Janez Solnce: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 390: Vrstica 390:
Tako so kaznovali viteza Janeza Solnca; plemiči pa, ki so ga proti zapovedi deželnih stanov pozvali na dvoboj, so bili mehko posvarjeni in drugega nič! Oj ti srečni, stari kranjskonemški časi!
Tako so kaznovali viteza Janeza Solnca; plemiči pa, ki so ga proti zapovedi deželnih stanov pozvali na dvoboj, so bili mehko posvarjeni in drugega nič! Oj ti srečni, stari kranjskonemški časi!
==V.==

Tiste dni je imel Janez Plavec, znan pre­tepač in kričač, dobro obiskovano gostilno za cerkvijo sv. Florijana tik mestnega ozidja. Točil je novo nemško pijačo, pivo, ki se je ravno tiste čase pričelo udomačevati po mestu ljub­ljanskem.

Omenjenega dne proti večeru je bilo v Janeza Plavca pivotoči precej gostov. Krčmar sam pa je tičal v temni veži ter se oziral po ulicah navzdol, če morda ne pride še kdo.

»Barba,« je dejal svoji ženi, ki je stala pred ognjiščem, »danes je lepo polno. Ta nemška pijača vleče. Ko točiš, glej, da bo veliko pen v vrčih. Pijane glave kaj takega ne opazijo. Denar, ki ga za pene potegnem, pa šteje prav toliko kot oni, ki ga za pijačo dobim. Ha! Ha!«

»Kaj pa, če deželni stanovi zvedo?« je vprašala žena plašljivo.

»Deželni stanovi imajo sedaj druga opra­vila, sedaj ko pride cesar!« je odgovoril nato Plavec lehkodušno. »Sicer se jih pa malo bojim. Saj vidiš, kako mehko so danes sodili. Janez Plavec je lisjak, in za nos vodim vsakega, naj je ud deželnih stanov ali beraški dijaček, ki se pri meni napije ter hoče popihniti, ne da bi plačal. Deželni stanovi, moj Bog, deželni stanovi! A si že slišala kdaj, da je zajec požrl volka? Ti stanovi! Veliko imajo besed, pa malo store. Glej torej, da bodo pene po vrčih!«

Pri tem se je pošteni gostilničar obrnil ter namerjal stopiti v pivnico. Pri vratih je obstal ter se zopet zasukal proti ženi: »Barba, tu notri je danes tudi tisti Kljukec z Gorenj­skega. Veliko pije, plača pa nerad! Glej mu na prste! Ko je bil zadnjič tu, je izginilo nekaj nožev, nekaj žlic. Glej mu na prste! Pri moji duši, če iztaknem, da mi krade, potarem mu vse kosti in rebra po životu!«

To rekši odpre vrata ter stopi v pivnico. Tu se prvi hip pri slabi svetilnici ni moglo raz­ločiti, kdo je navzočen. Čul se je krik, smeh in tudi posamične kletvine. Govorilo se je latinski — bilo je precej dijakov v sobi — nemški, laški in tudi slovenski.

Takoj pri vhodu je sedela pri slabo otesani, kmečki mizi tenka in grbasta oseba. Mož se je tiščal v kotu ter se skrival v temo, ondi vlada­jočo. Z zvitimi očmi je opazoval goste za dru­gimi mizami ter se neprestano nekako neprijetno smejal.

Časih se je naslonil po mizi in tedaj se je prikazalo v svetlobi hudobno njegovo obličje, s katerega je štrlel neobičajno dolg, suhljast nos. Tik njega je sedel dijak Vid, s katerim smo se bili že poprej seznanili v veži deželnega dvorca. Tu sem je prišel, da je pričakoval Jurija Ljudevita, kakor mu je bil obljubil.

Pila sta pivo iz velikega vrča ter le malo govorila. Tu in tam je izpregovoril starec: »Pij, Vid! Danes bode nekaj zaslužka, kakor praviš!«

Pri tem se je neprijetno smejal.

»Kdaj pride tista turjaška kislica!«

»Kdaj, ne vem. Rekel je, da pride. Torej morava čakati, če tudi do polnoči!«

»Prav, prav, pa čakajva! Saj bode plačal! Kako pa ti je kaj v šoli? Ali so očetje jezuitje zadovoljni s teboj? Ali se pridno in dobro učiš? He, dlaka, o tem kaj povej poštenemu svojemu stricu!«

»Učil bi se že, stric! Ali kaj, če moram vedno beračiti in popevati po ulicah, da se časih do sitega najem. Vi ne veste, kolikokrat sem lačen!«

»Vidi se ti, vidi se ti! Saj se ti sveti skozi rebra! Pusti vse to, moj Vid, pa se mene poprimi. Videl boš, da se ti bode bolje godilo, hi! hi!«

Bledi mladenič se je zamislil, potem pa odgovoril tiho: »Ne morem! Nekaj moram postati, stric! In upam, da bode Ljubljana še doživela, ko bode beraški dijak nosil zlato verigo okrog vrata in škrlat ob rami! Tudi se mi zdi, da ne živite pošteno. Danes vsaj ne bodeta ničesar hudobnega skovala, ker potem bi videl rajši, da mi zgnije jezik, s katerim sem obljubil Juriju Ljudevitu, da Vas hočem poklicati tu sem! Nekdaj, ko so me hoteli ljubljanski mesarji pobiti pri pretepu, me je rešil Juri Ljudevit. Hvaležen sem mu, a nikakor ne toliko, da bi mu prodal nesmrtno svojo dušo, ki naj mi jo pokliče neskončno usmiljeni Bog k večnemu zveličanju!

Prisiljeno se je zasmejal starec.

»Polna skleda mi je ljubša od poštenosti. Ta še ni nobenega nasitila. Sicer pa ostani, kjer hočeš. Da nisi moje sestre sin, ne bi te že davno pogledal več, tako si dolgočasen.«

Potem se obrne k Janezu Plavcu, ki je bil ravno bliže pristopil ter kakor jastreb premeril z ostrim očesom mizo, če ni kaj izginilo ž nje.

»Plavček, he!« je kričal grbač, »pojdi pit, stari pehar! He! Plavček!«

Gostilničar je pristopil ter pil iz vrča. Oni ga je zaničljivo opazoval ter vprašal končno: »Ali veš, komu mi na Gorenjskem pravimo ,plavec', ali ,plavček'? Ugeni, pa ti plačam vrč te nemške godlje, s katero slepariš za naš dobri in pošteni denar!«

»Komu?«

»Volu bele barve, ki je malo črnikast po hrbtu, ha! ha!«

Tudi drugi gostje so se smejali, kar je po­štenjaka gostilničarja prav močno razkačilo.

»Tvoja sreča, Kljukec, da nisem pijan! Drugače bi ti premetel vse tvoje kosti.«

Redakcija: 19:06, 29. julij 2013

Janez Solnce: Zgodovinska novela
Ivan Tavčar
Izdano: Ivan Tavčar: Povesti [3. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1898, 1–237
Viri: Dostopno na: www.dlib.si. [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Leta 1660., zadnje dneve mesca julija, je mrgolelo po ulicah ljubljanskih vse polno podeželskega plemstva. Po prodajalnicah so ti vitezi nakupavali, kar so potrebovali zase in za svojo družino. Mlajši — sinovi — pa so se v novih opravah gnetli po tlaku, lazili za meščan­skimi dekleti, se pretepali z dijaštvom in mesarji ter banketovali sedaj tu, sedaj tam. Starejšim kakor mlajšim pa je življenje ugajalo mnogo bolj v mestu nego po pustih graščinah! Več vzrokov je bilo privabilo to plemstvo v mesto. Pred vsem se je takrat vedelo že gotovo, da pride mesca septembra cesar Leopold v mesto in da se mu bodo tedaj poklonili deželni sta­novi. Zategadelj so morali sivi očetje s kmetov marsikaj nakupiti, novih oblek starim in mladim doma, ki je vse hotelo gledati z lastnimi očmi, kako bode cesar Leopold jezdaril v belo Ljub­ljano. Drugi vzrok je bil ta, da je ravno tedaj tičala v mestu nemških komedijantov družba, katera je pred visokimi stanovi namerjala igrati prekrasno »akcijo«, posvečeno stanovom samim — seveda za dober slovenski denar! Ravno za tistih dni — in to je bil zadnji, a ne najmanjši vzrok — je bila razpisala njegova milost deželni maršalek sejo deželnega odbora, in sicer zaradi slučaja, ki je v tistih časih z grozo in studom napolnjeval vse kranjsko plemstvo, gospodov prelatov ne izvzemši. Slučaj pa je bil tale. De­želnih stanov soud vitez Janez Solnce se je bil zaljubil v hčerko bogatega ljubljanskega ranarja, ki si je bil s puščanjem, prodajanjem suhih zelišč in drugim takim trgovstvom pomagal do bogastva. Ta ranar je slovel zaradi svojega bo­gastva, a še mnogo bolj zaradi svoje hčere, ki je bila res krasna kakor luna v jasni noči. A ranarji so bili takrat zaničevani, in rokodelčič, ki je šival usnje ali pa krpal platno in živel slabo, je pogledaval z velikim zaničevanjem po našem ranarju in njegovi hčerki. In vsakdo je menil, da ji usoda ne bode dodelila drugega ženina, če se ne oglasi sin kakega zaničevanega ranarja, ki jo je lehko vzel, ne da bi si nakopal sramoto nase in na hišo svojo! Pa stvar se je zasukala drugače. Pričelo se je go­voriti po mestu, da je mladi in plemeniti Janez Solnce zaljubljen v Ano Rozino in da lazi k njej v tihih večerih. Ali saj se poznajo plemenitniki! Taki gospodje si napravljajo kratke čase ter imajo svoje igre! In ona, ranarjeva, je kakor nalašč rojena za take šale! Ko se je naveliča, pa bode zašlo to »solnce«, in nihče mu ne bode mogel ničesar očitati, ker je morala takoj vedeti, kam vodi taka pot! In meščanstvo se je smejalo. A smejanje se je izpremenilo v strmenje, ko je nekega jutra počila po mestu novica, da se Janez Solnce poroča pri očetih kapucinih z Ano Rozino. Vse mesto je skupaj vrelo. In res je prišel Janez Solnce iz male cerkve, in vodeč Ano Rozino s seboj, je šel v svojo hišo ž njo kot ženo, ki se mu je izročila po božjih zakonih. A kak je bil pri tem! Svetlih oči je stopal v bleščeči svoji obleki po ulicah ter se smejal plemenitim znancem, ki so se čudili ter odpirali usta. Med vicedomskimi vrati je srečal deželni glavar, ekselencija Volk Engelbreht Turjaški, svatovsko družbo, ki se je polna spoštljivosti stiskala v stran, da bi se napravil prostor velikemu gospodu in konju njegovemu. Zagledavši deželnih stanov souda, je pobrzdal Volk Engelbreht in ustavil svojega konja ter zbadljivo povprašal, je li Janez Solnce zašel med nemške komedijante, da o belem dnevi v tej družbi lazi okrog? Ali mladi »deželan« se je globoko priklonil, prijel Ano Rozino za belo ročico ter dejal glasno:

»Ekselencija, Vaša milost, to je sedaj moja žena!«

Ekselencija Volk Engelbreht je na ta od­govor prav močno prebledel, pogledal temno, in kakor črn oblak na nebu se mu je razprostrl srd po ošabnem obrazu. Obrnil je konja ter oddirjal, kolikor mu je prostor dopuščal, po vicedomskih ulicah, kakor bi se za njim podila četa ljutih Turčinov.

V mestu je zavladala silna razburjenost, posebno plemenitaška mladina se je togotila ter škripala z zobmi. Ob večerih so se zbirali sinovi iz najboljših rodbin pred hišo Janeza Solnca ter mu pobijali okna. Ali naš vitez se je ta čas solnčil v ljubezni svoje mlade soproge ter bil toliko previden, da je tičal med stenami svoje koče in da ni prihajal na jasni dan.

Medtem se je razširila vest o Janeza Solnca poroki tudi po deželi, kjer ni napravljala manj­šega vtiska nego v beli Ljubljani. Ko se je izvedelo, da se hoče deželni odbor sam pečati s to prevažno zadevo, je bilo vse radovedno, kaj bodo ukrenili dežele očetje. Vse je tedaj tiščalo v mesto, nekoliko iz radovednosti, ne­koliko pa iz tistega gotovo živalskega čuta, vsled katerega je človek vedno rad navzočen, če se izvršuje ostra kazen nad soudom človeške družbe. Ni ga imel prijatelja Janez Solnce, in vse je hrepenelo izbrisati madež, ki ga je brez­vestni ta vitez vtisnil na svetlo bliščečo čast domačega plemstva.

II.

Bilo je kake štiri tedne po poroki Janeza Solnca. Krasno jutro poznega poletja je ob­jemalo belo Ljubljano. Ni se kazalo megle na jasnem obnebju, in solnce je imelo še prav pri­jetno in občutno moč. Dasi je bilo obilo viteštva v belem mestu, sta bila o ranem jutru samo dva jezdeca v prostorni deželni jezdarnici. Dolgo, leseno to poslopje je stalo nekako na tistem mestu, kjer čepi sedaj naše deželno nemško gledališče. Po visoki strehi je frfotala neštevilna tolpa vrabičev ter glasno kričala. Pred glavnim vhodom, na sprednji strani, sta slonela dva de­želnih stanov strežaja, oblečena v rumeno in modro barvo, ter zaspano zrla na trg in na vicedomska vrata, kjer se je lahko vsak trenutek prikazal ta ali oni veliki gospod. Na gradu, v tako imenovanem piskavčevem stolpu, je bilo ravnokar sedem odzvonilo, v znamenje, kako je nekdaj turški krvoločni pes brezuspešno naskakoval krščansko to mesto.

V jezdarnici sta bila tedaj samo dva jezdeca. In še ta dva sta leno jezdarila na okrog ter se dovoljevala, da sta konja po lastni svoji volji premikala kopita po peščeni areni. Jezdeca sta se razločevala po starosti in po obleki ter bila videti tudi po značaju različna. Starejši je nosil okrog vrata nekak kolar; to je pričalo, da je služabnik svete cerkve, a ne posvetni vitez, kar bi bil morda kdo sklepal po drugi opravi. Snel je bil klobuk z glave ter ga držal navzdol ob konjevem trebuhu. Tik njega je skakal velik, kodrast pes ter se metal kvišku proti klobuku v gospodarjevi roki. Ko je ob priliki pograbil z belimi zobmi po klobuka širokih okrajih, je dejal gospod: »V kot, Seladon! Sedaj nimam časa zate.«

In pes jo je v hipu pobral k steni v kot ter z bistrimi pogledi od ondod zasledoval svo­jega gospodarja, na okrog jezdečega.

Drugi jezdec je bil prav mlad, bilo mu je morda komaj osemnajst do devetnajst let. Ali pri vsej svoji mladosti je bil vendar opravljen, kakor bi ravnokar hotel planiti v tolpo sovraž­nikov v najhujše klanje. Pod nosom se mu še ni kazalo najmanjše znamenje moške brade; ali navzlic temu je nosil ob strani na močnem jermenu težak meč, ki je s svojim velikim drža­jem napravljal groze in smrti vtisek. Glavo si je bil zavil v temno železno čelado, ki se je je tako tesno prijemala, da se je videlo iz dalje, kakor bi bil mladi naš vitez brez las. Dasi je to pokrivalo bilo pregrozno vojaško, je bil obraz, ki se je skrival pod njim, vendar prav miro­ljuben, in črni kodri, ki so se izpod rjavega železa usipali na rame, so dajali nekaj dekliškega temu obrazu. Navzlic bojni opravi, v kateri je tičal; navzlic močnemu oklepu, pod katerim je sopel z nekako težavo, in navzlic velikanskim ostrogam, ki so mu tičale ob petah, naš junak ni napravljal vojaškega vtiska. Povsod mu je silil človek »miru in sprave« na dan.

Ta »orjak« je jezdil torej ob strani duhov­nika ter z veliko, vdano spoštljivostjo obračal proti njemu svoj z železom obviti obraz.

»Vi torej, prečastiti gospod protonotar,« je vprašal prav v tistem hipu, »ne verujete, da se nahaja v zakladih prirode nekaka tinktura, ki izpreminja vsakovrstne kovine v čisto zlato?«

»Nemogoče ni,« odgovori protonotar doktor Janez Ljudevit Schönleben, »in ako hoče naš Bog, ki je ustvaril vse, nastane tudi taka tink­tura. Moje mnenje pa je, da bi bilo potem slabše na zemlji. Mnogo zlata, mnogo pregrehe! Ergo je Bog ni ustvaril te tinkture, ker ni hotel po­množiti pregrehe ter ne za vedno postaviti v sredo slabotnega človeštva tistega zlatega teleta, okrog katerega je izvoljeno ljudstvo že plesalo v puščavi. To je moje mnenje, mi liber baro!«

»Velečastiti gospod protonotar!« zdihne mladi baron, »moja vednost je revna, in s teo­loško sveto Vašo učenostjo se ne predrznem boriti. Preponižno pa vendar menim, da so v skrivnostih ustvarjenega sveta, ki so samo po­doba skrivnosti našega svetega Boga (ki ga častim iz vsega srca!), tudi tiste moči, ki bi skuhale, naj je po koncentrovani ekstrakciji, naj je po kaki drugi poti, čisto zlato in pa — kamen philosophorum!«

»Bog nam v svoji modrosti ni odkril vseh skrivnosti,« odgovori protonotar, »in če naj nam po njegovi visoki volji ostane kaj skritega, nam bode ostalo to skrito do konca človeških dni! Tu nam ne pomaga nikaka chimia!«

Rahel smeh se je prikazal na resnem licu učenega gospoda.

»Vi tedaj tudi ne verujete, gospod proto­notar,« vpraša baron živo, »da se dá iz naravnih prikazni tolmačiti naša temna prihodnjost? Vi ne verujete, da se iz besed, ki se dado zložiti iz črk Vašega ali mojega imena, da sklepati na Vaše ali moje lastnosti? O vsem tem mi je pravil star žid, ki sem ga na svojem potovanju v starem Bambergu obiskal lansko leto. Odkril mi je različna arcana, in sam sem kriv, če mi ni vse ostalo v pregrešni moji glavi!«

Protonotar Schönleben se je lahno zasmejal.

»Pokažite mi svojo vednost, mi liber baro,« je dejal dobrovoljno, »odkrijte mi svojo skriv­nost!«

»Ali naj vzamem jako častito Vaše ime?« vpraša oni z radostjo.

»Ne mojega, ne Vašega imena! Saj so Vam znane moje lastnosti in Vaše meni!«

»Tudi prav! Ali katero ime naj vzamem?«

»Vzemimo prevzvišeno ime presvetlega vladarja!«

»Leopoldus!« vzklikne mladi vitez ter se ponosno dvigne v sedlu. Bilo je to ime, ki je tedaj navduševalo vsako plemenitaško srce; tedaj, ko so stanovi in vsi vdani podložniki koprneli na prihod ljubljenega vladarja.

»Radoveden sem!« in doktor Schönleben ustavi svojega konja. Tudi mladi baron stori tako.

»Leopoldus!« vzklikne še enkrat. Nekaj časa premišljuje o tem, kako bi se sestavile besede iz črk, ki so v imenu cesarjevem. Končno izpregovori kipeče:

»Pello duos! Dva bode podrl v prah in prisilil v pobeg. Z ene strani mu kaže zobé ošabni Galec, po naših zemljah hlepeč! Na drugi strani pa razteza penasti goltanec krutosrčni Turčin! Ali oba bode naš Leopoldus potolkel, kakor je potolkel Jozua Moabičana in Gateje! Pello duos!«

»Bene!« ga pohvali Schönleben, »in upajmo, da se uresniči to Vaše prorokovanje! No,« do­stavi potem, čutivši, da hoče vitez še govoriti, »ali Vam še teče vir proroštva!«

»Sol de lupo! Pobil bode posebno Osmana, tega volka tracijskega, ki že toliko sto let sesa kri iz matere Evrope ter tepta po svetih gre­dicah svetega krščanstva! Ali najvišjemu našemu gospodu pa bode od tega volka izšla slava, solncu enaka!«

»Pristavite še tretje!« reče Schönleben, »in potem se rad klanjam Vaši vedi, ki mi je bila do sedaj neznana!«

»Vivat Leopoldus! Duplo sole! Na njegovi duši se žarita dve solnci, svetu v strmenje! Prvo, svetlo solnce je cesarska njegova modrost; drugo in od prvega še bolj žareče pa je njegova milost, njegova clementia, njegova neskončna ljubezen, ki objema vse nas! Zategadelj vidite, prečastiti gospod protonotar, da je božja pre­vidnost vsakemu rojenemu bitju že v ime vlila nekaj temne prihodnjosti. Kdor je učen, si bode raztolmačil marsikaj že iz imena samega, kar se potem v prihodnjosti uresniči! To ni samo domišljija, to je nekaj tiste skrivnosti, ki po božji volji deluje povsod okrog nas, v najmanj­šem prahu, kakor tudi v mogočni, v nebo kipeči skalini!«

Ničesar mu ni odgovoril protonotar. Morda je bil smehljaj, ki se mu je napravil okrog ustnic, nekoliko sarkasten, morda tudi ne! Kdo ve? Bili so tedaj časi, ko so olikani in neolikani zdihovali še v sponah vraže in teme. Smehljaj na licu protonotarjevem ni ostal skrit mladeniču. Ohladivši se od navdušenja, s katerim ga je bilo napolnilo cesarsko ime, je izpregovoril tožno:

»Vi se smejete, velečastiti? Morda se Vam vse to vidi smešno? Ali za Boga, gospod proto­notar, kaj naj počenjamo plemeniti mladeniči sedaj? Ali naj z lopato premetavamo rušo kakor umazan težak; ali naj imamo pivnice, v katerih se drago in dobro prodaja ta nova nemška pijača, to pivo, ki se je ravnokar priklatilo v deželo? Ali je resnica, da se plemič ne sme prikazati na duševno polje, da ne bi služil drugim, poklicanejšim v posmeh? Plemič ima dolžnost povsod in o vsaki priliki služiti svoji domovini; njej ima posvetiti svoj meč, železno svojo pest! Njej v čast mora pa tudi zastaviti duševne svoje moči, da ni samo po telesu plemič, temuč, in še mnogo bolj, tudi po duhu! To je moje mnenje, velečastiti gospod protonotar, ker se ne sme in ne more zahtevati, naj so kranjski plemiči — duševni lenuhi!«

Malo se je kazalo mladeničevega lica izpod čelade, ali to, kar se je kazalo, je bilo rdeče kakor makov cvet. Iz oči pa je sijal govorniku svit navdušenja in ponosa. Tudi protonotarju se je razžaril obraz in z vidno zadovoljnostjo je zrl na mladega svojega prijatelja.

»Zares,« mu je odgovoril, »zares, mi Weicharde, zavezani ste naši Karnioliji, temu karneolu med deželami, posvetiti vse svoje moči! In kakor je Tarkvinij nekdaj srčno svojo kri, to je rodnega svojega sina, daroval očetnjavi svoji, tako ste vi kranjski plemiči dolžni naši domovini darovati vse moči, vse misli svojega duha! In ali morda očetnjava ne zahteva tega od vas, in ali vam pravi ona: ležite v postelji in prespite svoje življenje? Oj ne! Naša domo­vina, Carniolia, zlata boginja, ima svojo slavo, divno svojo preteklost! In želja njena je, da stopi v zbor drugih rodov, da jo spoznajo in po spoznanju časte. Kaj je sedaj Carniolia? Extrema Germaniae pars ad meridiem! Drugega nič! Ali kaj bi lehko bila, če bi jo poznali tam zunaj? Carniolia!«  vzklikne latinski, ustavivši konja, »inquam antiqua et nova, quae hactenus a condito mundo plurimarum gentium migrationibus, culturis, ruinis, per adversos pariter ac prosperos Fortunae casus iactata, quasi in umbra delituit! In kako to, mi amice? Odgovor ni težak: quia nullius unquam calamo illustrata! In ali je drugače glede narave in njenih krasov? Kdo pozna našo zemljo, naše gradove, naše gore? Kdo pozna preslavno genealogijo naših slavnih rodov? Vidite, mi liber baro, tu je bojišče, kjer naj bi plemiči naši slavili svoje premage. Tu je polje, kjer se koplje zlato, ne da bi potrebovali ,chimiae' in njenih skrivnosti! A sedaj je čas, da odrinem. Aló, Seladon!«

Podal je roko mlademu tovarišu v slovo; letá jo je spoštljivo poljubil.

»Hvala Vam, velečastiti,« izpregovori po­nižno; »Vaše besede so mi padle v srce, kakor rumeno zrno v plodovito zemljo.«

»Ali Vi še ostanete?«

»Še! Poklicali smo na boj tega odpadnika, Janeza Solnca! Nekoliko mladih ljudi nas je, in vedenje tega viteza nam ne ugaja. Morda bode teklo nekaj krvi tu, danes! Če Bog da! Ali, velečastiti! kako je Vaše mnenje o vedenju Janeza Solnca? Ali bi se deželan kranjski mogel še bolj osramotiti, kakor se je osramotil ta člo­vek? Kako je Vaše mnenje?«

»Moje mnenje?« odgovori oni mehko. «Jaz sem služabnik božji in ravnati se mi je po izreku: ne sodi, da te ne bodo sodili! Sicer pa se spominjam, kar poje naš pesnik:

 
Omnibus semper placuisse, res est
Plena Fortunae: placuisse paucis
Plena virtutis: placuisse nulli
Plena doloris!«


Potem še dostavi: »Deo gratias!« To rekši, odjezdi iz jezdarnice. Okrog njega pa je napravljal pes Seladon mogočne skoke ter glasno lajal. Mladi baron — bil je to Janez Vajkard Valvasor — je ostal sam ter zamišljen dovoljeval, da je konj počasi stopal po pesku. Morda se mu je tedaj v plemeniti duši utrnila prva iskra o tisti časti vojvodine kranjske, s katero je potem proslavil svoje ime za vso slovensko prihodnjost!

III.

Skoro potem se je pripodila v jezdarnico tolpa mladih plemičev ter s hrupom in krikom pozdravljala barona Valvazorja. Ker se je bil pred kratkim vrnil s svojega potovanja po Nem­čiji, so ga obsipali mladi prijatelji toliko iskreneje, ker so ga nekateri danes videli prvič po njegovem povratu.

»Dobro došel v Karniolijo! Bog te pozdrav­ljaj v domovini!« Taki in enaki klici so mu doneli naproti in stiskati je moral mnogobrojno rok. Bila je to izvoljena tolpa kranjskega te­danjega plemstva, in mnogo veleslavno ime je bilo zastopano v njej. Athems, Turjaški, Barbo, Purgstall, Jankovič, Paradajzar in drugi so podili konje po pesku na okrog. Vsi so bili mladi, življenja in zdravja polni; krasne podobe! Dika vseh pa je bil mlad človek, kateremu je bilo komaj dvajset let. Pod malim nosom so se mu kazali prvi pričetki volnenih brkov; ali izpod zakroženih temnih obrvi so mu zrle mile oči tako poželjivo, kakor bi se nikdar ne hotele nasititi! Bil je to Juri Ljudevit, bastard turjaški. Janez Vajkard Turjaški, tedaj že knez in vojvoda v Sleziji ter vsemogočni minister na Leopoldovem dvoru, je bil oče njegov. Pravilo se je, da ga je rodil s kmečkim dekletom; drugi zopet so trdili, da ga je s svojega potovanja po Bene­škem prinesel nazaj in da se tedaj pretaka po mladem človeku vroča laška kri. Gotovega se ni vedelo ničesar nego to, da je knez Janez Vajkard nezakonskega tega zastopnika svoje krvi silno ljubil. Ko je Leopold prevzel vladarstvo, se je moral ločiti prekanjeni minister od svojega ljubljenca. Cesar, ki je bil menda v svoji mladosti odmenjen duhovskemu stanu, je sodil o takih »pregrehah« ostreje, kakor je bilo to v tedanjih časih v navadi! Bil je tankih občutkov, če se mu je povedalo kaj takega. Zategadelj je Janez Vajkard poslal svojega ne­zakonskega sina v Ljubljano, Volku Engelbrehtu na vrat, kjer so ga uvrstili med konjico deželnih stanov ter mu na videz odredili službo korneta. V resnici pa je bil Juri Ljudevit tudi v Ljubljani prvi lenuh svojega časa. Zaradi prečudne krasote svoje se je z milobnim vedenjem hipoma vsilil tudi Volku Engelbrehtu v srce, da je bil slep, ali da se je vsaj delal, kakor bi bil slep! Ker naš Juri Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo! Nevaren je bil ljubljanskemu ženstvu, in to omoženemu, kakor tudi deviškemu. Lazil je za mladimi dekleti, a tudi za zakonskimi ženicami. In vsak meščan je prebledel kakor stena, če je opazil Jurija Ljudevita plaziti se okrog hiše, ker je takoj vedel, da velja to plazenje ali mladi ženici ali pa hčerki tam zgoraj! Bil je spreten pretepač in v največje veselje si je štel, v družbi z dijaki o večernem mraku napadati in pretepavati miroljubne rokodelčiče ljubljanske. Časih je izpremenil simpatije ter je potem v družbi z mesarji (ki so bili v tedanjih časih najsilovitejši pretepači v Ljubljani!) tolkel po dijakih, svojih prejšnjih prijateljih. Pil je mnogo ter imel prečudno lastnost, da se ni izlepa upijanil. Če so tovariši že pod mizo ležali ali pa gledali kalno kakor deževna lužina, je stal naš Juri Ljudevit trdno kakor hrast na nogah in gledal z očmi bistro kakor ščuka, če se ji približuje plen.

Tudi danes je bil prijezdaril v deželno jezdarnico ta ljubljenec sreče, ki je razlivala nanj vse čarobnosti lahkega brezskrbnega živ­ljenja. Na belem konju je bil prijezdaril, a v strmenje svojim tovarišem je povešal glavo. Druge dneve je vpil, a danes je stanovitno molčal. Komaj da je pozdravil prijatelja Vajkarda. Potem pa je zapustil gnečo sredi jezdarnice (kjer je zbrani družbi baron Valvazor pripovedoval o svojem potovanju) ter ob strani počasi gor in dol jezdaril. Samotarju se pridruži nekak velikan, ki je na širokem jermenu nosil silno težak meč ter kazal svetu obraz, ki je bil kakor polje razoran. Pridružil se je tedaj s svojim konjem Juriju Ljudevitu ter dvignil klobuk z glave, da se je prikazala velika pleša in pa na desnem licu dolga brazgotina, v kateri se je nekdaj kopala turška sablja. Zasmejal se je ter dejal veselo:

»Kak si danes, Ludovice? Če mi čez nekaj dni kdo pové, da si vstopil v samostan pri očetih kapucinih, mu bodem verjel! Tako puščavniški se vedeš danes!«

Oni je obrnil obraz proti njemu ter dejal lahno: »Ti si, Aricaga?«

»Da, jaz, Janez Aricaga, polkovnik kirazirskega polka Ferarri! A sedaj te z vso resnostjo vprašam, kaj ti je, da sedaj nekaj dni povešaš peroti, kakor bi si jih bil opalil kje? Ali se kesaš svojih neštevilnih pregreh ? Ali si se gledal v sanjah s hudičem, ki je hotel pograbiti po nekrščanski tvoji duši? Ali kaj ti je sploh? Tvoji dobri prijatelji smo v skrbeh, in kaj naj počnemo, če te izgubimo? Povej mi torej!«

Juri Ljudevit se je pazno ozrl na okrog. Videč, da sta sama, odgovori: »Dragi polkovnik doživel sem nekaj — prav čudnega! Če mi obljubiš, da bodeš molčal, in da se ne bodeš šalil z menoj, ti povem vse!«

Polkovnik Aricaga je gledal strmeče lahkoživnemu svojemu prijatelju v obraz.

»Vraga, ali je stvar tako resna? Obečam ti molčati kakor kamen, ki je zasut globoko v zemlji!«

»Doživel sem nekaj čudnega!« izpregovori Juri Ljudevit, »in sam ne znam, kako si naj razrahljam to stvar. Spominjaš se še onega dne, ko nam je njega milost gospod vicedom na­pravil banket. Med drugim se je govorilo tudi o tem, kaka bi morala pač biti ženska, da bi mene užgala za stalno ter mi vzbudila resno ljubezen. Trdil sem, da take ženske na svetu ni, kakor ni cvetja, ki naj bi za vedno vezalo frfotajočega metulja! Mnogo smo se šalili, in ti, prijatelj Aricaga, si se nalil tako, da si se končno zvalil pod mizo. V pozni noči sem plazil po štiri tvoje vojake, da so svojega gospoda polkovnika domov zvlekli. Lehko bi bili to storili drugi tvoji prijatelji, a jaz sem hotel polku pokazati, kako slaboten mu je načelnik, če ima nekaj kapelj vina v želodcu, ha! ha!«

»Da bi te vrag pekel na sodnji dan!« se zajezi Aricaga.

»Ko so te odnesli tvoji dobri kirazirji — za Boga je bil to smešen prizor, in njega mi­losti gospodu vicedomu se je tresel trebušček, kakor trepetlika o pišu! — sem odrinil proti domu. Zapustil sem pijano družbo ter sam taval po ulicah. Luna je čarobno sijala. Tudi meni se je vsilila nočna tišina v dušo, in pričel sem — moliti. Nikdar ne ležem počivat, da ne bi molil, in če sem še tako pijan! Štirikrat sem dokončal »Ave«, ko sem dospel do doma. Legel sem. Iz razgretih možganov pa ni hotela misel, da ima neskončno usmiljeni Bog morda res tako žensko zame, ki bi me razgrela in razvnela, kakor je razgreta in razvneta ognjena gora, ki sem jo videl v divni Italiji. To pa ti pravim, dragi moj Aricaga, nasitil sem se že tega na­vadnega ženstva, ki sili za mano, kakor sili vešča za plamenom! Zaspal sem ter imel prečudne sanje. Obkrožale so me kroginkrog puste megle. Kamor sem hotel pogledati, povsod so se valili sivi oblaki, sive megle! Tesnost se mi je polastila trpečega srca in od groze mi je koprnela duša. Kar se razklenejo sivi oblaki, in megla se razvleče! Tedaj pa se mi je prikazala s svetlim žarom obkrožena njena podoba! In jaz sem menil, da je boginja. Nagnila je glavico kakor roža, če jo poljubi prvi solnčni žarek; razprostrla je trepalnice in luč svojih pogledov razlila name, in vse občutke in vse misli mi je pretopila zavest, da je to ženska, ki mi jo morda pošlje večno milostni Bog, da zatre pregrešne strasti v razuzdanem mojem srcu, da me prekrsti in prerodi v novo človeško bitje. Ker o tem, kar sedaj počenjamo, Aricaga, vendar ne bodeš trdil, da je pametno življenje!«

»Ne bode ti kazalo drugega, ljubi moj Ludovice, nego samostan!« se je smejal polkovnik. »Ko vedno na ženske misliš, ni čuda, da se ti še celo v sanjah prikazujejo! To so otročarije, pijan si bil in v pijanosti si zaspal, pijani pri­hodnji redovnik moj!«

»Tudi sem mislil, da je tako. Ali poslušaj, kako je bilo potem! Oni dan, ko je pri očetih jezuitih pridigal pater Teobaldus, sem bil v cerkvi ter vestno poslušal gorečo božjo besedo. Kakor žareče oglje je padala v mojo dušo, in povsod me je peklo in skelelo, ker globoko tičim v pregrehah! Pri vratih ob steni sem slonel in kes mi je rojil po duši. Tedaj, Aricaga, pa je stopila ženska v božji hram, ženska, ki je živela v mojem spominu od tiste noči! Kakor boginja je vstopila ter obstala na cerkvenem pragu. Otrpnila je pred svetlimi mojimi pogledi. Obkrožala jo je svetloba jasnega dneva, ki se je pri širokih vratih vsiljeval v cerkveni mrak. Bila je kakor tedaj v sanjah, bila je kakor pomlad sama, ki je najkrasnejša med letnimi časi! Ogenj večne sreče je zaplapolal po meni, in v presladki nadi sem dejal svojemu duhu: Usmiljeni Bog, ti jo pošiljaš, da postanem boljši in pravičnejši! Stopala je mirno ter sramežljivo zrla k tlom. Da, Aricaga, bila je ona, ki sem jo gledal v sanjah! Vsaka črtica njenega obraza se je bila vsekala v moje srce! Nikakor se ne motim, bila je ona; to bodem trdil do tistega trenutka, ko me pogoltne bleda smrt!«

Umolknil je. Ali naš Aricaga je bil sedaj radovednejši nego prej.

»In potem?« je vprašal. »Vraga, tako se to vendar ni končalo!«

»Čakal sem, da je minila služba božja. V hvaležnosti sem molil Boga ter mu dajal čast, da mi je ta cvet stresel na pusto stezo mojega življenja. — Ko je bilo malone že vse odšlo, je prišla iz božjega hrama. Dvignila je pogled ter takoj opazila, da čakam nanjo. Kri ji je zakipela v obrazek in kakor plaha srna je od­hitela. Še pogledala me ni, dasi sem se ji po­nižno, globoko poklonil.«

»In kdo je?«

»Kdo je! Še nikdar je nisem videl poprej. Po obleki pa sem sodil, da je plemkinja! Ali sedaj poslušaj, kdo je! Naj je, kar če, toliko ti povem, Aricaga, da je že sedaj prikovano moje srce na njeno in da bom napel vse, vse moči, da si jo prisvojim. Pretaka se mi Turjačanov kri po žilah in Turjačani so v tej deželi te oblasti, da dosežejo, kar hočejo!«

»Povej vendar sedaj, kdo je!«

»Poslušaj torej! Obtičal sem na mestu ter zrl za njo. Tik mene je stala tolpa mladih učencev. Ti so tudi gledali za njo, in nekdo je izpregovoril: krasna je kakor večerna zarja! Drugi pa je vprašal: kdo je, ker je ne poznam? Kaj, ti ne poznaš najkrasnejše ženske tega mesta? so vpili vsi; ti ne poznaš krasne hčerke mestnega ranarja, ki je sedaj viteza Solnca gospa? Aricaga, hotela mi je kri zastati! Da, ranarjeva hči je in sedaj žena tega plesnivega viteza, ki ga hočemo danes z meči malo pre­tipati!«

»Ranarjeva hči!« je zakričal Aricaga, »pri­jatelji ondi v sredi, prijatelji sem!«

Z močjo ga je pograbil Juri Ljudevit za komolec: »Aricaga, če izpregovoriš še eno besedo, ti sunem meč v trebuh, in to tako gotovo, kakor se mi pretaka turjaška kri po žilah!«

Aricaga je izprevidel, da se mu ni šaliti. Prihrumeli so tovariši, povprašujoč radovedno, kaj hoče. Polkovnik je iskal izgovora, in je zašel v stisko, da ni tedaj prijezdil v jezdarnico tisti, o katerem se je takrat po ljubljanskem mestu sukalo največ govorice. Vitez Janez Solnce, ki je prav v tistem hipu prijezdaril v jezdarnico ter skokoma ustavil konja sredi nje, se je ozrl kakor sokol po zbrani družbi. V pozdrav je snel široki svoj klobuk z glave ter ga nagnil proti tlom, kakor daleč je sezal z roko. Kdor je mogel sneti svoje pokrivalo, ga je tudi snel. Umolknilo je vse.

Bil je Janez Solnce tiste dni v cvetu svoje mladosti. Kakor oglje črni lasje so se mu vsipali po vratu na ramo ter mu objemali obraz, poln moške krasote. Na obrazu se mu je zarilo in ponosno je spuščal oko po zbrani družbi. Strmelo je vse, nekoliko že zategadelj, da je sploh prišel, a še veliko bolj pa zategadelj, ker vitez Solnce ni bil nikakor opravljen za boj. Razun meča in ostrog ni bilo videti železja na njem; ni nosil niti čelade, niti oklepa kakor drugi, ki so ga klicali v dvoboj. Nekaj časa niso vedeli plemiči, kaj naj bi počeli.

»Kaj vraga,« se je oglasil končno Aricaga, »ali se bode s cvetjem bojeval?«

V resnici je imel Janez Solnce rdečo rožo v svoji roki ter jo časih pritisnil na svoja usta.

»In če nimam drugega nego to cvetje, pa bi se še ne bal polkovnika, širokoustnika Ari­caga!« je odgovoril vitez zaničljivo.

»Hudiča!« je zatulil Aricaga nato, »name se obeša!« In polkovnik je izvlekel svoj meč in takoj zasadil ostroge konju v trebuh, da se je spel. Ali Juri Ljudevit mu je pograbil po uzdi ter potisnil živinče k sebi, govoreč:

»Pusti, Aricaga!» Danes ni tvoj dan! Drugi smo na vrsti!«

»Kaj da ni moj dan! In ali misliš, da bom požiral v želodec, kar mi bode Janez Solnce v pičo pokladal!«

Hotel je udariti na Solnca. Ali predenj so se postavili v vrsto Juri Ljudevit, baron Vajkard in še dva druga v železje zavita plemiča, da se razljučeni polkovnik ni mogel niti geniti z mesta. Z grozno kletvijo je potisnil svoj meč v nožnico ter se rotil na vse kriplje, tako da so ga prijatelji le s težavo in počasi utolažili.

Potem se je postavil Juri Ljudevit sredi jezdarnice ter pričel, obrnivši se proti Janezu Solncu, razkladati z resnim in slovesnim gla­som nekak manifest, s katerim se je vitez Janez Solnce klical v boj, ker je omadeževal grb svojega viteštva. Govoril je v cvetočih, prenapetih frazah, kakor je bilo običajno nekdaj na viteških tur­nirjih, ko so se prenapeti vitezi s prenapetimi besedami klicali v boj!

»Poklicali so te,« je dejal zavestno, »štirje čisti, neomadeževani, plemeniti in hrabri vitezi na boj, da s svojo krvjo opereš madež, ki si ga vtisnil na jasni grb! Tvoji predniki, Janez Solnce, so si izvolili leva v grb, in kakor levi so branili pred vsem svojo čast. Tudi zvezde nosiš na dvojnem polju v svojem grbu, v znamenje, da so tvoji predniki cenili svojo čast tako jako, kakor so visoko zvezde na nebu! Ali ti si, Janez Solnce, postal kakor bojazljiv zajec, ki zapušča svoje mladiče ob preteči nevarnosti! In zvezde si strgal s svojega grba ter jih pomešal v blato! In mi smo tvojim prednikom na ljubo poprijeli za meč, da te v pravičnem boju ponižamo, kakor bi te ponižal tvoj oče, ko bi bil doživel sramoto tega časa!« — Končal je z dostavkom, da se ima boj vršiti štiri dni in da ima Janez Solnce po svoji volji določiti, po kaki vrsti se hoče bojevati s hrabrimi, čistimi, plemenitimi vitezi, ki so ga poklicali na to bojišče.

Z veliko potrpežljivostjo je poslušal vitez Solnce tirade, s katerimi ga je oblival Juri Ljudevit.

»To, kar si govoril o plašljivem zajcu, to le sam pogoltni, Juri Ljudevit!« je dejal mirno. »Vas vseh, in kakor ste zaviti v železje, se ne bojim!«

Pognal je konja v kot ter ondi nekje na steni pripel rdeči cvet, da se je videl iz dalje kakor kaplja rdeče krvi.

»To cvetje branim s svojo srčno krvjo,« je vzkliknil ponosno, »in vas vse, plemeniti go­spodje, če imate toliko poguma, kolikor besed, kličem na boj! Cvet, ki ga je poljubila najkrasnejša vsega ženstva v beli Ljubljani, vam vržem v zobe z zasmehom in zaničevanjem. Vivat Solnce!«

Z navdušenim tem vzklikom je zavihtel meč iz nožnice ter se postavil s konjem pred cvet, ki ga je hotel braniti s svojim življenjem.

Silni nemir je razburil družbo. Vse je prevpil polkovnik Aricaga! V hipu je bilo golih mečev o belem dnevi kakor bliskov o nevihti. Z veliko težavo je pomiril Juri Ljudevit razkačene duhove.

»Prijatelji,« je izpregovoril ponosno, »vsi vendar ne bodete pali po enem! Mi smo v oklepih, oni pa v mehki obleki kakor ženska, ki nosi dete na rokah! Vse naj se izvrši v redu, kakor se je dogovorilo. In brez hrupa, prijatelji, da nam vrag ne privede gospoda glavarja ali vicedoma na vrat. Potem je tako vse izgubljeno! Pomirite se, prijatelji, in ti, Aricaga, ne tuli, kakor bi se s svojim polkom drvil za Turki!«

Neradi so utihnili plemiči. Stopili so nato v stran ter se srpo in temno ozirali po onem, ki jih je bil javno zasmehoval.

»Tako ne bomo končali stvari, gospod Solnce!« je ogovoril Juri Ljudevit viteza v kotu, »eden za drugim! Danes smo tu štirje, kakor vidite. Izvolite si tistega, s katerim se hočete ta dan boriti! Jaz bi si za svojo osebo štel v veliko srečo, če izvolite mene. Med nama rečeno, ko­prni moj meč po trenutku, ko Vam bode kresnil po zabavljajočih ustih, iz katerih mečete sedaj pene, kakor raztogočen konj, ki se brez uspeha upira ostrogam, tičečim mu v trebuhu!«

»Izvolim si torej Vas, vitežič brez domovine in brez imena!« odgovori Janez Solnce po­rogljivo, »dasi ni posebna čast, boriti se s človekom, ki so ga pobrali morda v koprivah za plotom, in ki ne zna, kdo so mu bili roditelji!«

Pri groznem tem napadu je nastala taka tišina med zbranimi, da se ni čulo drugega nego tu in tam brskanje konjskega kopita. Juriju Ljudevitu, ošabnemu temu plemiču, je zalila kri obraz, da se mu je svetil kakor škrlat. Ali takoj je postal bledejši od stene in vsa kri mu je zakipela k razburjenemu srcu. Pograbil je za uzdni povodec, da se je konj pod njim spel kvišku. Bledi obraz pa je obrnil sedaj k okamneli družbi, sedaj k vitezu Solncu, ki je mirno sedel v sedlu. Končno mu je obstal pogled na roži ob steni, in je preteklo nekaj časa, da ni izpregovoril ničesar. Prijatelji so pričakovali, da se bode Juri Ljudevit razbesnil kakor ranjen lev. Ali v njihovo strmenje je ostal vsaj na videz miren in skoraj tiho je izpregovoril:

»Gospod Solnce!« — in hlastal je po sapi, kakor ne bi imel zraka v pljučih — »ko bom ležal na smrtni postelji, in če doživim sto let svojega življenja, ne bodem Vam tega trenutka odpustil in pozabil! Svojo dušo in večno svoje zveličanje Vam zastavljam, da bodete nekdaj obžalovali te besede. Obžalovali, pravim Vam! In vi, prijatelji,« — tu je obrnil k družbi svoje oko, ki je bilo čisto tako, kakor oko ponosnega in ošabnega ministra, njegovega očeta,— »menim, da niste čuli lahkomišljenih besed, ki jih je ravnokar izpregovoril gospod Solnce. In če ste jih čuli, upam, da ste jih že sedaj pozabili, kakor bi jih nikdar čuli ne bili. Za vse vrage pe­klenske upam, da ste jih pozabili! A sedaj, gospod Solnce, pričnimo!«

Poklical je prijatelje, da so mu odpeli oklep. Ko se je izluščil iz železja, se je kazalo njegovo, v žamet zavito telo v nekaki ženskomilobni kra­soti. In ko je odložil čelado, so se mu usuli rumeni lasje kakor zlato po plečih. Ves čas je grizel ustna ter med zobmi mrmral kletvice. Kadar so mu prijatelji odvzeli železje, je potegnil svetli meč iz nožnic ter ga zavihtel okrog glave, da je po zraku tanko zazvenelo.

»Sedaj sem tako opravljen, kakor Vi. Na delo torej, gospod Solnce!«

Prijatelji so se potisnili k vhodu, da se je prostor napravil sredi jezdarnice. Tesnost je silila vsakemu v srce, ker je vsakdo čutil, da se bode tu borilo za življenje. Mnogo se jih je kesalo, da so se spuščali v nevarno to podjetje. Janez Solnce in Juri Ljudevit sta ostala sama na mestu. Z golimi meči v rokah sta se opa­zovala nekaj časa. Vsakdo je hotel v pogledu svojega nasprotnika presoditi njegove nakane. Potem pa je Juri Ljudevit dvignil svoje orožje ter ga nameril po nasprotniku, ki pa se je bli­skoma postavil v bran. Čulo se je, kako je bil meč ob meč. Konja sta se spenjala, tolkla ob tla s kopiti, da je švrkal pesek na vse strani in da se je pričel vzdigavati gost prah. Končno je opazila tudi žival, da se gospodarja sovražita: pričela sta konja togotno rezgetati ter se grizti, da so pene pršile na okrog.

Oba viteza sta bila izvrstna borca. Izkušala sta prekaniti eden drugega, a oba brez pravega uspeha. Janez Solnce je dobil malo prasko na lice, in krvave kaplje so mu lezle po razbelje­nem obrazu. Juri Ljudevit pa je izteknil lahen udarec na levo roko blizu rame, da se je pre­trgal žametni rokav in da se je pod žametom belo platno takoj napojilo z rdečo krvjo.

Janez Solnce je bil mirnejši ter je samo pazil, da mu nasprotnik ni mogel blizu. Tudi Juri Ljudevit se je delal mirnega, ali v srcu sta mu divjala srd in sovraštvo. Čutivši, da Solncu ne more nič, ga je preobdala še huje razbur­jenost; pričel je sekati nepazljivo, nepravilno. Tresla se mu je roka in v debelih kapljah mu je lezel znoj s čela. Janez Solnce bi ga bil tedaj lehko prebodel in razsekal, da ni ukrotil samega sebe.

O priliki je Juri Ljudevit zopet dvignil meč, da bi usekal z vso silo po nasprotniku. Pri tem se mu je zasukal ročaj, da se je pokazal za trenutek beli palec, ki ga je tiščal ob mečev držaj. Ta trenutek je porabil Janez Solnce. Kakor strela je šinil z mečem onemu po držaju. Zakrhala se je ostrina, zadevši ob ročaj, ali za­dela je tudi prst, tiščeč se ob držaju. Odsekani palec je odletel daleč tja po pesku. Kakor bi bila mrtva, se je povesila roka Juriju Ljudevitu, curek krvi je šinil od nje, meč pa je zdrčal iz nje ter padel na mehki pesek. Ranjencu se je delala tema pred pogledom; bolestno je zaječal, premeknil se v sedlu ter ob strani zdrknil k zemlji.

»Vivat Solnce!« je zakričal vitez ponosno.

Prijatelji Jurija Ljudevita so opazovali z veliko togo ta prigodek. Aricaga je takoj zopet izvlekel dolgi svoj meč ter zarjul:

»Vivat Auerspergus!«

Za njim je zakričalo vse: »Vivat Auer­spergus!« Nepreviden je bil takrat Janez Solnce, da je v odgovor zopet zakričal: »Vivat Solnce!«

Takoj se je razljutila vsa četa; izvlekli so meče ter se zapodili proti onemu v kotu. Dva sta bila vzdignila poprej ranjenega Jurija Lju­devita ter ga odpeljala k vhodu, kjer je bil čistejši in boljši zrak.

Janez Solnce pa se je potisnil s konjem v kot ter odbijal prve udarce. Brez dvojbe bi se bilo Janezu Solncu slabo godilo in do smrti bi ga bili potolkli, da ni stopil v jezdarnico tedaj deželni glavar Volk Engelbreht Turjaški.

Tisto jutro mu je maševal vladika Pedenski v kapeli svetega Ahacija v deželnem dvoru. Po maši ga je spremljal Volk Engelbreht po vicedomskih ulicah. Ker so tedaj le o redkih pri­likah izvlekli na dan težke karose, sta hodila velika gospoda peš.

Zapustivši vicedomska vrata, sta čula ne­navaden hrup in žvenketanje orožja v deželni jezdarnici. Vstopila sta torej v to poslopje ter z velikim strmenjem opazila burni prizor v njem. Ker so bili plemiči pred bojem sluge odpravili, sta prišla tako nepričakovano, da ju ni nihče prej ugledal nego takrat, ko sta že stopila na peščeno areno.

Volk Engelbreht je takoj vedel, kaj se godi. Valvazor ga imenuje mirnega gospoda, ki pa je vendar znal s primerno strogostjo razsojati, če so zahtevale razmere tako.

»Kake reči se gode tu?« vpraša glavar srdito, »fulmina coeli, tu se bijejo z ostrim orožjem in deželnim stanovom ravno pred nosom.«

Vtisek teh besed je bil velik. Kakor bi bil odrezan, je utihnil hrup; meči so se vtikali v nožnice in klobuki frčali z glav. Najbližji so poskakali s konj ter z globokimi pokloni obsuli vladiko, da bi mu poljubili sveto roko.

A deželnega glavarja vse to ni utolažilo.

»Lepe reči, za svetega Odrešenika, lepe reči!« je vpil. »In koliko vas je tu! Ti, Hohenwart, ti, Panicol, ti, Blagaj, ti, Jurič, ti, Grimšič ! To vas je lepo število! In kakor osli nad mrt­vega leva se spuščate vsi na enega! No, lehko so vas veseli vaši očetje! Vaša milost« — tu se je obrnil k vladiki — »to je naša mladina, to so naši prihodnji stanovi! Deo gratias I Bogu bodi hvala za take plemiče! Sto na enega! Čudim se le, da se naš Ludovicus ni silil vmes!«

Obračal je srpo oko po jezdarnici ter opazil Jurija Ljudevita, ki se je bled kakor smrt slonel ob steni ter tiščal krvavo roko proti trebuhu, da bi z obleko ustavil kri, ki je še vedno tekla iz rane.

»No, saj sem dejal,« je dostavil ironično, »da bode naš Ludovicus svoje prste vtikal vmes! Že si nekaj izteknil, kakor vidim! Da bi se ti prisadilo! Lepo čast mi delaš! Ali to sporočim Janezu Vajkardu tako gotovo, kakor imam ne­smrtno dušo v sebi! Vaša milost, ali smo že doživeli kaj takega! Deo gratias! Hvala Bogu, da sem deželni glavar! Vas vse bom ukrotil ter vam vtepel v prazne glave pokorščino do milostivih stanov!«

»Ekselencija!« se je oglasil tedaj Aricaga, »samo temu Solncu smo malo po nohtovih potolkli!«

»Iz usmiljenja Vas nisem videl, polkovnik! Ali toliko Vam pravim, da že dolgo opazujem, kako mi zapeljujete našo mladino. Pa motite se, če menite, da bodem jaz, Volk Engelbreht Tur­jaški, vse to mirno gledal! Z mano se ne bode nihče šalil, in ti tudi ne, moj Ludovice! Zatorej se mi je čudno zdelo, kako se mu je zjutraj mrzelo pred sveto mašo! Kakor da mu je vsak dan dana priložnost, biti pri maši Vaše vladiške milosti! Božja služba je tem dečakom najmanjša skrb, dasi se valjajo po pregrehi, kakor svinje po blatu. Pokaži no, kako si opraskan, amice!«

Pristopil je k Juriju Ljudevitu ter ga po­grabil za roko, ki jo je skrival v obleki.

»Kaj,« je izpregovoril deželni glavar še togotnejše, »kaj, palec ti je odbit? Fulmina coeli! Palec ti je že vzel hudič, a dušo, menim, ima že tudi v pesteh! Prišel bi bil k svetemu opra­vilu kakor jaz, ki sem vendar nekaj več od tebe, pa bi še nosil pet prstov na pregrešni roki! Ali« — tu se je obrnil zopet k vladiki — »to preseza vse meje, Vaša milost! Malo potrpite, vi mladi vrabiči, postrigli vam bomo peroti, da bodete kričali, kakor bi se bili nažrli samo razbeljenega železa! Za svetega Odrešenika, Vaša milost, in vse to meni pred nosom, kakor da sem deželni glavar, ki ničesar ne vidi, ničesar ne sliši, ki noč in dan spi kot polh po zimi! Quos ego!«

Potem sta odšla z vladiko. Mladi gospodje so tičali poparjeni na mestu in polni kesanja so bili. Nihče ni izpregovoril besedice, ko je vitez Solnce mirno odjezdil iz jezdarnice.

»Ekselencija je prav močno razdražen!« je izpregovoril nekdo v družbi.

»Da, prav močno!« so pritrjevali drugi s ponižno togo.

Tako se je končal preponosni dvoboj tistega dne.

IV.

Po boju v jezdarnici se je zadeva Janeza Solnca prikazala v boljši luči. Če je zjutraj svojo ženico spremljal v cerkev, so obstajali meščanje, si pravili na uho njegovo ime ter občudovali viteza, ki se je tako po robu postavil ošabnemu plemenitaštvu.

Plemiči so se še vedno ostro ozirali za njim, ali ne več tako srpo kakor poprej. Radi so priznali, da je mlada ženica v resnici pre­krasna in da se ni čuditi, če je premotila srce zaljubljenemu vitezu. Na drugo stran pa so tudi pripoznavali, da se je Janez Solnce, na boj pozvan, hrabro vedel. Končno pa je vsakdo privoščil tudi Juriju Ljudevitu, ki je bil silovito ošaben ter nadležen meščanstvu in plemenitaštvu.

Juri Ljudevit je obtičal za nekaj časa med zidovjem knežjega dvorca, in deželnih stanov preučeni medicus je zahajal k njemu. Ovijal mu je neizmerno platna okrog roke ter mu mazilil in mazaril rano, da je bilo res čuda, če se je končno vendarle ozdravila. Bolnik ni skoro nič govoril ter je voljno prenašal vse, kar mu je nalagal zdravnik. Gledal je temno ter bil vedno globoko zamišljen. Premišljeval je, in strast po maščevanju je divjala po njem.

Napočil je dan, ko je hotel deželni odbor zborovati v deželni hiši ter se posvetovati o Janeza Solnca zadevi. Vedelo se je, da bodo deželni očetje tudi besedico izpregovorili o boju v jezdarnici. Pravilo se je, da je deželni glavar še vedno silno razlučen in da bode ostro kazen zahteval za nepokorne plemiče.

Tisti dan je Juri Ljudevit prvič zapustil svojo sobo ter se proti deveti uri odpravil k deželni hiši.

Turjaški trg, ali kakor se je tedaj zval, Novi trg, je imel tiste dni malone isto podobo, kakor danes, ko na njem gospodujejo zadnji ostanki nekdaj ošabnega nemškokranjskega plemstva.

Tudi deželna hiša se od tedaj ni mnogo izpremenila, samo da je sprednji, proti trgu obrnjeni del nekaj višji. Nad glavnim vhodom je takrat čepel mali balkonček, o katerem sedaj tudi ni sledu.

Dospevši do veže je opazil Juri Ljudevit, da so se tlačili po njej mladi plemiči. Pred vsem je opazil Juri Ljudevit svoje znance iz jezdarnice in še mnogo drugih, ki so ga pri njegovem vstopu pozdravljali z glasnimi klici. Ali takoj so zopet utihnili. Bili so potrti in šepetaje so ugibali, kaka bo kazen, ki jo jim hoče določiti slavni odbor.

Juri Ljudevit je obrnil ostre poglede po veži in potem po dvorišču, kakor bi iskal koga s svojimi pogledi.

Na dvorišču je ugledal silno revno oble­čeno osebo, ki se je ponižno tiščala v kot pri steni. K tej osebi je počasi pristopil Juri Lju­devit, se obrnil po tovariših ter šepetaje vprašal: »Ali že dolgo čakaš, Vid?«

Oseba pri zidu se je ponižno poklonila ter odgovorila še ponižneje: »Nikakor ne, Vaša milost!«

»Jaz potrebujem zanesljivega človeka, Vid!« 

»Lehko se dobi zanesljiv človek, Vaša milost!«

»Prav zanesljivega potrebujem! Rad bi go­voril s teboj, Vid! Ali tu ni mesto. Vsak gleda po meni. Kje bi se dobil tak človek?«

»Če kje, Vaša milost, tako gotovo v Plavčevi gostilni. Tam gotovo!«

»Dobro! Danes zvečer bodem tam. Pri­čakuj me!«

»Vaša milost, gotovo bodem tam!«

»Čakaj, nekaj ti dam, ker si prišel na moje naročilo tu sem. Ali ti je kdo kaj hotel?«

»Prav zadovoljen sem, Vaša milost! Ničesar se mi ni zgodilo. Ko sem vstopil v vežo, me je sunil visokorojeni gospod Panicol z nogo v tre­buh, in milostivi gospod Hohenwart mi je izruval šop las z glave! Ali drugega se mi ni zgodilo, ker so to prav dobri gospodje! Bog nam jih ohrani!«

»Tu imaš; sedaj hodi!«

Ponudil mu je denar. Oni je hlastno po­grabil po njem. Potem pa je v zasvalkani svoji obleki — pri tem se je revče komaj sopsti upalo — in pokrivalo — nekakov baret — po­nižno v rokah držeč, odkorakal po veži.

»Kaj si govoril s tem človekom?« je vprašal nekdo radovedno.

»E, beraštvo!« je odgovoril Juri Ljudevit lahno. »Dijak je in tu je hotel napadati danes velike gospode, da bi mu kaj dali. Dal sem mu nekaj, da sem ga odpravil!«

»Teh dijaških beračev je sedaj že res to­liko kakor listja po drevesih,« je odgovoril prvi. »Ne vem, da mestno starejšinstvo ne odpravi teh nadležnikov!«

V tistem trenutku je privreščala težka karosa ter ropotaje in ječaje obstala pred vežo deželne hiše. Priskočili so deželni sluge, ali pri­skočili so tudi plemiči ter so njihovi milosti, vladiki pédenskemu, izstopivšemu z voza, z ve­liko gorečnostjo poljubljali roko.

Janez Vaccanus je bil tedaj že v sivi sta­rosti in z veliko težavo je zlezel z mehkega sedeža v vozu. Stopivši v vežo, je dobrotljivo pogledal po mladi tolpi ter izpregovoril počasi: »Koliko je vas tu, otročiči moji!« Premišljal je nekaj ter si popravljal zlato verigo, ki mu je hotela na levi strani zlezti čez ramo. Potem je dostavil: »Otročiči moji, ali zahajate kaj v cerkev, ali poslušate besedo božjo, otročiči moji?«

»Vaša vladiška milost,« je odgovoril Juri Ljudevit v imenu vseh, »naše veselje sta cerkev in božja služba!«

»Tako je prav, tako je prav!« je odgovoril cerkveni dostojanstvenik ter se pripravljal, da bi odšel po stopnicah v zgornje prostore.

»Vaša vladiška milost!« je dejal Juri Lju­devit krotko, »spominjajte se nas, ko bodete sodili danes o nas! Vaša milost, ponižni smo suplikantje in polni kesanja.«

Stari vladika je obstal na prvi stopnici: »Kako stoji zapisano? Kdor se z mečem peča, končan bode z mečem.«

»Polni smo kesanja,« je naglašal Juri Lju­devit iznova. »Ali stoji pa tudi zapisano: Od­pusti nam grehe naše, kakor mi odpuščamo dolžnikom svojim.«

»Tako je prav! Kakor vidim, ste izvedeni v nauku božjem. Ne bodem pozabil na vas, otročiči moji!«

S težko sapo je plezal po stopnicah kvišku ter zastokal pri vsakem koraku.

Tako so moledovali okrog vsakega prišlih gospodov ter prosili za mehko sodbo. Končno je dospel tudi deželni glavar Volk Engelbreht.

V družbi je bil s starim gospodom Paradajzarjem ter se živo razgovarjal ž njim o pri­hodu cesarjevem, ki je tedaj vnemal vso Ljub­ljano. Težka zlata veriga mu je krasila prsi, in dasi je bil že v letih, se mu je kazalo telo še elastično, živo.

Prišedši pred stopnice v veži, je napravil teman obraz.

»Ali ima naša plemenita mladina,« je vprašal ostro, »toliko časa, da mora postopati po vseh kotih tega mesta?«

»Ekselencija,« je odgovoril Erazem Panicol, »voščimo Vam dobro jutro! In če plemenita mladina išče priložnosti, da se pokloni vzornemu svojemu zapovedniku, potem to ni postopanje. To pa toliko manj tedaj, če je vzorni ta zapovednik glava presvetlih naših stanov. Vivat Auerspergus!«

»Vivat!« so zaklicali navdušeno vsi. Raz­rahljalo se je ekselenciji strogo lice. Rad je imel Volk Engelbreht, če se mu je izkazovala ljubezen. In tudi prilizavanje se mu ni mrzilo.

»Ekselencija,« je prosil Panicol, »prosimo Vas odpuščanja!«

»Da, odpuščanja, in prav ponižno!« so se oglašali drugi.

»Odpuščanja, kako to?« se začudi deželni glavar. Bil je tedaj že zidane volje.

»Da odpuščanja in milostive sodbe danes! Preponižni smo suplikantje!«

»Odtod piše sapa!« se je zasmejal Volk Engelbreht. »Moj Bog, kako naj vam jaz po­magam! Kakor bodo sklenili gospodje odbor­niki, tako bode! Moja beseda ne odločuje ter ne more sklepov izpreminjati!«

»In vendar Vas prosimo, ekselencija, mi­lostive sodbe!«

»Bodemo videli, če se bode dalo kaj opra­viti. Seveda poboljšati bi se morali, otroci!«

»Poboljšali se bodemo, Vaša milost,« se je vmešal tu Juri Ljudevit, »in zopet naj nam sijejo žarki Vaše ljubezni!«

»Kaj ti si tudi tu, z bledim svojim obrazom, Ludovice!« In ekselencija mu je z belo roko pogladil mehke lase ter pristavil skrbno: »Zdrav še nisi, in dozdeva se mi, da še vejejo hladne jesenske sape!«

»Radi darujemo svoje življenje za Vašo ljubezen, ekselencija!« je odgovoril Juri Ljudevit z najmilobnejšim glasom.

»Da, svoje življenje darujemo!« so pritrje­vali tovariši.

»Tiho, tiho! Sedaj, otroci, pojdite po svojih opravilih! Jezdarnica je vedno prazna, in maestro, ki so ga vam za ples naročili milostivi stanovi, se pritožuje, da ne plešete radi! Z Bogom tedaj!«

Z veseljem so zapustili mladeniči vežo de­želnega dvorca. Sedaj so vedeli, da ekselencija ni več jezen in da jih pričakuje mehka sodba.

Volk Engelbreht pa je stopal ob strani svojega spremljevavca po stopnicah navzgor ter mu dejal zadovoljno: »Saj so vendar dobri ti mladi volkovi.«

»Dobri, ekselencija, prav dobri,« je od­govoril oni, »Bog nam jih ohrani!«

***

Posvetovanje deželnih stanov o viteza Solnca zadevi je bilo živahno in temeljito. Vsi so bili ene misli, vsi so bili prepričani, da se ima vitez Solnce ostro kaznovati. Sklenili so, da se iz­ključi iz števila deželanov in da se ne pripusti več niti k eni zborbi.

Zapisnik o tem »prevažnem« posvetovanju se je ohranil, in tu ga podajamo svojim bravcem, da bodo vedeli, kake »skrbi« so mučile naše nekdanje kranjskonemške deželne očete. Ta za­pisnik slove:

»Njegova milost, gospod deželni maršal preponira, da je začul v veliko svoje strmenje (mit höchster Verwunderung vernomben), da se je ravnokar sprejeti deželan Janez Solnce oženil s hčerjo nekega ranarja in da je s tem, ker so še celo nekateri rokodelci premisleka imeli vzeti jo, vsem gospodom in deželanom večno sra­moto (einen ewigen Fürrupf) nakopal; ne bi li bilo tedaj umestno, njega in njemu enake izključiti iz deželanov ter mu vzeti deželansko pismo?«

»Gospod deželni oskrbnik: Da se zabranijo vsakovrstni hudobni nasledki in da se utrdi dobra spodobnost med gospodi in deže­lani, naj se izključi iz gospodov in deželanov, naj se mu odvzame deželansko pismo in naj se večni ,statutum' zaradi tega ,pro posteritate' ustanovi (ein ewiges statutum deswegen pro po­steritate aufrichten).«

»Njegova knežja milost gospod škof: Ranar in rabelj sta si v bližnjem sorodstvu! Je tedaj pravično (seie billig)!«

»Gospod Vicarius Generalis: Ker ni znal bisera varovati, naj se mu odvzame.«

»Gospod Janez Frančišek Sigesdorf: Ne ve, kaj bi o tej stvari govoril, zaradi svojega plemenitega prijateljstva, v katero je stopil.«

»Gospod Maks Paradajzar baron: Strinja se z dostavkom, da bi mu bilo v bolest, če bi morali njegovi otroci tik ranarjevih otrok sedeti in čuti, da so prav to kakor ti. Pošteno je, da se statuira eksempelj.«

Gospod Janez Jakob Jurič in vsi drugi kakor deželni oskrbnik.

Conclusum, enoglasno: Janez Solnce se z dekretom izključi iz deželanstva ter se mu od­vzame deželansko pismo; za vse večne čase se daje statutum, da se imajo vsi sprejeti ali za sprejem oglašeni deželani, ki bi se za ta stan priženili, izključiti iz deželanstva, in niti k eni zborbi več ne pripustiti.

Tako so kaznovali viteza Janeza Solnca; plemiči pa, ki so ga proti zapovedi deželnih stanov pozvali na dvoboj, so bili mehko posvarjeni in drugega nič! Oj ti srečni, stari kranjskonemški časi!

V.

Tiste dni je imel Janez Plavec, znan pre­tepač in kričač, dobro obiskovano gostilno za cerkvijo sv. Florijana tik mestnega ozidja. Točil je novo nemško pijačo, pivo, ki se je ravno tiste čase pričelo udomačevati po mestu ljub­ljanskem.

Omenjenega dne proti večeru je bilo v Janeza Plavca pivotoči precej gostov. Krčmar sam pa je tičal v temni veži ter se oziral po ulicah navzdol, če morda ne pride še kdo.

»Barba,« je dejal svoji ženi, ki je stala pred ognjiščem, »danes je lepo polno. Ta nemška pijača vleče. Ko točiš, glej, da bo veliko pen v vrčih. Pijane glave kaj takega ne opazijo. Denar, ki ga za pene potegnem, pa šteje prav toliko kot oni, ki ga za pijačo dobim. Ha! Ha!«

»Kaj pa, če deželni stanovi zvedo?« je vprašala žena plašljivo.

»Deželni stanovi imajo sedaj druga opra­vila, sedaj ko pride cesar!« je odgovoril nato Plavec lehkodušno. »Sicer se jih pa malo bojim. Saj vidiš, kako mehko so danes sodili. Janez Plavec je lisjak, in za nos vodim vsakega, naj je ud deželnih stanov ali beraški dijaček, ki se pri meni napije ter hoče popihniti, ne da bi plačal. Deželni stanovi, moj Bog, deželni stanovi! A si že slišala kdaj, da je zajec požrl volka? Ti stanovi! Veliko imajo besed, pa malo store. Glej torej, da bodo pene po vrčih!«

Pri tem se je pošteni gostilničar obrnil ter namerjal stopiti v pivnico. Pri vratih je obstal ter se zopet zasukal proti ženi: »Barba, tu notri je danes tudi tisti Kljukec z Gorenj­skega. Veliko pije, plača pa nerad! Glej mu na prste! Ko je bil zadnjič tu, je izginilo nekaj nožev, nekaj žlic. Glej mu na prste! Pri moji duši, če iztaknem, da mi krade, potarem mu vse kosti in rebra po životu!«

To rekši odpre vrata ter stopi v pivnico. Tu se prvi hip pri slabi svetilnici ni moglo raz­ločiti, kdo je navzočen. Čul se je krik, smeh in tudi posamične kletvine. Govorilo se je latinski — bilo je precej dijakov v sobi — nemški, laški in tudi slovenski.

Takoj pri vhodu je sedela pri slabo otesani, kmečki mizi tenka in grbasta oseba. Mož se je tiščal v kotu ter se skrival v temo, ondi vlada­jočo. Z zvitimi očmi je opazoval goste za dru­gimi mizami ter se neprestano nekako neprijetno smejal.

Časih se je naslonil po mizi in tedaj se je prikazalo v svetlobi hudobno njegovo obličje, s katerega je štrlel neobičajno dolg, suhljast nos. Tik njega je sedel dijak Vid, s katerim smo se bili že poprej seznanili v veži deželnega dvorca. Tu sem je prišel, da je pričakoval Jurija Ljudevita, kakor mu je bil obljubil.

Pila sta pivo iz velikega vrča ter le malo govorila. Tu in tam je izpregovoril starec: »Pij, Vid! Danes bode nekaj zaslužka, kakor praviš!«

Pri tem se je neprijetno smejal.

»Kdaj pride tista turjaška kislica!«

»Kdaj, ne vem. Rekel je, da pride. Torej morava čakati, če tudi do polnoči!«

»Prav, prav, pa čakajva! Saj bode plačal! Kako pa ti je kaj v šoli? Ali so očetje jezuitje zadovoljni s teboj? Ali se pridno in dobro učiš? He, dlaka, o tem kaj povej poštenemu svojemu stricu!«

»Učil bi se že, stric! Ali kaj, če moram vedno beračiti in popevati po ulicah, da se časih do sitega najem. Vi ne veste, kolikokrat sem lačen!«

»Vidi se ti, vidi se ti! Saj se ti sveti skozi rebra! Pusti vse to, moj Vid, pa se mene poprimi. Videl boš, da se ti bode bolje godilo, hi! hi!«

Bledi mladenič se je zamislil, potem pa odgovoril tiho: »Ne morem! Nekaj moram postati, stric! In upam, da bode Ljubljana še doživela, ko bode beraški dijak nosil zlato verigo okrog vrata in škrlat ob rami! Tudi se mi zdi, da ne živite pošteno. Danes vsaj ne bodeta ničesar hudobnega skovala, ker potem bi videl rajši, da mi zgnije jezik, s katerim sem obljubil Juriju Ljudevitu, da Vas hočem poklicati tu sem! Nekdaj, ko so me hoteli ljubljanski mesarji pobiti pri pretepu, me je rešil Juri Ljudevit. Hvaležen sem mu, a nikakor ne toliko, da bi mu prodal nesmrtno svojo dušo, ki naj mi jo pokliče neskončno usmiljeni Bog k večnemu zveličanju!

Prisiljeno se je zasmejal starec.

»Polna skleda mi je ljubša od poštenosti. Ta še ni nobenega nasitila. Sicer pa ostani, kjer hočeš. Da nisi moje sestre sin, ne bi te že davno pogledal več, tako si dolgočasen.«

Potem se obrne k Janezu Plavcu, ki je bil ravno bliže pristopil ter kakor jastreb premeril z ostrim očesom mizo, če ni kaj izginilo ž nje.

»Plavček, he!« je kričal grbač, »pojdi pit, stari pehar! He! Plavček!«

Gostilničar je pristopil ter pil iz vrča. Oni ga je zaničljivo opazoval ter vprašal končno: »Ali veš, komu mi na Gorenjskem pravimo ,plavec', ali ,plavček'? Ugeni, pa ti plačam vrč te nemške godlje, s katero slepariš za naš dobri in pošteni denar!«

»Komu?«

»Volu bele barve, ki je malo črnikast po hrbtu, ha! ha!«

Tudi drugi gostje so se smejali, kar je po­štenjaka gostilničarja prav močno razkačilo.

»Tvoja sreča, Kljukec, da nisem pijan! Drugače bi ti premetel vse tvoje kosti.«