Poezije (recenzija pesniške zbirke Josipa Pagliaruzzija)

Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
Jump to navigation Jump to search
Poezije.
Josip Pagliaruzzi-Krilan
I. zvezek. V Gorici. Založil Anton Klodič Sabladoski. 1887. Tiskala Hilarijanska Tiskarna v Gorici. 144 strani.
Izdano: Slovenski narod 14. 5. 1887 (20/109)
Viri: 109
Dovoljenje: PD-icon.svg To delo je v  javni lasti, ker so avtorske pravice potekle.
Po Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (59. člen) trajajo avtorske pravice še 70 let po avtorjevi smrti.
Za anonimna in psevdonimna dela (kadar ni mogoče nedvoumno ugotoviti avtorja) trajajo 70 let po zakoniti objavi dela (61. člen).
Stopnja obdelave: 75%.svg To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake.
Izvozi v formatu: EPUB silk icon.svg epub      Mobi icon.svg mobi      Pdf by mimooh.svg pdf      Farm-Fresh file extension rtf.png rtf      Text-txt.svg txt

Zopet je naše slovstvo obogatelo za lepo novo knjigo, za Krilanovih poezij prvi zvezek.

S pijeteto vzeli smo knjigo v roke, in prečitavši jo, ponovila se nam je domoljubna bol, da njega, ki je zasejal tako nežne, tako duhteče cvetke v naš leposlovni vrt, ni več mej nami, da je prerana smrt vzela nam toli krasno razvijajočega se moža in s tem uničila vse iskrene nade, ki jih je vanj stavila njegova ožja domovina in ves narod slovenski.

Njega ožja domovina videla je v Krilanu svojega bodočega prvoboritelja in političnega vodjo, ki bode nadaljeval po njegovem očetu zapričeto delo, narod pa uzornega, jekleno značajnega sina in nadobudnega lirika.

In lirik bil je pokojni Krilan v besede pravem pomenu. V svojih pesnih nam ne podaje plevke proze v vezani besedi, kakor nekateri pevci epigoni, ki še vedno nečejo spoznati, da jim nedostaje pevske žile, Krilan je pristen pesnik, pri njem svobodno veliš „disjice membra poetae“, ostalo ti bode še vedno pesniško jedro, kajti kar je on pel, je tudi čutil, o njem se lahko reče: „njemu pesmi iz srca tekó“.

Srce njegovo pa je bilo vneto za vse, kar je lepega in blagega, polno ljubezni do domovine, do svojih dragih, polno hrepenenja po divnem gorskem svetu, katerega se spominja v otožnih stihih:

Oj z bogom, oj z bogom ti mala vas,
Oj z bogom ti širno poljé,
Pozdravljam te hribov zelénih pas,
Pozdravljam vas glasne vodé.

Med vami nekdaj sem vesel igrál,
In létal in skákal okrog,
Ko v sreči otročji še nesem znal,
Življénja skrbi in nadlóg.

Trpka otožnost odmeva iz večine Krilanovih stihotvorov. Kaj je uzrok tej otožnosti, pove nam sam, rekoč:

Kako bi mogel mirno zreti
Jaz brata svojega gorjé?
Kako veselo mogel peti,
Ko njemu bol mori srcé?
Kako vesel bi bil, ko vi,
Kako bi živel z Vami ,
Ko srce žalost mi polni,
Po moji dragi mami?

Jednaka tožnost veje iz pesnij „Samoti“, „Pastir“, „Srcu“, a pogled na drevo, ki se ne uklanja vode sili, ohrabri ga, da zapoje:

Z močjo novó spomin tvoj žile,
Sè srčnostjo mi duh navdá,
Stal trdno bom sred divje sile,
Ko ti, drevó, tu sred vodá!

Ta srčnost izražena je tudi v pesni „Slovenski vojak“, v kateri vsem jadikovalcem, da je zaman tekla kri, zaman bilo vse trpljenje, resno zakliče:

Molčite vi, ljudje, molčite, Kaj vpitje vam pomága to? Če še tako se nam grozitè, Nikdar več rob Slován ne bo!

Izredno lepa je pesen „Na bojišči“. Trije junaci, idoč v bitko, spominjajo se svojih dragih. Prvi neveste, drugi stare matere, tretji troje nedoraslih otrok, britko vzdihujoč: Bog ve, če domov se povrnem še kdáj!“ in

„Čez ravno se polje molčé poženó,
In v sečo krvavo noge jih nesó.
Ko zvezde nad poljem zvečer zagoré,
Junaci na zemlji vsi trije ležé.

Porazil jih ljuti je bôjni vihar,
Kaj mati, nevesta in déca mu mar!

Pesen „Smrt Indža vojvode“ kaže, da je pokojni Krilan marljivo in s pridom čital srbske narodne pesmi ter se uglobil v naroda mišljenje; najkrasnejša, pravi biser, pa je romanca „Zakaj ni mogla šivati.“ Mati vpraša svojo mlado hčerko:

Kaj je tebi, zlata môja!
Da ne vbada igla tvôja?
Danes le po sili šiva,
Jedva dregne, pa počíva.

Deklica se izgovarja na koklo čopoglavo, ki je gnezdo zapustila, da utegne ves mehki zarod poginiti, potem na Dimo v klevu, ki

Ruka, lačna se ozira,
Ali vrata kdo odpira.

Dalje na cvetlice, v vrtu, katerim treba prilivati, naposled nema izgovora več, v tla pozre in onemi. Mesto nje

„Pa zapoje glasna tica
Iz razora prepelica:
Ne poslušaj, mati stara!
Tvoja hčerka tebe vara,
Kder pod kóso cvetje pada;
Tam bi stala vedno rada.“
Sin sosedov reže trávo,
Ki zmešal njeno glávo,
In zató jo od šivanja
Res le sama skrb odgánja.

Globoke ljubezni sila je kaj lepo risana v pesni „Ljubica“ še bolj tragično in realistično pa v pesni „Črna žena.“ V vseh pesnih pa se kaže pokojnega Pagliaruzzija izredna pesniška nadarjenost, lepe vzvišene misli, izborna tehnika in jako blagoglasen jezik, zatorej jih vsem rodoljubom najtopleje priporočamo, zlasti pa nekaterim pesnikom stavimo v izgled.

Kar se tiče vnanje oblike z veseljem konstatujemo, da je jako lepa. Tisk in papir je lep vse prav skrbno in z okusom prirejeno, vezani izvodi pa imajo tako lepe platnice, da je ta knjiga kakor nalašč za darila ob godovih, za piruhe in ob raznih drugih prilikah.

Naj slovensko občinstvo hitro poseže po tej lepi knjigi, kajti le tako bodo dostojno slavilo spomin pokojnega Pagliaruzzija - Krilana, kateri bodi uzor našemu mlademu naraščaju!

Cena nevezanemu zvezku 1 gld., vezanemu 1 gld. 50 kr.