Pogrebnice V

Na grobih smo sedaj,
Prijatli vsi hité nazaj,
Pogrebci tu stojé edini,
Da izročé me grobni tmini.
Že spuščajo me dol,
Kjer neha slednja žal in bol,
Že spuščajo me v globočino,
Bodočo mojo domovino;
A vtrže se jim vrv —
Zastonj si čakal črv!
In šklink! pokrov razbit!
In jaz docela se vzbudim
In spet živim
In krsto vso odprem,
Da znova gledam solnčni svit,
Se kvišku vzpnem;
Saj tema grobne jame
Ni zdaj še záme.
Pogrebci — okamneli kipi! —
Me živega videč
V me zró strmeč;
A jaz pa v hipi
Obleko mašno preč,
In mašno srajco in plašč mašni
Na grobu tu pustim
Ko znamenje vstajenja
In novega življenja.
In znad grobov bežim
Po cesti prašni
Ko breztelesen duh.
Hitim, letim . . .
Že bije mi na sluh
Glušeči mestni hrum in šum
Že zrem vrvenje mestnih trum . . .
Kam zdaj? Gor k oni pač dvorani,
Kjer so prijatli moji zbrani
In meni pijejo v proslavje,
A sebi pa na zdravje — — —
Dverí odprem,
Na pragu pa ostanem
In se ne ganem —
Le krog po znancih se ozrem
In oni tudi mene vzró
In strepečó.
Že nesli čaše so do ust,
A zdaj čeljust jim ob čeljust
Groznó šklepeče,
In čaše polne, se peneče,
Vsi hkrati odložé
In iz gostilne odbežé.
Ostal sem sam!
Prinesti si krepčala dam:
Dva dneva nisem jedel, pil,
Kaj gladen, žejen bi ne bil!?
Požir strastán, grižljaj slastàn!
Prenôvljen vès in okrepčan
Prav ko krilat hitim domov
Ubeglec z žalostnih grobóv. —