Ponočni čuvaj
| Ponočni čuvaj. Anonimno |
| |||||||||||||
Pozno je že v noč. Dasi sem bil na počitnicah v malem mestecu na Slovenskem, vendar se mi je dela nakopičilo toliko, da sem sedel še dolgo pri pisalni mizi. ko so drugi že sladko spavali. Truden od dela in zaspan pogledam skozi okno na trg. Luči so po ulici brlele, dež se je silil, sicer je bilo vse tiho, nobene žive duše nikjer, edin ponočni čuvaj se je prikazal izza ogla ter obstal pod svetilnico. Skrbno pogleda okrog sebe, vzame steklenico iz žepa ter potegne iz nje par prav krepkih požirkov. — »Bog ti blagoslovi, starec!,« mislil sem sam pri sebi, in spomnil sem se dogodbe, ki tudi pripoveduje o ponočnem čuvaju, ki je rad srkal žganje; in vredna se mi zdi, da jo tukaj povem, kakor sem jo slišal.
V nekem mestecu so dobili novega župana, silno ojstrega moža, dobil je mestno blagajnico prazno in vse v največjem neredu. V nekaterih letih se mu s skopim gospodarstvom in z ojstrostjo posreči, da spravi v lep red mestne denarne zadeve; seveda se s tem ni prikupil nikomur, zakaj kjer je le mogel, priščipnil je koga za kak krajcar, ter ga djal v blagajnico. Čudno ni bilo zato, da župan ni bil priljubljen pri ljudeh in pravili so, da nimajo mestnega očeta, ampak očma za gospodarja; vendar jih je pri volitvah znal tako obdelovati, da je bil vselej zopet izvoljen župan. Posebno piko je imel na mestne služabnike, in med temi je imeli vzlasti v želodcu ponočnega čuvaja, staro hišo, ki ga je podedoval še od prejšnjih mestnih očetov. Bil je Šimen, — tako so rekli čuvaju — dober človeček, samo eno napako je imel: rad ga je pil, kader ga je imel, in pil ga jo preveč, tako, da je po noči na straži mnogokrat zaspal, in da bi bili tatovi zaradi njega lahko kradli, karkoli bi hoteli in še njega po vrhu in ogenj bi bil lahko vpepelil pol mesta a on hi no bil vedel za to. To je očem župan dobro vedel, zakaj njegovemu bistremu očesu ni odšlo nič, kar se je zgodilo v mestu. Že davno bi bil župan zapodil iz službe starega reveža, ko bi mu ne bilo treba plačevati pokojnine. Toda sto goldinarjev na leto kar zastonj zavreči, to je bilo varčnemu županu zelo težko in zato je potrpel s Šimnom.
Slednjič bi mu bilo vendar-le kmalu zmanjkalo potrpljenja. Nekaj mesecev pozneje namreč ga dvakrat po vrsti sam župan najde pijanega in takrat bi bil gotovo Šimen ob službo, ko bi ne bila njegova hči Eva za deklo pri županu. Eva je bila najboljše dekle: pridna, poštena, tiha, z besedo: Šimen ni bil vreden tako blage hčerke. Ta je preprosila županovo mater, da je posredovala pri možu ter skušala potolažiti sveto jezo mestnega župana. »Naj bo,« reče nazadnje župan, »naj bo za zdaj zaradi Eve, toda zadnjikrat; ako ga zasačim le še enkrat na straži pijanega, potem pa me nikdo več na svetu ne preprosi.« Mati županja jo seveda potem brala levite staremu Šimnu, kateremu pa ni moglo v glavo, da je to kaj pregrešnega, ako on popije par meric žganja.
»Vi ste na gorkem ponoči,« je godrnjal, »ne veste, kaj jo mraz, neveste, kaj trpi ponočni čuvaj.« — »Kmalu bom v službi 40 let, a požara po noči v mestu ni bilo in tudi o tatovih se ni šlišalo nič posebnega. Šimen torej zvesto opravlja svojo službo.« — In res je bilo tako; bolj zvestega in točnega čuvaja ga ni bilo, kakor je bil Šimen v prejšnjih svojih letih; a ko ga je začela tlačiti starost, ko ni mogel več prenašati zimskega mraza, tedaj se jo grel z žganjem in je žal včasih preveč zakuril, s tem se jo navadil piti, in pijanca spreobrniti, pravijo, je poseben čudež.
Neko noč sedi oče župan še vedno v svoji pisarni ; leto se namreč bliža svojemu koncu in treba bo skleniti letne mestne račune; ko bi ga bili videli, zdelo bi se nam, da je župan nekako dobre volje. In kako bi ne bil? V blagajnici, ki je prejšnja leta zevala, kakor lačna vrana, ostalo je precej denarja od odštetih letnih stroškov. — Med tem zatrobi čuvaj polnočno uro na svoj rog. »Kaj vraga ima zopet Šimen,« reče župan, »vsak pastir bi boljše zatrobil, kakor ta mestni čuvaj.« — Nekaj časa še čaka, a ko se blizo mestne hiše zopet čuvaj oglasi in ker je bii glas še bornejši kakor poprej, tedaj vskipi oče župan v svoji pravični jezi, rekoč: »Gotovo je Šimen zopet pijan, ker ne more trobiti. Dosti je tega, še to noč mora biti stvar dognana. Pijanca nočem za čuvaja; naj nastane ogenj v mestu in vse bo šlo, kar sem za mesto prihranil in še dolgove bo treba narediti. Tega več ne trpim, še danes ga zgrabim in mu povem, da on več ne bo pijan strašil meščanov s svojim hripavim rogom.«
Urno se zagrne župan v plašč, vzame klobuk ter ga potisne globoko čez čelo; zasuče svetilnico, da bi pogorelo manj olja in hiti po stopnjicah. »Za božjo voljo, vrata hiše mestnega župana odprta na stežaje!« zamrmra župan, »mestna hiša bi morala vsem drugim biti vzgled, da se zapró o pravem času, in sedaj bo ena ura, in vrata so odprta do kraja. Ne, tako več ne sme biti.« Jezen zaloputne vrata za seboj in stopi na ulico. Mrzla burja je pihala po mestnih ulicah in sneg je naletaval, župan se še bolj zavije v svoj plašč ter hiti po trgu proti kraju, od koder je nazadnje slišal trobiti čuvaja.
Toda čuvaja ni bilo na trgu; župan jo zavije v drugo, tretjo ulico, a tudi ondi ne najde Šimna. S tem je župan prehodil skoro vse mestne ulice.
»Gotovo ga srka kje na gorkem,« mrmra župan. »Tudi prav; še jutri skličem mestne može, in naj se ustavljajo kakor se hočejo, dognati moram, da Šimna odstavimo od službe. Mesto je vedno v največji nevarnosti; tak čuvaj ne zasluži ne službe ne pokojnine.« Hitro se obrne proti mestni hiši, kar zagleda pred seboj v temi neko postavo. »Kdo se klati tako pozno v noč po mestnih ulicah?« govori župan sam seboj in pospeši svoje korake, da bi od bližje spoznal, kdo da je. Res spozna postavo, bila je ženska. »No,« pravi župan, »daleč smo prišli, ob eni po noči se ženske klatijo po mestnih ulicah, res lepe reči se godé po noči in čuvaj naš mirno in brezskrbno spi.« — »Stoj! Kdo je tukaj« zavpije župan.
Ženska se strese, omahne od strahu proti zidu bližnje hiše, a zbere zopet hitro svoje moči ter zbeži v gluho noč, kakor bi jo odnesel veter. Toda županu so bile mestne ulice dobro znane; vedel je, ako neče ženska iti iz mesta, se mora vrniti po drugi ulici. Zato on stopi po bližnjici ter se vstopi pred vrata neke hiše in za stebrom skrit pričakuje, da pride ženska memo hiše.
Ni mu treba dolgo čakati; kmalu pride in župan jo zgrabi za roko.
»Kdo se vlači tako pozno po noči okrog?« zadere se župan nad žensko.
»O Bog! Pustite me, saj nisem nič hudega naredila,« pravi ženska.
Glas se je županu zdel znan. »Kdo si?« vpraša jo še enkrat.
»Imejte usmiljenje z menoj, oče župan!«
»A — kaj je to? Ti si tukaj? Eva, županova dekla, klatiš se po noči okrog, in doma se držiš kakor svetnica.« — Ona molči, kaj hoče? Bila je res županova dekla.
»Tako ti delaš; ti hočeš v slabo ime pripraviti županovo hišo, ki naj bi bila vsem drugim družinam lep vzgled.« Eva ni nič spregovorila; jok jo je posilil in ihtela je revica na glas.
»Povej, kaj imaš opraviti v tem času po ulicah?« vpraša jo ostro oče župan.
»Obiskala — sem — svojega — očeta,« pravi dekle.
»Kje imaš zdaj očeta?« — Eva obmolkne. »Vprašam te: Kje je zdaj tvoj oče ?« — Tedaj zastoka: »Tam — na — oglu.«
»Pelji me tje, hitro!« reče župan in zgrabi obotavljajočo se Evo za roko, kar začuti v njeni roki nekaj robato-trdega, župan se hoče prepričati, kaj da je, a v tem trenutku se mu dekle iztrga iz rok ter izgine spred njegovih oči v nočno temò.
»Čakaj me, potepenka,« mrmra župan; »še danes te zapodim od hiše.«
»Toda, kaj neki je imela v roki? Da le meni ne bi kradla in po noči staremu nosila.«
Oče župan, ki je imel boljša leta že davno za hrbtom, seje zelo utrudil in počasnih korakov se je v temi bližal mestni hiši. Začudi se zopet, ko tudi sedaj najde vrata svoje hiše odprta, vstraši pa se, ko sliši v veži tudi neki pogovor. Tiho stopi za steber in posluša.
»Oče, oče, za božjo voljo vstanite! Ali slišite? Župan hodi po ulicah okrog, mene je že zasačil in vem, da me bo jutri zapodil iz službe; oh, če tudi vas tukaj dobi, bodete tudi vi ob službo ia kako se bodete preživljali?«
»K—a—j!« zagodrnja speči čuvaj.
»Oče, posilite se in vstanite ter pojdite iz hiše; župan mora biti zdaj, zdaj tukaj. Pojdite in skrijte se tje pod lopo, sicer sva izgubljena.«
»Pusti me pri miru; saj nisem pijan,« pravi Šimen, »jim že dobro stražim, stran pa od tukaj ne grem, če tudi župan pride.«
»Oče, za božjo voljo vas prosim, pojdite od tod!«
»Zdaj pa za nalašč ne,« pravi Šimen, ter se sklone po koncu; »vsaka reč ima svoj konec; tudi jaz moram enkrat županu povedati na vsa usta, kar mu gré. Štirideset let bom kmalu v službi in zvesto sem jo opravljal, zdaj pa pride kak župan in hoče vse novo imeti, tudi novega ponočnega čuvaja; stari ne velja nič, treba ga bo zapoditi. Veš, dekle, to boli človeka, ako vé, da je zvesto služil toliko let, in vsaki dan ta strah: zdaj, zdaj te bodo zapodili. Kdo se bo čudil, ako se hočem znebiti teh skrbi, ter ga pijem tukaj kozarček, tam druzega in tretjega, da mi je malo ložje in gorkeje, potem pa župan vpije: Pijanec, ti nisi za nobeno rabo.«
»Oče, prosim vas, vse je dobro, a zdaj bežite od tod!«
»Vem, Eva, da mi ti dobro želiš. Saj že več tednov za-me opravljaš službo ponočnega čuvaja, po dnevu pa pri županovih trdo delaš; ni čuda, da si tako bleda in upalih lic. To ne more daljo biti, in pa zvedelo se bo to gotovo, zakaj — he, he, ti ne znaš dobro trobiti; kako vrano bi s svojim praskanjem še odgnala in oplašila, koga druzega pa težko. — He, kje imaš moj rog?«
»Tukaj, oče, nate ga, toda pojdite iz hiše.«
»Tako, stari kamerad, zdaj bova pa zaspala. Lahko noč, Eva! Pozdravi očeta župana.« S temi besedami se zopet vleže oče na drugo stran m kmalu zasmrči.
»Oče, oče!« vzdihuje Eva in joka, Šimen pa se nič ne meni zanjo.
V tem pa nekaj zapraska pred velikimi vrati; prestrašena pogleda Eva, ker misli si, gotovo je župan. A župana ni bilo, kajti nekako tesno mu je bilo pri srcu, ko je poslušal pogovor med očetom in hčerjo, spoznal je, koliko krivico je storil Evi, sram ga je bilo in skozi stranska vrata je tisto jutro natihoma prišel v svoje stanovanje.
Drugo jutro je v strahu pričakovala Eva, kdaj da jo pokliče ojstri gospodar pred se, jo izplača ter zapodi iz hiše. Kmalu pride povelje, naj pride dekle v županovo sobo. Od strahu, pač tudi od utrujenosti šibite se ji nogi, ko stopa po stopnjicah v županovo stanovanje. — Župan to jutro ni bil slabe volje; tako prijazen še ni bil nikoli proti Evi.
»Blago dete,« reče ji župan z nenavadno milim glasom, »pojdi spat. Kdor po noči opravlja službo mestnega čuvaja, mora spati po dnevu.« — Še bolj pa so se čudili drugi dan mestni svetovalci, ko jim je oče župan sam svetoval, naj 150 gold. dovolijo med vsakoletne stroške za pokojnino ponočnega čuvaja Šimna, da bo s polno plačo Šimen vžival zasluženi pokoj, in da se blaga njegova hčerka ne bo vsled truda prezgodaj končala iz iskrene ljubezni do svojega očeta. — Res lepa je ljubezen otrok do starišev!