Poménki zastran vprašanja v besednih rečeh Slovenije

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poménki zastran vprašanja v besednih rečéh Slovenije
anonimno
Podpisano kot Novice.
Spisano: Kmetijske in rokodelske novice, let. 6, št. 31 (2.8.1848), št. 32 (9.8.1848)
Viri: [1]
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt


Ljubi bravci! kér ste nas v predposlednjim listu naprosili, de bi Vam nektere besede, ki jih v Sloveníi berete, razjasnili, Vam hočemo, kolikor moremo, na to vprašanje odgovor dati. ‒ Pervič opomnimo, de v deržavskih ali politiških časopisih se je težko, prostimu ljudstvu neznanih beséd popolnama ogibati, kér za veliko veliko rečí še nobene znane slovenske besede nimamo, in je tudi drugi slovanski narodi nimajo, pri kterih bi jo zamôgli na posodo vzeti. To pa naj bo vselej naše vodílo: de, če domače slovenske nimamo, nej nikar ne mislimo berž na kovanje nove, ampak de poprašamo nar poprej svoje sosede Ilirce, potem Serbljane in za temi Ruse, potem še le Čehe i. t. d. ali imajo slovansko besedo za to reč ali ne. In če je pri nobenim slovanskim narodu ne najdemo, potem še le naj skujemo novo v duhu slovenskim.

Kar tedej, dragi bravci, Vaše vprašanje v 29. listu Novíc vtiče, je veči del beséd, ki tožite, de jih ne uméte, latinske koreníne, nekaj pa tudi gerških. Take besede so Latinci imeli že v silo davnih časih; poprijeli so se jih potem drugi narodi v enacih zadevah, v kakoršnih so jih Rimljanje rabili. Celò Slovani, kterih jezik se nič lepó ne vjéma s ptujšino, so ga v različnih narečjih (v rusovskim, poljskim, českim, ilirskim, slovaškim) napolnili s tacimi ptujkami, desiravno bi se jih bili lahko ognili, kér je slovanski jezik zlo gibčin, in se z njegovimi korenikami in končnicami (Stamm- und Bildungssylben) večidel vse da zaznamnjati, ako se pràv suče.

Pa pri unih narodih so bili drugi časi, ko so jeli pisati za občinstvo. Ko bi zdej začéli, menimo, de bi drugači začéli, kakor takrat. Pa tudi zdej, desiravno so ptujih besed zlo vajeni, jih vender sèmtertje počasi z domačimi nadomestujejo, razun nekterih, ki se ptujih zaznamkov ali terminologije deržé. Nar mànj se je pri Hervatih čuditi, de imajo polno latinšine v jeziku deržavnih opravil, kér so ravno zdej po vsih kancelijah latinšino iméli in je mende še zdej do dobriga niso odpravili. Pri njih je ljudstvo tacih imén zlo vajeno, kakor so našim kmetam znane nemške in druge iména, postavimo: Urtel, Verciht, Licitirenga, Protokol i. t. d. ‒

Res je pa tudi, de celò vse ptuje beséde se ne morejo odvreči, in téga nihče ne terja; vender je želeti, de bi se ne ptujčevalo, kjer ni sile. Menimo tudi, de v ti reči bo še le po tem edinost in stavnost, ko bojo posebni odbori zaznamke posebnih plemén učenost izdelali, pri kterim delu bo pa posebne marljivosti potreba. Sicer pa, ljubi bravci! smo tudi mé vaših misel, de bi bilo bolj pràv, ptujšino, kolikor je moč, opušati in se domačih besed deržati, de tudi posihmal ohranimo imé, de Slovenci imamo čisto narečje, de malo Slovanov tako čistiga.

Drugo pot Vam bomo, po posvetovanji z gosp. Podkorenčanam razložile besede, za ktere ste nas unidan vprašali.

Audiencia je latinka; ali bi ne bilo pràv, ko bi namesto nje rêkli: zaslišanje. Čitavnica je to, kar po Krajnskim bravnica, to je, prostor ali stanica, kamor se shajajo bukve, novice i. t. d. brát, ali kakor nekteri Slovenci pravijo: čitat. ‒ Namesto kategorija bi vam bili utegnili reči: versta, plême ali kej enaciga. ‒ Uradniki so cesarski gospodje po pisarnicah, ki vaše rečí ondi v red spravljajo, torej bi utegnilo boljši biti, de bi rekli vredniki, kakor so nekteri začeli pisati, namesto uradnik, ki je nekako česko, in se ne da prav opravičiti, če na besede obraz gledamo (gledé korenine pač), akoravno terdijo, de je na Koroškim v navadi. ‒ Uniforme so sloveče obléke cesarskih, kraljevih i. t. d. služabnikov, ki jih oblečejo, kader se jim je pri sosebnih slovesnih okolišinah kakor takim skazati. Kmet, ko se kej posebno obleče, pravi de se „semanje“ obleče. On ima vsednje in semanje oblačilo; vsednje je vsakdanje, semanje ali somanje, pa mende za tó, kér so se ob sejmih ali somenjih, to je, pri shodih ali slovesnih zbirališih (so-se-iti, od todi sejm, sojm, somenj) sosebno lepo oblačili, kakor še zdaj. Kér se pa tudi uniforme v tacih okolišinah oblačijo, ali bi ne bilo pràv, de bi se uniforma po slovensko imenovala „semanjica“, ali pa „semanje“ naravnost (namreč: oblačilo), ako ni kake druge prilične besede že v navadi? ‒ Deputacija je poslanstvo, poslanci, poročništvo. ‒ Blagorečje je slovesin in prijetin govor, je bolj po hervaško rečeno, ker reč pri Hervatih poméni besedo, pri nas pa kako stvar. ‒ Manifest je očitno deržavno razjasnjenje v kaki imenitni reči v opravičenje deržavniga djanja; torej je manifest: cesarski, ali kraljevi razglas, ali razjasnjenje, ali razkáz. ‒ Diplom kronanja bi bilo kje kronitno pismo, ‒ list, ‒ pričevanje. Barikada je pregraja, zaplankanje i. t. d. Politika je greška beseda, ki ima več pomenov, in predlog politiško utegne pomeniti: deržavno, deželsko, pa tudi prebrisano, pametno i. t. d. Kandidat bi bil morebiti novák, akoravno se do lasú z rimskim poménam ne vjéma. Deržavljan je deželan. Katastrofa je po pomenu besede pràv za pràv prekucija. Provizorno postavimo: provizorna služba, ki služabniku še ni zagotovljena ali samo za kak čas; tedaj začasno. Med poslanikam in poslancam je razloček (v slovenskim narečji), poslanik je kdor pošlje, kakor učenik, kdor učí; poslanec pa je, kdor je poslan, kakor učenec, kdor je učen, se učí; ‒v hervaškim je drugači, ondi je naš učenec učenik, in naš učenik učitel. Več tacih zgledov, kako dobro mora človek narečja znati, iz kterih kej jemlje, in zlasti pomen končníc (Endsylben) pred očmi imeti, in de se narečje v narečje ‒ tebi nič meni nič ‒ ne da stopiti kakor nekteri želé, si za drugo priložnost prihranimo. Garantirati je stanovitno zagotoviti, ali poročno uterditi. Objektivnost, subjektivnost: osobnost, nasobnost ste besedi, kterih pomen bi tudi z razlaganjem malo umel, kdor ni v višjih šolah bil. Republika je sovladija, ko podložniki z vladnikam vladijo opravljajo. ‒

Še enkrat pa rečemo, de nihče bolj, kakor me, ne spozná veliciga truda, ki ga ima slavno vredništvo Slovenije, ktero ima od tako mnogoverstnih rečí svetá pisati in le malo časa premišljevati, kako bi se ena ali druga beseda nar bolje posloveniti dala. Te težave „detinstva slovenskiga jezika“ odkritoserčno tudi z nami vred spoznajo gosp. Podkorenčan, ki so se že toliko trudili za slovenšino in so v vsim dobro zvedeni.

Eden druziga prijazno podpirajoči pa bomo že dognali našo slovensko reč, de bo „iz maliga zraslo veliko.“

Novice.