Popotne impresije

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Popotne impresije
Anton Ocvirk
Izdano: Modra ptica, 1/7 (1930), 168–173
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ljubljana–Trst.

Mimo oken bežijo gozdovi, vasi in polja v aprilski mrak. Rahel dež pada. Daleč za nami je Ljubljana, zapuščena v pomladnem dežju. Tam živijo ljudje svoje enakomerno življenje iz dneva v dan in mislijo na življenje nekje zunaj. Mislijo na svobodno sproščenost, na solnce in smeh. V to pesem sproščenosti in v občutje svobode sem utonil in ropotanje kolesja prehaja v prijetno čuvstvo brezglavega drvenja nekam v prostor.

Prepričan sem, da je hrepenenje po velikem svetu ukoreninjeno v človeku in da išče človek na potovanju samega sebe bolj od zunanjih dražljajev, da se doživlja vse močneje in pravilneje. Tu zunaj v svobodi, ko je človek navezan zgolj nase, je njegova miselnost široka, čuti se dvignjenega nad vsakdanjostjo in zato dojema vse okrog sebe živeje in neposredneje.

Vlak drvi v enakomernem ritmu. Zunaj je že vse v temi. Samo obrisi dreves ob tiru se zasvete v luči, ki šine po njih. Srečujemo se z vlaki, zdrvimo ob njih in izginjamo v temi. V vlakih vidimo ljudi, oziramo se za njimi, pa jih ne moremo spoznati. – Štirje smo v kupeju. Razen mojega tovariša še prileten gospod iz Trsta in mlada gospodična, ki potuje sama iz Brna v Firenze. Poteze na njenem obrazu so v prijetni skladnosti z vsebino oči. Pogovarjamo se o najrazličnejših stvareh. Zdi se mi, da smo stari znanci, ki so se srečali po naključju. Naši obrazi so jasni in brez krinke, ki jo nosimo navadno doma.

Gospodična potuje prvič. Utrujena je. Še eno noč, pravi. Se veseli? – Zelo! Radovedna je kakšna je Italija. Ostala bo v Firenzi precej časa. Morda čez mesec dni. — Si bo ogledala tudi druga mesta? – Na vsak način. Kako naj se vrne brez Benetk!

Da, gospod se veliko vozi. Prepotoval je že vso Italijo. Pozna tudi Nemčijo in Avstrijo. V svetovni vojni je bil precej časa na Dunaju. Govorimo o lepotah mesta, krajev in o vsem mogočem.

»Postumia!« Postojna. Naš kupe zasedajo sami odsluženi alpinci. Bili so tu na izletu. Pregledujejo brošure o postojnski jami in se pogovarjajo v težko umljivi govorici. Njih čuvstvovanje je navezano na uniformo, križce in na vse zunanje bleščeče znake. Prepričan sem, da je organizatoričnost prevečkrat znak naivnosti. Zgolj zunanjost privlačuje nase ljudi in jih združuje v celoto. Ideja je zapopadena v zunanji skupnosti, ki je vedno zvezana z občutjem nekega nejasnega skupnega cilja. Ne gre za dosego tega nejasnega cilja, gre za skupni namen. Odtod patetičnost takega čuvstvovanja, ki je na vsak način tuje sodobnosti.

Vozimo se tik nad morsko obalo. Morje leži mrtvo in negibno v temi in le soj krožečih žarometov drsi po njem in riše svetlobne kroge daleč po temni gladini. Zrak je hladen, nasičen je z vonjem po morski vodi in južnem pomladnem cvetju. Pred nami leži Trst v morju luči. Pod seboj vidimo obrise gradu Miramara, nato hiše in tik ob njih nalahno osvetljeno morje. Tam daleč zunaj na morju so izgubljene luči ladij, morda svetilnikov. Za njimi valuje neizmerno morje, ki ždi v temi in ga samo zdaj pa zdaj obkroži svetel trak svetilnikovega žarometa.

Trst–Milano.

Za nami je sedaj kričanje, ropot lokomotiv na postaji, godba odhajajočih planincev, petje in šumenje množice, glasno in toplo govorjenje s prizvokom južne melodioznosti. Sama sediva. Najina družba se je razšla.

Po isti strani se peljemo iz Trsta. Znova gledam na izgubljene luči ladij na morju in na enakomerno drsečo svetlobo svetilnikovega žarometa.

V nenehnem, vedno se ponavljajočem, svetlobnem krogotoku je neka tajna groza. V vlaku je prijetno. V sosednjem kupeju poje gramofon in se smejejo. Moj tovariš se je zatopil v knjigo. Če pogledam v temo, vidim le obrise travnikov, ki se gube v temi. V polspanju premišljam. Nekako v patosu Nietzschejevega Zarathustre doživljam renesančnega junaka. Toda kmalu spoznam v njem Giovannija Galleaza Viscontija, kako kramlja s Burckhardtom in mu pripoveduje o čudežnih strojih Leonarda da Vincija. Zarathustra je zapuščen, mlad profesor na popotovanju po Italiji. Klima mu ne ugaja in se podi iz mesta v mesto, dokler ne obstane v samotnem kraju, kjer lahko snuje vizijo o nadčloveku. Vse je pogreznjeno v davno preteklost, kot da ni časovne razlike med Zarathustro in Savonarolo, morda niti razlike v osebi.

Vse pa drvi nekam v neskončnost in se povrača; »Die ewige Wiederkunftk.«

»Piava!« mi pravi tovariš. Mraz nočnega vetra mi je udaril v lice. Pod mano se leno pomika reka, kot da bi polzela kri iz velike odprte rane. Vse mrtvo naokrog. Divje drvi vlak in za njim izginja žalostna reka. Nikjer se ne odstre tema, da bi se prikazala mrzla groza in spregovorila. Tako je tiho na okrog, da se mi zdi, da smo poslednji živi ljudje, ki drvimo čez zemljo. Tam ležijo Barbussi, Raynali in Sherriffi. Sami grobovi. Sredi med njimi pa kleči Ivan Cankar in v blaznem strahu kriči v temo tiste groze polne besede iz »Podob iz sanj«: – »čemu, samo povejte mi, čemu?« Tema srka vase njegove, do krvi doživete besede in se ne zgane. Ropotanje vlaka se mi zdi sedaj kot prasketanje pušk in nenehno reglanje strojnic, v to pesem pa se vtaplja glas gramofona, kot bi nekdo daleč v tej grozni temi jokal, ali pa da bi se režal z blaznim smehom.

Zapustili smo Mestre. Daleč zunaj so luči Benetk. Morje leži negibno in mrtvo tik ob tiru. Čutim njegov dih nasičen z nepoznanim vonjem. Luči vozov mečejo svetlobo v vodo. Zdi se, da se nekje na obzorju premika vsa široka ravnina v brezoblično temo, v večen prepad. Tam luč ob progi, zadaj zamolklo valovanje. Svetloba je šinila od onkraj teme, morda od ladje, morda samotne hiše? Prav s posebno melodijo poje kolesje in zrak je mlačno vlažen.

Milano.

Širina, svetloba in zračnost. Ne samo v arhitekturi, ne samo v mestu, ampak tudi v človeku iz Lombardije se kaže ta trojna poteza. Popolnoma se pokaže izrednost tega na trgu pred Domom. Težišče celote je v cerkvi, ki tvori središče trga. Tu je prevladal popoln smisel za arhitektonsko celoto. Pravilnost trga v razmerju s stranskimi palačami je popolna in zato je učinek tako velik. Natiazza del Duomo ne more nobena druga zgradba, da ne bi razlila učinkovitosti. Prav ista širina je v katedrali. Toda učinek je stopnjevan še s harmonično skladnostjo vseh dimenzij. Statičnost vseh delov je najvišja popolnost cerkve. Vsi loki so speti v ubranosti s stebrovjem in svetlobnimi učinki. Kljub praznini in neobloženosti v notranjščini je dovršena in dognana. Poplnoma pravilno je ubrana dvojnost cerkve: njena zunanja bujnost in izredna pestrost z njeno notranjo mirnostjo in enovitostjo. Če je svojevrstna in skoro da igračkasto sladka njena zunanjost v kipenju nebrojnih stolpičev, kipov, lokov, oken in prepletenosti okrasja, preobloženosti in izcizeliranosti, je njena notranjost prav v obratnem izvedena do popolne dovršensti. V cerkvi doživi človek mistiko nadprostornega, mistiko luči v sto niansah. Tu je predvsem ujeta skrivnost človeka v skrivnosti Boga. To občutje je tuje našemu religioznemu čuvstvovanju, ki je vezano na ozkost, temo in negacijo človeka, ker je brez sproščenosti. Pri nas je misterij v neznanem, v temi in ni plastično ujet v umetnini. Tu je Bog neopredeljiv, toda občutljiv v vsej svoji vsemogočnosti, on zdi v lokih, stebrih, v vsem prostoru in je utelešen v vsem plastičnem kozmosu notranjosti.

Če je človek pri nas le del množice, je tu svoboden in individualen. V tem vzdušju arhitektonske dograjenosti in ubranosti je značilen pogled na Via Dante, kjer se odpre razgled mimo Fora Bonaparte na Castello Sforcesco. Nešteto je palač, ki so grajene s širino in zračnostjo prostorov, posebno izredni so portali, odkoder vodi po prostrani veži pogled na lepo opremljena dvorišča ali parke. Mimo katedrale in trga, mimo ostalih palač je vse polno čudovitosti, ki so zrasle iz bogatega duševnega življenja renesančnega človeka. Piazza della Camera di Commercio, Loggia degli Osii e piazza Mercanti.

*

Vroč popoldan. Solnce sije na palače in jih oživlja. Življenje na ulicah je živahno. V velemestnem zamahu se giblje promet in s pestro raznobarvnostjo vtisov se gnete po ulicah množica za množico. S taksijem se peljeva na znamenite milanske kraje. Mimo nas švigne vse polno zanimivosti, vsak četudi hipen pogled zadostuje za vtis. Potem ko sva obiskala skoro vsako znamenitost, sva se odpravila v vrvež življenja. Utrujenost naju je že minila zjutraj. V hotelu Loreto sva spravila svoje stvari in sedaj živiva svobodno in brez skrbi.

Ogledal sem si Arco della pace, ki me ni ogrel, in park, kjer sem pogrešal intimnosti našega Tivolija. Potem sem priblodil v Manzonijevo ulico, si ogledal Monumento a Cavour, ki je tik ob mestnem parku, šel ob skoro dolgočasni ulici Palestro do muzeja. Živahnost mesta dosega višek na Corsu Venezia, ki gre v Corso Vitt. Emanuele ... Od daleč se sveti katedrala in solnce sije skozi ornamente na strehi. Bliža se osma ura. Čaka naju še poslednje in največje doživetje, Scala. Pozabil sem ta hip na baziliko di S. Ambrogio, na cerkev Maria delle Grazie, na Bramantejev stolp, na Leonarda, na katedralo in na vse, kar sem videl. Opera se prične ob pol devetih.

*

Parter je že skoro zaseden. V ložah se bleščijo dragi kameni v mogočni luči. Ves ogromni prostor je živahen in poln prijetnosti. Skoro vsa Evropa mora biti tu zbrana. Najina sedeža sta zelo na pravem mestu. Pred seboj imava vse gledališče, vidiva vsako malenkost, saj sva izredno radovedna. Rada bi se nagledala za dolgo časa, mogoče za vedno. Bog zna.

Ura nad odrom kaže pol devetih.

Prvo dejanje Tosce. Doživeti predstavo v Scali, pomeni doživeti resnično dovršeno opero. Ne bom pozabil na scenično sliko pri tedeumu, na katedralo, prav tako ne na rimsko mesto v 3. dejanju. Ostalo mi bo v spominu kot predstava »Tristana in Izolde« v dunajski drž. operi.

Ob koncu pa še baletna točka »La fata delle bambole.« Mešanica najrazličnejših plesnih komadov od Joch. Straussa do modernega jazza. Toda vsa izvedba je izdelana od tehnične podrobnosti do baletke, od muzične nianse do svetlobne efeiktnosti.

Pol ene.

Galleria Vittorio Emanuele II. Sediva ob oknu kavarne in gledava na popoldansko promenado. Na križišču galerije igra godba. Bliža se večer. Šumenje sprehajalcev je prijetno. Ženske gredo mimo z mehkimi smehljaji na ustih, s toplimi črnimi očmi ošinejo mimoidoče in njih prijetna telesa zginjajo med gručami. Smeh je vroč in poln, spominja me stebrov di S. Lorenzo. Precej sličnosti je med njimi in od stoletij počrnelim marmorjem v liniji in zamahu.

Prižigajo se luči. Stopila sva v mlačno-mehko ozračje med sprehajalce. Katedrala je čudovita v soju luči. Ves trg je valujoče razgiban. Brezštevila avtov dere po cestah in med trušč cestnih železnic se izgublja govorjenje in smeh.

*

Milano–Venezia.

Za nami je Milan. Polagoma se bližamo iz ravnine gričevju. Tam zadaj je Lago di Como, reka Adda prihaja od tam, in tam zadaj je Lago d'Iseo. Iz mirne ravnine, kjer ni nikjer nobene vasi, ampak le manjša mesta, rasejo polagoma od Brescie hribi v ozadju, do njih pa vodijo griči, kjer so prijetno zidane vile, gradovi, večje vasi in samotne cerkve. Povsod razgibanost in izredno ujemanje vsebine z obliko, stavb s krajem. Peljemo se mimo Gardskega jezera. Na njem so ladje in polno majhnih jadrnic. Nad njim kroži hidroplan. Ogromno jezero, ki se vije nekam med hribovje.

Peschiera. Vlak drvi izredno hitro. Izginjajo polja in griči. Verona. Mesto s palačami, ki vabijo človeka k sebi. Zamislil sem se v značaj te zemlje, v posebnost ljudi. Povsod polno umetniških skrivnosti, polno lepote in zgodovine. Povsod toliko vsebine in življenja. Kako ogromna je morala biti doba, ki si je postavila toliko spomenikov. Vicenza–Padova–Mestre.

Venezia.

Iz Canala veje mraz na ladjo. Razen nekaj Francozov je okrog polno Nemcev. Tako mrzel občutek me obhaja. Vse palače se mi zdijo mrtve, le okostje še, ki diha mrtvaško tišino v nas. Prehiteli smo gondole, ki izginjajo v stranske kanale. Povsod je tiho, tako mrtvaško tiho. Nikjer avtov, ne motorjev, nikjer divjega drvenja modernega velemesta. Stopil sem iz moderne Evrope v stari in srednji vek. Nebo je jasno in ima posebno barvo, ki se sklada s prastaro barvo palač.

V vsako je čas udolbel pestro zgodovino in hladna prezirljivost njih zunanjosti je upravičena prav radi dolgih stoletij. Vsaka palača je svet zase s svojo posebno umetniško vrednostjo.

Ponte di Rialto. Prihajamo v Canal grande. Palače z ornamenti in sijajnimi portali. Cà d'Oro. Razgled se je odprl po vsej razsežnosti kanala. Hoteli so tam in tam kavarne, gostilne in potem zgolj palače. Chiesa della Salute s kupolo. Stopnice vodijo kvišku. Vrata so odprta. Ne vidimo ničesar, ker je notranjščina v temi.

Izstopamo. Na desni daleč v Canalu je Isola di S. Giorgio. Spoznal sem cerkev po stolpu. Gremo skozi ozke ulice. Tu so majhne kavarne, tam še manjše trgovine z dragocenostmi, slaščičarne, trgovine z oblekami in z vsem mogočim.

Trg. sv. Marka. Nepopisen je vtis tega trga. Cerkev, kot bi bila iz pravljice, je oblita s sto barvami. Ves trg je kot čudovit salon poln orientalske pravljičnosti. V cerkvi je temno. Dečki pojejo koralne velikonočne pesmi in vse je tesno in davno. Izven časa. Stojim pred doževo palačo, gledam na kanal in otok s cerkvijo in bi se rad zavedel. Rad bi si rekel, da je to ustvarjeno s človeškimi rokami.

Mrak. Zvonovi zvonijo s čuda žalostnim glasom. Takega zvonjenja še nisem slišal. Morda ga ne bom tudi nikoli več. Po trgu se sprehaja pol Evrope. Sediva v kavarni pod oboki hodnika in gledava to življenje. V kavarni igra orkester. Čudno.

Trst.

Mesto, ki umira. Na morju so zasidrani parniki – brez življenja. Iz kanala prihaja zopern duh po gnili vodi, ki se ne odteka od preperelih ribiških jadrnic in tovornih ladij. Življenje je obmorsko. Kvanta in popevka.

Po noči so ulice prazne in je neugodno v kavarni. Obrazi ljudi so tuji in skoroda odurni. Po noči je ob morju dolg čas in brez življenja. Čuti se bližina starega mesta. Nekje zunaj je najbrže potniški parnik. Mesto, ki umira.

Gorica.

Na trgu žene z Brd in možje s hribov. Lepa slovenska govorica s primorskim naglasom in izgovarjavo. Mesto je popravljeno in tu pa tam prenovljeno. Na Travniku je še vedno v starem vzdušju. Cerkev še kaže svoje rane iz vojne in vodnjak sredi trga je poškodovan. Nad mestom je grad v razvalinah.

Prijetno je iti v jutranjem vonju proti Podgori. Kostanji so v mogočnem zelenju in dišijo. Soča je svetlozelena in glasno šumi med skalami. Na drugi strani Soče so še vse hiše razdejane. Še vedno se čuti bližina vojne, čeprav po dvanajstih letih. Hiše so brez gospodarja in razpadajo same od sebe.

S pisateljem Bevkom sediva v kavarni Garibaldi in se pogovarjava o literaturi, o preteklih dnevih in o bodočnosti. Vse si poveva na pol zgovorjeno, v naglici, da bi si mogla čim več povedati. – Proti večeru je že. Mimo gledališča kreneva proti Soči. Za mestom je Kostanjevica v mraku, tam zadaj daleč sv. Gora. Povsod je polno neke otožne miline in lepote, ki je očita v Gregorčičevem ritmu in melodijoznosti. Ob Soči so še kaverne, ki se počasi zasipajo. Tam so hribi, tam zadaj je morje.