Janez Solnce

Janez Solnce: Zgodovinska novela Ivan Tavčar

Izdano:	Ivan Tavčar: Povesti [3. zvezek]. Ljubljana: [samozaložba], 1898, 1–237
Viri:	Dostopno na: www.dlib.si. [1]
Dovoljenje:	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu:	epub       mobi       pdf       rtf       txt

I.

Leta 1660., zadnje dneve mesca julija, je mrgolelo po ulicah ljubljanskih vse polno podeželskega plemstva. Po prodajalnicah so ti vitezi nakupavali, kar so potrebovali zase in za svojo družino. Mlajši — sinovi — pa so se v novih opravah gnetli po tlaku, lazili za meščan­skimi dekleti, se pretepali z dijaštvom in mesarji ter banketovali sedaj tu, sedaj tam. Starejšim kakor mlajšim pa je življenje ugajalo mnogo bolj v mestu nego po pustih graščinah! Več vzrokov je bilo privabilo to plemstvo v mesto. Pred vsem se je takrat vedelo že gotovo, da pride mesca septembra cesar Leopold v mesto in da se mu bodo tedaj poklonili deželni sta­novi. Zategadelj so morali sivi očetje s kmetov marsikaj nakupiti, novih oblek starim in mladim doma, ki je vse hotelo gledati z lastnimi očmi, kako bode cesar Leopold jezdaril v belo Ljub­ljano. Drugi vzrok je bil ta, da je ravno tedaj tičala v mestu nemških komedijantov družba, katera je pred visokimi stanovi namerjala igrati prekrasno »akcijo«, posvečeno stanovom samim — seveda za dober slovenski denar! Ravno za tistih dni — in to je bil zadnji, a ne najmanjši vzrok — je bila razpisala njegova milost deželni maršalek sejo deželnega odbora, in sicer zaradi slučaja, ki je v tistih časih z grozo in studom napolnjeval vse kranjsko plemstvo, gospodov prelatov ne izvzemši. Slučaj pa je bil tale. De­želnih stanov soud vitez Janez Solnce se je bil zaljubil v hčerko bogatega ljubljanskega ranarja, ki si je bil s puščanjem, prodajanjem suhih zelišč in drugim takim trgovstvom pomagal do bogastva. Ta ranar je slovel zaradi svojega bo­gastva, a še mnogo bolj zaradi svoje hčere, ki je bila res krasna kakor luna v jasni noči. A ranarji so bili takrat zaničevani, in rokodelčič, ki je šival usnje ali pa krpal platno in živel slabo, je pogledaval z velikim zaničevanjem po našem ranarju in njegovi hčerki. In vsakdo je menil, da ji usoda ne bode dodelila drugega ženina, če se ne oglasi sin kakega zaničevanega ranarja, ki jo je lehko vzel, ne da bi si nakopal sramoto nase in na hišo svojo! Pa stvar se je zasukala drugače. Pričelo se je go­voriti po mestu, da je mladi in plemeniti Janez Solnce zaljubljen v Ano Rozino in da lazi k njej v tihih večerih. Ali saj se poznajo plemenitniki! Taki gospodje si napravljajo kratke čase ter imajo svoje igre! In ona, ranarjeva, je kakor nalašč rojena za take šale! Ko se je naveliča, pa bode zašlo to »solnce«, in nihče mu ne bode mogel ničesar očitati, ker je morala takoj vedeti, kam vodi taka pot! In meščanstvo se je smejalo. A smejanje se je izpremenilo v strmenje, ko je nekega jutra počila po mestu novica, da se Janez Solnce poroča pri očetih kapucinih z Ano Rozino. Vse mesto je skupaj vrelo. In res je prišel Janez Solnce iz male cerkve, in vodeč Ano Rozino s seboj, je šel v svojo hišo ž njo kot ženo, ki se mu je izročila po božjih zakonih. A kak je bil pri tem! Svetlih oči je stopal v bleščeči svoji obleki po ulicah ter se smejal plemenitim znancem, ki so se čudili ter odpirali usta. Med vicedomskimi vrati je srečal deželni glavar, ekselencija Volk Engelbreht Turjaški, svatovsko družbo, ki se je polna spoštljivosti stiskala v stran, da bi se napravil prostor velikemu gospodu in konju njegovemu. Zagledavši deželnih stanov souda, je pobrzdal Volk Engelbreht in ustavil svojega konja ter zbadljivo povprašal, je li Janez Solnce zašel med nemške komedijante, da o belem dnevi v tej družbi lazi okrog? Ali mladi »deželan« se je globoko priklonil, prijel Ano Rozino za belo ročico ter dejal glasno:

»Ekselencija, Vaša milost, to je sedaj moja žena!«

Ekselencija Volk Engelbreht je na ta od­govor prav močno prebledel, pogledal temno, in kakor črn oblak na nebu se mu je razprostrl srd po ošabnem obrazu. Obrnil je konja ter oddirjal, kolikor mu je prostor dopuščal, po vicedomskih ulicah, kakor bi se za njim podila četa ljutih Turčinov.

V mestu je zavladala silna razburjenost, posebno plemenitaška mladina se je togotila ter škripala z zobmi. Ob večerih so se zbirali sinovi iz najboljših rodbin pred hišo Janeza Solnca ter mu pobijali okna. Ali naš vitez se je ta čas solnčil v ljubezni svoje mlade soproge ter bil toliko previden, da je tičal med stenami svoje koče in da ni prihajal na jasni dan.

Medtem se je razširila vest o Janeza Solnca poroki tudi po deželi, kjer ni napravljala manj­šega vtiska nego v beli Ljubljani. Ko se je izvedelo, da se hoče deželni odbor sam pečati s to prevažno zadevo, je bilo vse radovedno, kaj bodo ukrenili dežele očetje. Vse je tedaj tiščalo v mesto, nekoliko iz radovednosti, ne­koliko pa iz tistega gotovo živalskega čuta, vsled katerega je človek vedno rad navzočen, če se izvršuje ostra kazen nad soudom človeške družbe. Ni ga imel prijatelja Janez Solnce, in vse je hrepenelo izbrisati madež, ki ga je brez­vestni ta vitez vtisnil na svetlo bliščečo čast domačega plemstva.

II.

Bilo je kake štiri tedne po poroki Janeza Solnca. Krasno jutro poznega poletja je ob­jemalo belo Ljubljano. Ni se kazalo megle na jasnem obnebju, in solnce je imelo še prav pri­jetno in občutno moč. Dasi je bilo obilo viteštva v belem mestu, sta bila o ranem jutru samo dva jezdeca v prostorni deželni jezdarnici. Dolgo, leseno to poslopje je stalo nekako na tistem mestu, kjer čepi sedaj naše deželno nemško gledališče. Po visoki strehi je frfotala neštevilna tolpa vrabičev ter glasno kričala. Pred glavnim vhodom, na sprednji strani, sta slonela dva de­želnih stanov strežaja, oblečena v rumeno in modro barvo, ter zaspano zrla na trg in na vicedomska vrata, kjer se je lahko vsak trenutek prikazal ta ali oni veliki gospod. Na gradu, v tako imenovanem piskavčevem stolpu, je bilo ravnokar sedem odzvonilo, v znamenje, kako je nekdaj turški krvoločni pes brezuspešno naskakoval krščansko to mesto.

V jezdarnici sta bila tedaj samo dva jezdeca. In še ta dva sta leno jezdarila na okrog ter se dovoljevala, da sta konja po lastni svoji volji premikala kopita po peščeni areni. Jezdeca sta se razločevala po starosti in po obleki ter bila videti tudi po značaju različna. Starejši je nosil okrog vrata nekak kolar; to je pričalo, da je služabnik svete cerkve, a ne posvetni vitez, kar bi bil morda kdo sklepal po drugi opravi. Snel je bil klobuk z glave ter ga držal navzdol ob konjevem trebuhu. Tik njega je skakal velik, kodrast pes ter se metal kvišku proti klobuku v gospodarjevi roki. Ko je ob priliki pograbil z belimi zobmi po klobuka širokih okrajih, je dejal gospod: »V kot, Seladon! Sedaj nimam časa zate.«

In pes jo je v hipu pobral k steni v kot ter z bistrimi pogledi od ondod zasledoval svo­jega gospodarja, na okrog jezdečega.

Drugi jezdec je bil prav mlad, bilo mu je morda komaj osemnajst do devetnajst let. Ali pri vsej svoji mladosti je bil vendar opravljen, kakor bi ravnokar hotel planiti v tolpo sovraž­nikov v najhujše klanje. Pod nosom se mu še ni kazalo najmanjše znamenje moške brade; ali navzlic temu je nosil ob strani na močnem jermenu težak meč, ki je s svojim velikim drža­jem napravljal groze in smrti vtisek. Glavo si je bil zavil v temno železno čelado, ki se je je tako tesno prijemala, da se je videlo iz dalje, kakor bi bil mladi naš vitez brez las. Dasi je to pokrivalo bilo pregrozno vojaško, je bil obraz, ki se je skrival pod njim, vendar prav miro­ljuben, in črni kodri, ki so se izpod rjavega železa usipali na rame, so dajali nekaj dekliškega temu obrazu. Navzlic bojni opravi, v kateri je tičal; navzlic močnemu oklepu, pod katerim je sopel z nekako težavo, in navzlic velikanskim ostrogam, ki so mu tičale ob petah, naš junak ni napravljal vojaškega vtiska. Povsod mu je silil človek »miru in sprave« na dan.

Ta »orjak« je jezdil torej ob strani duhov­nika ter z veliko, vdano spoštljivostjo obračal proti njemu svoj z železom obviti obraz.

»Vi torej, prečastiti gospod protonotar,« je vprašal prav v tistem hipu, »ne verujete, da se nahaja v zakladih prirode nekaka tinktura, ki izpreminja vsakovrstne kovine v čisto zlato?«

»Nemogoče ni,« odgovori protonotar doktor Janez Ljudevit Schönleben, »in ako hoče naš Bog, ki je ustvaril vse, nastane tudi taka tink­tura. Moje mnenje pa je, da bi bilo potem slabše na zemlji. Mnogo zlata, mnogo pregrehe! Ergo je Bog ni ustvaril te tinkture, ker ni hotel po­množiti pregrehe ter ne za vedno postaviti v sredo slabotnega človeštva tistega zlatega teleta, okrog katerega je izvoljeno ljudstvo že plesalo v puščavi. To je moje mnenje, mi liber baro!«

»Velečastiti gospod protonotar!« zdihne mladi baron, »moja vednost je revna, in s teo­loško sveto Vašo učenostjo se ne predrznem boriti. Preponižno pa vendar menim, da so v skrivnostih ustvarjenega sveta, ki so samo po­doba skrivnosti našega svetega Boga (ki ga častim iz vsega srca!), tudi tiste moči, ki bi skuhale, naj je po koncentrovani ekstrakciji, naj je po kaki drugi poti, čisto zlato in pa — kamen philosophorum!«

»Bog nam v svoji modrosti ni odkril vseh skrivnosti,« odgovori protonotar, »in če naj nam po njegovi visoki volji ostane kaj skritega, nam bode ostalo to skrito do konca človeških dni! Tu nam ne pomaga nikaka chimia!«

Rahel smeh se je prikazal na resnem licu učenega gospoda.

»Vi tedaj tudi ne verujete, gospod proto­notar,« vpraša baron živo, »da se dá iz naravnih prikazni tolmačiti naša temna prihodnjost? Vi ne verujete, da se iz besed, ki se dado zložiti iz črk Vašega ali mojega imena, da sklepati na Vaše ali moje lastnosti? O vsem tem mi je pravil star žid, ki sem ga na svojem potovanju v starem Bambergu obiskal lansko leto. Odkril mi je različna arcana, in sam sem kriv, če mi ni vse ostalo v pregrešni moji glavi!«

Protonotar Schönleben se je lahno zasmejal.

»Pokažite mi svojo vednost, mi liber baro,« je dejal dobrovoljno, »odkrijte mi svojo skriv­nost!«

»Ali naj vzamem jako častito Vaše ime?« vpraša oni z radostjo.

»Ne mojega, ne Vašega imena! Saj so Vam znane moje lastnosti in Vaše meni!«

»Tudi prav! Ali katero ime naj vzamem?«

»Vzemimo prevzvišeno ime presvetlega vladarja!«

»Leopoldus!« vzklikne mladi vitez ter se ponosno dvigne v sedlu. Bilo je to ime, ki je tedaj navduševalo vsako plemenitaško srce; tedaj, ko so stanovi in vsi vdani podložniki koprneli na prihod ljubljenega vladarja.

»Radoveden sem!« in doktor Schönleben ustavi svojega konja. Tudi mladi baron stori tako.

»Leopoldus!« vzklikne še enkrat. Nekaj časa premišljuje o tem, kako bi se sestavile besede iz črk, ki so v imenu cesarjevem. Končno izpregovori kipeče:

»Pello duos! Dva bode podrl v prah in prisilil v pobeg. Z ene strani mu kaže zobé ošabni Galec, po naših zemljah hlepeč! Na drugi strani pa razteza penasti goltanec krutosrčni Turčin! Ali oba bode naš Leopoldus potolkel, kakor je potolkel Jozua Moabičana in Gateje! Pello duos!«

»Bene!« ga pohvali Schönleben, »in upajmo, da se uresniči to Vaše prorokovanje! No,« do­stavi potem, čutivši, da hoče vitez še govoriti, »ali Vam še teče vir proroštva!«

»Sol de lupo! Pobil bode posebno Osmana, tega volka tracijskega, ki že toliko sto let sesa kri iz matere Evrope ter tepta po svetih gre­dicah svetega krščanstva! Ali najvišjemu našemu gospodu pa bode od tega volka izšla slava, solncu enaka!«

»Pristavite še tretje!« reče Schönleben, »in potem se rad klanjam Vaši vedi, ki mi je bila do sedaj neznana!«