Pogumen deček

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Pogumen deček.
Izdano: Ilustrirani glasnik 4/28 (1918)
Viri: dLib
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 100 percent.svg To besedilo je pregledalo več urejevalcev in je brez tipkarskih in slogovnih napak.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Spomladi leta 1793. je pisal nemški vojak, ki je taboril ob reki Reni, svoji ženi na Magdeburškem in je omenil v svojem pismu, kako rad da bi že zopet enkrat krompir jedel. — Krompir ni bil namreč tiste čase še povsod razširjen.

»Krompir!« je vzdihnila žena, ko je prebrala pismo. »Kako bi ti poslala, revež moj, krompirja?«

Dvanajstletni sinček je slišal mater, toda rekel ni ničesar. Zjutraj drugega dne pa vstane zgodaj, vzame pismo in bisago, gre v klet, nabaše vanjo krompirja in hajd na pot! (Srečni ljudje, ki so imeli vsaj krompirja! Opomba stavca.)

Prišel je srečno v kraj, kjer je taborila pruska vojska, in dospel do prve straže. Tam je pokazal očetovo pismo, ki mu je služilo kot nekaka legitimacija. Vojaki so se mu smejali, ga pogostili in pustili naprej. Tako je slednjič našel polk, pri katerem je služil njegov oče, in ko je povprašal po očetu, so ga peljali k očetovemu stotniku. Temu je deček povedal, kako je ušel od doma in prehodil dolgo pot, da prinese očetu zaželjeni krompir. Stotnik se je čudil dečkovemu pogumu.

Pozval je očeta v drugo sobo in ga vprašal, kaj je pisal zadnjič svoji ženi. Vojak se je spomnil, da ji je v pismu omenil krompir.

Stotnik se je zasmejal in rekel: »Tvoja želja se je izpolnila.«

Stotnik je dovolil dečku, da ostane nekaj dni v taboru, ter dal očetu nekoliko denarja, da je lahko pogostil sinčka. Ko so minuli dovoljeni dnevi, pa je opomnil dečka, da ga pogreša mati v strahu, poslal ga je na pot in mu je dal zlat za potne troške.

Deček se je lepo zahvalil in izjavil: »Za potovanje mi ni treba cvenka ; dobri ljudje so mi dajali vse potrebno, ko sem šel sem; zlat nesem materi v spomin.«

Na povratku pa je zgrešil mali potnik pot in je naletel na prve sovražne straže. Prijeli so ga in peljali pred generala Custina, ki ga je pustil strogo izpraševati. Brez strahu je povedal deček, kako je bil pri očetu v taboru in pokazal je očetovo pismo in stotnikov zlat. General je bil ginjen; podaril je pogumnemu dečku dva zlata in mu dal vodnika, ki ga je peljal skozi sovražni tabor in spremil, dokler ni dospel na varno.

Deček je prišel srečno domov in tako potolažil svojo že v skrbeh se topečo in žalujočo mater.