Pomladnji dan

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pomladnji dan
Vitomir Feodor Jelenc
Izdano: Slovenski narod 10.04.1903, (36/81)
Viri: dLib 81
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Krasen pomladnji dan. Čisto nebo se boči nad zemljo. Niti oblačka ni videti nikjer. Od daljnjih gora pa pluje hladen vetrič. Drevje je jelo že poganjati popke, ki se odpirajo, kakor bi hoteli usrkavati sveži zrak. V logu se oglašajo prve ptice, ki so se vrnile iz južnih krajev.

V daljavi pa se bleste sivi snežniki deloma pokriti še s snegom. A tudi ta se ne bo mogel dolgo upirati gorkim žarkom. Pomlad, pomlad!

Narava se prebujena in oživljena pripravlja na novo, plodonosno delo ... Kamor pogledaš, vse veselo. Otroci prihite iz zaduhlih sob ven v prosto naravo uživat veselja. Tudi človek je na novo prerojen. Novi upi, nove nade mu polnijo dušo, srce zakoprni po novih idealih, vznova zasanja o sreči, lepi nedosežni sreči. Nova moč mu pôlje po udih; novo življenje mu diše nasproti iz probujene narave.

Sveži zrak, čisto nebo, gorko solnce, vse se mu zdi nekaj blažilnega, nekaj tolažilnega. Minili so enakolični zimski dnevi. Napočili so novi časi, lepši in prijetnejši.

Vse to vpliva na človeka tako prijetno. Zdi se mu, da je sedaj nastopil njegovemu življenju nov dan, dan sreče, upov ...

Sprehodi v prosto naravo vplivajo blagodejno na človekovo srce, vplivajo blagodejno na njegovo telo. Vse bolesti so pozabljene, vsi trudi so minili. Vse je pozabljeno.

Nova narava nam kliče: Novo življenje!

***

Azistent Kočevar je ravnokar okreval po dolgi bolezni. Bil je še slaboten, komaj je hodil po svoji mali sobici, po vsakem koraku se je moral odpočiti ...

Mlad je še bil poštni azistent Kočevar.

Dovršil je svoje gimnazijske študije. Z veseljem je gledal pred-se v novo življenje, ki se mu je širilo pred njegovo mlado dušo. Njegov oče je bil srednji kmet nekje na Dolenjskem. Kakor vsacega kmeta, tako je bila tudi želja Kočevarjevega očeta, da bi videl rad svojega sina v mašniškem talarju. Toda Fran ni hotel in ni mogel ustreči očetovi želji. Bili so doma burni prizori. Oče je hodil jezen okrog, mati se je jokala, sosede so si pa pomežikavale in se smejale. A Fran se ni menil za to. Moral je postati očetu nepokoren ... Zagotovil si je pri nekem daljnem sorodniku malo podporo in odšel na Dunaj. Žalostno življenje ga je tu čakalo. Dobil je sicer mal zaslužek kot domač učitelj. A ni mu zadostovalo. Stradaje je hodil okrog, ni se mu ničesar ljubilo. Premišljeval je svoj položaj, proklinjal svojo usodo ... Zakaj ni ubogal očeta? ... Vrniti se je hotel v semenišče ... Ne, tega ne morem storiti. Zagreniti si in z enim korakom uničiti svoje življenje, tega ni mogel ... Tedaj je zbolel ... Njegovi tovariši so ga podpirali ... Polagoma je okreval. A kal bolezni mu je ostal v prsih ... Po bolezni ni več mislil na svoje študije, vrnil se je domov in tu dobil službo pri pošti ...

Ko je včasi sedel v uradu ob svojem pultu, zdelo se mu je, da je izgubil svoje življenje, vsi načrti, vsi naklepi so mu padli v prah. Samemu sebi se je zdel živ stroj, ki mehaniško opravlja svoj posel. Nič ga ni veselilo; ogibal se je vsake družbe. Iz urada je šel malo na izprehod, potem pa v svojo sobo, kjer je bral pozno v noč. Nekaj časa so ga prijatelji vabili med se, a zaman. Potem so ga pustili samega; nekateri so se mu smejali, drugi so ga pa pomilovali. On se ni zmenil za vse to. Enakomerno mu je teklo življenje, nič ga ni več motilo ... A vendar ni bil nikdar vesel, globoka žalost mu je razjedala srce in večkrat, ko je bil sam, razjokal se je kakor otrok nad svojo mladostjo in nad svojim umrlim življenjem ...

Težko je človeku, ki mu je duša polna nad, polna načrtov, ko ga brez usmiljenja usoda zastavi, ko mu podere v prah vse, kar si je s težavo sezidal. In tak človek je bil Kočevar ... Bolezen, ki jo je še prinesel z Dunaja, ga je zopet položila na bolniško postelj.

Stregla mu je stara gospodinja ... Zunaj je bila zima, sneg je padal na zemljo, mrzel veter je bril okoli vogalov. Kočevarju se je zdelo včasi prijetno, ko je gledal včasi v svoji bolezni raz posteljo skozi zasopljeno okno. Bil je oddaljen od vsega sveta. Nobenega tovariša, nobenega prijatelja ni bilo k njemu. Žal mu je jelo postajati, da je dosedaj živel tako sam. Sklenil je, ko ozdravi, začeti novo življenje, uživati vse, kar mu nudi svet. Neumno se mu je zdelo dosedanje življenje ... Prijatelji so bili vedno veseli, a on se ni menil zanje. Takoj, ko ozdravi, hoče med nje in v njih krogu zaživeti znova.

Ko ozdravi ...

Že celo zimo ga muči bolezen ... Toda ozdraviti mora! Saj pravi zdravnik, da ga ozdravi pomlad. In ta pride kmalu! Z neskončnim koprnenjem je čakal pomladi. Bil je prepričan, da se mu vrne z novo pomladjo novo življenje.

Naenkrat se mu je zazdelo, da ima življenje nekaj v sebi, česar on ni mogel občutiti dosedaj. Večkrat je planil iz postelje, češ, da je že zdrav, a vselej je omahnil nazaj, zopet je čutil nove bolečine v prsih .. A obupal ni; z večjim koprnenjem je pričakoval pomladi ...

Polagoma so se mu jele res vračati moči. Mogel je že hoditi ob palico oprt po sobi ... Vsakokrat, kadarkoli je prisijalo solnce, je odprl ókno, kakor da bi hotel vprašati naravo: Je-li že prišla pomlad in ž njo moje življenje ... A beli sneg je še pokrival hiše in drevje; žalostno je zaprl okno, vlegel se na posteljo in zidal nove načrte, slikal novo življenje ...

***

Prišli so lepi pomladanski dnevi! Iz zemlje so priklile nežne cvetke in pozdravljale pomlad ... Vsi ljudje hite na prosto ...

Tudi Franc Kočevar je sklenil iti na sprehod in uživati blagodari prišle pomladi ... Skrbno se je napravil in odšel z doma ... Bil je jako slaboten, večkrat je moral počiti, noge ga niso več nosile. Glavo je nosil pobešeno, lica so mu upadla in bila rumena ko vosek, oči so mu bile globoko udrte. Zdajinzdaj je globoko zakašljal, tedaj ga je zaskelelo v prsih, in vselej je moral postati.

Ljudje so ga začudeno gledali in si šepetali: »Ta že ne bo dolgo trave tlačil!«

A on se ni zmenil za to, prišla je pomlad, in sedaj bo ozdravel. Hitel je ven iz mesta na polje ... Znani so mu bili ti kraji še od prej, ko se je tu sprehajal vesel ... Prej ga ni zanimalo nič, a sedaj se mu je zdelo vse novo ... Zdelo se mu je, da mu zvoni vsak zvonček: »Pomlad si učakal, živel boš!«

V senci je duhtela nežna vijolica, ni je hotel odtrgati! Tudi ona rada živi ... Šel je naprej ... Povsodi, kamor je stopil, ga je spominjalo vse na novo pomlad ... Dospel je v mal smrekov gozdič. Ob visoki smreki je bila pritrjena mala klop. Zadovoljno je vsedel nanjo ...

Kako mu je bilo prijetno! Hlastno je usrkaval sveží zrak, ki mu je polnil kakor zdravilni balzam pljuča. Vse je bilo tako svečanostno mirno. Le zdajinzdaj je zavel med vejevjem lahen vetrič ...

Kočevar pa je sedel nepremično, užival zdravi zrak in mislil na svoje bodoče življenje ...

Iz misli ga predrami zvonek smeh ... Ozre se in vidi prihajati po poti nasproti mlado, krasno damo. Crni lasje so ji nalahno obkroževali visoko čelo, oči so gledale sanjavo naprej ... bujne prsi so se ji visoko dvigale ... Bila je kakor vila ...

Za roko je vodila malo deklico ...

Ko sta šli mimo Kočevarja, se mala deklica spotakne in pade ... S težavo se pripogne Kočevar in ji pomaga vstati. Krasna dama pa ga pogleda in mu reče:

»Hvala!«

Odšli sta naprej ...

Kakor omamljen gre Kočevar za njima ... Zdelo se mu je, da sanja; tako ga je premamila krasotica ... In ta pogled ... Nemo gre za njima, dokler ne izgineti ... A še vedno zre Kočevar za njima ...

Kako nenadno se je vse to zgodilo. Naenkrat je stala pred njim, le kratek hip je občutil slaj njenega pogleda in zopet je izginila ...

Kakor blisk je prišla v njegovo življenje in trenotno izginila ... Šla je mimo njega in izginila.

Le hip, kratek hip, je bilo vse to ...

In Kočevarju se je zazdelo, da je to njegovo življenje, ki je zadnji krat vsplapolalo in jelo ugašati ...

Le misel na pomlad — je menil — da ga bo ozdravila ... Pomlad je tu, ki mu je vzplamtelo v njem živlenje in ugasnilo ...

***

Kočevar se je vrnil domov ... Zopet se je čutil slabega ... Ni več vstal ... Pomlad ga ni ozdravila ...

Čez nekaj dni je bilo v časopisih, da je umrl poštni uradnik Kočevar, star jedva dvajset let.