Popotnik

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Speča deklica Popotnik
(Pesmi)
Fran Levstik
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Živel sem dolgo časa z vami,
le zopet v roko, grčav les!
Če imam rotbico na rami,
ne briši, ljubica, očes!
Ta ni možak in ni za rabo,
kdor videl tujih ni ljudi;
te hribe pustil bom za sabo,
mogoče mi ostati ni.

Kdor ima v pravem koncu glavo,
on gre v Jeruzalem in Rim,
premaga sonce, dež, težavo
in dobra volja roma ž njim;
in skusi pač si kaj po sveti,
pretehta sreči vse zemlje,
navaja ga veselje peti
in ćalost trdi mu srce.

Kjer sever goni jadra bela
na trg do zadnjih mej sveta,
kjer juga sapica vesela
nasproti petje mu pihlja,
kamor le priti je mogoče,
povsod doma popotnik je,
nikjer si ne sezida koče,
postelje si ne postelj'ce.

Oblak nebeški ga odeva
in posteljo mu zemlja da,
ko obudi se zora dneva,
sonce ga dalje popelja:
po koni stezi peš koraka,
na mokrem sapi se zroči,
kaj novega mu ura vsaka
pred željne pripelja oči.

On ne sadi, nikdar ne seje
in njemu sad ne obrodi,
pri svoji peči se ne greje,
pri svoji mizi ne sedi;
veselja dosti vendar užije,
sadi in seje mu ves svet,
pm vsake trte vino pije,
kar vidi, ljubi jih deklet.

Neumen človek, ki razpenja
šotora varno streho si!
Ko zemlja romati ne jenja,
ko morje mirno, sonce ni:
tak' se obrača romar vedno,
povsod poznan, nikjer doma,
kjer vleže uro se poslednjo,
tam smrt mu domovanje da.