
Batúm šteje pravzaprav šele 25 let. Dokler si ga niso osvojili Rusi v zadnji vojni l. 1878., je bila tamkaj umazana turška vas enakega imena. Kaj pa se je vse zgodilo v četrti stoletja! Obširna luka v odpira sedaj svoj vhod največjim ladjam. Že ob nabrežju stoje čisto moderne visoke hiše: agencije, hoteli, prodajalne. Ulice so začrtane vse ravne. Hotel »Imperial«, kjer sem izstopil, je last nekega Francoza in bi lahko stal v vsakem evropskem mestu. Batum ima že 30.000 prebivalcev in ruski »putevoditelj« po Kavkazu pravi, da to mesto ne raste »po dnevih, nego po urah«. Tu imajo moško in žensko gimnazijo, ruske, armenske, gruzinske in grške ljudske šole, obrtne šole, razne banke, javno knjižnico in svoj v dnevnik »Črnomorski Vjestnik«.
Dolina se odtod zožuje čimdalje bolj. Pokrajina pa je prekrasna. Temni gozdovi pokrivajo visoke planine. Po lazovih stoje aúli (vasi), cerkve in ostanki starih obrambnih stolpov. In zopet smo prišli med nove ljudi — med Hevsure in Pšave, jako bojevita ljudstva, ki pa seveda ne smejo kazati svoje bojevitosti. Za to skrbijo Kazaki. Začelo se je mračiti, in ko mi je moj sopotnik pripovedoval, kakšno orožje nosijo ljudje v teh krajih, so se mi skoro jezili lasje in zdajpazdaj sem pogledal skozi okno, če ne stopa morebiti za našim vozom kak tak junak. »Ne bojte se!« smejal se mi je tovariš, »tod smo varni kakor na Nevskem prospektu ...«
{{prelom strani}}
Bila je že deveta ura zvečer, ko se je ustavila naša dvojnata trojka. Prispeli smo bili v Pasanaur, v gruzinsko vas sredi globoke soteske. Pred lično zidano, belo postajo nas je že pričakoval »postajenačelnik« ter nam odkazal prenočišče v generalski sobi. Moj sopotnik pa je bil odšel spat nekam v vas k svojim znancem. Pred spanjem je bilo treba večerjati in čujte, gospodar — ženske nisem videl nikjer nobene! — nam je naštel celo vrsto jedi, od šašlika do praženih postrvi. Midva s Francozom sva si naročila postrvi, Rus s svojim sinom pa je varil čaj in jedel meso, ki si ga je bil vzel s seboj iz Tiflisa. Francozu je huda predla, ker ni znal ruski, nego samo svoj jezik in tudi italijanščino. Moral sem mu biti za tolmača(!). Moj tovariš pri postrvih je še mlad, približno osemindvajsetleten lep mož, vitke rasti. Pripoveduje mi, da je prišel v Tiflis preko Teherana. Potuje za kratek čas. Perzijank in Gruzink ni mogel prehvaliti. »S'S’ amuser« — to je njegova maksima na potovanju, pravi sam. V Parizu da je sicer več komforta in več zabave nego na Kavkazu, toda človek si želi izpremembe, meni francoski monsieur. »Monsieur« — tako ga bom imenoval poslej — je bil čisto zadovoljen z gruzinskimi postrvmi, katere sva pošteno zalila z vinom in šla spat.
 
Bila je izvrstna postelj — in vendar dolgo nisem mogel zatisniti oči. Zunaj je šumela Aragva. Zdajpazdaj je zalajal kak pes. Sicer vse tiho. Nisem bil utrujen, ker sem sedel ves dan sključen v kočiji. Pa spavaj, če moreš! Proti jutru sem šele zadremal — a skoro je bilo treba vstati. Rus nam je skuhal čaja, mleka in kruha je dal gospodar. Kmalu — bilo je okolo pete zjutraj — smo spet sedeli v kočiji, ki nas je vlekla proti postaji Mlety. Zdaj smo šele videli, v kakem romantičnem kraju smo prenočevali. Tik našega »hotela« je stala jako čedna gruzinska cerkev (seveda pravoslavna). Vaške hiše so preproste pa snažne. Cesta se vije čimdalje više, pokrajina je bolj in bolj divja. Visoke planine se dvigajo ob desni in ob levi.
17.101

urejanje

Navigacijski meni