Pomlad (Fran Levstik)

Pomlad
(Pesmi)
Fran Levstik

Dovoljenje	To delo je v Sloveniji v javni domeni, ker so avtorske pravice na njem potekle. Po Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti. Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).

Umolknil pod nebom viharni je šum,
valovi se z ladjo krotki igrajo,
ribarji predrzno od brega veslajo,
pomlad je dahnilajim v jadra pogum.

Vijolice skrite se v travi budé.
Vijolice drage, smotno cvetoče,
ne veste, da rane novíte s pekoče,
karere mi nosi že dolgo srcé!

Ko vračala se je nekdaj pomlad,
prihodnost plesaje pred mano mingljala,
na goro me duša krilata je gnala,
kjer ležal v posipu orjaški je grad.

Med kamenjem dihal vaš milnji je cvet,
podoba neveste, prijazne mladosti;
užival sem vaše nebeške sladkosti,
življenja ste bile med smrtjo mi sled.

Tam trgal sem, spletal vas, vedel zakaj:
vonjave sre ljubici mojei dajále,
na njenih ste prsih mi ž njo vzdihovale,
v naročje pritiskal dišeči sem raj.

Vso zemljo bi rad bil v preslasti objel;
In kadar te sreče srcé se spominja,
odeja ga čarobna zdaj še ogrinja,
iz groba dviguje se duh mi vsesel.

Skopnela je sreča, mladosti več ni,
zbežala mi, vzela mi čute je svoje;
temoten jetnik mi zdaj srce je moje,
le sveča spomina mu v prsih brli.

Na bregu jadranskem pozabljen sedim,
zamišljen v valove, ki mečejo pene,
ko pljuska jih veter na utrjene stene;
val pride in ide, veselje pa ž njim!