Janez Solnce: Razlika med redakcijama

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Mija Bon (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Vrstica 107: Vrstica 107:
Skoro potem se je pripodila v jezdarnico tolpa mladih plemičev ter s hrupom in krikom pozdravljala barona Valvazorja. Ker se je bil pred kratkim vrnil s svojega potovanja po Nem­čiji, so ga obsipali mladi prijatelji toliko iskreneje, ker so ga nekateri danes videli prvič po njegovem povratu.
Skoro potem se je pripodila v jezdarnico tolpa mladih plemičev ter s hrupom in krikom pozdravljala barona Valvazorja. Ker se je bil pred kratkim vrnil s svojega potovanja po Nem­čiji, so ga obsipali mladi prijatelji toliko iskreneje, ker so ga nekateri danes videli prvič po njegovem povratu.
»Dobro došel v Karniolijo! Bog te pozdrav­ljaj v domovini!« Taki in enaki klici so mu doneli naproti in stiskati je moral mnogobrojno rok. Bila je to izvoljena tolpa kranjskega te­danjega plemstva, in mnogo veleslavno ime je bilo zastopano v njej. Athems, Turjaški, Barbo, Purgstall, Jankovič, Paradajzar in drugi so podili konje po pesku na okrog. Vsi so bili mladi, življenja in zdravja polni; krasne podobe! Dika vseh pa je bil mlad človek, kateremu je bilo komaj dvajset let. Pod malim nosom so se mu kazali prvi pričetki volnenih brkov; ali izpod zakroženih temnih obrvi so mu zrle mile oči tako poželjivo, kakor bi se nikdar ne hotele nasititi! Bil je to {pisano|Juri Ljudevit}, bastard turjaški. Janez Vajkard Turjaški, tedaj že knez in vojvoda v Sleziji ter vsemogočni minister na Leopoldovem dvoru, je bil oče njegov. Pravilo se je, da ga je rodil s kmečkim dekletom; drugi zopet so trdili, da ga je s svojega potovanja po Bene­škem prinesel nazaj in da se tedaj pretaka po mladem človeku vroča laška kri. Gotovega se ni vedelo ničesar nego to, da je knez Janez Vajkard nezakonskega tega zastopnika svoje krvi silno ljubil. Ko je Leopold prevzel vladarstvo, se je moral ločiti prekanjeni minister od svojega ljubljenca. Cesar, ki je bil menda v svoji mladosti odmenjen duhovskemu stanu, je sodil o takih »pregrehah« ostreje, kakor je bilo to v tedanjih časih v navadi! Bil je tankih občutkov, če se mu je povedalo kaj takega. Zategadelj je Janez Vajkard poslal svojega ne­zakonskega sina v Ljubljano, Volku Engelbrehtu na vrat, kjer so ga uvrstili med konjico deželnih stanov ter mu na videz odredili službo korneta. V resnici pa je bil Juri Ljudevit tudi v Ljubljani prvi lenuh svojega časa. Zaradi prečudne krasote svoje se je z milobnim vedenjem hipoma vsilil tudi Volku Engelbrehtu v srce, da je bil slep, ali da se je vsaj delal, kakor bi bil slep! Ker naš Juri Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo! Nevaren je bil ljubljanskemu ženstvu, in to omoženemu, kakor tudi deviškemu. Lazil je za mladimi dekleti, a tudi za zakonskimi ženicami. In vsak meščan je prebledel kakor stena, če je opazil Jurija Ljudevita plaziti se okrog hiše, ker je takoj vedel, da velja to plazenje ali mladi ženici ali pa hčerki tam zgoraj! Bil je spreten pretepač in v največje veselje si je štel, v družbi z dijaki o večernem mraku napadati in pretepavati miroljubne rokodelčiče ljubljanske. Časih je izpremenil simpatije ter je potem v družbi z mesarji (ki so bili v tedanjih časih najsilovitejši pretepači v Ljubljani!) tolkel po dijakih, svojih prejšnjih prijateljih. Pil je mnogo ter imel prečudno lastnost, da se ni izlepa upijanil. Če so tovariši že pod mizo ležali ali pa gledali kalno kakor deževna lužina, je stal naš Juri Ljudevit trdno kakor hrast na nogah in gledal z očmi bistro kakor ščuka, če se ji približuje plen.
»Dobro došel v Karniolijo! Bog te pozdrav­ljaj v domovini!« Taki in enaki klici so mu doneli naproti in stiskati je moral mnogobrojno rok. Bila je to izvoljena tolpa kranjskega te­danjega plemstva, in mnogo veleslavno ime je bilo zastopano v njej. Athems, Turjaški, Barbo, Purgstall, Jankovič, Paradajzar in drugi so podili konje po pesku na okrog. Vsi so bili mladi, življenja in zdravja polni; krasne podobe! Dika vseh pa je bil mlad človek, kateremu je bilo komaj dvajset let. Pod malim nosom so se mu kazali prvi pričetki volnenih brkov; ali izpod zakroženih temnih obrvi so mu zrle mile oči tako poželjivo, kakor bi se nikdar ne hotele nasititi! Bil je to {{pisano|Juri Ljudevit}}, bastard turjaški. Janez Vajkard Turjaški, tedaj že knez in vojvoda v Sleziji ter vsemogočni minister na Leopoldovem dvoru, je bil oče njegov. Pravilo se je, da ga je rodil s kmečkim dekletom; drugi zopet so trdili, da ga je s svojega potovanja po Bene­škem prinesel nazaj in da se tedaj pretaka po mladem človeku vroča laška kri. Gotovega se ni vedelo ničesar nego to, da je knez Janez Vajkard nezakonskega tega zastopnika svoje krvi silno ljubil. Ko je Leopold prevzel vladarstvo, se je moral ločiti prekanjeni minister od svojega ljubljenca. Cesar, ki je bil menda v svoji mladosti odmenjen duhovskemu stanu, je sodil o takih »pregrehah« ostreje, kakor je bilo to v tedanjih časih v navadi! Bil je tankih občutkov, če se mu je povedalo kaj takega. Zategadelj je Janez Vajkard poslal svojega ne­zakonskega sina v Ljubljano, Volku Engelbrehtu na vrat, kjer so ga uvrstili med konjico deželnih stanov ter mu na videz odredili službo korneta. V resnici pa je bil Juri Ljudevit tudi v Ljubljani prvi lenuh svojega časa. Zaradi prečudne krasote svoje se je z milobnim vedenjem hipoma vsilil tudi Volku Engelbrehtu v srce, da je bil slep, ali da se je vsaj delal, kakor bi bil slep! Ker naš Juri Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo! Nevaren je bil ljubljanskemu ženstvu, in to omoženemu, kakor tudi deviškemu. Lazil je za mladimi dekleti, a tudi za zakonskimi ženicami. In vsak meščan je prebledel kakor stena, če je opazil Jurija Ljudevita plaziti se okrog hiše, ker je takoj vedel, da velja to plazenje ali mladi ženici ali pa hčerki tam zgoraj! Bil je spreten pretepač in v največje veselje si je štel, v družbi z dijaki o večernem mraku napadati in pretepavati miroljubne rokodelčiče ljubljanske. Časih je izpremenil simpatije ter je potem v družbi z mesarji (ki so bili v tedanjih časih najsilovitejši pretepači v Ljubljani!) tolkel po dijakih, svojih prejšnjih prijateljih. Pil je mnogo ter imel prečudno lastnost, da se ni izlepa upijanil. Če so tovariši že pod mizo ležali ali pa gledali kalno kakor deževna lužina, je stal naš Juri Ljudevit trdno kakor hrast na nogah in gledal z očmi bistro kakor ščuka, če se ji približuje plen.


Tudi danes je bil prijezdaril v deželno jezdarnico ta ljubljenec sreče, ki je razlivala nanj vse čarobnosti lahkega brezskrbnega živ­ljenja. Na belem konju je bil prijezdaril, a v strmenje svojim tovarišem je povešal glavo. Druge dneve je vpil, a danes je stanovitno molčal. Komaj da je pozdravil prijatelja Vajkarda. Potem pa je zapustil gnečo sredi jezdarnice (kjer je zbrani družbi baron Valvazor pripovedoval o svojem potovanju) ter ob strani počasi gor in dol jezdaril. Samotarju se pridruži nekak velikan, ki je na širokem jermenu nosil silno težak meč ter kazal svetu obraz, ki je bil kakor polje razoran. Pridružil se je tedaj s svojim konjem Juriju Ljudevitu ter dvignil klobuk z glave, da se je prikazala velika pleša in pa na desnem licu dolga brazgotina, v kateri se je nekdaj kopala turška sablja. Zasmejal se je ter dejal veselo:
Tudi danes je bil prijezdaril v deželno jezdarnico ta ljubljenec sreče, ki je razlivala nanj vse čarobnosti lahkega brezskrbnega živ­ljenja. Na belem konju je bil prijezdaril, a v strmenje svojim tovarišem je povešal glavo. Druge dneve je vpil, a danes je stanovitno molčal. Komaj da je pozdravil prijatelja Vajkarda. Potem pa je zapustil gnečo sredi jezdarnice (kjer je zbrani družbi baron Valvazor pripovedoval o svojem potovanju) ter ob strani počasi gor in dol jezdaril. Samotarju se pridruži nekak velikan, ki je na širokem jermenu nosil silno težak meč ter kazal svetu obraz, ki je bil kakor polje razoran. Pridružil se je tedaj s svojim konjem Juriju Ljudevitu ter dvignil klobuk z glave, da se je prikazala velika pleša in pa na desnem licu dolga brazgotina, v kateri se je nekdaj kopala turška sablja. Zasmejal se je ter dejal veselo:

Redakcija: 16:54, 29. julij 2013

Janez Solnce: Zgodovinska novela
Ivan Tavčar
Izdano: Ivan Tavčar: Povesti [3. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1898, 1–237
Viri: Dostopno na: www.dlib.si. [1]
Dovoljenje: To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle.
Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Leta 1660., zadnje dneve mesca julija, je mrgolelo po ulicah ljubljanskih vse polno podeželskega plemstva. Po prodajalnicah so ti vitezi nakupavali, kar so potrebovali zase in za svojo družino. Mlajši — sinovi — pa so se v novih opravah gnetli po tlaku, lazili za meščan­skimi dekleti, se pretepali z dijaštvom in mesarji ter banketovali sedaj tu, sedaj tam. Starejšim kakor mlajšim pa je življenje ugajalo mnogo bolj v mestu nego po pustih graščinah! Več vzrokov je bilo privabilo to plemstvo v mesto. Pred vsem se je takrat vedelo že gotovo, da pride mesca septembra cesar Leopold v mesto in da se mu bodo tedaj poklonili deželni sta­novi. Zategadelj so morali sivi očetje s kmetov marsikaj nakupiti, novih oblek starim in mladim doma, ki je vse hotelo gledati z lastnimi očmi, kako bode cesar Leopold jezdaril v belo Ljub­ljano. Drugi vzrok je bil ta, da je ravno tedaj tičala v mestu nemških komedijantov družba, katera je pred visokimi stanovi namerjala igrati prekrasno »akcijo«, posvečeno stanovom samim — seveda za dober slovenski denar! Ravno za tistih dni — in to je bil zadnji, a ne najmanjši vzrok — je bila razpisala njegova milost deželni maršalek sejo deželnega odbora, in sicer zaradi slučaja, ki je v tistih časih z grozo in studom napolnjeval vse kranjsko plemstvo, gospodov prelatov ne izvzemši. Slučaj pa je bil tale. De­želnih stanov soud vitez Janez Solnce se je bil zaljubil v hčerko bogatega ljubljanskega ranarja, ki si je bil s puščanjem, prodajanjem suhih zelišč in drugim takim trgovstvom pomagal do bogastva. Ta ranar je slovel zaradi svojega bo­gastva, a še mnogo bolj zaradi svoje hčere, ki je bila res krasna kakor luna v jasni noči. A ranarji so bili takrat zaničevani, in rokodelčič, ki je šival usnje ali pa krpal platno in živel slabo, je pogledaval z velikim zaničevanjem po našem ranarju in njegovi hčerki. In vsakdo je menil, da ji usoda ne bode dodelila drugega ženina, če se ne oglasi sin kakega zaničevanega ranarja, ki jo je lehko vzel, ne da bi si nakopal sramoto nase in na hišo svojo! Pa stvar se je zasukala drugače. Pričelo se je go­voriti po mestu, da je mladi in plemeniti Janez Solnce zaljubljen v Ano Rozino in da lazi k njej v tihih večerih. Ali saj se poznajo plemenitniki! Taki gospodje si napravljajo kratke čase ter imajo svoje igre! In ona, ranarjeva, je kakor nalašč rojena za take šale! Ko se je naveliča, pa bode zašlo to »solnce«, in nihče mu ne bode mogel ničesar očitati, ker je morala takoj vedeti, kam vodi taka pot! In meščanstvo se je smejalo. A smejanje se je izpremenilo v strmenje, ko je nekega jutra počila po mestu novica, da se Janez Solnce poroča pri očetih kapucinih z Ano Rozino. Vse mesto je skupaj vrelo. In res je prišel Janez Solnce iz male cerkve, in vodeč Ano Rozino s seboj, je šel v svojo hišo ž njo kot ženo, ki se mu je izročila po božjih zakonih. A kak je bil pri tem! Svetlih oči je stopal v bleščeči svoji obleki po ulicah ter se smejal plemenitim znancem, ki so se čudili ter odpirali usta. Med vicedomskimi vrati je srečal deželni glavar, ekselencija Volk Engelbreht Turjaški, svatovsko družbo, ki se je polna spoštljivosti stiskala v stran, da bi se napravil prostor velikemu gospodu in konju njegovemu. Zagledavši deželnih stanov souda, je pobrzdal Volk Engelbreht in ustavil svojega konja ter zbadljivo povprašal, je li Janez Solnce zašel med nemške komedijante, da o belem dnevi v tej družbi lazi okrog? Ali mladi »deželan« se je globoko priklonil, prijel Ano Rozino za belo ročico ter dejal glasno:

»Ekselencija, Vaša milost, to je sedaj moja žena!«

Ekselencija Volk Engelbreht je na ta od­govor prav močno prebledel, pogledal temno, in kakor črn oblak na nebu se mu je razprostrl srd po ošabnem obrazu. Obrnil je konja ter oddirjal, kolikor mu je prostor dopuščal, po vicedomskih ulicah, kakor bi se za njim podila četa ljutih Turčinov.

V mestu je zavladala silna razburjenost, posebno plemenitaška mladina se je togotila ter škripala z zobmi. Ob večerih so se zbirali sinovi iz najboljših rodbin pred hišo Janeza Solnca ter mu pobijali okna. Ali naš vitez se je ta čas solnčil v ljubezni svoje mlade soproge ter bil toliko previden, da je tičal med stenami svoje koče in da ni prihajal na jasni dan.

Medtem se je razširila vest o Janeza Solnca poroki tudi po deželi, kjer ni napravljala manj­šega vtiska nego v beli Ljubljani. Ko se je izvedelo, da se hoče deželni odbor sam pečati s to prevažno zadevo, je bilo vse radovedno, kaj bodo ukrenili dežele očetje. Vse je tedaj tiščalo v mesto, nekoliko iz radovednosti, ne­koliko pa iz tistega gotovo živalskega čuta, vsled katerega je človek vedno rad navzočen, če se izvršuje ostra kazen nad soudom človeške družbe. Ni ga imel prijatelja Janez Solnce, in vse je hrepenelo izbrisati madež, ki ga je brez­vestni ta vitez vtisnil na svetlo bliščečo čast domačega plemstva.

II.

Bilo je kake štiri tedne po poroki Janeza Solnca. Krasno jutro poznega poletja je ob­jemalo belo Ljubljano. Ni se kazalo megle na jasnem obnebju, in solnce je imelo še prav pri­jetno in občutno moč. Dasi je bilo obilo viteštva v belem mestu, sta bila o ranem jutru samo dva jezdeca v prostorni deželni jezdarnici. Dolgo, leseno to poslopje je stalo nekako na tistem mestu, kjer čepi sedaj naše deželno nemško gledališče. Po visoki strehi je frfotala neštevilna tolpa vrabičev ter glasno kričala. Pred glavnim vhodom, na sprednji strani, sta slonela dva de­želnih stanov strežaja, oblečena v rumeno in modro barvo, ter zaspano zrla na trg in na vicedomska vrata, kjer se je lahko vsak trenutek prikazal ta ali oni veliki gospod. Na gradu, v tako imenovanem piskavčevem stolpu, je bilo ravnokar sedem odzvonilo, v znamenje, kako je nekdaj turški krvoločni pes brezuspešno naskakoval krščansko to mesto.

V jezdarnici sta bila tedaj samo dva jezdeca. In še ta dva sta leno jezdarila na okrog ter se dovoljevala, da sta konja po lastni svoji volji premikala kopita po peščeni areni. Jezdeca sta se razločevala po starosti in po obleki ter bila videti tudi po značaju različna. Starejši je nosil okrog vrata nekak kolar; to je pričalo, da je služabnik svete cerkve, a ne posvetni vitez, kar bi bil morda kdo sklepal po drugi opravi. Snel je bil klobuk z glave ter ga držal navzdol ob konjevem trebuhu. Tik njega je skakal velik, kodrast pes ter se metal kvišku proti klobuku v gospodarjevi roki. Ko je ob priliki pograbil z belimi zobmi po klobuka širokih okrajih, je dejal gospod: »V kot, Seladon! Sedaj nimam časa zate.«

In pes jo je v hipu pobral k steni v kot ter z bistrimi pogledi od ondod zasledoval svo­jega gospodarja, na okrog jezdečega.

Drugi jezdec je bil prav mlad, bilo mu je morda komaj osemnajst do devetnajst let. Ali pri vsej svoji mladosti je bil vendar opravljen, kakor bi ravnokar hotel planiti v tolpo sovraž­nikov v najhujše klanje. Pod nosom se mu še ni kazalo najmanjše znamenje moške brade; ali navzlic temu je nosil ob strani na močnem jermenu težak meč, ki je s svojim velikim drža­jem napravljal groze in smrti vtisek. Glavo si je bil zavil v temno železno čelado, ki se je je tako tesno prijemala, da se je videlo iz dalje, kakor bi bil mladi naš vitez brez las. Dasi je to pokrivalo bilo pregrozno vojaško, je bil obraz, ki se je skrival pod njim, vendar prav miro­ljuben, in črni kodri, ki so se izpod rjavega železa usipali na rame, so dajali nekaj dekliškega temu obrazu. Navzlic bojni opravi, v kateri je tičal; navzlic močnemu oklepu, pod katerim je sopel z nekako težavo, in navzlic velikanskim ostrogam, ki so mu tičale ob petah, naš junak ni napravljal vojaškega vtiska. Povsod mu je silil človek »miru in sprave« na dan.

Ta »orjak« je jezdil torej ob strani duhov­nika ter z veliko, vdano spoštljivostjo obračal proti njemu svoj z železom obviti obraz.

»Vi torej, prečastiti gospod protonotar,« je vprašal prav v tistem hipu, »ne verujete, da se nahaja v zakladih prirode nekaka tinktura, ki izpreminja vsakovrstne kovine v čisto zlato?«

»Nemogoče ni,« odgovori protonotar doktor Janez Ljudevit Schönleben, »in ako hoče naš Bog, ki je ustvaril vse, nastane tudi taka tink­tura. Moje mnenje pa je, da bi bilo potem slabše na zemlji. Mnogo zlata, mnogo pregrehe! Ergo je Bog ni ustvaril te tinkture, ker ni hotel po­množiti pregrehe ter ne za vedno postaviti v sredo slabotnega človeštva tistega zlatega teleta, okrog katerega je izvoljeno ljudstvo že plesalo v puščavi. To je moje mnenje, mi liber baro!«

»Velečastiti gospod protonotar!« zdihne mladi baron, »moja vednost je revna, in s teo­loško sveto Vašo učenostjo se ne predrznem boriti. Preponižno pa vendar menim, da so v skrivnostih ustvarjenega sveta, ki so samo po­doba skrivnosti našega svetega Boga (ki ga častim iz vsega srca!), tudi tiste moči, ki bi skuhale, naj je po koncentrovani ekstrakciji, naj je po kaki drugi poti, čisto zlato in pa — kamen philosophorum!«

»Bog nam v svoji modrosti ni odkril vseh skrivnosti,« odgovori protonotar, »in če naj nam po njegovi visoki volji ostane kaj skritega, nam bode ostalo to skrito do konca človeških dni! Tu nam ne pomaga nikaka chimia!«

Rahel smeh se je prikazal na resnem licu učenega gospoda.

»Vi tedaj tudi ne verujete, gospod proto­notar,« vpraša baron živo, »da se dá iz naravnih prikazni tolmačiti naša temna prihodnjost? Vi ne verujete, da se iz besed, ki se dado zložiti iz črk Vašega ali mojega imena, da sklepati na Vaše ali moje lastnosti? O vsem tem mi je pravil star žid, ki sem ga na svojem potovanju v starem Bambergu obiskal lansko leto. Odkril mi je različna arcana, in sam sem kriv, če mi ni vse ostalo v pregrešni moji glavi!«

Protonotar Schönleben se je lahno zasmejal.

»Pokažite mi svojo vednost, mi liber baro,« je dejal dobrovoljno, »odkrijte mi svojo skriv­nost!«

»Ali naj vzamem jako častito Vaše ime?« vpraša oni z radostjo.

»Ne mojega, ne Vašega imena! Saj so Vam znane moje lastnosti in Vaše meni!«

»Tudi prav! Ali katero ime naj vzamem?«

»Vzemimo prevzvišeno ime presvetlega vladarja!«

»Leopoldus!« vzklikne mladi vitez ter se ponosno dvigne v sedlu. Bilo je to ime, ki je tedaj navduševalo vsako plemenitaško srce; tedaj, ko so stanovi in vsi vdani podložniki koprneli na prihod ljubljenega vladarja.

»Radoveden sem!« in doktor Schönleben ustavi svojega konja. Tudi mladi baron stori tako.

»Leopoldus!« vzklikne še enkrat. Nekaj časa premišljuje o tem, kako bi se sestavile besede iz črk, ki so v imenu cesarjevem. Končno izpregovori kipeče:

»Pello duos! Dva bode podrl v prah in prisilil v pobeg. Z ene strani mu kaže zobé ošabni Galec, po naših zemljah hlepeč! Na drugi strani pa razteza penasti goltanec krutosrčni Turčin! Ali oba bode naš Leopoldus potolkel, kakor je potolkel Jozua Moabičana in Gateje! Pello duos!«

»Bene!« ga pohvali Schönleben, »in upajmo, da se uresniči to Vaše prorokovanje! No,« do­stavi potem, čutivši, da hoče vitez še govoriti, »ali Vam še teče vir proroštva!«

»Sol de lupo! Pobil bode posebno Osmana, tega volka tracijskega, ki že toliko sto let sesa kri iz matere Evrope ter tepta po svetih gre­dicah svetega krščanstva! Ali najvišjemu našemu gospodu pa bode od tega volka izšla slava, solncu enaka!«

»Pristavite še tretje!« reče Schönleben, »in potem se rad klanjam Vaši vedi, ki mi je bila do sedaj neznana!«

»Vivat Leopoldus! Duplo sole! Na njegovi duši se žarita dve solnci, svetu v strmenje! Prvo, svetlo solnce je cesarska njegova modrost; drugo in od prvega še bolj žareče pa je njegova milost, njegova clementia, njegova neskončna ljubezen, ki objema vse nas! Zategadelj vidite, prečastiti gospod protonotar, da je božja pre­vidnost vsakemu rojenemu bitju že v ime vlila nekaj temne prihodnjosti. Kdor je učen, si bode raztolmačil marsikaj že iz imena samega, kar se potem v prihodnjosti uresniči! To ni samo domišljija, to je nekaj tiste skrivnosti, ki po božji volji deluje povsod okrog nas, v najmanj­šem prahu, kakor tudi v mogočni, v nebo kipeči skalini!«

Ničesar mu ni odgovoril protonotar. Morda je bil smehljaj, ki se mu je napravil okrog ustnic, nekoliko sarkasten, morda tudi ne! Kdo ve? Bili so tedaj časi, ko so olikani in neolikani zdihovali še v sponah vraže in teme. Smehljaj na licu protonotarjevem ni ostal skrit mladeniču. Ohladivši se od navdušenja, s katerim ga je bilo napolnilo cesarsko ime, je izpregovoril tožno:

»Vi se smejete, velečastiti? Morda se Vam vse to vidi smešno? Ali za Boga, gospod proto­notar, kaj naj počenjamo plemeniti mladeniči sedaj? Ali naj z lopato premetavamo rušo kakor umazan težak; ali naj imamo pivnice, v katerih se drago in dobro prodaja ta nova nemška pijača, to pivo, ki se je ravnokar priklatilo v deželo? Ali je resnica, da se plemič ne sme prikazati na duševno polje, da ne bi služil drugim, poklicanejšim v posmeh? Plemič ima dolžnost povsod in o vsaki priliki služiti svoji domovini; njej ima posvetiti svoj meč, železno svojo pest! Njej v čast mora pa tudi zastaviti duševne svoje moči, da ni samo po telesu plemič, temuč, in še mnogo bolj, tudi po duhu! To je moje mnenje, velečastiti gospod protonotar, ker se ne sme in ne more zahtevati, naj so kranjski plemiči — duševni lenuhi!«

Malo se je kazalo mladeničevega lica izpod čelade, ali to, kar se je kazalo, je bilo rdeče kakor makov cvet. Iz oči pa je sijal govorniku svit navdušenja in ponosa. Tudi protonotarju se je razžaril obraz in z vidno zadovoljnostjo je zrl na mladega svojega prijatelja.

»Zares,« mu je odgovoril, »zares, mi Weicharde, zavezani ste naši Karnioliji, temu karneolu med deželami, posvetiti vse svoje moči! In kakor je Tarkvinij nekdaj srčno svojo kri, to je rodnega svojega sina, daroval očetnjavi svoji, tako ste vi kranjski plemiči dolžni naši domovini darovati vse moči, vse misli svojega duha! In ali morda očetnjava ne zahteva tega od vas, in ali vam pravi ona: ležite v postelji in prespite svoje življenje? Oj ne! Naša domo­vina, Carniolia, zlata boginja, ima svojo slavo, divno svojo preteklost! In želja njena je, da stopi v zbor drugih rodov, da jo spoznajo in po spoznanju časte. Kaj je sedaj Carniolia? Extrema Germaniae pars ad meridiem! Drugega nič! Ali kaj bi lehko bila, če bi jo poznali tam zunaj? Carniolia!«  vzklikne latinski, ustavivši konja, »inquam antiqua et nova, quae hactenus a condito mundo plurimarum gentium migrationibus, culturis, ruinis, per adversos pariter ac prosperos Fortunae casus iactata, quasi in umbra delituit! In kako to, mi amice? Odgovor ni težak: quia nullius unquam calamo illustrata! In ali je drugače glede narave in njenih krasov? Kdo pozna našo zemljo, naše gradove, naše gore? Kdo pozna preslavno genealogijo naših slavnih rodov? Vidite, mi liber baro, tu je bojišče, kjer naj bi plemiči naši slavili svoje premage. Tu je polje, kjer se koplje zlato, ne da bi potrebovali ,chimiae' in njenih skrivnosti! A sedaj je čas, da odrinem. Aló, Seladon!«

Podal je roko mlademu tovarišu v slovo; letá jo je spoštljivo poljubil.

»Hvala Vam, velečastiti,« izpregovori po­nižno; »Vaše besede so mi padle v srce, kakor rumeno zrno v plodovito zemljo.«

»Ali Vi še ostanete?«

»Še! Poklicali smo na boj tega odpadnika, Janeza Solnca! Nekoliko mladih ljudi nas je, in vedenje tega viteza nam ne ugaja. Morda bode teklo nekaj krvi tu, danes! Če Bog da! Ali, velečastiti! kako je Vaše mnenje o vedenju Janeza Solnca? Ali bi se deželan kranjski mogel še bolj osramotiti, kakor se je osramotil ta člo­vek? Kako je Vaše mnenje?«

»Moje mnenje?« odgovori oni mehko. «Jaz sem služabnik božji in ravnati se mi je po izreku: ne sodi, da te ne bodo sodili! Sicer pa se spominjam, kar poje naš pesnik:

 
Omnibus semper placuisse, res est
Plena Fortunae: placuisse paucis
Plena virtutis: placuisse nulli
Plena doloris!«


Potem še dostavi: »Deo gratias!« To rekši, odjezdi iz jezdarnice. Okrog njega pa je napravljal pes Seladon mogočne skoke ter glasno lajal. Mladi baron — bil je to Janez Vajkard Valvasor — je ostal sam ter zamišljen dovoljeval, da je konj počasi stopal po pesku. Morda se mu je tedaj v plemeniti duši utrnila prva iskra o tisti časti vojvodine kranjske, s katero je potem proslavil svoje ime za vso slovensko prihodnjost!

III.

Skoro potem se je pripodila v jezdarnico tolpa mladih plemičev ter s hrupom in krikom pozdravljala barona Valvazorja. Ker se je bil pred kratkim vrnil s svojega potovanja po Nem­čiji, so ga obsipali mladi prijatelji toliko iskreneje, ker so ga nekateri danes videli prvič po njegovem povratu.

»Dobro došel v Karniolijo! Bog te pozdrav­ljaj v domovini!« Taki in enaki klici so mu doneli naproti in stiskati je moral mnogobrojno rok. Bila je to izvoljena tolpa kranjskega te­danjega plemstva, in mnogo veleslavno ime je bilo zastopano v njej. Athems, Turjaški, Barbo, Purgstall, Jankovič, Paradajzar in drugi so podili konje po pesku na okrog. Vsi so bili mladi, življenja in zdravja polni; krasne podobe! Dika vseh pa je bil mlad človek, kateremu je bilo komaj dvajset let. Pod malim nosom so se mu kazali prvi pričetki volnenih brkov; ali izpod zakroženih temnih obrvi so mu zrle mile oči tako poželjivo, kakor bi se nikdar ne hotele nasititi! Bil je to Juri Ljudevit, bastard turjaški. Janez Vajkard Turjaški, tedaj že knez in vojvoda v Sleziji ter vsemogočni minister na Leopoldovem dvoru, je bil oče njegov. Pravilo se je, da ga je rodil s kmečkim dekletom; drugi zopet so trdili, da ga je s svojega potovanja po Bene­škem prinesel nazaj in da se tedaj pretaka po mladem človeku vroča laška kri. Gotovega se ni vedelo ničesar nego to, da je knez Janez Vajkard nezakonskega tega zastopnika svoje krvi silno ljubil. Ko je Leopold prevzel vladarstvo, se je moral ločiti prekanjeni minister od svojega ljubljenca. Cesar, ki je bil menda v svoji mladosti odmenjen duhovskemu stanu, je sodil o takih »pregrehah« ostreje, kakor je bilo to v tedanjih časih v navadi! Bil je tankih občutkov, če se mu je povedalo kaj takega. Zategadelj je Janez Vajkard poslal svojega ne­zakonskega sina v Ljubljano, Volku Engelbrehtu na vrat, kjer so ga uvrstili med konjico deželnih stanov ter mu na videz odredili službo korneta. V resnici pa je bil Juri Ljudevit tudi v Ljubljani prvi lenuh svojega časa. Zaradi prečudne krasote svoje se je z milobnim vedenjem hipoma vsilil tudi Volku Engelbrehtu v srce, da je bil slep, ali da se je vsaj delal, kakor bi bil slep! Ker naš Juri Ljudevit je počenjal, kar se mu je zljubilo! Nevaren je bil ljubljanskemu ženstvu, in to omoženemu, kakor tudi deviškemu. Lazil je za mladimi dekleti, a tudi za zakonskimi ženicami. In vsak meščan je prebledel kakor stena, če je opazil Jurija Ljudevita plaziti se okrog hiše, ker je takoj vedel, da velja to plazenje ali mladi ženici ali pa hčerki tam zgoraj! Bil je spreten pretepač in v največje veselje si je štel, v družbi z dijaki o večernem mraku napadati in pretepavati miroljubne rokodelčiče ljubljanske. Časih je izpremenil simpatije ter je potem v družbi z mesarji (ki so bili v tedanjih časih najsilovitejši pretepači v Ljubljani!) tolkel po dijakih, svojih prejšnjih prijateljih. Pil je mnogo ter imel prečudno lastnost, da se ni izlepa upijanil. Če so tovariši že pod mizo ležali ali pa gledali kalno kakor deževna lužina, je stal naš Juri Ljudevit trdno kakor hrast na nogah in gledal z očmi bistro kakor ščuka, če se ji približuje plen.

Tudi danes je bil prijezdaril v deželno jezdarnico ta ljubljenec sreče, ki je razlivala nanj vse čarobnosti lahkega brezskrbnega živ­ljenja. Na belem konju je bil prijezdaril, a v strmenje svojim tovarišem je povešal glavo. Druge dneve je vpil, a danes je stanovitno molčal. Komaj da je pozdravil prijatelja Vajkarda. Potem pa je zapustil gnečo sredi jezdarnice (kjer je zbrani družbi baron Valvazor pripovedoval o svojem potovanju) ter ob strani počasi gor in dol jezdaril. Samotarju se pridruži nekak velikan, ki je na širokem jermenu nosil silno težak meč ter kazal svetu obraz, ki je bil kakor polje razoran. Pridružil se je tedaj s svojim konjem Juriju Ljudevitu ter dvignil klobuk z glave, da se je prikazala velika pleša in pa na desnem licu dolga brazgotina, v kateri se je nekdaj kopala turška sablja. Zasmejal se je ter dejal veselo:

»Kak si danes, Ludovice? Če mi čez nekaj dni kdo pové, da si vstopil v samostan pri očetih kapucinih, mu bodem verjel! Tako puščavniški se vedeš danes!«

Oni je obrnil obraz proti njemu ter dejal lahno: »Ti si, Aricaga?«

»Da, jaz, Janez Aricaga, polkovnik kirazirskega polka Ferarri! A sedaj te z vso resnostjo vprašam, kaj ti je, da sedaj nekaj dni povešaš peroti, kakor bi si jih bil opalil kje? Ali se kesaš svojih neštevilnih pregreh ? Ali si se gledal v sanjah s hudičem, ki je hotel pograbiti po nekrščanski tvoji duši? Ali kaj ti je sploh? Tvoji dobri prijatelji smo v skrbeh, in kaj naj počnemo, če te izgubimo? Povej mi torej!«

Juri Ljudevit se je pazno ozrl na okrog. Videč, da sta sama, odgovori: »Dragi polkovnik doživel sem nekaj — prav čudnega! Če mi obljubiš, da bodeš molčal, in da se ne bodeš šalil z menoj, ti povem vse!«

Polkovnik Aricaga je gledal strmeče lahkoživnemu svojemu prijatelju v obraz.

»Vraga, ali je stvar tako resna? Obečam ti molčati kakor kamen, ki je zasut globoko v zemlji!«

»Doživel sem nekaj čudnega!« izpregovori Juri Ljudevit, »in sam ne znam, kako si naj razrahljam to stvar. Spominjaš se še onega dne, ko nam je njega milost gospod vicedom na­pravil banket. Med drugim se je govorilo tudi o tem, kaka bi morala pač biti ženska, da bi mene užgala za stalno ter mi vzbudila resno ljubezen. Trdil sem, da take ženske na svetu ni, kakor ni cvetja, ki naj bi za vedno vezalo frfotajočega metulja! Mnogo smo se šalili, in ti, prijatelj Aricaga, si se nalil tako, da si se končno zvalil pod mizo. V pozni noči sem plazil po štiri tvoje vojake, da so svojega gospoda polkovnika domov zvlekli. Lehko bi bili to storili drugi tvoji prijatelji, a jaz sem hotel polku pokazati, kako slaboten mu je načelnik, če ima nekaj kapelj vina v želodcu, ha! ha!«

»Da bi te vrag pekel na sodnji dan!« se zajezi Aricaga.

»Ko so te odnesli tvoji dobri kirazirji — za Boga je bil to smešen prizor, in njega mi­losti gospodu vicedomu se je tresel trebušček, kakor trepetlika o pišu! — sem odrinil proti domu. Zapustil sem pijano družbo ter sam taval po ulicah. Luna je čarobno sijala. Tudi meni se je vsilila nočna tišina v dušo, in pričel sem — moliti. Nikdar ne ležem počivat, da ne bi molil, in če sem še tako pijan! Štirikrat sem dokončal »Ave«, ko sem dospel do doma. Legel sem. Iz razgretih možganov pa ni hotela misel, da ima neskončno usmiljeni Bog morda res tako žensko zame, ki bi me razgrela in razvnela, kakor je razgreta in razvneta ognjena gora, ki sem jo videl v divni Italiji. To pa ti pravim, dragi moj Aricaga, nasitil sem se že tega na­vadnega ženstva, ki sili za mano, kakor sili vešča za plamenom! Zaspal sem ter imel prečudne sanje. Obkrožale so me kroginkrog puste megle. Kamor sem hotel pogledati, povsod so se valili sivi oblaki, sive megle! Tesnost se mi je polastila trpečega srca in od groze mi je koprnela duša. Kar se razklenejo sivi oblaki, in megla se razvleče! Tedaj pa se mi je prikazala s svetlim žarom obkrožena njena podoba! In jaz sem menil, da je boginja. Nagnila je glavico kakor roža, če jo poljubi prvi solnčni žarek; razprostrla je trepalnice in luč svojih pogledov razlila name, in vse občutke in vse misli mi je pretopila zavest, da je to ženska, ki mi jo morda pošlje večno milostni Bog, da zatre pregrešne strasti v razuzdanem mojem srcu, da me prekrsti in prerodi v novo človeško bitje. Ker o tem, kar sedaj počenjamo, Aricaga, vendar ne bodeš trdil, da je pametno življenje!«

»Ne bode ti kazalo drugega, ljubi moj Ludovice, nego samostan!« se je smejal polkovnik. »Ko vedno na ženske misliš, ni čuda, da se ti še celo v sanjah prikazujejo! To so otročarije, pijan si bil in v pijanosti si zaspal, pijani pri­hodnji redovnik moj!«

»Tudi sem mislil, da je tako. Ali poslušaj, kako je bilo potem! Oni dan, ko je pri očetih jezuitih pridigal pater Teobaldus, sem bil v cerkvi ter vestno poslušal gorečo božjo besedo. Kakor žareče oglje je padala v mojo dušo, in povsod me je peklo in skelelo, ker globoko tičim v pregrehah! Pri vratih ob steni sem slonel in kes mi je rojil po duši. Tedaj, Aricaga, pa je stopila ženska v božji hram, ženska, ki je živela v mojem spominu od tiste noči! Kakor boginja je vstopila ter obstala na cerkvenem pragu. Otrpnila je pred svetlimi mojimi pogledi. Obkrožala jo je svetloba jasnega dneva, ki se je pri širokih vratih vsiljeval v cerkveni mrak. Bila je kakor tedaj v sanjah, bila je kakor pomlad sama, ki je najkrasnejša med letnimi časi! Ogenj večne sreče je zaplapolal po meni, in v presladki nadi sem dejal svojemu duhu: Usmiljeni Bog, ti jo pošiljaš, da postanem boljši in pravičnejši! Stopala je mirno ter sramežljivo zrla k tlom. Da, Aricaga, bila je ona, ki sem jo gledal v sanjah! Vsaka črtica njenega obraza se je bila vsekala v moje srce! Nikakor se ne motim, bila je ona; to bodem trdil do tistega trenutka, ko me pogoltne bleda smrt!«

Umolknil je. Ali naš Aricaga je bil sedaj radovednejši nego prej.

»In potem?« je vprašal. »Vraga, tako se to vendar ni končalo!«

»Čakal sem, da je minila služba božja. V hvaležnosti sem molil Boga ter mu dajal čast, da mi je ta cvet stresel na pusto stezo mojega življenja. — Ko je bilo malone že vse odšlo, je prišla iz božjega hrama. Dvignila je pogled ter takoj opazila, da čakam nanjo. Kri ji je zakipela v obrazek in kakor plaha srna je od­hitela. Še pogledala me ni, dasi sem se ji po­nižno, globoko poklonil.«

»In kdo je?«

»Kdo je! Še nikdar je nisem videl poprej. Po obleki pa sem sodil, da je plemkinja! Ali sedaj poslušaj, kdo je! Naj je, kar če, toliko ti povem, Aricaga, da je že sedaj prikovano moje srce na njeno in da bom napel vse, vse moči, da si jo prisvojim. Pretaka se mi Turjačanov kri po žilah in Turjačani so v tej deželi te oblasti, da dosežejo, kar hočejo!«