Pomladne strune

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pomladne strune
Marob Agard
Izdano: Vigred10/5 (1932), 113–114
Viri: dLib 5
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Ko se vrača vigred, je srce bolno. Ko se odpro solncu kelihi tisočerih cvetov, ko se žare rosne kapljice v solnčnem svitu, ko se škrjanček pojoč vzdiguje k nebu, je v srcu mraz.

Moja duša ni cvet, da bi odpirala kelih Tebi, ki si njeno solnce; ni biser, da bi se v njem svetili žarki Tvoje milosti; ni škrjanček, da bi lahko krila pela Tebi hvalo.

Moja duša je trd, črn kamen, ki teži k tlom. Ob kamnu raste trnje. In Tvoja podoba v meni je s trnjem ovenčana. Tvoje trpljenje je veliko, a Ti ga nosiš močno in božansko. Moje je primeroma malenkostno, a jaz sem tako slabotna in omahujoča. Daj, da strnem svoje solzo s Tvojo boljo, svojo grenko malodušnost s Tvojo vse premagujočo voljo, da mi bo trnje duhteč cvet, skrivoma prelite solze kristali, odsevajoči Tvojo ljubezen in molk sredi srca harpa, kjer pojo Tvoje besede.

Iva sloni pri oknu in gleda, a ne razume, da se je mogla tako hitro spremeniti vsa pokrajina od domačega vrta do tja, kjer tonejo modre planine v sivo nebo.

Jablana pri plotu začudeno sprašuje: »Kaj je zima?« — Rožnati cvetovi rdijo v svežem snegu. Prvo zelenje mlade trate krije debela zimska plast, katera je nastala ponoči, ko je bilo po burji, ki je vihrala ves dan,tako tiho, tiho.

Na mizi dehti jablanino cvetje v visokem brušenem kristalu. »Vidiš, da to ni mogel sneg«. Bridke misli se trgajo v Ivini duši. — Mladostne sanje, rožnate, ko prvo cvetje jablane, upajoče v uresničenje, hrepeneče po življenjski sreči, je udušila beseda, težja in hladnejša od mokrega snega zunaj; beseda, ki je pretresla in še pretresa temelje svetovja; beseda, izgovorjena med gromom in bliskom na Sinajski gori, globoko zapisana v najskrivnejšem kotičku človeškega srca; besedica: »Non licet!« 

Težko klone kodrasta glava v drobne dlani.

Pa se zmisli onih, ki so šle preko te besedice, preko glasu v srcu in preko tisočletnih sinajskih plošč.

Ni jih malo dandanes, ko srečaš krive preroke na vsaki stezi, ko vsiljujejo svoje nauke vsem in vsakemu. In jedro je vedno eno: »Proč z besedo: »Non licet!« V sladko omamo bleščečih besed o svobodi in ljubezni je zavit strup. Tako gredo preko vsega in hočejo biti srečne za vsako ceno.

Iva vprašuje: Kako je v vašem srcu?

Pretekli teden jo je obiskala nekdanja sošolka, ki je bila pred letom prestopila v pravoslavno vero.

»Srečna sem,« je dejala, »to se pravi, srečna bi bila, če —,« in je umolknila ...

Iva gleda dolgo vrsto svojih znank, ki so se odpovedale dobrini, svetejši in dragocenejši od življenja — svoji veri. Zakaj? — Da so padli zidovi, ki so jih ločili od tega, od česar so v omejenosti razpoloženja par mesecev pričakovale najvišjo srečo; da je padel glas »Non licet!« 

In še to misli Iva: Kako prihajajo skrivoma ob delavniških popoldnevih v katoliško svetišče — in domotožja polni pogledi tipajo k tabernakelju:

»Ti, ki te zatajujemo, Ti se nas usmili!«

In gredo skrivoma in boječe — kakor so prišle; gredo — v srečo!

Kaj je sreča brez miru? Iva se igra s cvetovi. Kako čisti so, nedotaknjeni! Peščica cvetja — spomini mladosti! In spozna:

Če bi ne bilo bolesti odpovedi, bi morda rožnati cveti obledeli v pekočem spoznanju in bi se osuli pozabljeni, brez lepote.

Iva jemlje cvetko za cvetko iz vaze. V sladak šopek jih povije, se ogrne ter krene h griču za vasjo.

Tam ob razpotju je znamenje. Star trhel križ; na polrazdrtem klečalniku sneg. V hladno blazino položi Iva cvetje in zdi se ji, da je duhovnik, ki dviguje pateno k darovanju. V ozračju je mirno; pokojno diho širna bela planjava.

Iva kleči v snegu. Z razpela je dahnilo v njo kakor pozdrav:

»Pax vobiscum!«

*

Pomlad mineva. Sočno in svetlo zelenje dobiva temne sence. Prvo nežno cvetje pada. Planine v daljavi pokriva prosojna tančica. Vse prepaja svečani pokoj kakor svetišče pred povzdigovanjem.

Srce je mirno kljub bolestnim mislim, ki spremljajo vso s cvetjem pokrito pot, katera se vije ko duhteč trak mimo hišic do valujočega polja, hrepenečega po času zorenja.

Srce je mirno; mirno in vdano, četudi podrhteva v tajni boli in plaka vroče solze ...

Z velikimi in svetlimi črkami je zapisano razodetje v vsakem padajočem cvetu, v vsaki temneči se žitni bilki.

Če je drevesu vzbrstelo še toliko duhtečega cvetja, zvenelo bo, ker se ni drevo povzpelo kvišku in odprlo veje solncu in vetru, da bi samo cvetelo. V pekočem solnčnem žaru bodo zoreli plodovi — za nas; prej ko slej bo pela sekira, bo razkosano ponosno deblo, bo padla senčna krona — za nas, da bo izpolnilo nalogo, katero mu je odmeril Stvarnik v vesoljnem stvarstvu.

Če mlado žito še tako rahlo valovi v zelenem plesu, zorelo bo; lahni, sladki valčki bodo minili, — in požeto bo, ker ni pognalo iz zemlje, da bi samo rajalo, temveč, da pade (kot žrtev) za nas.

Če ti stre življenje nado na nado, če te rani v viharni borbi, da padajo kaplje srčne krvi ko rdeči cvetovi, vedi:

On, ki je izkrvavel za nas na Golgati, je priklical tvojo dušo iz nič, jo oblikoval po Svoji podobi ter dahnil v njo trpljenja poljub, da ne samo veruješ in upaš, temveč, da tudi — ljubiš!